FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
nedelja, 22. november 2026 ura: 17:09


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: 1 [2]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: Jaz in depresija - pomoč/mnenje  (Prebrano 19016 krat)
hope87
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 11


« Odgovori #20 dne:: torek, 28. november 2017 ura: 11:04 »

Po petih letih sem nazaj. Kaj sem v tem času naredila? Nič! Imela sem kar nekaj vzponov in padcev in vedno znova iskala izgovore. Sploh ne vem zakaj vam točno pišem, ker ne vem kaj točno hočem doseči. Sramujem se, da po petih letih nisi niti malo bolj pogumna, da bi si poiskala pomoč.
Sem pa sedaj ponovno na eni zelo nizki točki življenja. Počutim se, kot da nisem nič pametnega dosegla v življenju in da se samo pretvarjam kaj sem. Zadnje čase imam občutek, da imam možgane ovite v meglo in ne morm normalno razmišljat. Mislim, da sedaj sem se pa res izgubila. Ne vem kdo sem, ne vem kaj hočem, ne vem kaj me veseli. Sploh vam ne znam povedat, kaj vse je narobe v moji glavi, ker mislim, da vse.
Najbolj pa me preseneča ta strah, ki ga imam. Strah pred iskanjem pomoči. Vedno znova imam občutek, da me ne bodo jemali resno, da bodo mislili da pretiravam, ali se jim bom smilila... in TO je moj največji problem trenutno. Ta "overthinking" o vsem, to da si začnem delat ideje kaj si drugi mislijo mi trenutno uničuje življenje.
Pravkar sem si uredila novo osebno zdravnico in je sploh nisem še videla. In sedaj razmišljam kako naj načnem temo o vseh teh mojih težavah že ob prvem srečanju. " In a vas kaj matra? Ste zdrava?" "Ah nič kaj takega. Samo v globoki depresiji sem in se ne vidim ven."
« Zadnje urejanje: torek, 28. november 2017 ura: 11:27 od hope87 » Prijavljen
Lost
Administrator
Heroj
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 8.108


I'm not lost, just undiscovered.


« Odgovori #21 dne:: torek, 28. november 2017 ura: 11:22 »

" In a vas kaj matra? Ste zdrava?" "Ah nič kaj takega. Samo v globoki depresiji sem in se ne vidim ven."
Točno tako lahko začneš pogovor, končno ne prideš k zdravniku na klepet ampak po zdravniško pomoč.
In ne glej da v teh 5 letih nisi naredila nič, SI poskusila si vse kar znaš in zmoreš sama, ampak vidiš da
brez strokovno pomoči ne bo slo. Raje usmeri energijo v to kar LAHKO storiš , ne v tisto kar nisi, zaradi kakršnega koli razloga.
« Zadnje urejanje: torek, 28. november 2017 ura: 11:28 od Lost » Prijavljen

Štoparski vodnik po poteh anksioznosti in depresije www.nebojse.si
Travis
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 400



« Odgovori #22 dne:: torek, 28. november 2017 ura: 14:16 »

Zdravo ! Še en "mali vitez" tu.. Smiley

Kakšen tip levkemije si imela ? Je možnost ponovitve tudi v odrasli dobi ?

Po pisanju deluješ zelo krhka, občutljiva. Vse absorbiraš in potem (ne) daješ
ven tako, da si še bolj brezvoljna, zagrenjena & odmaknjena od realnosti.
Vse to prekomerno razmišljanje je bolj zapolnjevanje praznine, da imaš
občutek zaposlenosti, četudi z neumnostmi (kar tudi sama priznavaš) -
vsi to kdaj počnemo, ni pa dobro, da to večji del časa nadomešča kake
bolj konstruktivne misli, ki nam lahko omogočajo globji uvid v našo osebnost.

V življenju ti očitno ni bilo postlano z rožicami: težka bolezen v otroštvu oz.
mladosti (ozdravela si na papirju, enako kot jaz, a moje hude težave zaradi
zdravljenja za rakom so se začele veliko kasneje) & alkoholizem očeta, nekoga,
ki naj bi predstavljal varnost, stabilnost & steber družine je s svojim egoističnim
in pezdetarskim odnosom do lastnega otroka deloval ravno nasprotno.

Kakorkoli že. Na srce ti polagam, da se morda začneš ukvarjat s čim kreativnim,
kjer boš lahko svoje občutke izražala bolj fluidno, konstruktivno in preko tega
odkrivala svojo bolečino in jo predelovala. Upam, da imaš kaj interesa za tovrstno
udejstvovanje, saj zna pisanje, risanje, igranje kakega inštrumenta etc izredno
blagodejno vplivat na bolj labilno počutje - nekako omeji te večje nihaje, gor in dol.

Sicer pa, kot ti je svetoval moj predhodnik. Poišči strokovno pomoč pomezik

In še nekaj, morda se ti zdi v tem momentu bz, ampak dejstvo, da si preživela
tako hudo bolezen naznanja, da imaš nek višji namen s svojim bivanjem tukaj.
Pa ne v smislu, da je tvoje življenje vredno več od drugega, ampak bolj v tem
smislu, da je zate vsak vdih & izdih bistveno drugačnega pomena, kot nekomu
drugemu, ki mu je že celo življenje samoumeven. Sam sem to, da sem preživel
začel cenit in iz tega črpat mojo moč za preživetje šele več let po "ozdravitvi".

Chuss, T.
Prijavljen

Blessed are the forgetful, for they get the better even of their blunders.
Nives
Global Moderator
Heroj
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 2.014


"I See You"


« Odgovori #23 dne:: torek, 28. november 2017 ura: 15:14 »

Hope 87 rozicodam
Kakšna pa naj boš drugače, kot zadržana, pesimistična, ne veš kdo si in ne postavljaš mej drugim. Zrastla si v družini, kjer je oče alkoholik. Mama pa najverjetneje soodvisna od odnosa z njim, se pravi da ima tudi velik notranji hendikep, kar je prikrito. Težaven je pač alkoholik in druge težave niso razvidne... Mama, ki ji manjka večji del njene osebnosti (tak je soodvisnik, oseba ki živi z odvisnikom), težko v dovoljšnji meri zadovolji čustvene potrebe svojega otroka. Ker ima preveč dela s seboj, je za otroka odsotna. Vzorci osamljenosti se razvijejo v prvih letih življenja...
Ker nisi v globoki depresiji, najverjetneje niti ne v klinični, vsaj tako te jaz dojemam, ampak si samo depresivna in izgubljena, ti priporočam skupinsko psihoterapijo na Sana Vita Zavod. V skupini lahko zelo dobro prepoznavaš kdo si in kakšne težave imaš, pa kaj hočeš. Oni so pa še specializirani za so-odvisnostno problematiko. V tvojem primeru toplo priporočam.
Verjetno si še ena borka, ki se ne zaveda tega... sesmejem Levkemija, otroštvo v družini z alkoholom... Kot si sebe po lastnostih opisala, bi tudi jaz sebe pred 13 leti.
Srečno!
Prijavljen
AmIOk?
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 7


« Odgovori #24 dne:: torek, 28. november 2017 ura: 15:17 »

js sm nekaj tem nazaj predlagou da gremo vn ker sm sam. se ni noben javil...

lej. evo ponudba. maš tle enga lahko se probamo družit.


ker imam poln kufer in sam nove psihične probleme ustvarjam. res.
sam sm že dalj časa
mobing na službi
jebanje od sosedou (bojim se bit zunaj ker po tem ko so se sosedi meni večkrat smejal, imam jebeno traumo in mislim da me usi gledajo ko grem vn na koš metat, še oči se mi solzijo pa sm samo pred hišo!)

res pousod jeba u psiho res čudno da sm spoh še prisebn.

« Zadnje urejanje: torek, 28. november 2017 ura: 15:55 od AmIOk? » Prijavljen
hope87
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 11


« Odgovori #25 dne:: torek, 28. november 2017 ura: 17:58 »

Kakšen tip levkemije si imela ? Je možnost ponovitve tudi v odrasli dobi ?
Akutna limfoblastna levkemija. Kako je glede možnosti ponovitve iskreno ne vem.
Citiraj
Vse to prekomerno razmišljanje je bolj zapolnjevanje praznine, da imaš
občutek zaposlenosti, četudi z neumnostmi
Zelo drži. Vedno neki premlevam a nikoli nič koristnega, samo da imam občutek, da sem imela kaj od dneva. In vem, da je zelo daleč od resnice, ampak ne znam se spravit ven.
Citiraj
V življenju ti očitno ni bilo postlano z rožicami
Je pa zanimivo, da sem vedno bila prepričana, da to ni toliko vplivalo na moje življenje. Šele sedaj, ko sem v tej fazi življenja vidim, kako je to pustilo pečat.
Citiraj
Na srce ti polagam, da se morda začneš ukvarjat s čim kreativnim
To vedno delam, ko sem na dnu. To sem opazila šele sedaj, ko sem razmislila o tvojem predlogu.  Vedno do sedaj, ko res nisem več imela nobenega veselja, sem začela nekaj ustvarjat zato, ker mi zaposli roke in možgane. Zelo se trudim brat, ampak preprosto nimam koncentracije. Poskusla sem tudi s sprehodi, ker vsi govorijo kako je to pomembno. Ja sonček je super, a situacija v glavi se ne spremeni, misli ostajajo enake.
Citiraj
Poišči strokovno pomoč
Danes sem se naročila k zdravnici in ji bom kar direktno povedla kaj me matra in upam, da dobim antidepresive. Od vedno se jih zelo bojim, ampak iskreno povedano, če se sama v destih letih nisem zvlekla ven, se tud sedaj ne bom. Pa huje skor ne more bit.
Citiraj
In še nekaj, morda se ti zdi v tem momentu bz, ampak dejstvo, da si preživela
tako hudo bolezen naznanja, da imaš nek višji namen s svojim bivanjem tuka
Na samomor nisem nikoli pomislila, ampak kolikokrat pa sem pomislila, da mogoče bi bilo bolje, da takrat ne bi preživela. Če bi vedla kakšno življenje me čaka, bi se takrat udala. Ko pomislim skozi kakšno trpljenje je šla celotna družina, samo da sem sedaj zdrava. A nisem zdrava! Zelo verjetno, da nikoli nisem bila.
Prijavljen
hope87
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 11


« Odgovori #26 dne:: torek, 28. november 2017 ura: 18:02 »

ti priporočam skupinsko psihoterapijo na Sana Vita Zavod.
Preden bom jaz pripravljen it na skupinsko zadevo bo pa še okromno trajalo. Še ena na ena si ne upam, kaj šele, da bi sebe izpostavla pred množico. Moja glava tega še ni zmožna Smiley
Prijavljen
AmIOk?
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 7


« Odgovori #27 dne:: torek, 28. november 2017 ura: 20:28 »

ti priporočam skupinsko psihoterapijo na Sana Vita Zavod.
Preden bom jaz pripravljen it na skupinsko zadevo bo pa še okromno trajalo. Še ena na ena si ne upam, kaj šele, da bi sebe izpostavla pred množico. Moja glava tega še ni zmožna Smiley



bi sprejela "pomoč" (no usaj družbo) od neznanca? ker bi to tudi men zelo pomagalo. js nimam nobenga. pa grema potem magari skp na te skupinske terapije če že.

edin razmeroma dosegliv kontakt ki bi lahko ga dobil razen familije in nesramnih sodelavcev je soseda kateri sem ušeč, samo glede na to da že od Julija naprej poskušam navezat stik (oz sploh se upat vn iz bajte it) nimam nekih možnosti in se samo manjša možnost.
 sodelavka je edino verjetno iz usmiljenja rekla da bomo šli "kolektivno" decembra v center. po tem ko sm reku da ne hodm vn. na kuhan vin lol 


js svoje probleme lahko dejansko izpovedujem preko gmaila eni gospe. sam to mi ne pomaga velik, mogoče edin da si pridobim sliko o seb itd... sam sem ugotovil da me travme delajo žalostnega in dobim solzne oči tako da nebom več sploh o tem razmišljal ker nima smisla, zdaj sem v sedanjosti se trudim dobro imet in delam na prihodnosti.

psihologinji se ne upam in me je sram. je pa res da še h doktorju se učasih ne upam oz prelagam tako da mam precej velik problem v glavi. ki bi me lahko skor stal lajfa. uf. sam ko pomislm nazaj...

no strah me vodi že od otroštva in mi je sestavil sedanjost ampak poskušam čim več dobrega zase narest zdaj ko sem izgubil še zadnje kolege in se poskušam na vseh frontah postavit na noge. sm pa opazu da sm do zdaj zmeraj mel enega ali max 2 prjatla s katerim sm predvsem skupno užival v skupnih zanimanjih. u bistvu sem bil kolkr tolk "normalen" sam ne čist.


Ne vem kakšno pomoč ti pričakuješ ali rabiš. Oz kakšno pomoč misliš da rabiš. Ali hočeš.
Jaz ti minimalno nudim usaj pogovor prek maila. 

Ti pa toplo svetujem da se usedeš in razmisliš. Kakšen problem imaš. Kako bi ga lahko rešila. Ker tako boš sama pri sebi naredila CILJ ki ga boš lahko sama uresničila sama po sebi, z svojo voljo, kolikor jo imaš.

LP

No js sm te antidepresiv (Paxil/Peroxat/Seroxat/Peroxetine) dobil, nism pa jemal. No, to je druga dolga zgodba. Mislm da sm napisou dovol.
« Zadnje urejanje: torek, 28. november 2017 ura: 20:36 od AmIOk? » Prijavljen
Travis
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 400



« Odgovori #28 dne:: torek, 28. november 2017 ura: 20:32 »

Citiraj
Akutna limfoblastna levkemija. Kako je glede možnosti ponovitve iskreno ne vem.

Nevedno in v dobri veri predvidevam, da najbrž možnosti ponovitve ni, saj bi sicer bila s tem
na kontrolnih pregledih seznanjena. Je pa res, da smo statistično vsi preboleli za rakom v skupini
z večjim dejavnikom tveganja, kot ostala populacija. kiselnasmeh

Citiraj
Je pa zanimivo, da sem vedno bila prepričana, da to ni toliko vplivalo na moje življenje. Šele sedaj, ko sem v tej fazi življenja vidim, kako je to pustilo pečat.

Jp, same here. Ustanova Mali vitez mi je takrat praktično takoj "po ozdravitvi" s prof. dr. Jerebovo
na čelu vedno prijazno nudila pomoč, skupinski posvet z ostalimi pacienti, etc a sem jo vztrajno
zavračal. Enostavno sem imel poln kufer vsega & hotel zaživet normalno, kot ostali vrstniki. Predvsem
pa nadoknadit vse zamujeno z motom: Do zdej je mene svet jebu, zdej bom pa jest njega ! Delno mi
je ratal in moja pozna mladost je bla simpatično naivna, mestoma predrzna, vsekakor pa intenzivna Cool

Citiraj
Vedno do sedaj, ko res nisem več imela nobenega veselja, sem začela nekaj ustvarjat zato, ker mi zaposli roke in možgane. Zelo se trudim brat, ampak preprosto nimam koncentracije. Poskusla sem tudi s sprehodi, ker vsi govorijo kako je to pomembno. Ja sonček je super, a situacija v glavi se ne spremeni, misli ostajajo enake.

To z branjem mi je super znano.. In potem se še slabše počutim, ker kdaj nisem sposoben prebrat enega
odstavka brez nepotrebnega dlakocepljenja pomena povedi ali pa preprosto ne razumem formulacije
povedanega in se super utrujajoče vračam na začetek vse dokler ne omagam. To, da greš ustvarjat, ko
nimaš več nobenega veselja je enkratno, jaz takrat še tega ne zmorem in zna bit, če se zverziraš to tvoje
odločilno orožje pri premagovanju neželenih poznih posledic & psihičnih stanj. Super !

Citiraj
Danes sem se naročila k zdravnici in ji bom kar direktno povedla kaj me matra in upam, da dobim antidepresive. Od vedno se jih zelo bojim, ampak iskreno povedano, če se sama v destih letih nisem zvlekla ven, se tud sedaj ne bom. Pa huje skor ne more bit.

wav

Citiraj
Na samomor nisem nikoli pomislila, ampak kolikokrat pa sem pomislila, da mogoče bi bilo bolje, da takrat ne bi preživela. Če bi vedla kakšno življenje me čaka, bi se takrat udala. Ko pomislim skozi kakšno trpljenje je šla celotna družina, samo da sem sedaj zdrava. A nisem zdrava! Zelo verjetno, da nikoli nisem bila.

Spet enako. Sam tudi menim, da narava ni predvidela, da bi živel dlje od 17. leta. In ker sem po "ozdravitvi" v zahvalo za levjo borbo prejel še super nastavke za razvoj duševnih motenj kasneje, si spet, enako, kot ti dostikrat mislim, da bi bilo bolje, da bi takrat "crknil", tako kot kar nekaj kolegov, ki so takrat bili zdravljeni neuspešno. Ampk v meni še vedno bije taisto levje srce, ki se nikoli ni vdalo najbolj bolnim mislim o lastnem koncu. Ker je močnejše in verjame v zmago. Iskreno verjamem, da imaš tudi ti enako srce, ki ti bo s trdim delom spet pokazalo, da noben utrip, četudi kdaj še tako šibak ni bil zastonj.

Chuss, T.
Prijavljen

Blessed are the forgetful, for they get the better even of their blunders.
Nives
Global Moderator
Heroj
*****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 2.014


"I See You"


« Odgovori #29 dne:: sreda, 29. november 2017 ura: 05:37 »

ti priporočam skupinsko psihoterapijo na Sana Vita Zavod.
Preden bom jaz pripravljen it na skupinsko zadevo bo pa še okromno trajalo. Še ena na ena si ne upam, kaj šele, da bi sebe izpostavla pred množico. Moja glava tega še ni zmožna Smiley

Potem pa najprej 1:1. Nekje je treba začeti.  Iti v to, čeprav te je strah. Kamen na kamen palača. .
 rozicodam
Prijavljen
lovelife454
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 1


« Odgovori #30 dne:: četrtek, 30. november 2017 ura: 13:47 »

Berem in berem tvojo zgodbo in bolj ko berem, bolj se najdem v vsem opisanem. Tudi sama imam podobne težave in se mi zdi kot da me noben zares ne razume kaj preživljam. Vsi pravijo vse je v glavi, seveda je, želim si pomagat, če bi si lahko bi si že zdavnaj, saj noben na svetu noče živet z depresijo ampak enostavno je v glavi vse zablokirano. Tudi sama nebi šla nikoli na skupinsko zadevo kot tudi ti ne in popolnoma te razumem, tudi do zdravnika mi je težko oziroma najverjetneje sploh ne bom šla pa bi verjetno mogla, ker se mi zdi, da je iz dneva v dan težje.
Prijavljen
AmIOk?
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 7


« Odgovori #31 dne:: četrtek, 30. november 2017 ura: 14:15 »

želim si pomagat, če bi si lahko bi si že zdavnaj, saj noben na svetu noče živet z depresijo

Kaj pa delaš za izboljšavo?

seveda si lahko pomagaš. meni je velik lazje ce si pomagam kot da ne delam nic. če že, imam zadovoljstvo da delam na tem.
mas dve depresije. premalo dopamina ali premalo serotonina.

z obojim se da spopadat, pa imaš lahko genetsko vseeno lahko iz neznosne depresije narediš znosno depresijo.

najprej je potrebno spremenit miselnost. meni je uspelo. se še lovim, ampak sem skoncentriran, luciden.
še so padci, ampak se poberem močnejši. večkrat se pobereš, več volje imaš, bolj si prepriča.

če bi take stvari jaz vedel 10 let nazaj, ne bi bil pri skoraj 26 letih kjer sem, ampak ker sem delal na sebi, sem mogoče vsak dan 1% / 0.5% boljše, se pozna ko gledam nazaj.

Za lajf moreš imet:
Prijatle
Partnerja
Hobije, nekaj v kar se zanimaš, še boljše nekaj kar te žene, kar hočeš naredit zase ali za druge
Šport, gibanje. To je zelo pomembno
Dobro prehrano. Trenutno zbiram informacije, vsekakor pridem nazaj čes nekaj časa da to strnim za plebejce.
Avanturo, nekaj novega. Rutina je dobra samo za samooskrbo in skrb zase, človek rabi nekaj novega. VSAK DAN. Dopamin se sprošča...

In neintuitivno... rabiš se tudi spotaknit in padt. Ker samo tako lahko rasteš. Moreš failat. MORE TI SPODLETET. Čim večkrat. Če je treba, tudi nalašč.

Se še slišmo.
Prijavljen
logpop
Uporabnik/Uporabnica
Izkušen član/ica
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 274


« Odgovori #32 dne:: četrtek, 30. november 2017 ura: 21:19 »

AmIOk? pravilno razmišljaš, analitičen pristop k duševnim problemom.  Smiley
Serotonin je baje odgovoren za občutek pomembnosti in materialne preskrbljenosti (nek dolgoročni občutek sreče), dopamin pa nagrada za konkretne dosežke (kratkoročni občutek sreče). Sem malo bral zdajle, kar zanimivo.
Oxytocin pa je baje odgovoren za srečo, ki jo dobimo od druženja z ljudmi.
Endorfin pa je podoben dopaminu, s to razliko, da je dopaminov namen, da nas navduši za nekaj, endorfinov pa, da ublaži bolečino in strah. Približno rečeno, kolikor razumem.
« Zadnje urejanje: četrtek, 30. november 2017 ura: 21:26 od logpop » Prijavljen
AmIOk?
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 7


« Odgovori #33 dne:: četrtek, 30. november 2017 ura: 22:43 »

Ne morem edital prejšenga posta.

Še to sem pozabil napisat... že to da lociraš problem je 50% dela narejenega.

Poglej kako hitro je šla k dohtarju...

It čez življenje "zombie mode" ne obrodi sadov (No, mogoče po nekem slučaju,...)

Zato si jaz vsak dan (no ja, poskušam) vzamem 15 minut da lociram probleme, iz okolice, iz sebe, kako bi sebe in moj prostor uredil na bolje, kaj je narobe itd...

Take informacije so zlata vredne,... vsak bi se moral tako v sebe poglobit.

 
Prijavljen
hope87
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 11


« Odgovori #34 dne:: torek, 12. junij 2018 ura: 10:24 »

Ojla.
Nujno rabim eno strokovno pomoč za pogovor. Prebrala sem temo o pohvalah in pritožbah o strokovnjakih a je debata tam o vsem drugem ali pa so samo negativna mnenja.
Rabili pa bi v Lj, lahko je plačljiv.
Naj še dodam, da bojim se, da če bo "kar eden" s katerim ne bom zadovoljna, še dolgo ne bom poiskala ponovne pomoči.
Hvala 
Prijavljen
Piquedram
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Prispevki: 345


He raged at the world, at his family, at his life.


« Odgovori #35 dne:: torek, 12. junij 2018 ura: 11:23 »

Pejt k Rebolju, če maš dost dnarja. Drugač pa mislim, da je večina teh ki sodelujejo z društvom, dokaj v redu strokovnjakov.... Bil sem pri prvem in še enem, ki je na seznamu društva. Če te kaj izrecno zanima, napiši na ZS
« Zadnje urejanje: torek, 12. junij 2018 ura: 11:37 od Piquedram » Prijavljen
gogi
Veteran
****
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 696



« Odgovori #36 dne:: torek, 12. junij 2018 ura: 19:16 »

Rebolj je ok, kot sem že napisala enkrat, sem se po srečanju z njim počutila super cel teden...brez hec... sam za moj žep je predrag.  Smiley
Prijavljen
Strani: 1 [2]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.064 sekundah z 18 povpraševanji.