Manj depresije, ja, ampak manj človek tudi

[Moop]

Ne znam naprej. Pišem tole podeprano temico, ker sem spet resnično v p***izdi in moram dat to vn iz sebe. Depresija mi je požrla zadnjih par let in žre še zdaj. Na antidepresivu sem mislila, da je bolje, ampak sem postala tako otopela, da nisem opazila, da mi fant polzi iz rok. Lep fant, prvi, v katerega sem resnično bila zaljubljena, skratka catch of a man in nekdo, s katerim bi lahko preživela še leta življenja. Ampak depra udari, jaz grem na adje, popolnoma izgubim občutek za realnost in izgubim nekoga, ki me je praktično rešil pred temo, nekoga, ki... Nevem kaj. Vem samo, da bi dala karkoli, da do tega ne bi prišlo in bi ga lahko še vedno imela zraven sebe. Ok sem mlada, spoznala bom še mnogo moških blablablabla.. Ne. Hočem ga. In nimam ga. In zdaj pade depresija nazaj in začnem dvomit v vsako najmanjšo iskrico najinega razmerja, v realnost, kaj je vse skupaj sploh pomenilo, da sem zajebala, ker sem en velik gigantski zajeb in da bom crknila tle kot ena brezvezna depresivna kura, ki odžene od sebe vse, ki ji kaj pomenijo. Občutek krivde, nazaj dvomi o tem kdo sploh sem in kako temu dreku ni konca.. In kako sem si vsega sama kriva. Ne vem zakaj, ampak čutim, da sem sama kriva, da sem zajebala vse odnose in sem en patetičen izgovor za človeško bitje. Zagotovo mami pripisuješ neko krivdo, ki je nima. In domu. Ti si zajebala, ne oni.
Samo izogibaš se temu, kar nočeš biti. V resnici pa nisi nič, nisi.
In potem najhujša bolečina -sej si lagala sama sebi, vajin odnos ni bil tako poseben, bila sta samo dva patetika skupaj, zakaj se zdaj tule cmeriš in serješ, ko pa je vse blo brezveze, on je brezvezen kreten in ti lažeš sebi, nikoli ti ne bo boljše, crkovina si bila toliko časa in še boš.. Zakaj vse zajebeš? Še zaljubljena ne znaš bit. Kaj pa če ni bil vreden neke ljubezni, si ga samo ti povišala nekam?
Kaj je tvoja osebnost? Nimaš je, izgubila si identiteto, ne obstajaš in nikoli nisi. Vegetiraš ljubica, kdo hoče nekoga tako nezanimivega?
Res se tako zelo poskušaš prepričati, da si nekaj tako zelo posebnega, pa nisi. Vse je laž, vse so samo razni odtenki depresije in megle antidepresivov... In ti nimaš življenja, nikoli ne boš. O bog, zakaj sem tak luzer, ki mu je življenje tako odveč? Moj lepi muc, ki ni več moj in nikoli več ne bo, boli, boli. In tema pred mano, obog ne spet depresija. Ampak na adjih bo bolje. Ja, boš pa tudi manj človek. Manj vse. Si bila bolje ali je bilo vse ADjasto, lažno?

Meni meša in misli mi švigajo po glavi s tako hitrostjo... Ko bi mi vsaj nekdo dal tolažbo za prihodnost. Ampak jaz je ne vidim. Ne vidim, ne vidim.

Morala sem to dat iz sebe. Toliko dela in izkušenj za mano, pa še vedno v taki temi in vse boli. In nevem naprej. Kdo sem, kaj sem, kaj sem z njim? blablablabla O drek. Kdaj bo tega že konec...

Nič ni realno. Ne občutim, da bi karkoli bilo realno, samo meglice in neka prepričanja, ki jih lahko spremenim iz ene minute v drugo. In čudežne tablete, ki bi me rešila, pač ni.

[dusica]

Moop,

zgleda, da sem prva z odgovorom in s dajanjem svojega predloga: torej, najprej NIKAR NE KRIVI SEBE, ZA KAR SE JE ZGODILO IN STANJE, V KATEREM SI! To razbiram iz tega

Občutek krivde, nazaj dvomi o tem kdo sploh sem in kako temu dreku ni konca..

in dejstvo, da si zbolela za depresijo NI TVOJA KRIVDA. Kot je bilo že 100 - krat napisano je to bolezen kot vsaka bolezen...sprejmi jo in delaj na temu, da boš boljše in lažje živela..s tem, ko se ponižaš in sama sebi daješ občutek manjvrednosti stanje samo poslabšuješ..ni prav, verjemi!

Pišem ti iz svojih izkušenj, saj se 9 let zdravim z Ad in vem, kako in zakaj se je moje življenje spremenilo..oziroma se je moralo spremeniti zaradi samega "poteka" bolezni ali..KER V VSAKI NEGATIVNI ZGODBI JE TUDI NEKAJ POZITIVNEGA/POUČNEGA, se lahko naučim in spoznam, da sem s časoma in z delom na sebi postala boljši človek! Ko boš našla prave smernice v svojem življenju oziroma, ko se ti bodo pričele odpirati nove poti, ki bodo bogatile in dale smisel tvojemu življenju (služba, nov, fant, nova prijateljstva in odkritje samega sebe..), boš videla, da IMA ŽIVLJENJE SMISEL IN ... da je vse tako kot mora biti!

Verjamem, da si ljubila in da morda še ljubiš tistega fanta ali...očitno, ljubezen ni bila dovolj močna in sposobna, da bi premagala to breme...kaj meniš? Najbrž moraš spoznati še nove plati življenja in nekoga, ki je v sebi moder, razumevajoč in sočuten..ki razume in ljubi brezpogojno..

Depresija spremeni potek naše življenjske zgodbe (vsekakor!), to pa ne pomeni, DA JE NE MOREMO IN DA SE NE MOREMO OBVLADATI...seveda lahko! Začrtaj si nove cilje in z današnjim dnem prični z delom na sebi in odkrivaj srečo, ki se skriva v tebi...

Vso srečo.


                                             Dušica

[marina]

obstaja moop, obstaja lepša prihodnost tudi zate, če želiš, me lahko kontaktiraš na zs

[Moop]

Hvala obema. Ko že tolikokrat zapored občutiš vso to bolečino, te res navdaja brezup..

[Devetka]

Eh ja. On trenutno sploh ni važen. Osredotoči se samo nase, sebe na prvo mesto. Ugotovi kdo si, poišči svoje središče. To je itak delo za celo življenje.

Ampak tudi ta črna obdobja rabimo. Da se spucamo sranja, da se pozdravimo, zacelimo, okrepimo.Tako, da si daj duška, jokaj, razbijaj, smili se sama sebi, gnij v postelji cel dan. Potem pa en dan, ko ti bo že vse presedlo, pojdi pod tuš, se našminkaj, lepo uštimaj in pejt s kolegico na kavo.

[majč]

Nič ni bilo AD-jasto in potemtakem da ne tvoje. Vse to si ti in tvoj serotonin, ki je del tebe. ad-ji so le spodbudili, da se ga je več izločalo, ker ti ga je prej očitno kronično primanjkovalo, sicer ne bi imela težav z depresijo. ampak telo je tvoje, serotonin je tvoj, tvoji so občutki vse izvira iz tebe. da pa so stranski činki takšni kot so drži. Zavoljo tega je cel spekter različnih ad-jev, ki jih s svojim/o psihiatrom/psihiatrinjo lahko zamenjaš. Zaradi takšnih razlogov se vračamo v ambulanto in menjamo zdravila toliko časa, da najdemo pravega ob katerem zadovoljivo dobro funkcioniramo.

Da je v času kiz treba imeti kanjček dvoma v to, kar doživljam tisti hip, drži, ker smo pod vplivom depre in mislimo in doživljamo sebe in druge malce pod tem vplivom. torej truditi se moramo 200% za odnos, ne samo 100%, pa bomo morda kljub vsemu dali manj od sebe, kot če smo zdravi. Partner pa če je pravi za nas in nas ima zares rad, se bo tudi trudil z nami 200%, da splavamo vsi skupaj nazaj na zeleno vejo, ko se spet dobro počutimo in končno lahko bolj realno presojamo.

Kje je zdaj koga od vaju sfalilo v tem odnosu ali celo oba, jaz ne vem, morda boš sama dešifrirala, morda ne, vprašanje pa je, če ti ta odgovor lahko bistveno spremeni življenje.

v takih trenutkih je smiselno samemu sebi lizat rane, da se te zacelijo, delat na sebi 200%, da splavamo, da postanemo ponovno atraktivni, izkušnjo iz preteklosti pa vzamemo s seboj kot šolo za naprej. če smo ga sami polomili, potem se bomo potrudili, da tega ne bomo več storili. depresija pa je nevarna past, pod primežem katere morda vso krivdo tega sveta jemljemo nase, pa sploh nismo tako krivi. daj to ven in pusti za sabo. pol toliko nisi kriva, kot se to počutiš v času, ko si zdeprimerana, verjemi mi. dvigni glavo in pojdi naprej tudi ko imaš občutek, da nisi vredna ljubezni, čudeža, itd. mislim, da nimamo prav ne kadar se počutimo več in ne kadar se počutimo manj kot drugi. saj smo vredni vsi, le da si moramo to včasih najprej sami dokazati, da potem našo vrednost prepoznajo tudi drugi. o.k. si, naredila si tako kot si takrat vedela in znala. zdaj si za eno 8sicer bolečo izkušnjo) bogatejša in drugič boš v podobni situaciji znala ravnati drugače. v odnosu pa sva vedno 2, ne samo ti in tudi odgovornost ni samo na tebi, verjemi. head up, young girl.

 http://www.youtube.com/watch?v=gY2ekm_krNU

[Nefertari]

Draga Moop,..kako zelo te čutim. Takšni občutki so samo posledica depresije in niso realni. Počasi se človek navadi prepoznavati te občutke in se zavedati, da niso realni. Najprej se moraš izkopati iz tega brezna, ker ko je človek v depresiji svet zaznava bolj črn kot je v resnici, spremeni se mu podoba realnosti, ki postane čisto izkrivljena, spremeni se pogled na sočloveka, tudi na tiste, ki jih imamo najraje. Verjamem, da te boli, ker si izgubila fanta, in se moraš poleg depresije spopadati še s tem...Pojdi v naravo, hodi in se gibaj, glej drevesa, trave in rože, ki pomirjajo...z vsakim korakom se osvobajaj praznine in čustev, ki jih povzroča depresija, pojdi ven med ljudi, s prijateljico na kavo, vzemi v roke dobro knjigo o rasti, o spopadu z depresijo, o življenju samem ter napiši kakšno besedo na forum. V boju z depresijo nisi sama, več nas je, ki se premikamo skozi življenje...in nekega dne nam bo uspelo, tako kot bo uspelo tudi tebi. Ko boš zmagala, se ti bo začel odpirati svet in takrat ti bo življenje prineslo točno tisto osebo, tiste ljudi in tiste dogodke, ki jih potrebujemo. Čutim s tabo in ti želim, da se čimprej osvobodiš teh čustev. 

[dusica]

Moop,

rabi nekaj časa - morda malo več kot za običajne in preproste stvari, ki jih človek preboleva...

Razumem jo, ker sem tudi jaz pred leti, izgubila fanta, ki mi je pomenil vse na svetu..in to v obdobju depresije, kar je bil zame še večji šok.. ..ali s časoma sem prebolela, določene stvari bolje razumela in se istočasno, lotila dela na sebi in..se  borila za svojo srečo!

Tako moraš tudi ti..boš videla, da se ti v prihodnje odprejo nove poti, nove priložnosti in nova vrata kot priložnost za lepši pogled na vsakdan..


                                 Dušica

[Moop]

Trenutno sem res zmedena. Resnično precej zmedena. Sprašujem se, kaj je sploh realno, ko pa me tako meče po različnih razpoloženjih in mnenjih sem in tja. Odločila sem se malo poskrbeti zase, presedlati trenutno na nek lažji študij, da si oddahnem malo, in poskusiti postat neodvisna od staršev, kar bi mi pomoje vsaj na dolgi rok res ogromno pomagalo.
Moji problemi izvirajo tam naprej od problemov doma in z neodvisnostjo bi najbrž dala sebi precej prostora za normalno dihat. Bojo pa vse te spremembe najbrž precej stresne in me je kar malo strah, kaj če mi spet udari na psiho in me sesuje, ker potlej je moja neodvisnost lahko pozabljena. Vračanje k staršem pa itak res ponižujoče in raje sploh ne razmišljam o tem, uf.

Sva pa z (bivšim) fantom začela razmišljat, da bi poskusila pokrpat najin odnos, ker se imava še vedno rada, samo ti tipični depresivni problemi so tu res ovira. Mene depresija potegne čisto vase in sploh nočem komunicirat z nikomer, niti z njim, potem pa si v glavi itak naredim toliko bolanih scenarijev, da začnem paničarit, se bat kaj si bo mislil, ko bo izvedel, kakšne vse bolane ideje mi gredo po glavi... Začnem bit neiskrena, skrivam to za pasivnostjo, se oddaljujem od njega... On pa na žalost še en introvert, ki ima prav tako težave s komuniciranjem in sva do zdaj bila pač tempirana bomba. Pred kratkim je počilo, razšla sva se, ker med nama sploh ni bilo več nobenega iskrenega odnosa, v glavnem sva vse skrivala za seksom in brezpredmetnimi pogovori, small talk...
Ampak po razhodu, dobrem tednu drame in umiranja na obroke sva se spet dobila, oba čisto živčna od strahu, da bova še enkrat zavozila kaj, ampak z željo, da se potrudiva bit res ultimativno iskrena drug do drugega in poskusit počasi spet pridobit zaupanje drug drugega. Mislim, da ni treba posebej razlagat, da me je strah za pop**dit, da ne vem če je to sploh pravo obdobje za to, da imam fanta, po drugi strani pa tudi ne vem, kaj bi brez njega do zdaj. Z njim se mi je nekako 'odprlo' in čeprav imam še vedno probleme, se počutim kot, da sem zaradi najinega odnosa nekako bogatejša za spoznanja, do katerih sama definitivno ne bi mogla.
Imava pa oba probleme s komuniciranjem, kar je slabo, se pa zavedava, da je to problem in se trudiva iskreno pogovarjat, čeprav je vsaj meni to iz nekega razloga res težko. V glavnem, če sem iskrena, se počutim kot en res zavožen osebek, ki kljub vsemu trudu ne zna približno funkcionirat.. :/

Še ena zadeva, ki me dela zmedeno, so zdravila. Ne vem, ali se splača menjevat zdravila, dokler ne najdem enega, na katerem bi se počutila dobro ali moram sama skozi neke spremembe še v takem stanju, kot sem zdaj in upat, da mi bo to pomagalo... Bila sem zadnje leto na paroxatu, ki me je naredil res pasivno in brez čustev, kar mi je skorajda uničilo zvezo... Seveda še gojim upe, da je moja depresija v glavnem organsko pogojena in rabim samo neko primerno zdravilo, ampak stranski učinki znajo situacijo zakomplicirat še bolj, kar sem na lastni koži doživela pred kratkim. Paroxat sem znižala na polovičko tablete in hočem dol z njega, tudi če to pomeni slabše počutje. Raje depresivna, kot pa zombi in popolnoma nezmožna orgazma... Za druga zdravila pa ne vem, ali jih je še pametno poskušat in kaj zna to naredit mojim odnosom z ljudmi. Hja, komplicirano...

[Moop]

Pa hvala vsem, ki ste se potrudili odgovorit. Bi vsakemu posebej napisala kaj nazaj, pa težko zberem misli v neke smiselne zaključke.

[dusica]

Pozdravljena!

Iz tvojega dolgega sporočila, sem razumela oziroma je razvidno, da trenutno potrebuješ največ POTRPEŽLJIVOSTI in vzporedno s tem ZAUPANJA VASE..in ne toliko računat na ostale, ker srečna boš, ko boš uredila osnovne stvari v sebi..boš videla!

Torej,

Moji problemi izvirajo tam naprej od problemov doma in z neodvisnostjo bi najbrž dala sebi precej prostora za normalno dihat. Bojo pa vse te spremembe najbrž precej stresne in me je kar malo strah, kaj če mi spet udari na psiho in me sesuje, ker potlej je moja neodvisnost lahko pozabljena. Vračanje k staršem pa itak res ponižujoče in raje sploh ne razmišljam o tem, uf.

V nečem pd sem se znašla tudi sama, saj se z očetom nisem nikoli dobro razumela in tudi ljubezen mi ni znal nikoli dajati (ker ni znal...), tako da sem že pri 20-ih sanjala in skoraj hrepenela, da bi šla od doma... S časoma in z trdnim delom ter po diplomi, sem zbrala dovolj denarja za dolgoročni podnajem. Sedaj sem 10 mesecev s fantom v podnajemu in uživam max... ..ker sem sposobna živet samostojno, ker sem spoznala, da sem lahko kos tudi tej veliki spremembi, ki je sicer na začetku majhen stress, ker..se imam preprosto lepo! Torej, sem si NEKAJ MOČNO ŽELELA, delala na tem in na koncu mi je uspelo..

Sedaj se počutim še močnejša in izpopolnjena, kar je normalno.. in delam naprej, na svoji preostalih poteh, kjer nabiram "utrinke" sreče..v smislu, konjički in ostale stvari, ki me razvedrijo..To je dober "balzam" za boj proti depresiji, žalosti in brezupu, ko le-ta ponagaja...

Kar se tiče fanta, je moje mnenje slednje: kar je bilo, je bilo in osebno menim, da ni smiselno/dobro se vrniti k nekomu, ki me ne razume in me morda () potrebuje samo zaradi "fizične" ljubezni ali neke druge potrebe..pišem iz lastnih izkušenj! Mi, sotrpini, potrebujemo, v obdobju depresije in boja z njenimi simptomi, neko razumevanje, bližino in moralno podporo in ne, nekdo, ki nam nekaj naklada in vztraja svoje..tj, deluje nerazumevajoč..se strinjaš? Če pa je ljubezen/radost med vama tako/toliko velika, da ne moreta drug brez drugega, potem morda poskusita..pa poročaj! Morda se motim, morda pa ne..Upam samo, da ne bodo kakšni nepotrebni nesporazumi poslabšali tvoje psihično stanje..Moop, sporoči!

Kar se tiče zdravil, pa je potrebno dati času čas in istočasno, v obdobju jemanja nekega zdravila, prisluhniti svojemu organizmu: kaj sporoča? Ni potrebna panika  zaradi nekega momentalnega stranskega učinka.. Ni smiselno menjavati zdravila, ker to tudi "zmede" kemijo v nas..Ne! Odloči se za enega in ostani pri tem. Če vmes pride kakšno poslabšanje, pa si pomagaj z delom na sebi in alternativno medicino: v lekarni in bio trgovinah imaš malo morje izdelkov..boš našla nekaj zate! Pa prej, se posvetuj s farmacevtom, okej?

To je z moje strani...

...poročaj, kako gre!


                                                                    Dušica