Dolga zgodba

[Utrujen]

Pozdravljeni vsi skupaj. Spremljam vas že nekaj časa, danes sem se pa odločil da se tudi prijavim in z vami delim moje probleme.
Star sem 24 let in že nekaj časa sem zelo nezadovoljen s svojim življenjem. Z vsakim dnem bolj padam v depresijo, doživljam napade panike večkrat tedensko, razpoloženje mi niha iz minute v minuto vse pogostejše pa so tudi samomorilske misli. Največji problem je v temu da mi noben ne more oziroma ne zna pomagat. Punca s katero sem 6 let se je tudi sama borila z depresijo oziroma se po malem še vedno bori, zato svojih problemov ne želim prenašati na njo, pa tudi drugače gleda na vse skupaj (drugače je edina oseba ki vsaj sumi da sem depresiven). K družini se ne morem obrniti ker na depresijo in z njo povezane motnje gledajo kot da so 200 let za leseno žlico (dobim nasvete v stilu:« spravi se k sebi pa začni pozitivno razmišljat in bo boljše« kjer se tudi z nasveti zaključi). Boste rekli, sej maš prijatelje….ja recimo da 2 prijatelja, ampak jima že dolgo ne morem zaupati takšnih stvari, ker smo se v zadnjem času preveč oddaljili. Tako da sem v vsem tem sranju čisto sam.
Zdaj pa k mojim bedni zgodbi. Vse se je začelo v prvem letniku gimnazije, ko sem začel v življenju doživljati prve »prave« neuspehe, na katere zgleda da nisem bil dovolj pripravljen. Padat so začele negativne ocene, moja motivacija za učenje pa je šla samo navzdol. Takrat se mi je zdelo da sem zelo razočaral svoje starše, ki so od mene pričakovali ne vem kakšne super rezultate. Ampak OK, bil sem mlad pa neumen, takrat sem še imel veliko prijateljev, dosti smo ga žurali in nekako sem svoje težave lepo pometal pod preprogo. Aja, naj še povem da nikoli nisem bil brezbrižen do šole in se vsakodnevno ogromno presekiral, ampak tega na zven nikoli nisem kazal.
 Gimnazija je minila (vmes ponavljal 3 letnik in maturo, spet šok), spoznal sem sedanjo punco , končno maturiral in se vpisal na faks. Ostalo mi je pa eno veliko razočaranje nad samim seboj. In v tem obdobju sem pri sebi začel že začel opažat prve znake depresije. Ampak OK, sem si rekel, grem študirat, zamenjal bom okolje, obrnil nov list in vse bo super. In res je bilo prvih par mesecev… Potem pa razočaranje nad izbrano študijsko smerjo, na fakulteti spet neuspeh za neuspehom, začel sem se zapirati vase ter izgubil velik del prijateljev (sedaj vidim da so bili bolj »prijatelji«). Potem so se pa začeli pravi problemi. Punca s katero sem bil do takrat 4 leta (sva še vedno skupaj), je poizkušala storiti samomor. Našel sem jo jaz in ravno to njeno dejanje in prizor ki sem ga videl  me je zaznamovalo za zmeraj.  Bil sem prestrašen, spet sem se počutil kod da sem nekoga razočaral (ker ji nisem znal pomagat), počutil sem se nemočnega…Ampak spet sem lepo vse pometel pod preprogo in se 1000% odločil da ji bom pomagal premagati depresijo. Nase pa zopet pozabil…
Potem se se začeli finančni problemi, pa bolezen v družini… je preveč da bi vse našteval. In naenkrat sem se zavedal da sem popolnoma sam, da nimam nikogar kateremu lahko zaupam svoje težave. Težko se spravim v neko družbo in začnem spoznavat nove ljudi, ker neprestano čutim utesnjenost in strah pred tem da bom kaj narobe rekel, naredil. Tudi zaradi tega strahu se na fakulteti, doma ali delovnem mestu nikoli ne postavim zase, vedno naredi, kar mi drugi rečejo, želim čim bolj ugajat vsem okrog sebe se strinjam z vsem čeprav je totalno proti mojim prepričanjem….
Zdi se mi da se mi ni 9 let zgodilo nič dobrega, da so vsa leta bila eno veliko razočaranje in da gre vse skupaj samo še navzdol (na začetku je bil problem samo šola, ampak vsako leto je prineslo nove, večje probleme).  In sredi teh problemov stojim jaz, čisto sam popolnoma ne močen in nesposoben soočanja z njimi.  Vsak dan zaspim s težkimi mislimi in se prav tako zbudim z njimi. Resnično ne vem koliko časa še lahko vzdržim vse skupaj. In danes sem popolnoma ne siguren vase posledično tudi ljubosumen, totalno brez nekih ciljev in želj, ter seveda hudo depresiven, razdražljiv. Problemov že dolgo ne rešujem sproti in jih samo odmikam ker se enostavno preveč bojim soočenja z njimi.
Hvala tistim ki ste dejansko prebrali vse skupaj, vsakršnega nasveta pa bom zelo zelo vesel.

[Smokyboy]

Pozdravljen,

morda pa bi bilo dobro, če bi se s punco odkrito pogovoril, saj bi ti tako lažje pomagala s svojimi izkušnjami. Kdo ve, mogoče bi vaju skupne težave še bolj povezale, saj že govoriš o ljubosumju. Situacija v družbi je danes res taka, da je sploh mladim težko najti perspektivo. Zdi se, da uspejo le še najbolj pokvarjeni in ambiciozni, ki pa niso nujno tudi sposobni. Nizka samopodoba in zaupanje v svoje sposobnosti po eni strani ter osebnostna skromnost ali sramežljivost po drugi sse zdita kot dva velika mlinska kamna za vratom. Tega ne pišem zato, da bi te še dodatno deprimiral, pač pa zato, da te prepričam, da te razumem. Tudi sam imam kar nekaj od tvojih omenjenih težav.
Če podpore v družini zaradi nerazumevanja psihičnih težav ne najdeš, ti gotovo hudo pade. Ampak pomembno je, da se ti zavedaš, da ne gre za tvojo krivdo ali da si zaradi tega slabši človek. Poglej samo število uporabnikov na tem forumu in boš videl, da je odsotnost psihičnih težav danes prej izjema kot pravilo. Pa daleč od tega, da bi vsi s težavami bili tu gor (dvomim pa, da je na forumu kdo brez težav, ki mu je samo bilo dolgčas). Glede na resnost tvojih negativnih misli bi ti priporočal, da stopiš do psihiatra (je brezplačno, ne rabiš napotnice, edino počakati bo morda malo treba).
Da pa ne bi vmesni čas šel v nič, si naredi seznam manjših problemov, ki bi jih lahko rešil, če bi le našel voljo. Če je možno, nam napiši za kak problem gre in kaj bi bilo potrebno storiti. Potem se odloči, da boš enega od teh problemov rešil jutri (ali na točno določen dan v čim bližji prihodnosti), pa če zatem vse propade. Prvi korak je lahko že ta, da boš poiskal številko psihiatra, poklical in se naročil.
Morda bi bilo zate zelo poučno tudi, če bi si prebral kaj o napakah mišljenja - tako boš spoznal, da gre pri tebi (kot pri večini nas) za začaran krog misli, čustev in telesnih znakov, ki so posledica konfliktov med realnostjo in našimi baznimi prepričanji v kombinaciji s kemičnim neravnovesjem v možganih (slednje se učinkovito zdravi z antidepresivi, zato ti jih utegne psihiater predpisati). Začneš lahko npr. na http://en.wikipedia.org/wiki/Cognitive_distortion in slediš linkom od tam.

[Utrujen]

Hvala za vse tvoje nasvete in dobre želje. Sam danes je res hudo fak.
http://www.youtube.com/watch?NR=1&feature=endscreen&v=TDtQQTA-8TE

[Pikicaaa]

Ja, jaz sem prebrala vse. Tudi jaz sem stvari pometala pod preprogo in si govorila saj bo boljše. Recimo da je bilo. Navzven. Vendar vse slabe stvari so se kopičile globoko v mojo podzavest. In ko se ti tako nabira in nabira, slej ko prej poči. Od posameznika pa je odvisno kako se bo teh stvari lotil in kje bo najprej začel. Še bolj težko pa je takrat ko nimaš več ciljev, ko tavaš naokoli. To seveda sam že dobro veš.
Si, potem ko si že napisal svoj post, ga prebral šeenkrat? Mogoče v tem vidiš smisel mogoče ne, ampak za eno majčkeno pomoč, včasih pomaga, da si svoj post, čez nekaj časa šeenkrat prebereš. Nekaterim (tudi meni) pomaga. Še posebej, če si predstavljaš, da bereš post nekoga drugega. Kako bi mu skušal pomagat?
Tega ti sicer niti slučajno ni treba narest, ampak včasih ljudje zagledamo rešitev, vsaj majčkeno rešitev, ko poskušamo pogledat na stvar z "drugimi očmi" 
Kar se tiče staršev...vrjemi, ko je hudo, še tolk hudo...bodo razumeli. Seveda, če si želiš. Če si, potem se pogovori, povej vse neglede na to kakšna je situacija in neglede na to ali so "moderni" starši ali uni izpred 200 let! Nevem kakšen odnos točno imaš z njimi, vendar, če vsaj približno shajate, če ne celo odlično, potem jim povej! Družina naj bo prva na katero se obrni. Mogoče izveš še od njih marsikaj kar nisi vedel, mogoče ima tudi kdo od tvojih težave in te bo razumel, mogoče boš celo presenečen, da niso ravno starši iz "200 let nazaj". Jaz tega ne morem vedet, niti TI. Dokler ne poskusiš.
Samo bodi močen, pogumen in poišči cilje. Če ne drugega se poskušaj spomniti vseh ciljev, ki si jih imel kadarkoli v življenju. So kakšni, ki se še niso izpolnili? Mogoče bi začel pri njih? Tudi, če nimaš neke volje in se ti zdi brez smisla. Probaj!
Jaz ti želim, da najdeš izhod in držim s tabo in vrjamem, da tudi ta moment, ta trenutek je nekaj okoli tebe, ki sije v barvah/v lepši luči! Pomisli... and smile!   

[aspazija]

Pozdravljen!
Ko sem prebrala tvoje pisanje, mi ob "utrujenosti" in samomorilskih mislih prihaja na misel predvsem eno: potrebuješ pomoč. Zdaj.
Ampak to globoko v sebi že veš, ne? In pisanje na forum je prvi korak.
Veš, ko sem bila sama povsem na dnu, ko ni bilo nikogar, ki bi se mu uspela/upala odpreti, sem vedela, da sem le korak od tega, da se zrušim... in tega me je bilo grozno strah.
In takrat sem s svojimi težavami šla do ženske, ki je bila profi in za katero sem vedela, da je moje nore ideje ne bodo stale spanca.
Zanimivo, kako ti lahko včasih tujec bolj pomaga in ti stoji ob strani, kot kdorkoli od bližnjih... predvsem verjetno zato, ker jih ne rabimo čuvati...
Občutek imam, da si želiš nekaj spremeniti v svojem življenju - stori to.
Za začetek stopi do svojega osebnega zdravnika ali do psihiatra in si pusti pomagati. Ne rabimo živeti tako...

Vse dobro ti želim in piši še kaj!
LP, A

[Utrujen]

Ker težak dan je za mano. Včeraj sem doživel napad panike in izbruh jeze (enostavno več nisem mogel vsega skupaj) in s tem prizadel mojo punco  , osebo ki jo imam najbolj rad in ki mi pomeni največ na svetu. Zaradi tega sva se tudi dogovorila da si vzameva par dni predaha drug od drugega, oziroma da si jaz vzamem čas zase in razmislim o samemu sebi, ker je zadnje čase z mano zelo težko shajat. Do osebne zdravnice grem v ponedeljek, upam da mi bo znala pomagat, sicer pa mi je pred leti že predpisala asentro.
Aja, pozna kdo kakšnega dobrega psihologa/psihiatra?
Drugače pa hvala še enkrat vsem za lepe in pozitivne misli.

[aspazija]

Držim pesti za ponedeljek! 
Na forumu boš našel več tem o raznih terapevtih in mnenja - ljudje smo pač različni.
Je pa nekaj odvisno tudi od tega, za kateri konec iščeš (?).

[Pikicaaa]

Vsakemu kdaj poči film v glavi, še posebej če se v človeku nabira preveč nesnage, ki jo vlačimo s sabo in nas utežuje in utruja. Si na pravi poti! Izpovedal si se nam, upam, da si šel tudi do zdravnice,.. zdej pa samo naprej  V tebi je moč, da premagaš težave in prve korake si že naredil. Zdaj bodi samo dovolj močen, da prebrodiš večje in manjše krize, ki se bodo pojavljale v času do tvojega boljšega JAZ-a. Sej veš. za vsako stvar se je treba potrudit in vztrajat. Zato se le potrudi in keep goin'