uriniranje pred drugimi

[anonim]

živjo! imam težavo, ki se je že leta ne morem znebit. ne morem urinirat, če je kdo ob meni, v na sosednjem pisoarju, grupa ljudi ali kdo 10,15 m stran. uriniram lahko samo če sem nekje na samem in vem, da me nobeden ne more videt. v  službi včasih zadržujem urin tudi po 8 ur, če nima možnosti it nekam na samo. občutek ko je nekdo poleg je katastrofalen. ne morem se sprostit in skoncertrirat na uruniranje ampak samo razmišljam o prisotnem človeku. poskušam z različnimi tehnikami in ko sem že skoraj začel scat priteče ena kapljica in to je to. vem,da je stvar v moji glavi in želim se je rešit ampak z samoterapijo in pod nobenim pogojem z raznimi zdravniki, ker imam take prijatelje in tako službo, da tega ne bi mogli razumeti.
zato prosim ne mi pisat o psihiatrih,zdravnikih... ampak samopomoč

[Aslan]

Tole je link na naš stari arhiviran forum:
http://www.nebojse.si/ForumArhiv/index.php/topic,1413.0.html

Fant je dobil antidepresive in mislim, da je hodil na terapijo...
In se je zadeva izboljšala...
Trenutno nisem z njim na vezi zato ne vem ali je popolnoma odpravljena ali le "ukročena" težava.

[ton]

Meni se pa to - če nisi ravno v vojski, v koloniji, v kakem prav posebnem okolju - ne zdi tak bavbav. Dandanes ima vsako stranišče tudi 'kabino'. Tako se po mojem lahko v miru in postopoma odvajaš strahu - ni pa nobena tragedija, če vsakokrat pač lulaš v školjko.
Premisli pa vseeno, kaj bi bilo lahko zadaj.

[Anchi]

Nam, ki nimamo teh težav, se to ne zdi bavbav, ljudem s to težavo, pa lahko resno omeji življenje. Temu se reče "pauresis" in spada v socialno fobijo. Obstaja nekaj tujih ameriških in angleških strani, ki se ukvarjajo s tem problemom, pri nas jih, žal, še nisem zasledila.
http://www.paruresis.org/about_avoidant_paruresis.htm
Anonim, ne vem zakaj si tako proti strokovni obravnavi, če bi ti pa lahko pomagala. Znancem in sodelavcem sploh ni treba vedeti, da hodiš k terapevtu. Sicer lahko poskusiš sam, in lahko ti tudi uspe, je pa škoda, da se tako mučiš.

[Aslan]

Anonimus že to, da tako a priori zavračš pogovor z strokovnjakom, zdravnikom kaže na zavore v tebi.
Kaj bi rekli prijatelji, sodelavci....

Bushit kaj kdo reče!
Ti bodo sam sebi pomemben, pa tvoje zdravje...in kdor je TVOJ prijatelj te sprejme z vsem tvojimi prtjagami vred. To so iskrene medosebne vezi....

Čustvene stiske v nas .... se čez čas če so dolgo zatirane, tlačen in nerazvozlane..
pridejo na plano v obliki telesnih fizičnih simtomov.
Anksioznost, fobije...

Samopomoč je itak zelo nujna pri vsem tem.
Sam sebi pomagaš - s tem, ko odstiraš tančice svoje osebnosti,
ko pridobivaš samozavest, ko prepoznaš napačne vzorce podedovane z otroštva, vzgoje...
Prepoznavaš zakaj imaš določene zavore, komplekse,pomisleke, strahove...
Nekdo lahko tudi sam....nekdo rabi strokovno vodenje na tej poti.
Včasih je tudi pomoč zdravil neizbežna ali pa vsaj zelo olajša in skrajša proces zdravljenja.

[Mačica]

Anonim, najprej dobrodošel med nami!!

Zdi se mi, da bi bil presenečen, koliko teh tvojih sodelavcev, ki nikakor ne bi razumeli, ima samih težave z raznimi fobijami, nekateri med njimi skoraj sigurno tudi obiskujejo kakšnega strokovnjaka. Sama sem tudi dolgo skrivala moje težave pred vsemi, razen najbližjimi. Potem pa sem bila presenečena, ko sem se le opogumila in povedala!!! Kar nekaj mi jih je celo reklo nekaj takega: "Ja poznam, sem mel sam iste oz podobne probleme." ali pa "A ti tud?? Moja bivša in par prijateljev imajo tudi te probleme." ipd. Res, da smo mladi bolj odprti, ampak tudi tisti, za katere sem bila prepričana, da me bodo "čudno gledali", predvsem za starejše in kakšne "frajerje" sem tako mislila, so me najbolj presenetili! 
Poznam tudi kar nekaj ljudi, predvsem moških, ki čisto mimogrede povejo, da ne morejo lulati v prisotnosti drugih in nihče jih nikoli ni nič čudno pogledal. Ponavadi rečejo: "Aja, men pa to ni problem." ali pa "Meni se to tudi včasih dogaja." Pa so že pozabili in pogovor je tekel naprej.
Vsekakor vem, da ni prijetna tema, vendar, se meni zdi čisto nekaj vsakdanjega, saj večina ljudi ne mara urinirat zraven neznancev (tudi jaz ne). Res je da imaš ti ekstremno obliko, vendar vseeno to ni tako nenavadna fobija, da bi naletel zaradi nje na nerazumevanje.
Upam, da razumeš angleško in da ti je potemtakem pomagal link, ki ga je poiskala anchi, saj imaš tam vse lepo razloženo, kako si pomagati sam.
Želim ti veliko uspeha, če pa ti ne rata samemu pa le malce razmisli o kakšnem terapevtu (saj se da to res lepo skrit, pri meni ni tega vedel nihče, če jaz tega nisem sama povedala, pa čeprav sem vsak teden hodila na terapijo), ker lahko ta fobija dolgoročno negativno vpliva na tvoje zdravje, tako fizično kot psihično.

Lp Mačica

[She_]

jaz sem imela jaz isto težavo, plus še kar nekaj kolegic..
za ženske je čist izi rešitev.. z rokami si zamašiš ušesa (moja kolegica si zraven še pokrije oči)
in v sekudni že lulaš  resno, deluje 

za moškega pa.. hm.
preden sem prakticirala to zgoraj, sem se probala zamotit s kakšno drugo stvarjo..
recimo, sem si pela komad v glavi. ali pa kar nekaj brezveznega mislila,
npr. asociacije na travnik.. pa začneš, travnik, rože, trava, gozd..
nekaj, da odvrneš misli od lulanja na čisto nepomembne stvari.

pa mislim, da za to pa res ne rabiš antidepresivov.
vso srečo.. 

[strahec]

Pozdravljen, anonim!

Popolnoma razumem tvoje težave, saj sem bil v enaki situaciji kar nekaj let, skoraj celo srednjo šolo.
Najgloblje sem pristal takrat, ko sem se zaradi te težave skoraj nehal družiti, razmišljanje o tem problemu mi je bila glavna skrb in nisem si mogel predstavljati normalnega življenja.
Zdaj pa je ta problem skoraj popolnoma odpravljen.

Uspelo pa mi je tako:
Prvi korak je bil, da sem težave zaupal staršem.
Potem sem to povedal tudi mojemu zdravniku, s katerim sva ugotovila, da sem anksiozen (tudi simptomi socialne fobije), in predpisal mi je antidepresive. Po nekaj mesecih sem postal kot prerojen. Pred tem sem imel težave z druženjem in to je bilo odpravljeno. To mi je dalo zagon in od takrat gre vse le še navzgor...

S tem je bila odpravljena tudi polovica problema z uriniranjem, saj me ni več tako skrbelo, kaj si drugi mislijo. Od takrat naprej pa je trajalo kar še nekaj mesecev, da sem ta problem skoraj odpravil.
Težava je tičala v mojem mehurju, saj sem urin stran od doma večino časa zadrževal, ko pa sem bil doma, pa sem hodil na stranišče pogosteje kot vsako uro. S tem je mehur postal nevzdržljiv in razdražljiv.
Pozneje sem mehur natreniral (doma nisem več tako pogosto hodil na wc), tako da danes lahko veliko pijem in hodim redkeje na wc, s tem je tudi boljši pritisk v mehurju in lažje uriniram.
S tem sem dobil še tisto manjkajočo samozavest, ki sem jo potreboval in ta težava je postala le še občasna praktična težava.

Ne vem, koliko ti tole lahko pomaga, saj nimam konkretnega recepta, a rad bi, da veš, da boš na nek način sigurno lahko izboljšal svoje življenje (glede te težave).

Če imaš slučajno razdražljiv mehur, lahko težavo na preprost način omiliš, ostalo pa se skriva v tvoji glavi! 

Moram pa povedati, da s pomočjo te težave sedaj veliko bolj cenim življenje in tiste trenutke, ki jih prej nisem mogel (nisem upal) doživeti (npr.: iti v kino s prijatelji ...)

Srečno,

Strahec

[Katulus]

Meni je edin problem pri pisoarjih to ... mislim veš.. da me uni na drugem pisoarju ne gleda tja dol. oz. da ne izgleda tako kot da imam jaz namen gledati njega tja dol

Drugače pa.. zadnjič ko sem bil na Žuru z razlogom, smo vsi sli urinirat k enemu drevesu.. pa folk itak vsepovsod, sem prej spil par pivc pa mi je blo kr vseen

[She_]

Drugače pa.. zadnjič ko sem bil na Žuru z razlogom, smo vsi sli urinirat k enemu drevesu.. pa folk itak vsepovsod, sem prej spil par pivc pa mi je blo kr vseen

Hehe 
jaz sem šla tudi med ena drevesa,
se dvignem, in ugotovim, da je pa v bistvu folk okoli mene..
za mano pa potka po kateri folk lepo šetka 
ampak - who cares, sej smo na umeku

[Temnolaska]

Jao Anonim,

kot da je to kaj takega. Men se zdi cist normalno, da ne mores scat, ce je kdo v sosednem pisuarju. Eni pač ste taki. So what? Pač hodiš na wc, ki je samo za enega.

To je kot, da bi jaz pisala, da mi je nerodno vrtat po nosu, ko so ljudje naokoli.

[Arwen]