Ali se res da dobiti boj z ankso in depresijo?

[bojc]

Pozdravljeni,

tako, ko berem ta forum se mi vedno poraja vprašanje ali je moč dobiti boj z anksioznostjo in depresijo. Namreč ugotavaljam, da se ti dve tetki rada vračata pa ali se zdravimo z zdravili, psihoterepijo ali z naravnimi zdravili ali kako drugače. Namreč nikjer nisem zasledil, da bi kdo pozdravil depresijo in potem lahko dejal, da je opravil z njo za vse svoje življenje ali pa se motim?

[Toja]

Bojc...seveda je moč dobiti boj...na tak ali drugačen način...seveda je potrebno za to
marsikaj narediti, se naučiti kako stvar obvladati...veliko je takšnih med nami, ki smo
boj dobili ... zagotovila, da smo ga dokončno pa ni, kajti življenje je nepredvidljivo ... 

[Slavka]

Bojc  

Verjetno je razlog, za tako mišljenje ravno v tem, da tisti, ki so "ozdravljeni" ne povedo tega na forumu...tukaj se ponavadi vrstijo zapisi ljudi, ki so v stiski in zato izgleda, da je zadeva neozdravljiva.

Marsikdo je dobil boj z anksioznostjo in depresijo in ti ljudje zopet živijo polno in kvalitetno življenje, ter morebitno ponovitev sprejmejo ter "obvladajo" z izkušnjami iz preteklosti. Tako, kot ne moremo reči, da si tisti, ki je imel enkrat zlomljeno nogo, le-te ne bo zlomil nikdar več, tako tudi ne moremo zagotovo vedeti, če se bo panična motnja ali depresija ponovila...v življenju se namreč dogajajo razni stresni dogodki, ki jo lahko znova sprožijo...

Nekoč sem na predavanju o anksioznosti in paničnih napadih slišala, da smo ozdravljeni takrat, ko se paničnega napada več ne ustrašimo, temveč ga sprejmemo z zavedanjem, da se nam ne bo nič zgodilo. Torej je tudi definicija "biti ozdravljen" lahko različna in ne pomeni zgolj tega, da se nam tesnoba oz. depresija več ne dogaja, temveč tudi to, kako jo mi sprejemamo.

[utrujena1]

JAZ SEM OZDRAVLJENA.

 brez depresije, brez ankse in brez zdravil že 4 leta.

se da pozdravit, samo čudežnega recepta pa tudi jaz ne vem. jaz sem imela depresijo, se zdravila v psihiatrični bolnici 5 mesecev, po treh mesecih so mi vzeli zdravila in poslali domov. doma sem se začela zdraviti pri drugi psihiatrinji, bila tam trikrat, mi je dala paroxat, vendar sem vse prekinila, ker nisem imela zdravstvenega zavarovanja. v tej agoniji sem trpela še 3 leta, nato spoznala fanta, ki je sedaj moj mož. z njegovo pomočjo sem se pobrala, ker me je razumel in poslušal.

zdaj sem tukaj zdrava, brez problemov, razen zelo sem čustvena, hitro se zjočem, kar pa ne jemljem za slabo.

tako da ja, da se pozdravit. samo pustit je treba, da nam nekdo pomaga.

[bojc]

Saj ne da neverjamem ampak sem hotel slišat vaša mnenja. Tudi sam poznam kako je to zahrbtna bolezen. Babica moja je zbolela pri 70 in je z njo bojevala 4 - 5 let zdaj je stara 79 in je že 4 leta vredu in sicer s pomočjo zdravil bila je tudi večkrat hospalitizirana. Moj oče je pri 61 zbolel morda že prej, ker je trmast ni hotel k zdravniku in je prišel ven iz depresije predvsem ga je izvekla moja mama. Bi rekel da ga še tu pa tam muči so obdobja ampak zaenkrat še gre. Torej to imamo v družini tudi sam imam anksioznost - imel sem pred 3 leti živčni zlom izbruh anksioznosti. V depresiji še nisem bil saj tako mislim. Me pa to pomlad ker muči pekoči občutek po telesu in zadnji teden opažam nespečnost oziroma spim 3-4 ure vredu pol pa kot bi spal buden ni tistega pravega globokega spanca. Drugače pa sem naročen pri psihiatrinji 16. maja (prvič) vendar še nisem odločen če bom šel ali ne.

[Slavka]

Bojc, če si naročen, ti vsekakor priporočam, da greš k psihiatrinji. 

[bojc]

Glede anksioznosti morem rečti, da sem ker naredil korak naprej da danes imam veliko manj strahov kot sem jih imel nekoč ampak se še ponavljajo. Me pa nekoliko skrbi, da se po tem izbruhu anksioznosti pred 3 leti mi pojavlja 2-3 na leto pekoč občutek po telesu sicer me ne ovira pri dnevnih dejavnosteh je pa na čase moteč traja pa različno od 1-2 mesca. Sicer pa sem po tem izbruhu veliko bolj optimisičen in gledam bolj pozitivno na svet kot pre tem izbruhom. Moji problemi so bili da sem si želel novo službo najti pravo partnerico vendar sem ob porazih jemal preveč osebnostno bil prizadet bi rekel da sem bil prej v nekakšni depresiji in zgleda da se zdaj kažejo telesni simptomi. Moram pa rečt da v službi nimam stresa delam ponoči sam tako da sem bolj osamljen kot ne. Morda je krivo da ponoči ne spim razen kdaj imam proste dni.

[Mimi8]

Meni še ni uspelo, pa že dobro leto jemljem antidepresive. Zdaj sem poskušala nehat, pa se je lepo nazaj vrnila in zdaj sem še bolj v bedu. Danes sem razmišljala, da bi se blo najlažje nažret pomirjeval. Bom še razmislila o tej možnosti....

Včasih res, ob vseh teh nepotrebnih težavah ne vidim več smisla. Pa še "full kolegov" mam in super fanta in vzorno družino ter seveda ustrezno plačano službo, ki jo opravljam brez odpora. Nič od tega.

Zelo mi primanjkuje volje do česarkoli. Tolikokrat sem bila razočarana, da sploh ne vem od kje naj vzamem voljo do življenja.

[gani]

Po mojih osebnih izkušnjah je zadeva neozdravljiva. Pač, sprijaznila sem se z dejstvom, da bom AD-je jemala celo življenje. Pridejo obdobja, ko uspem živeti s polovičko (lahko tudi celo leto) in potem obdobja, ko moram poleg tablete AD vzet še eglonyl. P sem dala že vse psihoterapije, alternativne motode...življenje je postalo zahtevno, tempo je divji...to je cena kapitalizma...LP 

[Peja35]

Bojc, zelo dobro vprašanje, ki zanima tudi mene. Sama se borim z depresijo in paničnimi napadi že več kot dve leti. Bila v bolnici na osmih tabletih dnevno sedaj jemljem samo polovičko cipralexa in Helex po potrebi (beri vsak dan). Zamenjala že kar nekaj psihoterapevtov pa se zadeva zelo slabo premika. Razmišljam kako bi prelisičila možgane in bila taka kot sem bila prej. Vesela, delovna, družabna sedaj pa mi je vse odveč in vsega se bojim. Včasih bi najraje kar zaspala in da bi bilo vsega konec. Sedaj sem si našla novo psihoteraptevko in upam, da bova s skupnimi močmi uspele premagati mojo depro in panične napade. Enostavno se ne najdem, tablete pa ne bi rada jemala celo življenje saj potem to nikoli več ne bom jaz. Upam, da se javi še kdo ki je prebolel to zahrbtno bolezen, ki te zadane ko najmanj pričakuješ in ne veš ali se je boš sploh rešil.

Srečno vsem 

[mina]

Moje mnenje je, da se da premagat. Zase trdim, da zgledno premagujem zadeve. Zmaga je že to, da človek normalno deluje, naredi kar življenje zahteva od nas...
Če pogledam tako, sem premagala depro in ansko, malo manj ostalo. Sem pa že neštetokrat napisala, da me niti malo ne zanima ali bom (in če sploh bom) kdaj brez terapije.
Bolj pomembno je, da delam stvari, ki jih prej nisem zmogla, si jih nisem upala in da ne vidim vsak dan vse samo črno. 

[Dharma]

Bojc, mislim, da se vse da. Samo dovolj, tramst, vztrajen in tudi potrpežljiv moraš bit. predvsem pa vse te stvari najprej sprejet in se z njimi soočit. Ali se vrne ali ne... to pa ne bo nihče vedel kajne? Že če se naučimo sprejet in obvladat stvar je veliko. Tako, da tudi če se vrne, da smo pripravljeni