JOJ ZOPET NA URGENCI

[lunica]

Že nekaj dni sem opažala bolečine v levi roki,ki se pojavijo in popustijo.Danes pa mi ni dalo miru in sem šla za vsak slučaj na ekg,ki je pokazal vse ok.Bila sem ves dan tesnobna saj je tudi vreme,da ne rečem kaj...Ampak začuda,ko so mi sporočili rezultate sem bila že bolj mirna:)
Še prej pa mi sestrična(kardiologinja )pove,da operirjajo tudi 30-set letnike joj sem že poletela proti bolnici:).
Res si že grem na živce malo,da vedno ob tem pomislim na možnost srčnega infarkta,ker mi lexaurin ni prijel po 20 min,sem že bila nemirna in gremo za vsak slučaj na pregled.Joj potem pa še izvem,da ni nujno,da je pri infarktu povišan srčni utrip jao to pa me je zadelo in kako naj vem kakšna bolečina se takrat pojavi joj res sem postala hipohondrična za vsako stvar sem že v luftu,da je z mano pa res nekaj narobe.Panične napade sem predelala to pa se mi skoz vrti po glavi .....

[DAMa]

Če so rezultati preiskav b.p., si lahko mirno brez skrbi  Ne boš doživela infarkta. Glede urgence se pa tudi ne sekiraj, tako pač nanese kdaj, to smo mi paničarji - ena tretjina obiskov na urgenci je z anksioznostjo povezanih, tako to je.

[lunica]

Pa zakaj vedno pomislim na najslabše,lahko bi me bolela roka npr.od česa drugega npr.od  hrbtenice katera me boli ne ampak jaz ne bi bila jaz,če ne bi paničarila :Dno saj ni bilo včeraj tako hudo saj se mi tesnoba ni razvila v paničen napad.
Res že odštevam dneve do mojega obiska pri psihiatru,da mi napiše kak AD.ki bi mi pomagal pri teh butastih mislih,da že neham bit enkrat tako hipohondrična,ko me nekaj malo zaboli ali stiska v prsnem košu,da ne pomislim vedno na najslabše.
Moj partner in starši  pa komentirajo,da sem zelo čudna saj vem,da sem ampak težko je nekomu povedat kako se počutiš,če sam ni doživel tega.Je pa res,da se mi je stanje glede na lanski november precej popravilo saj sem predelala veliko stvari ampak nekaj pa še moram,da odpravim to tesnobo,ki se pojavi čim začnem z negativnimi mislimi.Res pa je še to,da sem se sedaj v tem času soočala z izgubo sorodnika s katerim smo si bili zelo blizu in ja stres je zopet napravil svoje samo sem se pa pripravljala počasi na minljivost tega človeka saj je bil zelo bolan in sem tako predelovala stvari pri sebi,da je bolje kot tako trpeti se posloviti,če ne obstaja druga možnost.Tako,da me to ni tako iztirilo samo užalostilo.Še poslovila sem se od njega na način in se mu v govoru,ki sem ga imela pred množico ljudi tudi zahvalila za vse kar je napravil za nas.Brala sem brez,da bi se mi zatikalo kar se mi zdi ali je res nekaj hudo narobe z mojimi čustvi,da sem lahko to opravila brez napake?

[DAMa]

lunica, take misli so posledica anksioznosti, gre samo za še en simptom. Ne znamo kar odmahniti z roko nas težavami, totalno se zasekiramo. To se da natrenirat z zapisovanjem misli in ocenjevanjem verjetnosti - preverjanjem teh neverjetnih trditev, potem pa z zapisovanjem bolj kredibilnih, verjetnih misli. Sčasoma to postane avtomatično, ampak je treba vadit, ne pride samo od sebe.
Jaz isto pomislim vsakič, da imam raka, pa tudi če me samo malo nekje neki ščemi. To je anksa. Juhu