kaj se dogaja z mano?!

[waffle]

Pozdravljeni!
Ker ne vem na koga naj se obrnem, saj sploh ne razumem kaj se dogaja z mano, sem se odločila, da povprašam na tem forumu, ki sem ga našla in se mi zdi, da se zelo trudite pomagati
Moj problem je sledeč: sem študentka, študiram v ljubljani, zadnje čase pa me je zelo strah, poleg tega pa sem tudi zelo živčna. Pred leti sem imela anoreksijo, vendar sem potem začela jesti, vendar sem še vedno malo pod normo. Pred tremi tedni sem postala zelo utrujena, zdelo se mi je, da se kar ne bom mogla obdržati na nogah, kar me je spravilo v posteljo. Po tednu dni sem odšla k zdravnici, ki mi je naredila preiskave, vendar je bila moja kri super. rekla je, da imam pač spomladansko utrujenost, da je to nekaj navadnega in naj se ne sekiram. vendar pa ta utrujenost ne poneha, že zjutraj sem zelo utrujena, popoldne ponavadi malo manj, vendar pa sem se po dveh tednih vrnila v ljubljano in spet postala zelo živčna, in spet je vse narobe. strah me je, da bom odšla iz stanovanja, padla skupaj ( kar se mi je v preteklosti že dogajalo, ker imam nizek pritisk) in da si ne bom mogla pomagat, poleg tega pa da mi tudi nihče drug ne bo pomagal, ker v ljubljani pač ni mojih domačih, ki bi mi lahko priskočili na pomoč. Poleg tega me je tudi strah, da zaradi tega straha in utrujenosti ne bom končala faksa, ker bom pač tako "nemočna". Vem, da mi moje žvciranje pri tem ne dela velike usluge, vendar ne vem kaj naj naredim. Doma menijo, da je to zaradi prenizke teže, zaradi česar sem začela več jesti, vendar gre to zelo počasi, moji prijatelji pa pravijo, da naj se neham smilit sama sebi in naj se posvetim faksu ter da moram iti preko tega, verjetno jim grem že zelo na živce, ker tako jamram, ko imajo tudi sami svoje probleme.
Zelo bi bila hvaležna za kakšen nasvet ali vspodbudno besedo in mnenje, ker se mi zdi, da sem obtičala v začaranem krogu iz katerega ne znam več ven.
 

[moonica]

pozdravljena!
kako dolgo pa si že v lj. (prvo leto, drugo?) se je v zadnjem času karkoli spremenilo ... kakršnakoli sprememba ... pri tebi, okolici, karkoli, če ti pade na pamet ?

[waffle]

V ljubljani sem že tretje leto, letos sem menjala faks, vendar se mi je zdelo, da gre nasplošno vse na boljše, ker sem imela letos manj problemov z ostajanjem v ljubljani, je pa res, da se mi je zdelo, da sem zelo oddaljena od mojih domačih zaradi tega. vendar pa takrat nisem imela teh problemov, zdaj pa kar naenkrat.. :S

[Smokyboy]

Zdravo,

če smem bi navedel nekaj 101 dejstev iz kognitivno-vedenjske terapije, ki bi tebi po mojem mnenju lahko zelo pomagala. Vzorec je naslednji: dogodek -> bazna prepričanja -> negativne misli -> čustva -> neg. misli -> čustva ->... You get the point.
Moonicino vprašanje je bistveno. Najdi dogodek (lahko že dolgo nazaj), ki bi lahko bil povzročitelj tvoje anskioznosti in strahu. Mislim, da je izbor mogoče zelo omejiti že s tem, če se osredotočiš na lastno izjavo:

vendar pa sem se po dveh tednih vrnila v ljubljano in spet postala zelo živčna

Iz tvojega kratkega posta bi že sam lahko potegnil nekaj predlogov: anoreksija in z njo povezane težave, ločitev od družine, menjava faksa, ...
Pomembno je, da se zaveš napak v svojem mišljenju. Nekatere so kot iz učbenika KVT, recimo mind reading (branje misli) tvojih prijateljev:

moji prijatelji pa pravijo, da naj se neham smilit sama sebi in naj se posvetim faksu ter da moram iti preko tega, verjetno jim grem že zelo na živce, ker tako jamram, ko imajo tudi sami svoje probleme

ali pa crystall ball (napovedovanje prihodnosti):

me je tudi strah, da zaradi tega straha in utrujenosti ne bom končala faksa, ker bom pač tako "nemočna"

Upam, da sem vsaj malo pomagal, pomagala pa boš tudi ti nam, če boš napisala še kaj o sebi.

[waffle]

ja, to mi zelo pomega, saj sem se že v preteklosti zelo obremenjevala zaradi brata, saj se mi je zdelo, da je on edina oseba, ki mi bo vedno stala ob strani. vendar pa je zdaj prišel v puberteto in imam pogosto občutek, da me niti ne opazi in bom zato večno sama.. pa tudi anoreksija je verjetno zelo vplivala name, saj sem se zavedala kako si lahko škodujem brez, da bi se zvedala resnosti položaja v katerega sem se spravla, takrat se mi je tudi zgodilo, da nisem mogla vstat iz postelje.. vendar nisem vedela, da lahko to vpliva name po tako dolgem času, minilo je namreč ze šest let..

[waffle]

poleg tega pa že veliko časa opažam, da me je strah, ko moram iti nekam, kjer bom sama (kjer ne bom nikogar poznala), npr. ko sem šla na prejšnji in zdajšnji faks, me je bilo tega zelo strah, zelo me je bolel želodec, bila sem omotična in hitro sem dihala.. ko sem šla na prvi faks, sem dejansko prisilila mojega očeta, da me je prva dva dni pospremil, ker sem se bala, da če mi bo slabo, mi ne bo nihče mogel pomagati. Vendar pa nimam vedno takih občutkov in do zdaj so sčasoma minili, ko sem ugotovila, da se mi ni nikjer nič takega zgodilo. Zdaj imam podoben občutek, vendar traja že kar nekaj časa, poleg tega pa me čudi, ker ta faks že poznam in sem se dobro znašla na njem prvo polovico leta. skrbi me tudi pot do faksa,  saj postanem na avtobusu včasih omotična, zmanjkuje mi zraka, roke imam potne, a mrzle.. (to se mi dogaja tudi včasih v trgovini ali drugje, kjer moram stati v vrsti) vendar sem vedno  mislila, da je to zato, ker mi je padel pritisk in sem se vstrašla, oz. da je naval adrenalina..
Opravičujem se, moji problemi so v primerjavi z večino drugih na tem forumu nepomembni, in slabo opisani, zdravnica mi je rekla samo, naj se ne sekiram, kar mi pravijo tudi doma (da si z živciranjem delam probleme kjer jih nimam), vendar sem želela vprašat za mnenje tudi vas, ker vidim, da imajo nekateri na tem forumu podobne probleme..

[moonica]

ti je zdravnica dala še kak drug nasvet kot "ne sekiraj se"??

včasih nam katere zadeve ne zgledajo velike ... lahko tud dejansko niso ... ampak, ko se jih nabere za en kup, je preveč 'za pomest pod preprogo'

mogoče so bili že pred leti tisti simptomi (omotičnost, potne roke...) zaradi anksioznega počutja ... ne vem, ugibam, ker ne poznam drugače tvoje zdravstvene slike ... ampak po moje je za razmišljat tud v to smer

sama ne vem dosti o motnjah hranjenja, ampak sigurno ima tud anoreksija nek 'povod', ne pride iz nič ... koliko si takrat to predelala? si imela kakšno psihoterapijo?

[Smokyboy]

poleg tega pa že veliko časa opažam, da me je strah, ko moram iti nekam, kjer bom sama (kjer ne bom nikogar poznala),

skrbi me tudi pot do faksa,  saj postanem na avtobusu včasih omotična, zmanjkuje mi zraka, roke imam potne, a mrzle.. (to se mi dogaja tudi včasih v trgovini ali drugje, kjer moram stati v vrsti)

Predvsem ta zadnji odstavek kaže na težave na javnih mestih, zato bi lahko bila tvoja težava agorafobija. Osebno je ne poznam tako dobro, verjetno pa boš našla na tem forumu veliko informacij v zvezi z njo. Za začetek si mogoče prebereš opis na http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=30&Itemid=38.

Opravičujem se, moji problemi so v primerjavi z večino drugih na tem forumu nepomembni, in slabo opisani, zdravnica mi je rekla samo, naj se ne sekiram, kar mi pravijo tudi doma (da si z živciranjem delam probleme kjer jih nimam), vendar sem želela vprašat za mnenje tudi vas, ker vidim, da imajo nekateri na tem forumu podobne probleme..

Tvoj problem ni nič manjši od večine drugih tukaj, četudi je morda še v začetni fazi. Ampak če svojih misli in čustev ne boš spravila v red sedaj, ko imaš za to še energije in volje, se lahko v neki točki stanje poslabša do te mere, da se ne bomo pogovarjali več na forumu za nove uporabnike, ampak na forumu za prvo pomoč.

Ne jemlji tega zadnjega kot neko svarilo pred neizbežnim, ker to nikakor ni, ampak je samo nasvet, da poišči psihiatra in z njim izvedita strokovno diagnozo. Verjameš mi lahko, da so motnje, kot je tvoja, ozdravljive. Običajno je najbolj učinkovita kombinacija zdravil in psihoterapije, kar bo spet določil zdravnik. Obisk pri psihiatru ni nič sramotnega, bolj ali manj vsi na tem forumu so že bili pri kakem (pa preveri seznam uporabnikov, boš videla, da je vse prej kot kratek). Lahko pa ti reši kvaliteto življenja, da ne rečem življenje samo (spet vzami to samo kot argument prepričevanja, ne kot neko črnogledo napoved).
Zdravnica, ki ti je svetovala "nesekiranje", gotovo ni psihiater (če po kakem čudežu je, jo ASAP menjaj). Vsi smo se v svojih slabih trenutkih naposlušali podobnih nasvetov, kot da je problem samo v tem, da se brez potrebe sekiramo in lahko to enostavno izklopimo. Nikomur sicer ne smeš zameriti, če ti kaj takega reče, ker ljudje niti ne vedo, kako nesmiseln je nasvet "ne sekiraj se" dokler sami ne izkusijo tega, kar preživljaš ti.

[waffle]

ne, te zgodbe z anoreksijo nisem po mojem sploh predelala, ker sem potrebovala dosti časa, da sem si sploh priznala, da sem bila takrat res anoreksična,.. glede mojih živcev pa moram priznat, da sem bila (po pričevanju mojih domačih) vedno bolj nagnjena k sekiranju in živciranju zaradi stvari, tudi tistih, na katere nisem imela vpliva.. zato je pri nas najpogostejši nasvet, naj se ne sekiram
skratka, odločila sem se, da bom obiskala (osebno) zdravnico, da me bo napotila h komu, ki bi mi lahko pomagal.

[moonica]

dobra odločitev, waffle

pa javi se še kaj tukaj
srečno!

[waffle]

Najlepša hvala za vaše odgovore!
 zdaj bi pa rada še nekaj vprašala.. glede na to, da študiram, se morem tudi prikazati na faksu, če ne za drugo, vsaj za predstavitev seminarskih nalog.. prejšnji teden sem šla na faks, enkrat me je pospremila prijateljica, parkrat sem zbrala pogum in šla kar sama in morem reči, da sem se tam počutila veliko boljše, saj so me pogovori s sošolkami in poslušanje snovi zamotili.. ampak me je pa bilo zelo strah pred tem oditi od doma. Preden sem odšla na avtobus se mi je zdela že pot do avtobusne postaje predolga, da bi jo zmogla, pa sem se potem vseeno spravla..

 zanima me, ali poznate kakšen način, da bi te "napade straha" pred odhodom od doma vsaj malo omilila, saj me večinoma zaradi živčnosti pripeljejo do joka.. to sem želela vprašati tudi zato, ker kot sem razumela (mogoče popolnoma napačno), je potrebno na obisk pri psihiatru oz. psihologu počakati (čakalne dobe), sama pa se v tem času ne morem zapirati med štiri stene..

[Lost]

Tule imaš nekaj pripomočkov
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=category&sectionid=14&id=49&Itemid=83
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=category&sectionid=14&id=48&Itemid=83

Vsekakor pa IZPOSTAVLJANJA po svojih močeh in zmožnostih.
JE pa vse kar se ti dogaja znak, da boš moral nekaj spremeniti, obisk psihiatra je nujen ko je zadeva
tako daleč da brez zdravil ne gre. Prej pa si lahko pomagamo z orodji, knjigami http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754  da sploh vidimo KAJ in ZAKAJ.
Psihoterapija pa je tudi dobrodosla v kolikor je dostopna in je tudi oseba pripravljena nekaj spremeniti.

[waffle]

noo.. izpiti so šli mimo in končno sm v drugem letniku kljub temu pa opažam, da postajam pred odhodom v ljubljano ponovno živčna, tudi domironi, ki jih jemljem mi ne pomagajo tako kot so mi čez poletje, tako, da moram vzeti dve tableti na dan.. in spet se je pojavil moj strah, da sama ne bom zmogla poskrbeti zase v ljubljani potem pa pomislim na mojega očeta in na vse odrasle ljudi, ki živijo sami že toliko let in skrbijo sami zase in za druge, potem me pa še bolj zagrabi panika, ker kako bom nekoč (v upanju, da bom) skrbela za svoje otroke, če pa niti sama zase ne morem