Zakaj se pekel zame začenja že na zemlji???

[Aslan]

Dragi številko...zame si ti zgodba o uspehu.

V zelo kratkem času si iz tal prilezel zelo visoko...našel planinarjenje, urnik spanja, smisel...optimizem..
Si aktiven med nami...hodiš na druženja...migaš....se trudiš...hodiš k teraevtu...delaš domače naloge...
Ej..a se zavedaš kaki VELIki koraki so to...

In vsak nekaj časa napreduje..nato j ekak korak, dva nazaj in potem gre spet naprej....
Tak je cikel življenja...ni vedno vse samo na boljše.
Včasih se poslabša...da smo obupani in takrat šele s ezavemo MOČi v nas in nato spet splavamo na površje..še boljše..še močnejše...

To, da bi se kaj sramoval, cincal ali karkoli glede 3-ga vpisa v isti letnik.
Ej..gre ZATE...tvojo izobrazbo...in nič sikirat.
Nisi zmogel zaradi BOLEZNi...ki si je nisi sam izbral s seznama želja.
Kot vidim imaš celo možnost za izjemno ponavljanje...ej izkoristi to!

Naša bolezen je tako zelo razširjena,mnogi trpijo az tem, pa ne govorijo...
In če se odpreš ti - se bodo tudi drugi...
Vem iz prve roko to....

987 ti si brihten, priden, imaš željo...
edino kar te bremza je depresija..in veš da jo boš premagal....
korak za korakom...ne glede na naprej ali nazaj...važno je da ohraniš SMER zastavljenega CILJA...
In mi vsi smo s teboj, vsi smo tu, kadar ti je težko in rabiš vzpodbudo,
kadar ti je lepo se skupaj veselimo...

Vem, tudi jaz se skrijem ko je težko...v svojo luknjo....
Ampak je čas, da se vsi skupaj naučimo, da tudi težavo brezzadržkov podelimo....

In ne pozabi: TI SI NORMALEN!!!! Le depresijo imaš....
Smo s teboj...objem, Aslan

[moonica]

glede izjemnega ponavljanja ... sama sem lani dala prošnjo, a so mi že kar naprej povedali, da komisija odobri samo tistim, ki jih večino časa ni bilo na predavanjih zaradi hospitalizacije in pa nosečnicam ... ampak to je tu (je dosti stvari drugače kot v Lj.) ... in verjetno igra veliko vlogo KAJ piše na opravičilu ... moja ex psihiatrinja ..... ah, ni niti za govort

če si to želiš 987 ... POSKUSIT NI GREH!

[ringalori]

Živijo!
Midva se sicer ne poznava, vendar ti svetujem, da če te tvoja študijska smer še vedno zanima, da probaš izjemno ponavljati...
Sicer sem bila jaz lani v isti situaciji (kar se študija tiče), pa sem se odločila za prepis na drug fax in sicer na izredno smer in mi posvoje ni žal-res sicer da plačam, samo mi je bistveno lažje kot prejšnja študijska smer, saj je na izrednem sistem dela tak, da imaš en mesec predavanj in potem takoj izpit-tako, da sem letos večino stvari opravila že do junija in se bom sedaj pogojno vpisala v višji letnik.
Ne vem, ampak razmisli-sej odločitev bo še vedno tvoja, a ne... Samo, jaz sama zase vem, da sem lani po vsej kalvariji (operaciji...) in drugih zdravstvenih težavah vedela, da bom bivši fax težko naredila...

Glede psihe-kot so ti že ostali povedali-ni važno, kolikokrat padeš, važno je, kolikokrat se pobereš...

LP

[scorpion]

Ne pozabi pa, da je preprosto živeti najpomembnejše 987!!

Čutiti, dihati, biti živ!!! Vse ostalo pride samo od sebe...če si živ..če si mrtev ne pride nič

[Ribica]

Tudi jaz se pridružujem mnenju tistih, ki ti pravijo, da tudi tretji vpis v isti letnik ne pomeni nič v primerjavi z življenjem. Pa kaj? Koliko pa jih izgublja leta ko sicer imajo izobrazbo, pa ne dobijo službe? Ali pa po nekaj letih študija ugotovijo (si priznajo), da so na NAPAČNEM faksu, da pravzaprav želijo nekaj čisto drugega? prijateljica moje hčerke je po treh letih prava končno upala priznati, da jo sploh ne veseli, da trpi pri študiju, da si sebe ne zna predstavljati kot pravnice. Si je pa vedno želela delati z majhnimi otroci, želela si je iti na razredni pouk, pa jo je mama pritiskala za pravo....Vsako poletje hodi čuvat otroke v kolonijo na morju in to je deni del leta, ko ji je res lepo....Podpore doma nima in je čisto ubupana, kaj naj naredi, pomagala sem ji najti terapevtko, h kateri zdaj hodi in kot izgleda, bo vendar zmogla "vreči stran" 3 leta pravnega faksa in se vpisati na razredni pouk, pa čeprav jo bo mati požrla.... Kaj hoče povedati: Pomembno je, da prideš do tega, kar si želiš. Če je ta študij prava stvar zate, vztrajaj. enkrat bo že, ko boš zmogel.
Kar se tiče padcev: Že 20 let se borim z depresijo in vmes sem imela 3 zelo hude padce. Sedaj sem dokaj O.K:, ker sem si uspela urediti življenje, pa vendar kljub temu in zdravilom, ki jih bom jemala do konca življenja, zelo niham. Ob vsakem malce bolj stresnem dogodku me zagrabi želja po umiku, po luknji, v katero bi se potegnila in zaprla vrata za seboj..... Zelo veliko notranje moči je treba, da to obvladujem.... To je del naše bolezni in s tem se je treba sprijazniti in ko se zgodi, se nikar obtoževati, pač pa nekako pregurati tisti čas z zavedanjem, da bo šlo spet gor, da se vsem to dogaja....

Želim ti vse dobro in da se izližeš čim prej, ker življenje je vendarle lepo in kratko!

Ribica

[Aslan]

Včeraj sem nekje prebrala:
Ko se ti podre svet, imaš priložnost za ponovno rojstvo.

[scorpion]

Ja in takrat začneš ceniti življenje kot tako..ne glede na izobrazbo, na položaj, dna...življenje samo..je veliko veliko več kot vsaka izbrazba..


Spominjam se kako se je začenjala pomlad 1979,...ravno sem lezel iz totalne teme, bil sem na PHP -ju..kako lepo je blo slišat ptičje petje, morda sem ga takrat prvič resnično slišal...pa tisti topli dih pomaldi,sladka tesnoba v trebuhu in srcu...kako lepo je blo, da sem lahko spet živel..ŽIVETI!!!


Depresija je smrt pri živem telesu...to vemo..Veš kaj je najhujše...če izgubiš veselje in interes za življenje....

Zto 987...tudi če boš dosegel v življenju doktorat to ne bo samo po sebi garant za tisti čudoviti občutek sreče, da si živ....

Kaj ti lahko pomaga doktorat, če boš sam v svoji sobi, če ne boš slišal ptičjega petja, če ne boš čutil .....ČUTIL..

[Arwen]

....Strašili so me s peklom, jaz pa sem ugotovila, da je pekel že na zemlji.
.... Strašili so me z vicami, jaz pa sem ugotovila, da so vice že na zemlji.

... Obljubljali so mi nebesa, jaz pa sem ugotovila, da so nebesa že na zemlji.

[Travis]

prej ko boš ostro ločil kaj so simptomi depresije in kaj dejansko si ti brez nje,
lažje boš srfal, tut takrat, ko ne bo vetra v jadra...
vsekakor pa moraš, da preprečiš take nenadne sunke na fronti, začet soočat tudi sebi bližnje
z tvojo začrtano potjo, z svojimi uspehi in tudi neuspehi !

men osebno, je na ta način dostikrat veliko lažje.

take care & b safe ! T.

[ton]

Mah, taksist, tule se pa ne strinjam. Človek je skupek vsega, tudi depresije, in nekako ni naravno enega dela kar odsecirat - tudi taki kot pred depresijo nikdar več ne bomo in prav je tako. Meni se zdi pametno zadevo vzeti v zavedanje, seveda pa koračiti v nasprotno smer.
Ono z bližnjimi pa aplavdiram.

[She_]

987,

tvoje zgodbe osebno ne poznam, sem pa prebrala vse, kar si napisal.

a veš, da sem se jaz tri dni malo zlagala, da sem bolna.. saj sem se počutila slabo, ampak ne pa spet toliko. ker sem bila enostavno v preveliki depri, da bi normalno funkcionirala in sem se zaprla med 4 stene in nažirala s sladoledom.. ko to pogledam nazaj, se mi zdi.. bolano 

ampak pridejo taki momenti pač.
lej, jaz bom letos šla tretjič v prvi letnik.. in to zato, ker nisem spackala še dveh izpitov več. da ne omenjam tega, da se nisem skoraj nič učila med poletjem (pa sem si rekla). in najhuje - da so moji sošolci iz gimnazije že skoraj diplomirali. Diplomirali!!! jaz pa packam prvi letnik. kako fucking ponižujoče je, ko me potem sprašujejo, kako to, da še vedno delam šolo.. pa že itak se mi zdi, da grejo vsi drugi v življenju naprej, jaz pa sem obtičala nekje zadaj..

ampak po drugi strani, ko pogledam kakšne padce imam zaradi psihe in kako se nonstop trudim splavat nazaj v primerjavi z drugimi, sem vseeno (kljub kontra mnenju drugih) še prekleto dobra, da skos nekaj brcam in vseeno napredujem.
pomaga mi tudi misel, da bom pa to leto lahko vsaj več delala.. in si pomagala na poti do tega, da se odselim od starih in se osamosvojim.
sicer pa ko pavziraš 1. letnik in narediš vse izpite za ta letnik prosit, če lahko delaš izpite za drugi letnik.. na večini faxov se da.

ne pozabi, da so ta depresivna obdobja še vedno samo obdobja. jaz pustim, da me napadejo, ko jih res ne morem obvladovat, ampak se vedno zavedam zraven, da bodo minila. in minejo!
drži se !!

[987]

Včeraj sem se temeljito pogovoril z mamo o vsem. Od nje pa sem dobil opazko, da sem postal len. Halo, pa saj ve kakšne probleme imam. Rekla mi je, da me zastopi:032: . Pri vsem tem pa mi je dala dvom, če sem sploh sposoben narediti ta študij. Kako bi bilo, če bi se prepisal na kakšen drug študij, ki bi bil malo lažji. Če dobro pogledam, noben študij, ki prinese določen poklic, ki ima neko težo, ni nikoli lahek. Poleg tega pa sta me vedno veselila kemija in biologija, teč učinek in dogajanje v celici pri stiku z neko spojino.
V resnici tudi ona dvomi vame in to mi pove kar veliko. Iz tega, glede na to da me pozna že celo življenje, lahko sklepam, da sem pač nesposoben. 
Pri mami me tudi strašno moti to, da bo zmeraj naredila drugače, kot se zmeniš z njo. Veste kako je to? Enostavno ne moreš zaupati.

Ko pa pomislim na vse. Bom lahko premagal vse strahove in kdaj normalno študiral ali se bom zmeraj zvijal? Meni predstavljajo problem že ljudje, kolegi na faxu, nova poznanstva, samo spremljanje predavanj. Da o izpitih in vse kar je povezano z njimi sploh ne govorim. Mislite, da je to možno. Želim realen odgovor.

Zahvaljujem se vam za poste, ki jih bom poskušal malo pokomentirati in odgovoriti.

...rešuješ z eskapizmom...ne boš sposoben odločat niti v osnovnih stvareh...

Vem da to ni rešitev, samo nekje moraš začeti. Ne smem bežati pred stvarmi, ker vem da me bodo slej ali prej ujele. Lahko pa se nekako zamotim, dokler razčisčujem stvari.  Vem da moram postati veliko bolj fleksibilen pri stvareh, ker drugače res ne bom sposoben ničesar.

...padci sestavni del življenja...strahci...takoj ustrašimo...motnja poslabšala, da ne bo bolje...
...plan kako se lotiti...pristopa k knjigi,učenju...koncentracijo...spominom ter strahom pred učenjem...

Glede strahu, da ne bo bolje, imaš čisto prav. Vem od kje prihajam in ko opazim podoben vzorec me spreleti srh, ker me je strah, da bo tokrat še hujše in da bom mogel čez vse to.
Ja, priznam imam strah pred učenje, ker vidim kako se ne bom ničesar naučil, četudi bom imel občutek, da nekaj znam. Vem da bom vse pozabil že do naslednjega dneva. Poleg tega vidim, kako mi bo zmanjkalo časa in potem se me loti totalna panika, da itak je vse brezveze. Da sploh ne govorim o izpitih, ker se zavedam, da tam tudi do pet ne bom znal šteti. Eden od razlogov, da sem lansko leto odletel letnik...nisem znal rešiti naloge, ki sem jo doma rešil 2X. In ko začnem mleti o vsem tem, koncentracija in spomin odpovesta. Enostavno naletim na steno pred sabo, ki je včasih nisem poznal.

...listek nad posteljo...naj uživam v lenarjenju...čas dobro izkoriščen...

Ni slaba ideja. Pri meni ima samo eno pomankljivost, da si jaz čas, ki zame ni pametno izkoriščen, očitam. Po domače povedan, če nimam pokazati nekega rezultata od aktivnosti, potem nastopi občutek krivde, ki je lahko zelo grozen.

...tvoj psihiater ve zakaj vrjame vate in mi vemo da vrjamemo vate...
...začni vrjeti vase, dokler ta misel ne zmaga...

Vidiš tega pa ne morem zastopit. Kako lahko verjamete vame??? Zelo rad bi verjel vase, vendar na žalost ne morem, glede na preteklost. Mogoče nekega dne...

...miselnost "izbira" med starimi in novimi vzorci...
...okarala o "lazeh"...tudi sam terapevtki povedal samo "veliiiikeee" tezave...manjsih me je bilo strah...

Vendar kako naj premagam miselnost, ko pa ne morem ničesar. Zaprt sem med 4 stene,  spet ponavljam stare vzorce, zbrcati se moram že za najosnovnejše stvari...kako naj zmorem način zdravljenja, ki sem ga izvajal doslej??? Določene stvari je zelo težko povedati iz oči v oči. Enostavno so nam tako grozne, da jih zanikamo celo sebi. Sam sebi lažemo. Pač poskus neke samoohranitve, ki nas pahne še globje. 

...siliš učit...nisi...uspešen...dobiš odpor do učenja...
...Skoncentriraj...na stvari, ki ti gredo dobro in te veselijo...prišla tudi...sposobnost učenja!! Sedi za knjigo, ko se res počutiš, da boš zmogel in ne samo zato ker veš, da moraš....
...držal nekih pravil...bežal pred drugimi aspekti življenja!!
...Bežal si tudi pred občutki, kot so jeza (mama), žalost (smrti)...

Tudi sam ugotavljam, da s prisilo ne morem narediti ničesar več. Če bi na ta način, da bi delal stvari, ki me veselijo in mi grejo od rok spet dobil nazaj zmožnost učenja, koncentracije...bi bilo zelo fino. Vendar saj sem se kar resnično trudil, vendar očitno še premalo. Mogoče res potrebujem še nekaj časa. Najhuje pa je to, da ničesar ne morem prehiteti v življenju, kot sem lahko včasih.
V resnici nisem bežal pred drugimi aspekti življenja, ker mi sploh niso bili pomembni. Enostavno bi lahko rekel, da sem narrow-minded. Res pa imaš, da sem bežal pred občutki, ker so bili prehudi in jih nisem bil sposoben sprocesirati in sprejeti.

...Meni je izobrazba pomenila VSE...da nisem na koncu zmogel iti niti na faks...večino dnevov(in noči) prespal...trudil delati...

Kako se vidim v tvojih besedah. Kot bi zrasle na moje zeljniku in se meni dogajale. Tudi jaz sem se na začetku poskušal preobremeniti z delom in zelo malo spanje, da bi lahko z utrujenostjo pozabil na vse, vendar ni delovalo.

...zdej popolnoma vseeno...
...niso ble desetke, sem pa nekak uspela...
...da ni še nič izgubljen!! Sledi svojim sanjam...

To da mi je popolnoma vseno za vse imaš še kako prav. Enostavno mi visi dol, če se ta trenutek zvrnem in umrem, pravzaprav bi bil še vesel . Meni je čisto vseno za ocene, samo da bi mi ratalo. Res pa je, da mi nizke ocene zbijejo samozavest in samopodobe. Se pravi, zadovoljen bi bil z zlato sredino. Trenutno imam občutek, da je že vse izgubljeno, da sem izgubil svoje življenje,...to so vse popačene misli, vendar zame realne. Lahko sledim svojim sanjam in tudi rad bi, vendar ali bom uspel ali si bom še bolj zaj... življenje. No, zmeraj imamo izhod v sili.

...kdo mora pospraviti posteljo ali odnesti smeti...
Skratka: predobro se vzpenjaš, da bi se štorasto zvalil v dolino.

Taka majhna opravila nikoli niso bila kamen spotike. Jaz sedaj dostikrat naredim veliko več od mame, ker ne prenašam nereda. Edina stvar, ki mi manjka, da bi vseopravilen v stanovanju, je pomivanje tal  (sovražim)
Sedaj se ne vzpenjam več, sem šel kar nekaj korakov nazaj. Mislim, da je sedaj največje vprašanje, če se bom sploh pobral in v kolikem času???

Živeti!!! A to ti gre?

Na žalost ne. Iz vsega tega kar se mi dogaja očitno ne znam tudi živeti. Kaj sploh znam v tem življenju. Nič. Kaj je potem tako čudnega, če se na smrt sovražim...bolj kot bi bil sposoben kogarkoli drugega.

Naša bolezen je tako zelo razširjena...če se odpreš ti - se bodo tudi drugi...

Za to dejanje pa je potrebno veliko poguma in samozavesti. Na žalost ne premoren ničesar od tega. Po domače nimam jajc, da bi povedal kakšnemu prijatelju ali recimo sošolcem na faxu kakšne probleme imam. Bojim se tega, da bi me imeli za zmešanega, za čudaka (kot da me nimajo že tako).

...lepo je blo slišat ptičje petje...prvič resnično slišal...
...če boš dosegel doktorat...ne bo samo po sebi garant za...občutek sreče, da si živ....

Tudi sam sem opazil nove stvari, ki jih pred tem nisem. Videl nove aspekte življenja. Očitno pa še zmeraj premalo. Vem da nobena izorazba ne pomaga, če si nesrečne. Vendar kaj naj delam brez nje...še bolj nesrečen bom.

...sošolci iz gimnazije že skoraj diplomirali...jaz pa packam prvi letnik...ponižujoče...obtičala nekje zadaj..
...če lahko delaš izpite za drugi letnik...

Tudi jaz se vidim tako. Gledam druge sošolce. Enim gre fax gladko naprej, drugi so res pustili fax, vendar se ukvarjajo s takimi posli, kot jaz lahko samo sanjam... In kje sem jaz??? Nikjer, pravzaprav sem, kot največja zguba, ki obstaja.
Na našem faxu imajo skoraj vsi predmeti praktične vaje, brez njih pa ne moreš iti na izpit, tako da to na žalost odpade.

Okey, sedaj sem čisto utrujen od tega pisanja. Upam da ni narobe, ker sem rezal vaše prispevke in na hitro odgovoril in napisal svoje mnenje.

[Aslan]

V resnici tudi ona dvomi vame in to mi pove kar veliko. Iz tega, glede na to da me pozna že celo življenje, lahko sklepam, da sem pač nesposoben. 
Pri mami me tudi strašno moti to, da bo zmeraj naredila drugače, kot se zmeniš z njo. Veste kako je to? Enostavno ne moreš zaupati.

Mama dvomi ker je tako vajena.
Za njo si morda še vedno nebogljen mladič....
Ali pa ni vajena študiranih ljudi in ji je to nedosegljivo.
Njena odgovornost je to.
Tvoja pa je, da TI ZASE VEŠ, da si sposoben!!!!!
Samo to je bistveno.
Pogum odpira vsa vrata. (tudi naslov knjige je to, ki jo ravno berem)

987..tudi moja naredi VEDNO drugače kot se zmenimo.
Vem kaj pomeni izviset, bit razčaran, in imet NEZAUPANJE...od otroštva do danes.
(hja odličen temelj za anxo a ne)
AMPAK: če vemo, da oseba NI zanesljiva, je naša napaka če ponovno zaupamo.
Ona se spremenila ne bo. Lahko pa ti spremeniš odnos do njenih spletk.
Vzameš vedno z rezervo in ne boš več razočaran.

Si na pravi poti...sej veš no...ŠTUDIRAJ to kar čutiš in veš, da te veseli.
Samo to je bistvo...kolko let in s kakimi ocenami je nepomemben faktor v procesu.
Imaš cilj - dosegel ga boš - pot po kateri boš šel pa bo morda bližnjica, morda daljšnica.
Važno da pripelje na cilj!

[Anchi]

V resnici tudi ona dvomi vame in to mi pove kar veliko. Iz tega, glede na to da me pozna že celo življenje, lahko sklepam, da sem pač nesposoben.

Kaj pa, če mama misli, da TI nočeš več delati tega faksa in ti je to rekla samo zato, da ne bi imel občutka krivde, če se prepišeš drugam? To zna biti. Mogoče te noče siliti v nekaj za kar misli, da ti nočeš in drugače tega ne zna pokazati/povedati oz. misli, da ti na ta način lajša zadeve. Ne poskušaj brati misli drugih ljudi, ker boš v tvojem trenutnem stanju "prebral" samo tisto, kar si ti sam misliš o sebi. Kar pa ni realno, to veš.

Mislim, da je sedaj največje vprašanje, če se bom sploh pobral

To sploh ni vprašanje, ker veš, da se boš. Itak, da se boš. Če si enkrat že splezal ven, boš v drugo tudi in verjetno še hitreje kot prvič. Ker sedaj veš, da se DA. Ne vem, če je kdo tukaj, ki je splezal ven v eni sami uspešni potezi. Koraki nazaj so sestavni del zdravljenja. Na njih glej kot na priložnost za učenje. Tako da, če te kdaj slučajno vrže še tretjič, se boš pobral še hitreje.

Poskusi razmišljati čim manj dolgoročno. Vsak se prestraši, če začne misliti na to koliko dela ga še čaka, kaj vse še mora narediti in kako težko bo vse skupaj. Trik je v tem, da se za začetek osredotočiš na čisto majhne reči, majhne cilje. Ne v stilu "do tega in tega datuma moram narediti 3 izpite" ampak v stilu "danes bom prebral 10 strani iz knjige". In jih prebereš, magari eno stran vsako uro. In se ne ubadaš s tem kaj in kako si boš zapomnil in kaj boš znal ali pozabil na izpitu. Cilj je samo prebrati (to sem dala za primer, ne mislim nujno dobesedno, ali pač, odvisno od okoliščin). Problem je, ker ti misli bezljajo tja nekam naprej, v negotovo prihodnost (nad katero pa tukaj in zdaj nimaš nadzora, kot ga nima nihče od nas) in ti to pobere vso voljo in pogum karkoli narediti. Torej, lepo je, če imaš en dolgoročen cilj, ampak čas in misli ti pa morajo okupirati manjši, etapni cilji.

Kakorkoli se boš glede faksa odločil, bo prav. Če veš, da je to nekaj kar te veseli in te izpolnjuje - vztrajaj. Če trenutno ne moreš - naredi nekaj drugega, za faks je vedno priložnost tudi kasneje. Torej - ne moreš se napačno odločiti, karkoli boš naredil bo prav. Jaz še vedno mislim, da si sposoben in pameten fant, ti pa, upam, da se boš začel tega v polnosti zavedati in tako tudi živeti.
Lp.

[Anuška]

Še jaz na hitro. Imam 2 otroka. Sin se je moral prav potruditi, da je lahko pavziral. Povprečna ocena nad 9. Ne piflar, bister pač. In zagnan. Mal maničen na čase. Vedoželjen. Izpite, ki jih je pripravljal in so mu bili profesorji kul, je z lahkoto naredil z 10. Manj titi ni bil pripravljen sprejet. Na faxu naredil celo 2 smeri. Ja no, mal sem mu tud jaz težila, ker se mi je zdela njegova izbrana smer megla.

In...... zdaj je že 5 let od njegovega zadnjega izpita. Diplome še ni.

Hči je srednjo šolo oddelovala ob moji začetkih izgorevanja. Faca je maturirala v spomladanskem roku. Med mojo boleznijo (ko še niti vedeli nismo, da to je) naredila prvo leto samo en kolokvij. Pa se ni zavestno ukvarjala samo z mano. Hodila na faks, pa nič spravila skupaj. Drugo leto spedenala 1. letnik.
Pogoje za 3. ima, ne pa vseh izpitov.

Moja nečakinja. Mal popravcev v srednji šoli. Zadnja 2 letnika in matura OK. Tudi še nima pogojev za 2. letnik, čeprav je lani pavzirala. Brez družinskih problemov, brez problemov z motnjami ali boleznimi. Pač ni šlo tako, kot bi bilo treba. Pa se nihče v družini ne sprašuje, ali bi nehala, ali bi morda šla na drug fax.
Ima že varianto, kako bo imela spet en status. Letos je vmes naredila še srednjo ekonomsko šolo.

Ti si se pa naučil, koliko pomeni gibanje za tvoje počutje in sposobnost za študij v tem letu. In samo to velja. Pridobil si ena znanja in jih preizkusil na sebi.

Aja no, da ne omenjam nečaka, ki bo 3. letnik tudi delal očitno vsaj 3 leta. Pa oba fanta sta bila Zoisova štipendista. Noben ni lozer, noben ni neki veliki zajebant......enostavno je to obdobje, ko ne gre. Oba, no vsi 4, pa v teh mesecih in letih pridobivajo znanja ža življenje. In samo to šteje. Verjemi.
V mojih letih te ne bo nihče spraševal, kdaj si diplomiral. Penzije pa vi najbrž niti ne boste imeli več. 

Itak držim pesti za vse tamlade. Ja no, za tastare tut, da nau zamere.

A.

[Emma]

987 pozdravljen!

Bom še jst napisala par besed, čeprav kakšnih pametnih nasvetov na žalost nimam. Tudi sama sem bila že v podobnem položaju. Vseskozi bila odlična učenka, a se mi je lani na faxu prvo leto zalomilo. Razlog je bilo več, tako da še sama ne vem, kateri je prevladal. Na koncu sem se odločila za zamenjavo, čeprav še danes nisem prepričana, da sem ravnala prav, pa vendar to zdj niti ni več pomembno. Z vsemi zgoraj podanimi nasveti se vsekakor strinjam. Če se ne moreš učit se nikakor ne sili, ker drugače se zadeve še poslabšajo-samozavest še pade, volje je še manj,.... Tako da raje počakaj, da se zadeve v glavi res unesejo in potem štartaj z izpiti. Kolikor sem prebrala imaš volje in želje da fax dokončaš še ogromno, torej ti res svetujem da vztrajaš na tej smeri, samo malo več časa boš potreboval, to res ni pomembno. Velikokrat nas misel na prihodnost preveč prestraši in strah pred neznanim prevelik, tako da se nam zdi, prihodnost veliko bolj črna kot pa je potem v resnici, to vem iz lastnih izkušenj. Ne bit preveč strog do sebe, res da je izobrazba pomembna, ampak prvi si ti in tvoje zdravje, ostalo bo prišlo, prav gotovo.
Glede nasveta mame, da raje zamenjaj študij pa tole. Tudi jst imam pogosto težave z mamo, saj nevede prenaša svoje strahove name, tudi bojazni glede faxa. Pa sem spoznala da je najbolje da to odmislim, ker mi škoduje in samo še bolj zamaje zaupanje vase. Tako da kar nadaljuj po začrtani poti, vem da ti bo uspelo
In glede na to, da je zunaj tako lepo vreme in se sezona hoje v hribe še zdaleč ni zaključila, si pa le privošči še kakšen pohod, ker svež gorski zrak vedno zelo dobro dene

[Jeri]

987, dragi pobic ...

Sele danes sem brala tvoje zapise ...

Moje mnenje je, da ima vsak od nas vzpone in padce. Tudi meni je bilo s strani terapetvke ze velikokrat receno, da naj ne pricakujem, da bo vse v rozicah zaradi mojega dela na sebi ... velikokrat bom se padla nazaj ... nazalost te zadeve ne gredo tako hitro, kot smo si mi sami zamislili. Ce se tvoja podlaga za depresijo in anxo nabira celo zivljenje, je logicno, da je ne mores odpravit potem v enem letu. Moram se pohvalit tudi za najmanjse dosezke ... saj ves, vcasih pridejo dnevi, ko je ogromen dosezek ze, da vstanemo iz postelje ... da se kljub obupnem pocutju trudimo ...
Vem, da ti fax veliiiiiiko pomeni ... samo verjemi, opravljena fakulteta se ni merilo, da smo sposobni za zivljenje. Ta nas svet je itak zavil na cist napacno pot ... samo se znanje in denar, veze in poznanstva ... kje pa so lepote v vsakdanjiku? Kje je ljubezen do nas samih? Saj ni treba, da smo enaki kot vsi, ki se celo zivljenje zenejo ... na koncu pa zgarani in utrujeni ugotovijo, da niso izpolnili niti ene svoje skrite zelje ... zivljenje je pa samo eno, saj ves. Razmisli torej, zakaj se tako zenes za tem faksom ... (saj nisem proti izobrazbi, super, da jo imas ... ni pa merilo srece in znanja v zivljenju).
Jaz vem, da je to samo trenutni padec, verjemi mi ... in da bo spet prisel dan, ko bos sel z veseljem ven ... in ko se bos smejal z nami ...

Zaupam vate, daj se ti vase ... si simpaticen, sposoben, mlad  .... pred tabo je celo zivljenje, zajemaj ga z malo zlico, nikamor se ti ne mudi, nihce te ne stopa ... tako bos lazje prisel do svojih zelja ...

Drzim pesti zate in mislim nate. Drzi se.

[moonica]

Iz tega, glede na to da me pozna že celo življenje, lahko sklepam, da sem pač nesposoben. 

Včasih ugotovimo, da nas naši domači sploh ne poznajo tako dobro.

...listek nad posteljo...naj uživam v lenarjenju...čas dobro izkoriščen...

Ni slaba ideja. Pri meni ima samo eno pomankljivost, da si jaz čas, ki zame ni pametno izkoriščen, očitam. Po domače povedan, če nimam pokazati nekega rezultata od aktivnosti, potem nastopi občutek krivde, ki je lahko zelo grozen.

Sej to je tisto kar sem jaz včasih stalno počela (zdaj ne vedno, a še) ... krivda, bedno počutje ... in prav to je najbolj bedasto (za velik stvari se zavedamo, da so bedne, a jih počnemo) ... ker, če že lenarmo, naredmo kej pozitivnega iz tega, da je dobro za nas same ... tako greš tud lažje dalje, ker, če si samo očitaš itd. te potegne še globje v depresivno počutje, še dlje traja, da kej 'migneš' ...
sprijaznit se, to je treba ... ampak vsi vemo - iz teorije v prakso ni tako enostavno spravit

Ko pa pomislim na vse. Bom lahko premagal vse strahove in kdaj normalno študiral ali se bom zmeraj zvijal? Meni predstavljajo problem že ljudje, kolegi na faxu, nova poznanstva, samo spremljanje predavanj. Da o izpitih in vse kar je povezano z njimi sploh ne govorim. Mislite, da je to možno.

Sama sem na istem ... enako se ztakne že pri predavanjih itd., da o izpitih niti ne govorim ... na ustnem sem imela že večkrat popolne blokade ... že 'navadna trema' ni prijetna, to pa  ... ne vem kaj nej rečem ... mogoče pa ni treba, da premagamo vse strahove in normalno študiramo dalje ... mogoče jih samo 'obvladamo', 'zmanjšamo' in gremo počasi dalje ... po poti študija ali po kakšni drugi ... vmes se malo zvijamo ... ne vem ... sama bi tud rada, da bi lahko brez te 'psihične je*e' študirala, delala, živela ... a, nekdo lahko doštudira, dobi kao super službo itd. itd. ... ma na koncu bo lahko nekdo drug, ki nima nič od tega (a ima druge stvari!!) dosti bolj srečen ...
Sreča, zadovoljstvo!!

A sej pravim ... se je treba sprijaznit ... jaz se v celoti še nisem ...


In ... ne izgubit UPANJA! To želim nam vsem ...

[She_]

Bom lahko premagal vse strahove in kdaj normalno študiral ali se bom zmeraj zvijal? Meni predstavljajo problem že ljudje, kolegi na faxu, nova poznanstva, samo spremljanje predavanj. Da o izpitih in vse kar je povezano z njimi sploh ne govorim. Mislite, da je to možno. Želim realen odgovor.

moraš sprejet, da ne rabiš bit to in to, da si "nekaj".
in sprejet dejstvo, da tudi, če ne narediš šole, tudi, če ne premagaš vseh strahov, to ne pomeni poraza.
vsaj zame je bilo to ključno, da sem lahko naredila velik korak naprej.

saj.. ne bom nič rekla, tudi jaz se še vedno fuuul spopadam s tem, da imam ene cilje po katerih samo sebe ocenjujem. ampak nekje notri pa vem - to ni moja vrednost.
tudi, če ne končam šole.. če sem velika biznismen živina.. al pa če sem klošar..
it doesnt really matter.

se ti res zdi, da so to tvoji cilji .. ? da je poistovetenje šolo dejansko tvoje..
pri meni je bilo tako, da sem na koncu dojela, da je v bistvu nastal v glavi mojih staršev.. in potem profesorjev.. in okolice.. in sem se ga oklepala, ker si nisem upala uresničit dejanskih mojih ciljev, v bistvu hobijev.

hočeš realen odgovor (ne vem, zakaj noben drug ni odgovoril na to.. ali pa sem spregledala)?
JA. lahko premagaš vse strahove.
enkrat ti to vprašanje ne bo več pomembno. kar ne pomeni, da strahov ne bo več.
samo drugače boš gledal na njih. in v taki obliki kot so zdaj, jih ne, dejansko ne bo več.
mogoče je, absolutno. sem to videla. poznam ljudi.. resno. 

[Aslan]

Ko pa pomislim na vse. Bom lahko premagal vse strahove in kdaj normalno študiral ali se bom zmeraj zvijal? Meni predstavljajo problem že ljudje, kolegi na faxu, nova poznanstva, samo spremljanje predavanj. Da o izpitih in vse kar je povezano z njimi sploh ne govorim. Mislite, da je to možno. Želim realen odgovor.

987 realen odgovor je: MOŽNO JE NAREDIT FAX.
Odvisno pa bo tudi od tega koliko boš dovolil strahovom in počutju da te bremzajo.
Nekaj o naših boleznih vemo: da veliko lahko neredimo sami, nekaj tudi kemija.
Torej v kombinaciji obojega - pojdi na juriš - na fax.

Bodo dnevi ko bo težje, bo težko vstat iz postelje ali bo anxa močno ponagajala.
Ampak to je le dan, dva...nekdo drug ima pa prehlad, angino, težave s hemeroidi...
Nihče ni vedno v ful formi za študiranje, poslušanje, sodelovanje.

Je pa moje zlato pravilo: bodi to kar si in bodi odprt.
prideš na izpit - pozdraviš profesorja in (zaradi sebe) rečeš: ah veste me daje anksioznost...
včasih ravno takrat postanem tesnoben, ko si to najmanj želim. (s tem sebe sprostiš - ker ne rabiš "skrivat" simptomov...Ti povem da bo 95% učiteljev TAKOJ postalo do tebe pozornih, razumevajočih...in bodo tudi razumeli če si nemiren...tesnoben...
Razorožiš jih s tem. Pokažeš Človeka v sebi in nisi več študent št. 67.

Tudi jest sem čist presrana, ker z oktobrom začne šola.
Me skrbi (že sedaj ) kako bom cel dan lahko na predavanjih - kaj pa moja panika?
Ampak bo že kako si mislim...sej ubistvu je "samo" anksioznost.
Nenevarne telesne smotanarije...pa trapaste misli....pa neutemeljeni strahovi....
Kaj pa je to kaj tacga? S tem se bodrim...si rečem, da ni vrag da ne zmorem.....

In še vedno si puščam odprto pot - če se mi bo zdelo, da mi zadeva ne ustreza ali me ne bo izpolnjevala - ej - rekla si bom..ok punca vidiš tole ni tako kot si si zamislila..in rečem ADIJO šola in izberem novo pot,
kam ne vem, ker se mi s tem na tej točki še ni treba ukvarjat.

In glede izpitov..ni pomembno, da boš naredil VSE takoj...
Nikar bit zmeden od vsega kar je treba postoriti, se naučiti.
Izberi si to kar te zanima, se nauči in naredi izpit.
Samo 1 cilj je to in dosegel ga boš.
Potem greš pa naprej...2.izpit itd....

Most prečkamo ko pridemo do njega in nič prej.

Upam, da ti je posijal danes kak sončni žarek v srce in da je svet za kanček lepši in smiselnejši.