JE TO MOGOČE?

[lunica]

Da sem se srečala z panično motnjo in anksioznostjo ter depresijo ni novost.
Da to zadevo premagujem na različne načine oz.se spopadam z njo je že tudi dolga zgodba kako izbiram načine itd.Sem pa opazila pri sebi,da se začnem slabo počutit ob ljudeh,ki so mi kdajkoli v življenju dali vedet občutek krivde in dolžnosti za njihovo slabo počutje npr.partner,prijatelji,starši itd.Opažam,da te neke vzorce še vedno nosim v sebi,čeprav si govorim in se prepričujem,da sem odgovorna le zase tukaj pa zopet dvom v meni zakaj?Ker sem po mnenju ostalih potem egoist,ki samo nase gleda čeprav ni tako,ampak to se dogaja v moji podzavesti.
Želim si bit takšna kot prej oseba,ki je bila nasmejana in pozitivna ne pa sedaj,ko sem zaprta vase,odsotna itd.res je,da sem imela in še imam malenkkost težav na zasebnem področju in očitno to zelo vpliva na moje osebno počutje.Bila v vezi z osebo,ki mi je nenhno očitala stvari,metala polena pod noge glede moje preteklosti,želela bit navzoča pri vsem kar se dogaja okoli mene s kom se družim itd.In to je vsaj tako mislim ubilo v meni vso moje dostojanstvo in samozavest.Bila sem še v vezi z to osebo,ko se mi je paničen napad prvič pojavil in se srečala z tesnobo,ker sem očitno bila na tleh in sem še celo mislila,da mi ta oseba želi samo pomagati po drugi strani pa me je omejevala in i postavljala pravila(čustveno izsiljevala).
Ko pa sem pred časom sklenila dogovor sama sabo in si rekla,da je tega dovolj,da me nekdo ne more nadzirat in usmerjat mojega življenja pa se je stanje kar popravilo.Želim dodat le še to,če mu nisem povedala kam grem in s kom sem sem se tako slabo počutila,da najraje ne bi šla nikamor.Ob tej osebi sem očitno dobila zelo slabo samopodobo v podzavesti in to je šlo tako daleč,da sem posledično bila deležna vsega kar sem naštela.Da ne bo pomote ne smilim se sama sebi le razčistit moram ta čustva,da bom šla lahko naprej in živela kot prej.

[trzinka]

draga lunica.....nekje med tvojim zapisom se malce najdem tudi jaz....

z enako diagnozo sem s pomočjo Adja , psihoterapij in ogromno dela na sebi našla spet veselo, temperamentno osebo v sebi in zaživela.....Tako kot ti, sem prišla do določenih spoznanj in to pomeni, da si osebnostno zrastla, želiš si samo povrniti tisto cirkulacijo v telo, ki te poživlja....
Poskrbi, da odstaniš iz svojega življenja negativne osebe, ki ti poberejo energijo oz. da jih odmakneš od sebe....prični se družiti z veselimi, pozitivnimi ljudmi...začni hodit po eno uro na dan v naravi, beri knjige, da spoznaš kakšna je tvoja bolezen, da spoznaš sebe in kako se soočamo z našimi težavami....
Si bila pri psihiatru, si bila na psihoterapiji, skupini za samopomoč....., ti toplo priporočam, nimaš česa izgubiti, lahko ti je samo v pomoč h kvalitetnejšemu življenju....

Ti si odrasla oseba, ki ve kaj hoče in želi v življenju, pojdi mu naproti 

[lunica]

najlepša hvala za odgovor!
Nekako sem v fazi odkrivanja kaj mi povzroča to počutje in iščem vzroke saj,če so le ti odkriti je potem lažje zdravit.Ja občasno pojem dominor,če je resnično kriza pa lexaurin,ko me že resnično vse boli in trga po telesu.Vem,da bo bolje in,da v prvi vrsti moram delat na sebi.Psihoterapevta imam v začetku junija čeprav je bila psihoterapevtka po prvem mojem obisku mnenja,da zmorem veliko sama ampak sem jo vseeno nekako prepričala,da potrebujem oz.želim še strokovno pomoč.
Očitno je bila že pri meni zvrhana mera vsega,da se mi je vse našteto začelo dogajat.In sem oseba katera težko reče NE,če pa že pa sem imela slab občutek in,ko delaš stvari že skoraj celo življenje proti sebi potem nastane to kar se je meni zgodilo.Res pa je tudi to,da sem določene ljudi izključila iz svoje družbe nekatere pa precej omejila.Berem tudi in paše mi tudi to,da sem sama sabo malo več.Saj vem,da bo bolje in,da tega ne gre čez noč odpravit bo pa čas tisti,ki bo svoje pokazal:)

[trzinka]

Nekako sem v fazi odkrivanja kaj mi povzroča to počutje in iščem vzroke saj,če so le ti odkriti je potem lažje zdravit.
 psihoterapevtka po prvem mojem obisku mnenja,da zmorem veliko sama ampak sem jo vseeno nekako prepričala,da potrebujem oz.želim še strokovno pomoč.
Očitno je bila že pri meni zvrhana mera vsega,da se mi je vse našteto začelo dogajat.In sem oseba katera težko reče NE,če pa že pa sem imela slab občutek in,ko delaš stvari že skoraj celo življenje proti sebi potem nastane to kar se je meni zgodilo.Res pa je tudi to,da sem določene ljudi izključila iz svoje družbe nekatere pa precej omejila.Berem tudi in paše mi tudi to,da sem sama sabo malo več.Saj vem,da bo bolje in,da tega ne gre čez noč odpravit bo pa čas tisti,ki bo svoje pokazal:)

Takole bom pokomentirala...sem bila kar podobna tebi....
Fajn je, če ti je jasno zakaj  in kje je vzrok za težave, pomaga ti pa psihoterapevt pri urejanju misli, te usmerja, ti svetuje...ni lahko takih stvari reševati sam..Sem sama delala dolgo časa tako, potem pa me je ornk zlomilo...Veš, ko se čutiš močnega še kar gre, ko pa se začne človek počasi in po koščkih lomiti (tega se še zaveda ne) pa nastajajo vse večji problemi in vedno bolj boli in vedno bolj se v psihi zapleta, čuti se pa fizično...boli, strašno...
Če boš čutila, da je bolečina premočna le stopi do psihiatra in bolje je da piješ AD kot pomirjevala (ta le občasno). Zdravila so neka oporna točka, psihoterapija ti pa odpira oči, če si sam pripravljen sodelovati in si želiš izboljšav, čeprav je težko in res je, ti procesi trajajo, ne gre čez noč, tudi leta minejo....

Pravilno si naredila glede družbe in ja, samota tudi paše, ni strašna, če je občasna po naši želji.
Kar tako naprej 

[lunica]

najbolj pa me začne trgat povsod po telesu,ko se dotaknem teme glede umrljivosti saj imamo v družini človeka katerega je vprašanje časa koliko bo vzdržal pri življenju.Vsi vemo,da je smrt neka naravnega je pa tudi za svojce precej boleča ampak resnično sem opazila,da vse te teme ali kakšni konflikti,ki so po navadi vsakdanje narave vplivajo name katasrofalno.Bila sem že na tako dobri poti,da sem že lahko pozabila na vse tablete in evo prišel je dan,ko sem zopet "morala"poseči po kemiji,da je ublažila moje telesne bolečine.Drugače pa se ukvarjam z jogo,ko sem plavala sem sproščala svoje mišice in sem se počutila ok.tudi knjige rada berem velikokrat kakšno srokovno,ki je povezana z našo psiho in tudi bolj sproščujoče romane.
Seveda bom stopila tudi do psihiatra za kakšen bolj konkreten AD.Dominor mi je takrat kar pomagal in želela bi zopet najt svoj notranji mir in vzpovstavit svoje ravnovesje,ki se je podrlo.Obstaja v Mariboru kakšna skupina kjer se srečujejo meni podobni ljudje?Želela bi bolj družbo takšnih ljudi,ki imajo podobne težave in mnenja kako se soočajo s tem kar jih bremeni.

[trzinka]

ojoj, lunica, čisto podobne probleme imava, smrt in minljivost...in tako naprej...

Mislim, da je v Mariboru skupina, poglej na prvi strani društva DAM pod skupine za samopomoč, jaz sem iz Ljubljane, tako, da ti ne morem preveč pomagati...je pa veliko ljudi na forumu s tvojega konca..
Lahko ti pa svetujem iz lastnih izkušenj oz. ti podam mnenje tukaj na forumu 

[lunica]

Ne vem pa zakaj še vedno pomislim na težave z srcem,ko me začne trgat po levi roki?Na žalost se še mi vedno prikrade misel morda pa je le res kaj narobe z srcem,čeprav sem imela UZ srca,ki je pokazal vse ok.ampak potem se pa še pridruži malo bolečine v predelu leve lopatice in sem spet tam.Doma imam tudi merilec tlaka in,ko sem tako v dvomih si ga izmerim in vse pokaže ok.hvala bogu ampak te negativne misli joooj.....Resnično se želim bolje počutit brez teh bolečin ne,da vedno znova pomislim na srčni infarkt.Pa tako sem že bila v redu in ravno zato po moje,ker sem bila že čisto ok.sedaj pa zopet ta nočna mora.Sebe prepričujem,da je to le posledica stresa in bo izvenelo ampak kaj pa če?....Tukaj se lovim.Komaj čakam že obisk junija pri psihoterapevtki,ampak zanimivo,ko pa vzamem lexaurin pa me neha bolet samo sem že bila tako brez te kemije kar lep čas sedaj pa zopet jezna sem sama nase:(

[trzinka]

če vzameš lexaurin in je potem OK ti je jasen odgovor, da je to psiha....

jaz sem bila na urgenci, sem bila prepričana, da je infarkt, je bil panični napad in ohromelost zaradi strahu...bolečine v levi rami, pri lopatici, znojila sem se, slabo mi je bilo, srce bilo na noro hitrost....in so mi dali , kaj že?? pod jezik...V primeru, da bi bilo srce, bi me nehalo boleti takoj, meni je bilo pa še naprej slabo, dokler se nisem umirila.....oziroma so me oni pomirili z vsemi možnimi preiskavami....

Poznam ta občutek, še predobro....

[lunica]

saj meni je v bistvu jasno,da je to bolj na psihični bazi ampak ta če? Danes sem se npr.peljala v avtu in,če bi me kdo poslušal bi si mislil,da se mi je zmešalo:) saj sem po teh nihanjih in tiščanju v prsih začela na ves glas vpiti,da imam te gnile ankse in vsega ostalega poln kufer in,da naj že nekam gre malo sem se zdrla sama sebi,da sem si dala duška:),ko je bila druga epizoda sem si zavrtela balado in se osredotočila na mir in si to v mislih ponavljala.Ker pa se te bolečine prenašajo malo tu malo tam pa sem si rekla pa naj me boli bo že minilo kot vedno.Zbegalo me je to,ker sem imela lep čas mir s tem tudi tesnoba je bila že preteklost vsaj tako sem mislila,ampak me je prišla malo nazaj pozdravit očitno,da ne pozabim:)bom morala zopet več plavat,da razbremenim ramenski obroč oz.ga okrepim to mi je takrat zelo pomagalo in omililo bolečine.Ma bo že samo,da me minejo te slabe misli pa bo tudi počutje boljše.Res pa je,da sem pod stresom bolj v podzavesti in po moje se je to ponovilo sicer ne tako hudo kot je bilo meseca novembra takrat se je začelo ampak bo že,saj nič ne pride čez noč niti ne gre fajn pa je,da obstaja ta forum,da malo podelimo svoje občutke in tudi kak nasvet "veteranov" v tem pride prav:)

[trzinka]

oj , lunica, tudi sama sem bila odlično, pa me je stres obiskal in me je začela morit teta anksa, hudo, zelo hudo in še depresija je stegovala roke po meni, ravno prejšnji teden....

dokler imamo še kolikor toliko kontrolo nad svojimi mislimi, jih moram z vso močjo preusmeriti in se truditi razmišljat pozitivno...takrat počutje zelo zaniha, v enem dnevu, v eni uri večkrat...te razumem, ta strah je grozen, boli kot v peklu, komaj živiš.......pomembno je, da ignoriraš napad...in potem boš vedno bližje zmagi...
Tudi meni niso pomagale besede in pregledi, ampak šele AD, ta mi je vrnil življenje...in kljub temu, da ga jemljem še vedno (4 leta) sem prejšnji teden doživela nočno moro, ampak na srečo ni bilo najhuje in sem se skopala ven, čeprav še vedno nisem OK, pa vem, da mi bolečino povzroča strah in minilo bo, ko bom uredila misli....v naših mislih, pa je vsa past 

[lunica]

Ja res je vse v naših glavah,no jaz sem se začela zopet posluževat dominorja,če je kriza huda potem pade kak lexaurin jasno pa mi je,da je večja verjetnost srčnega infarkta pri višjem pritisku no jaz imam nizkega to me tolaži samo ta tesnoba je sila neprijetna in bo že šla počasi stran ob pomoči psihoterapevta,ko bom ugotovila kaj je natančen vzrok mojim motnjam in kaj bi morala spremeniti oz.se soočiti z svojimi strahovi.
Danes sem od znanke izvedela,da ima podobne težave in me je presenetila,ker mi tega ni nikoli omenila ona že ima dlje časa,ampak jaz bom pa to nekam poslala,ker mi ta strah ne bo več grenil življenja:)sem pa zadnje čase postala neka jokica,ko slišim kako pesem in me spomni na lepe in malo manj lepe čase,zavedam se,da še vedno nosim neko bolečino v sebi,ki je stvar preteklosti ampak kaj je resnično tisto kar mi stoji na poti.Zavedam se,da sem dolga leta potlačevala v sebi stvari in to je sedaj prišlo za mano.Drugače pa sem oseba,ki ima rada družbo in sem komunikativna ampak potem pa grem kam ven in si mislim kaj bo,namesto,da razmišljam o tem kako bo lepo.Postala sem obsedena z svojim počutjem in to mi zgleda povzroča tudi dodatne neprijetnosti.Vse mi je jasno miselno samo v praksi je malo drugače ampak tudi to pride,ker ne mislim obupat in se prepustit temu stanju,ker bom jaz nadzoravala sebe in ne bom dovolila strahu,da nadzoruje mene.

[trzinka]

veš lunica, strah je začel nadzorovati mene in zato sem pred 4imi leti padla v tisto globoko brezno, ne dovoli si tega...če začutiš, da ga ne obladuješ več, raje poišči še pomoč psihiatra, ko ti Dominor ne bo več pomagal, ker bolečine postanejo neznosne in z mislimi se še bolj izgubiš....

Ja, pa še tole...po navadi vzorci vsega tičijo nekje v našem otroštvu...tudi če smo imeli lepo otroštvo, ni pa rečeno, lahko se nam je tudi kaj zgodilo ali smo kaj podoživeli....vse to boš razčistila s psihoterapevtom...

[lunica]

to se mi zdi malo kruto,da mine toliko let in še vedno ni konca tej stvari.Žal mi je,da se ti to ponavlja vem pa,da nisi edina.http://www.google.si/url?sa=t&rct=j&q=premagovanje+strahu&source=web&cd=3&ved=0CF0QFjAC&url=http%3A%2F%2Fwww.sinapsa.org%2Ftm%2Fmedia%2Fpriponke%2Fa64-Prepoznavanje%2520in%2520premagovanje%2520anksioznosti.pdf&ei=EJLCT6_8MOn14QSDg_nrCQ&usg=AFQjCNGYLr63rz3i5zCNn37RzmVNYOO3gQ&cad=rja-PREBERI ZELO ZANIMIV ČALANEK,meni je malo lažje,ko nekaj takšnega preberem saj mi,daje neko moč in upanje in malo druagače začnem razmišljat.

[dusica]

Lunica,

Ko pa sem pred časom sklenila dogovor sama sabo in si rekla,da je tega dovolj,da me nekdo ne more nadzirat in usmerjat mojega življenja pa se je stanje kar popravilo.

sama si našla rešitev in drži se tega!

Ne dovoljuj, da drugi bremenijo tvojo življenjsko pot in pot do osebne sreče.. Če si želiš, boš - kot jaz, spoznala ljudi, ki te bodo razumeli, podpirali in ljubili...še je takšnih!

Zaupaj vase...

                                    Dušica


                               

[lunica]

Hvala Dušica:)
Ampak bi bila vesela,da me mine ta anksioznost oz.moje počutje,pa saj me upam,da bo sedaj še berem knjigo Anksioznost za telebane in je napisano tako zelo realno in pri sebi sem že dovoljkrat ugotovila,da me peljejo moje misli k tesnobi in slabemu počutju.
Pa sem že vsa vesela mislila kako je minilo pa je prišla teta tesnoba malo nazaj me pozdravit,da ne pozabim zgleda:)
Tudi družbo ljudi sem malo spremenila oz.omejila.Želim si edino,da me neha bolet moje telo saj vem,ko se bo duša pozdravila bodo tudi telesne bolečine minile.