Stopnjevanje strahu, panike, tesnobe...zaradi sosedov

[estee]

Živjo

Ne vem, kako začeti, kako se predstaviti. Vsakič, ko me zagrabi strah in tesnoba, se zatečem na ta forum, prebiram, kakšne težave imajo ljudje, in me (upam, da ne zveni egoistično) malce pomiri misel, da nisem edina, ki se spoprijema s takšnimi ali drugačnimi notranjimi nemiri, strahovi...

Skratka, stara sem 29 let, končujem faks, sicer zelo počasi, živim z ljubečim fantom, imam krasno družino, imela sem čudovito otroštvo, nimam razlogov, da bi se počutila slabo. Zato se moje težave zdijo nekomu brezvezne, ne jemljejo jih resno, tudi sama največkrat govorim o problemih z veliko mero humorja, verjetno je to kak obrambni mehanizem, ne vem, premalo vem o psihologiji, o terapijah, boleznih... Vem le, da sosed(a) povzročata v meni strah in tesnobo. Živim v stlopnici, kjer je zvočna izolacija katastrofalna, v stanovanju od fantovih staršev. Ker sva oba še študenta, ne plačujeva najemnine in si tudi ne moreva privoščiti drugega stanovanja. Skupaj sva že nekaj let, tudi v tujini sva živela skupaj leto in pol, ko sva se vrnila v Slovenijo sva oba čutila potrebo, da bi skupaj živela in tako sva se jeseni 2010 preselila v trenutni dom. Obema je to pomenilo "odrešitev" in samostojnost, ki sva si jo v teh letih želela. Končno sva imela svoje gospodinjstvo in vse je bilo lepo in normalno dokler me po začetni vzhičenosti in veselja do novega doma ni začel malenkost po malenkost motiti hrup in kričanje iz sosednjega stanovanja. Najino stanovanje je namreč zadnje v hodniku, takoj do naju pa živita mati in sin srednjih let, ki sta najbolj problametični osebi v načem bloku. Preden sva se preselila, sem vedela, da znata biti zelo naporna (na to sta opozarjala tudi fantova starša) vendar sem bila, mogoče zaradi mladosti, zaletava in verjela sem, da me preprosto nič ne more spraviti iz tira.
No zdaj vidim, da ni čisto tako. Na začetku (že pozimi 2010/2011) sta en na drugega kričala nekaj ur skupaj, kar me je zelo prestrašilo. Ko se je kričanje prenehalo, sem tudi jaz na to pozabila, vendar se je nemir stopnjeval celo pomlad in poletje (fant jima je nekajkrat zvonil na vrata, ker je sin poslušal nek rave ob 3 zjutraj, pa ob 5 zjutraj in to tako naglas, da naju je zbudil, ker so se stene tresle, sosedova mama je ob 5 zjutraj s pokvarjenim sesalcem, ki je imela zvok kot kosilnica, sesala pred najimim pragom, iz njunega stanovanja se širi neznosen smrad po smeteh, kajenju in praženju, zato sva namontirala na hodnik tudi osvežilec zraka, soseda je prav tako uničila stikalo za luč, tako da smo bili nekaj mesecev kar v temi...) vse do jeseni, ko sva poklicala policijo, da so ju končno malo umirili, kmalu za tem pa je soseda odšla tudi na zdravljenje v psihiatrično bolničnico za pol leta, za kar je poskrbela tudi tretja soseda, ker sta na drugi strani motila tudi njo. Torej problem je v tem, da sta oba bolna, že v pretklosti sta se nekajkrat zdravila, kar je zaleglo za kratek čas, nato pa se so se motnje spet ponovile. Sosed je star približno 35-40 let in je ogromen moški, zato me ga je morda še bolj strah, njegova mati pa je na videz strašljiva ženica, ki stalno kuka iz stanovanja ob odprtih vratih. Po cele dneve sta doma, nikoli ne zapustita stanovanja zato ju slišim, kadarkoli sem doma.
No in zdaj od približno novega leta dalje je v meni nek konstanten strah, počutim se brezvoljno, ne vem, kaj naj storim, na koga naj se obrnem, moti me vsak čum, ki pride iz njunega stanovanje, srce mi bije, ko se približujem bloku, ne upam si iti z liftom, ker sem se enkrat peljala s sosedom, ki je stal poleg mene z odpetimi hlačami in me spraševal neke res čudne stvari, če ga srečam na hodniku kar otrpnem, vrata zaklepam rekordno hitro in se ne veselim prihodu domov s potovanja, iz službe, zato ker vem, da me čaka nemir. Veliko sem tudi sama doma, ker ima fant naporno službo, tudi ponoči, zato mi je še huje. Včasih spim s čepi za ušesa, ker ne prenesem zvoka televizije, ki se širi po stenah tudi po polnoči. Blazno me nervira tudi, ker slišim sosedove težke korake po parketu, ki donijo po zidovih, slišim cevi iz kopalnice, tako da točno vem, kdaj teče voda pri njih, slišim pa tudi uriniranje v školjko, zvok se širi po vodi. kar me spravlja v situacijo, da bi bruhala, srce mi tolče in se vsa tresem. Ne prenesem misli, da spim ob steni, na drugi strani pa živijo te ljudje, ki se mi smilijo, gnusijo in se jih grozno bojim istočano.
Zadnji teden pa se je še huje, vsaka asociacija na dom v meni zbuja nemir in negativna čustva, doma ne nardeim nič, ker sem pod stresom, moram pa pisati diplomo. Fantu sem že prevečkrat razložila situacijo, ki jo občutim, ampak mislim, da me jemlje dovolj resno, on pride domov po 12 urah dela, utrujen, želi se sprostiti z mano, jaz pa ga čakam doma vsa prestrašena. On mogoče teh zvokov tudi ne sliši tako dobro kot jaz oz jaz se prav potrudim, da bi slišala nek zvok in spet sem čisto iz sebe on pa utrujen zaspi.

Razmišljam veliko o tem, kaj naj storim, pesimistična sem, izgubljam voljo za življenjem, nervozna sem, želim si imeti otroke a si sploh ne predstavljam, da je kaj takega mogoče v takšnem domu, zapletla sem se v lastne misli in strahove.

[Moel]

Jaz bi ti na kratko svetovala..pa le glede sosedov, ker imamo katastrofalne odnose s sosedi tudi mi...

 kot prvo, da se poskusis navadit na čepke za ušesa vsako noč preventivno, kar je meni pomagalo, ker je nori sosed z kosilnico norel po dvorišču veliko let  V okolici so bli petelini in cesta itd
Poskušaš tolko časa dokler ne najdes primerne zase in ljudje se lahko navadimo na resnično marsikaj, tako da se navadit spat z čepki ti bo vzelo nekaj dni, kar je nič v primerjavi z učinkom...

Drugo je da poskusiš z glasbo. Obstajajo slušalke za ušesa, ki zelo dobro izolirajo in lahko si privoščiš vsaj med hišnimi opravili, med kuhanjem pomivanjem, itd malo sproščujoče glasbe da pozabiš na vse in se malo odklopiš.

Kot drugo zivim v stanovanju kjer je bla zelo slaba zvočna izolacija in je blo treba jo obnovit in jo dodat na strani kjer so sosedi, ker jih je motu hrup, šlo je za glasno govorjenje podnajemnikov prejšnjih in so zato klicali policijo. Ko uredis izolacijo pa vsakič, med urami, ko je po zakonu zapovedan mir v tej drzavi poklices policijo in jih prijaviš za kršenje javnega reda in miru, vsakič. Ko se ti zdi, da se dogaja kaj čundega spet pokličeš policijo in reces da te je strah in bi rada ostala anonimna.

Nastej na list papirja vse probleme ki ti jih povzrocajo sosedi in za vsak problem vsaj nekaj moznih resitev dokler ne najdes prave in učinkvoite. Je pa logično, da za vse probleme s sosedi ni rešitve. Mi smo pred našimi se mogli rešit tako da smo posadili živo mejo in jo pridno gnojimo in zalivamo v upanju da čimprej zraste in da jih ne vidimo več  Slišali jih pa bomo vseeno, vsaj na dvorišču... tako da... rešiš kar se da rešit in to čimveč, na ostalo se pa poskušaš prilagodit..

Srečno 

[estee]

Se zavedam, da so sosedski odnosi v Sloveniji zelo problematična reč, nikoli si pa nisem predstavljala, da lahko tako hudo posegajo v moj duševni mir.
Hvala za spodbudne besede 


Opravičujem se za kup slovničnih napak v zgornjem postu, nimam izkušenj s forumi, hotela sem namreč pritisniti predogled, ampak očitno sem sporočilo poslala kar na forum

[Slavka]

Estee 

V vsakem večstanovanjskem objektu se ponavadi najde kakšna "čudaška" družina, ki skrbi za to, da ni preveč mirno in dolgočasno naše življenje...če se malce pošalim. 
Tudi v našem bloku smo imeli pred časom sina in mamo, ki sta se kregala in zmerjala  tudi ob treh zjutraj....Potem smo imeli žensko, ki je kričala po hodniku in tolkla s pestmi na sosedova vrata, kadarkoli se je napila in to je bilo kar pogosto...Nad nami pa je tudi ena "specialni" stanovalec, ki premika pohištvo sredi noči...al karkoli že počne  ...ropota namreč  kar konkretno.

Tudi mene ti zvoki zelo motijo in spravljajo v tesnobo, ker sem imela tudi sama slabe izkušnje z nemirom in nasilnim vedenjem sredi noči, ko sem bila še otrok. Jaz poizkušam vse to "prekriti" s poslušanjem glasbe. Tako namreč ne slišim zvokov, ki me motijo, temveč uživam v tistih, ki jih sama želim.
Tudi Moel ti je dala dober nasvet za "nočni mir" in sicer: čepki za ušesa...kupiš jih pa v lekarni.

Če pa se ti zdi, da v takem okolju ne boš mogla mirno živeti in vzgajati svoje otroke, je morda čas, da razmišljata s fantom in njegovimi starši o tem, da to stanovanje prodate in si omislite novo domovanje v kakšnem mirnejšem okolju, kajti dom naj bi bilo tisto zatočišče, kjer se počutimo varne in zadovoljne. 

[martinca]

Odselita se takoj! Ce ne bo hotel fant s teboj, pa zropotaj, da bos sicer odsla sama. In zacnita pakirat.    Ko bos v normalnem okolju, se bos zelo cudila, kako se ti je pocutje v tem miru izboljsalo in si bos dobre volje mislila, kako si bla nora, ker nista odtod odsla ze prej! Boljse da se selita  kot pa pristanes na psihiatriji še sama! Pa še celo bi babo srecala, še tam bi se je morala bati 

[Tinch]

Živjo Estee 

Vem kako ti je saj imam tudi sama iste probleme. Nad nami zivita mati in sin, ki se kregata in seveda se iz tega krega razvije tudi fizicno nasilje..tudi mene takrat preplavi tesnoba in se zacnem cela tresti.... tako da vem, da take stvari ni prijetno poslusati. Tudi sama se ustrasim ob vsakem manjsem ropotu ampak se probam nekako pomiriti..Kako? Tako da si govorim, da sem v svojem stanovanju in sem varna...kar imata onadva se mene ne tice...ampak vem, da si je to tezko dopovedati v tistem momentu, ko te prime ta strah... Vem kaksen je obcutek, ko si ne zelis v svoje lastno stanovanje in bi najraje zbezal nekam samo, da nisi v tem stanovanju.. mi hvala bogu prodajamo nase stanovanje ampak tudi to se lahko zavlece tako da bom se nekaj casa v tem stanovanju..ampak bomo potrpeli  je pa res, da nikoli neves kaksne sosede bos imel .... In zelo je motece, ko zelis v svojem stanovanju mir pa ga ne mores imeti    ...

Veliko ti jih je svetovalo čepke za ušesa. In tudi jaz ti to svetujem. Sama sem jih uporabljala in so pomagali...poskusi pa bos videla ce tebi ustrezajo...druga stvar, ki meni zelo pomaga je sport...ko pridem iz sluzbe grem na Zumbo.. Kickbox... in se tako zmatram da zvecer nimam casa razmisljati o sosedu nad mano, ker samo padem v posteljo in zaspim... tretja stvar je pa sproscanje.... jaz ko zaslisim kaksen gib gor in ce me prestrasi zacem globoko dihati, kot sem se naucila na psihoterapiji.... ce se ti zdi da sama ne mores premagati ta strah ti globoko svetujem psihoterapijo... jaz hodim sele 2 meseca ampak mi je malenkost lazje.   

Ce bosta pa soseda se kej razbijala in nabijala glasbo jima pa poklici policijo... enkrat...dvakrat...pa bosta mogoce le dojela, da nista sama v bloku in da se mogoce drugim ne da poslusati njuno kreganje ob 3 zjutraj... 

[mamica1]

Joj draga esste, kako mi je poznana tvoja zgodba. Mi imamo pod sabo narkomana in mu špila vsake toliko. Od začetka je vse super, si samostojen, nihče te ne nadzira kdaj prideš domov,  ..., potem pa enkrat sredi noči PUF - glasna muzika, dobesedno kroljenje in pošiljanje sosedov v pm, pa vpitje, kako bo vse pognal v luft. Ja narkomanska kriza je hudič, samo kaj ko mu nihče nič ne more.Klicanje policije samo še poslabša zadevo. Nato smo se enkrat pogovorila z njim na lep način in je tudi sam dobil drugačno predstavo o nas sosedih in je že lep čas mir, celo ko naj bi imel kak izpad, pozvoni in javi - hecno ja.
Ampak v meni strah ostaja in tudi sama nisem rada sama doma, ker nikoli ne vem, kdaj mu bo kaj prišlo in bo sredi noči v meni povzročil strah in paniko. Zato se bomo zdaj kmalu, hvala Bogu, preselili in težav bo konce - upam.
Starejša soseda pa je drug kaliber, ki WC školjko ponoči spira z vedrom, in po 5x odpre vodo, ki se še bolj sliši po ceveh kot bi lepo 1x pritisnila vodo na kotličku.
Taki pač so, zato moramo mi poskrbeti, da bo nam boljše in iti stran.

Predlagam ti, da se na lep način pogovorita z njima, kaj vse vaju moti, pa nikakor ne smeta dajati občutka da te/vaju je strah, če pa ne bo šlo drugače, pač predlagajta staršem da se stanovanje proda in se kupi kje drugje.
Ja večstanovanjske stavbe so vrag, če si navajen mirnega življenja v hiški.
Želim ti čim več mirnih dni in noči 

[Devetka]

Estee, to je pa res sranje. Na vajinem mestu bi poskušala to stanovanje oddati kakšnim študentom in si najela drugega v kakšnem mirnem okolju, tudi če je manjše ali bolj oddaljeno od mesta. To bi bila začasna rešitev. Konec študijskega leta se bliža, kmalu se bodo študenti selili...

Za prav hitro rešitev ti pa toplo priporočam, da ob vsakem (res vsakem) motenju s hrupom ali čemerkoli po 22. uri in pred 7. zjutraj pokličeš policijo. Tudi, če ne pridejo, se tvoj klic zabeleži in je motenje uradno evidentirano pri njih. Morda skliči majhen sestanek ostalih sosedov iz štuka (vseh, ki jih tudi motijo) pri sebi doma in se jih lotite skupaj. Najprej s pisnimi opozorili, zagrozite s tožbo, odvetniki, socialno službo, inšpekcijami, orožij je kar nekaj.

Na daljši rok pa selitev, nujno. Ne ustraši se nikogar, nihče nima pravice motiti tvojega duševnega miru.

Srečno!

[estee]

Oh hvala lepa vsem za spodbudne besede, malce sem se pomirila 

Za zčetek bom probala s čepi, za naprej pa ne ostane drugega, kot da se odseliva, najprej moram zbrati dovolj poguma, da jasno in brez sramu spregovorim o težavah s fantovimi starši, nato se bom sama lotila iskanja stanovanja. Veliko lažje mi bo, ko bodo vsi okoli mene vedeli, da živim v strahu in ko so bodo stvari začele odvijati v neko smer. Zaenkrat imam samo občutek nemoči, da sem razvajena in nehvaležna, noben pa zares ne ve, kako hudo mi je, ker nikoli nisem naglas povedala, da živim v strahu.
Razmišljam tudi o pravni poti, napisala bom pritožbo upravniku bloka in se bolj angažirala z drugimi sosedi, da bi kaj spremenili. Ne pride pa v poštev pogovor z norimi sosedi, ker je fant že nekajkrat poskušal načeti nek kultiviran pogovor, pa je naletel na kričanje in zmerjanje. Vem, da je bil ta sosed v preteklosti zelo agresiven, zdravil se je, ker je drugim sosedom razbil vrata in ker je svojo mati hudo poškodoval, takrat je bilo njuno stanovanje tudi zapečateno, vendar sta potem prišla nazaj 

Vem pa tudi to, da nista formalno pravna lastnika stanovanja (v zemljiški knjigi je kot lastnik vpisano podjetje, ki je gradilo bloke) zato se bom obrnila tudi na njih, saj so kot lastniki tega stanovanja verjetno tudi odgovorni za ljudi, ki v njem živijo...

Oh, bom že zmogla moči za to, kajne!? držite pesti 

[Devetka]

Če ne, ti jo bomo pa mi vlivali.

Upravnik bloka ne vem če lahko kaj ukrene, lastnik stanovanja pa zagotovo. Najprej jih pokliči po telefonu, verjetno problem že poznajo, če se tako dolgo vleče? Potem jim še piši-lastnikom, pošlji v vednost na policijo, mogoče še na občino, na čim več naslovov. Še bolje bi bilo, če bi vas bilo podpisanih več sosedov, stanovalcev bloka.

S fantom najprej sama najdita rešitev zase in se uskladita, potem pa njegove starše samo seznanita z vajino odločitvijo. Odrasla sta, ni treba zagovarjati odločitev o svojem življenju njim, važno je, da se vidva med sabo zastopita.

[martinca]

Rekla si, da sta najemnika. Pac gresta drugam v najem, zakaj bi te brigalo, kaj o selitvi mislijo fantovi starsi, le s cim so te kupili, da si jim tako podrjena in ponizna, da se še njih bojis? Z nicemer, kar umislila si si.  In zakaj bi se morala muciti in jim karkoli priznavati, ce ze vnaprej cutis hudo sramoto in strah, da moras za talksno banalnost celo pogum zbirat? Sajk te pa ni nihce nikamor privezal v ta blok! Nihce te nikjer ne sili biti in imas VEDNO odprta vrata. Ker to pa je res z lahkoto resljivo. Gres pa pika, ker si psihicno zbolela zaradi agresivnih sosedov!! Tako povej obojim starsem in da, ce bo to treba, se bos ponovno selila  Saj si sama svoj gospodar. Eni imate probleme zaradi lahkotno resljivih stvari!  Ce pa je tako preprosto oditi drugam.

Taksno mascevanje, tozarjenje pravim lastnikom, upravniku, nenehno klicanje policije, le pazi, da ne bos sama na koncu placevala. Ti se bos, panicna oseba, izpostavljala, oni drugi normalni sosedi, ki jim bosta agreisvca grozila, pa bodo nazadnje cviknili, tako da bo nazadnje policija tebi izstavila racun. Ne norima sosedoma. In tebe bodo opisali kot zivcno in problematicno, ces da vse slisis, bodo rekli in se nisi prilagodila in navadila.. Nakar bos lahko povrh vsega zaradi svojega izpostavljanja stalno pricakovala kaksno pritlehno mascevanje ali dodatno strasenje od obeh kje po stopniscu, ko tvojega ne bo doma, sreco bos imela, ce te ne pride klet in tolct na vrata. Sama si bos iz svojega zivljenja naredila pekel, ne ta dva norca, ampak sama, s takim padanjem in odzivanjem na njune fore in pri takih ljudhe ponavadi neuspesnimi akcijami.

Do zdaj si namrec  bila pasivna zrtev njunega psihicnega nasilja. Potem pa bos s takimi aktivnostmi, kot jih tu obljubljas, aktivna, kar pomeni, da bos "kasirala" tudi posledice. Pa tako kot si prestrasena, ne vem zakaj se junacis in isces neko zadoscenje, iz enega samega razloga ocitno, iz strahu pred fantovimi starsi in njihovim mnenjem. Ti nisi za to primerna, da bi se bodla z agresivnimi ljudmi, ker še niti  z normlanimi ljdudmi ne upas govoriti o strahu. Samo poslabsala si bos psihicno stanje, dosezeni mir pa bo kratkotrajen : taksni vedo, da jim ne morejo nalagat denarnih kazni ne nic, ker nimajo denarja. Lastnih stanovanja nic ne bo naredil, ker sigurn zivi v boljse izoliranem stanovanju ali hisi in mu ni treba trpeti zaradi teh dveh.

Tvoje zivljenje je bilo doslej cudovito. Zakaj ne bi bilo cudovito še naprej, z umikom v normalno okolje - v boljse zvocno izoliran blok?

   
 

[Liber]

Martinca samo zate..

Živim v stlopnici, kjer je zvočna izolacija katastrofalna, v stanovanju od fantovih staršev. Ker sva oba še študenta, ne plačujeva najemnine in si tudi ne moreva privoščiti drugega stanovanja.

[martinca]

Hvala, Liber! Jaz sem pa brala, da sta najemnika!  Zato mi nic ni blo jasno, od kod povezave s starsi, zakaj strah pred njihovim mnenjem. 

Ce kljub fantovi sluzbi ni denarja za garsonjero, pa lahko še vedno zivis tam, kjer si  zivela pred vselitvijo v to grozno stolpnico. Da ne pride do panicne motnje!

[verica]

Pozdravljena Estee.Najprej naj ti povem da se čisto strinjam z Martinco.Odseli se.In to takoj.Jaz sem namreč imela isti problem.Nisem živela v bloku pač pa v hiši na samem.Torej mi in moj nori sosed..celih 9 let sem trpela,od živcev shujšala 20 kil,nisem spala,ker sem kar čakala kdaj bo ropotal po vratih in razbijal...Potem ko sem pa zbolela in ko sma z psihologinjo vidle od kod izhajajo moji problemi pa sem rekla možu:jst ne morem več.Ali greš z menoj ali grem pa sam z otroci...še zdaj ne morem verjeti da sem bila pripravljena razdreti zakon zaradi tega...ampak vem da bi zelo resno zbolela če ne bi šla...no sedaj pa živimo v hiši mojih staršev in smo si uredili svoje gospodinjstvo in je MIR :happy:imam se lepo,zdravje mi gre na boljše..tka da ti predlagam če le imaš možnost pojdi stran.Držim pesti da ti uspe... :rozicodam:l.p.veronika

[estee]

Ne gre za to, da bi bila ponižna in bi se bala fantovih staršev, gre predvsem za to, da si tudi sama nisem želela priznati, da me ta situacija tako zelo moti in mi greni življenje vse bolj in bolj. Na začetku sem verjela, da sta morda ta tesnoba in strah povezana s strahom pred izpiti, diplomo, novim življenskim obdobjem, mogoče s hudo boleznijo mojega mlajšega brata.. nato sem uspešno opravila izpite, bratovo zdravje je šlo na boljše in videla se, da je to dejansko problem, strah zaradi sosedov, pred katerim si ne smem zatiskati oči. In neprijetno mi je samo to, da nisva stanovanja niti še do konca opremila, jaz se pa želim odseliti.
No skrtaka, veliko sem razmišljala o vaših besedah predvčerajšnjim, včeraj in danes, včeraj sem tudi boljše spala, ker sem prvič po nekaj mesecih začutila, da moram nekaj spremeniti in to takoj. S svojimi starši sem se pogovarjala o problemih, hvala bogu, imam očeta, ki me lahko ure in ure posluša in mi pomaga ter svetuje, sam se je ponudil k iskanju primernejšega doma, zdaj so na vrsti fantovi starši, ki so sicer zelo razumevajoči ljudje, se jih ne bojim na ta način, le spoštovanje čutim in želim jima pokazati svoj problem kot nekaj resnega, ker verjamem, da bosta tudi onadva pomagala.
Pa tudi ne junačim se preveč, ostali sosedi so se do sedaj veliko bolj izpostavljali glede problema z "norci", navsezadnje je druga soseda  poskrbela za to, da je šla nora soseda na psihiatrijo. Samo naglas razmišljam o možnostih, problem sosedov je znan vsem stanovalcem, vendra marsikdo ne ve, da obstaja veliko možnosti za izselitev takšnih ljudi (izločitvena tožba..)..

[Betka]

Uf, Estee, živeti ob takih sosedih mora biti grozno. Upam, da boste čim prej našli način, da normalizirate stanje ali pa se odselite. To ni normalno, ni zdravo, da kdo trepeta zaradi neuravnovešenih sosedov.
Srečno!

[martinca]

Sama sem samo enkrat posredovala, edina sem si upala, pa sem sla v bloku rect gor v eno garsonjero tik nad mano, dvema glasbenima razbijacema in kadilcema trave, (od katerih je bil en star nasilnez iz alkoholne druzine, drug pa castilec Bude), da naj ob 22. 30 uri nehata z glasno glasbo, ker je nocni mir med 22. in 6. uro in ker moramo zjutraj vstat ob 6. uri. Pa sem bila napadena, nic resnega, ampak gotovo je ta dogodek bil delcek mozaika vseh dogodkov, ki so prispevali k razvoju panicne motnje : ko si noter, je pa tezko priti iz nje. Zato nikoli vec  ne bi upala v brlog nailneza komandirat, kaj naj on dela, tudi ce ropota. Razen ce bi bili ogrozeni njegovi otroci. Še bolj bi se bala kako drugace ukrepati s kaksnim prijavljanjem ali tozarjenjem. Raje bi za vedno sla, ker imam slabe zivce in je to prevec stresno : zivcni si samo skodujemo.  Po moje se naj raje s tem ukvarjajo tisti, ki ne trpijo  strahu ob kricanju in groznjah. Ampak taki pogumni so ponavadi flegma in ne razumejo trpljenja tistega, ki se pocuti ogrozenega.