Sama.

[1.80]

Pozdravljeni vsi,

Še vedno se nisem odločila.
Res ne vem. Bom poskušala dati prednost drugim stvarem, kolikor pač lahko.Glede na to, da se 5 dni v tednu sploh ne vidiva...mogoče se bom lažje odločila, če se malce "osamosvojim" od njega, najdem smisel še v čem drugem, se ga malce odnavadim...

Zdravo,

mogoče bo moj naslednji predlog strel v prazno ali pa ti v najboljšem primeru ne bo všeč, ampak v danem trenutku se mi zdi to racionalen nasvet. Praviš, da se s fantom 5 dni v tednu ne vidita. Kaj pa če bi mu predlagala, da se določen čas (ali pa nedoločen vnaprej) tudi preostala dva dneva v tednu ne vidita. To predlagam iz dveh razlogov:
- ker boš ti imela tako čas zares v miru razmisliti o vajini zvezi in ugotoviti, ali bi se ga lahko "odvadila" in kako bi to prenesla,
- ker bo tudi on videl, da misliš resno, in mu bo dalo misliti. Če pa ne, potem pa si tako ali tako svoj odgovor že dobila.
Dokler se boš fanta 5 dni "odvajala" in 2 dneva "privajala", se bo tvoja čustvena stiska samo poglabljala.
Moj pogled pač, ampak razumem, da je s strani lahko biti pameten. Odločitev je (žal) tvoje breme.

Smokyboy,

tistele vrstice sem spesnila nekega dne, ko sem bila res dobre volje. Res res dobre. Eden tistih lepih dni, ko se zgodi, da mine z njim lepo. Res, človek hitro verjame v lepe trenutke. Šele kasneje sem, kot več desetkrat v solzah razmišljala o tem, kaj pomeni "preživeti LEP dan z nekom" - je dan lep, če je nekdo dober do tebe, ko si ti dobre volje in ni nobenega nikakršnega najmanjšega povoda za čisto nič in nimaš čisto nobene želje, ali je dan z nekom lep, če se z njim spreš in se ti iz srca opraviči, če si žalosten in da nekdo vse od sebe, da te potolaži ali imaš neko željo in ti jo nekdo brez besed in z dobrim namenom, da bi te zgolj osrečil, izpolni?
Odgovor je jasen. In počutim kot največja obupanka, ki se ob najmanjšem sončnem žarku skozi nevihtne oblake že z vso dušo veseli pomladi, pa čeprav je november. In še bolj sem žalostna.

Nekoč sem poskusila to, kar si mi predlagal. Ampak kaj se je zgodilo.
1.) ko sem mu to mirno povedala (niti ne v prepiru), me je obtožil, da se ga hočem znebit in da je vse moje "histerično obnašanje zaradi želje po pozornosti", kot ga je imenoval, le krinka za to, da se ga odkrižam na način, ki bo družbeno sprejet kot njegova napaka, mene pa postavi v vlogo žrtve
-zelo me je prizadel.

2.)Po tem ni več hotel govoriti z mano in ni se javljal na klice, medtem, ko sem mu več dni žalostna poskušala razložiti, da temu ni tako kot je presodil on
-zelo me je prizadel.

3.)Po nekaj dneh vsem odnehala, prišla h sebi in se odločila še enkrat, da poskusim s tem, kar sem si zadala - in ga pustim pri miru. Kaj se je zgodilo? Kmalu me je poklical in se pretvarjal, kot da se nikoli ni nič zgodilo. Z njim sem se pogovarjala normalno. Ko nama je zmanjkalo besed sem ČISTO PRIJAZNO, brez vsakšne obtožbe v glasu in z upanjem, da se je pomiril, previdno odprla temo in ga vprašala, kaj je premislil od prejšnjič in če mu lahko razložim moj dejanski namen (da ni tako, kot me je obsodil), je postal zajedljiv in zloben, strašno zloben. Ko sem bila že čisto na robu, sem mu prekinila klic, ki tako ali tako ni nikamor vodil. In dobila sms, da sem nesramna in da me je sit in da se ne bo več javljal, ker tako nekulturno prekinjam klice. Spet sem mu poskušala stvar obrazložiti, pa sem naletela na gluha ušesa
-zelo me je prizadel.

In potem se je končalo tako, da sva se vendarle dobila po nekaj časa, objel me je in rekel da mi ne želi slabega - ko sem mu povedala, kolikokrat me je samo v tem primeru prizadel in kako sem se počutila vse te dneve mi je mirno rekel, da je čas, da se moje otročje obnašanje neha.


In kaj sem storila jaz?
Naredila sem se, da sem preslišala zadnji stavek.

To ceno zaradi moje neskončne želje, da bi me imel spet rad plačujem vsak dan znova.

[1.80]

1.80, pozdravljena!
Mislim, da si prišla na pravo mesto, kjer boš dobila vso potrebno oporo in možnost, da te nekdo sliši in potrdi v tvojih čutenjih.

zoprno se mi zdi to, da nimaš doma ustreznega back grounda in da imata starša toliko dela s svojim odnosom in s sestrino boleznijo ves čas, da te ne utegneta slišati. ali si jima sploh poskušala razložiti, kaj se ti dogaja? misliš, da ne bi imel vsaj nekdo od njiju malo posluha za tvojo stisko? no, kakorkoli.

to, kar opisuješ ni hec, res si padla v stisko.

tale tvoj fant kot nalašč izkorišča tvoje prepričanje in situacijo v kateri nimaš nobene druge pomembne osebe, poleg njega, da se mu enostavno ni treba zadosti potruditi za vajin odnos. obnaša te, kot da te ne ceni dovolj in tvojo lastno ne samozavest uporablja za to, da vedno znova s prstom pokaže nate, da si ti kriva a to, kar se dogaja in češ kako si grozna. nisi grozna! on pa je ta neverjetno "ljubeči fant", ki te ima kljub temu rad. veš kaj, pri takšnem egoizmu, mora hudičevo veliko dobiti od tebe, da še vztraja in to si mirno priznaj. ker se v vsej situaciji in tudi ob njem očitno že dobesedno izčrpavaš, te to vleče v depresijo. kot neke kronično neugodne okoliščine in prav je, da si se opogumila in vsemu rekla lepo STOP, resno.

Čas je, da se začneš zavedati malo sebe. In da dvigneš svojo samopodobo. Razdajanje že poznaš, ampak resnično opremljena za tisto pravo dajanje pa boš v odnosu, v katerem ne boš vztrajala iz občutka odvisnosti - da si z nekom, ker ne moreš brez njega in je središče tvojega vesolja, ampak v odnosu, kjer boš najprej pomirjena s sabo in imela dober občutek o sebi, potem pa boš kot taka lahko v veselje še nekomu drugemu, ker boš pomirjena s sabo in zadovoljna. in odnosi niso razdajanje, ampak daj-dam sistem, kjer se eden drugemu dajemo pravzaprav in smo potemtakem vzajemni. oba torej za stvar in pri stvari, ne le eden. v nasprotnem primeru je to eno navadno izkoriščanje, oprosti.

In zame je ljubezen to, da izberem vedno znova, da bom z nekom, ne da imam občutek, da sem kot suženj nekega odnosa vpeta v ta odnos ker brez njega ne morem četudi me ne osrečuje.

Bolj kot si sestradana njegove ljubezni (čeprav tudi to si), si sestradana ljubezni do sebe in zaupanja vase, saj menim, da zaradi pomanjkanja tega, da zares ljubiš in ceniš sebe, vztrajaš v takem odnosu. vendar si ne očitaj, ker je to nekaj, kar se lahko zgodi vsakomur izmed nas - vsakdo lahko pade narobe notri v odnos v nekem momentu, tudi zaradi okoliščin, ki slednje pogojujejo, zato odnosi niso statični in se moramo stalno truditi vzdrževati dober odnos. in poskrbeti, da smo v odnosu svobodni v tem smislu, da smo z nekom, ker nm to nekaj pomeni in ker se zanj vedno znova odločimo in ne zato, ker bi bili preživetveno odvisni samo od tega odnosa. na tak način so lahko otroci odvisni od svojih staršev, ko še odraščajo. odrasli pa bi, menim, morali znati biti čustveno samostojni, kar pa seveda ne izključuje potrebe, ki jih imamo v odnosu z drugimi od potrebe po ljubezni, razumevanju, sprejetosti. ampak verjemi mi, da te osnovne omejene potrebe do neke mere lahko zadovoljiš tudi v drugih interakcijah, delno tu na forumu, delno v drugih odnosih.
 
ker boš veliko srečnejša, ko boš v odnos s fantom vstopala, ker to zares želiš in ne ker imaš občutek, da brez njega ne znaš in ne zmoreš živeti.

vse bo o.k., 1.80.

še veliko je pred tabo. ko boš spoznala še kak drug odnos in se v njem preizkusila in boš srečnejša, boš lahko realno ocenila, ali je bilo v tem odnosu prisotne kaj ljubezni, ali je šlo morda za nekaj drugega.

in poslušaj telo, če te že vse boli, potem je s tem nekaj narobe. spominjaš me na moj odnos s fantom, ki sem ga imela pri 19. letih in sva šla potem pri 20,5. letih narazen, ko sem obupno najprej fizično, potem pa še na duševnem zdravju zbolela. razšla sva se v enaki fazi, kot jo sama opisuješ, ko sem postala sila občutljiva in razbolena - telo me je bolelo in nisem prenesla enega samega dotika več. naredila sem pavzo, ki pa ni nikdar več vodila nazaj v zvezo. tudi sama od njega nisem dobila tistega, kar sem potrebovala. v moji ženskosti me je zelo razvrednotil in bil pri svojih 26. letih manj zrel kot jaz pri 19. igrala sem mu mamo, socialno delavko, samo kot žensko me ni nikdar dovolj prepoznal. hudo sem zbolela potem in danes vem, da bi morala že zdavnaj poslušati svoje telo. no pol leta za tem sem padla pa še v psihozo. ko sem imela občutek, da se nimam več za koga in kaj boriti. potem pa je sledilo garanje in pot nazaj k zdravju in oblikovanju ustreznejšega odnosa do sebe. če se le da zaustavi zadevo že prej. reci dovolj. STOP! Za mojo srečo gre! Zaslužiš si jo, kot opisuješ in razlagaš, moraš biti krasna punca. Samo še, da se dokoplješ do tega zavedanja o sebi. In ko se boš dokopala do izvira ljubezni v tebi, ki se začne z IMET SE RADA, SPREJETI SE, itd. vse to, kar zdaj nevzdržno iščeš v tem fantu, potem boš tudi veliko bolj opremljena za tisto zdravo dajanje, kateremu bo sledilo tudi prejemanje.Koliko drugemu dovolimo, da nas v odnosu povozi, kaže tudi na to, koliko ljubezni do sebe v resnici premoremo in koliko poznamo in spoštujemo tudi svoje meje. Pustila si, da so ljudje slednje prekoračili in s tem malo zatrla samo sebe oziroma se pustila na cedilu še ti sama. Zdaj pa si naredila odličen korak, ki se mu reče SAMOPOMOČ in to je prvi korak v ljubezni do sebe.

BRAVO! Ti pošljem navijače  in pesmico, ki sem jo napisala v času okrevanja po moji epizodi psihoze pi 21. letih, ko ni bilo ob meni več nobenega fanta (ali še), moji starši pa so se šele učili o tem, kako preklemansko ranljiva sem in kako moramo en z drugim ravnati (tudi sama sem imela pred tem kot neko vlogo "rešiteljice", ker sem imela občutek, da sem edina dovolj močna zaradi travme, ker sem izgubila bratranca (samomor in to že drugi v moji okolici do takrat, noro!):

ŠE VEDNO IMAM SEBE

Še vedno imam oči, da vidim, kar je lepo.
Še vedno imam ušesa, da ujamem, kar je pozitivno.
Še vedno imam srce, da čutim skupaj z drugimi in razvijam empatijo.
Še vedno imam pogum, da zavrnem, kar drugi slabega govorijo.
Še vedno imam upanje in vero, da pričakujem v življenju vse lepo.
Še vedno imam tisto vztrajnost, da prebolim, kadar mi je prehudo.
Še vedno imam sebe, da se v življenju borim.
Še vedno imam svojo pot, da se ne izgubim.

by: majč

drži se

maja

Maja,

hvala za tako lepo napisan odgovor. Tvoja zgodba me je zelo razžalostila. Še bolj me je razžalostila misel, da sem jaz v tistih letih, ko bi morala ti ravnati drugače in da si sedaj ti tista starejša, ki se je našla in spoznala, da preteklost ni bila dobra. In da bom nekoč jaz toliko stara in bom gledala na sedanje čase, ko bi morala uživati, kot na napako, kar tudi dejansko so - ena sama velika žalost in čakanje.
Hkrati mi je strašansko hudo, da se mi to dogaja ter obenem, da se počutim nemočno in obenem da je rešitev jasna in tvoja zgodba (in mnoge druge) dokaz, da je to edina pot in da je ta pot prehodna IN OBENEM mešani občutki da ostajam danes na mestu in bom na istem mestu ves naslednji teden in mesec in leto in celo življenje, ker nisem sposobna koraka naprej IN KAJ BO Z MANO V ŽIVLJENJU, ČE NISEM SPOSOBNA NITI VARNEGA KORAKA NA BOLJE, KAKO BOM SPOSOBNA ŽIVETI V SVETU, KI JE TAKO SLAB IN KRIVIČEN ŽE BREZ VSEGA TEGA? In hkrati vedeti, da moram stran, ker me onesrečuje edina stvar ki me osrečuje?
Nima smisla.
Tako hudo mi je.

[Smokyboy]

Meter osemdeset, in kako je zdaj s to vajino situacijo? Nekako sem to informacijo pogrešil v tvojem zadnjem postu.
Ne vem no. Ti tvoji opisi "fantovega" vedenja so ... posebni. Vsi moški kdaj poslušamo kako brez empatije, sočutja in razumevanja smo. Nisem nobena izjema. In večina nas verjetno misli, da so pripombe pogosto neumestne. Ampak jaz recimo sem "sucker" za ženske solze in si pri tem ne morem pomagati. Ta tvoj "fant" pa...
No, ne bom sodil, ker poznam samo pogled ene strani. Ne razumi narobe, popolnoma sem s tabo in ne dvomim v nič kar praviš. Priporočam ti le, da stvari ne pometeš kar nekam, ampak jo končno rešiš na en ali drugi način.

[Liber]

To ceno zaradi moje neskončne želje, da bi me imel spet rad plačujem vsak dan znova.

What a stupid thing to do.

[1.80]

Meter osemdeset, in kako je zdaj s to vajino situacijo? Nekako sem to informacijo pogrešil v tvojem zadnjem postu.
Ne vem no. Ti tvoji opisi "fantovega" vedenja so ... posebni. Vsi moški kdaj poslušamo kako brez empatije, sočutja in razumevanja smo. Nisem nobena izjema. In večina nas verjetno misli, da so pripombe pogosto neumestne. Ampak jaz recimo sem "sucker" za ženske solze in si pri tem ne morem pomagati. Ta tvoj "fant" pa...
No, ne bom sodil, ker poznam samo pogled ene strani. Ne razumi narobe, popolnoma sem s tabo in ne dvomim v nič kar praviš. Priporočam ti le, da stvari ne pometeš kar nekam, ampak jo končno rešiš na en ali drugi način.

Hm, vedno napišem, kar razmišljam...in res, verjamem da je vse skupaj zelo čudno za poslušat in da je človek prvo pomisli "kaj teži da ji je hudo, hkrati pa tako grdo govori o njem in hrati da ga ima rada"...ampak če ne bi bilo vse tako strašno zapleteno, odvisno od trenutnega počutja in čustev in vse to...verjetno se ne bi oglašala. Ker vem, da je v vsakem pogledu to dobro prekiniti - moj problem je...ne vem kakšen. Moji občutki so sčasoma postali le vojna brez pravega cilja, brez pravih zamer in pravih zahtev, le z žrtvami. Ne vem, kakšen vtis ste si v splošnem ustvarili o meni.

P.S. nisem visoka meter 80, ime dejansko pomeni 1.80 evra, kolikor stane avtobusna karta do najbližjega večjega mesta, kjer se dejansko da kaj početi - mislim, da živim v rovtah

[1.80]

To ceno zaradi moje neskončne želje, da bi me imel spet rad plačujem vsak dan znova.

What a stupid thing to do.

Nisem našla manj klišejskih besed. In te preveč zaokrožujejo, kar čutim in mislim...zame je to veliko kompleksnejše.

[Smokyboy]

Hm, vedno napišem, kar razmišljam...

no, ne vem kako bi ti lahko pomagali, če bi pisala o tem, kar ne razmišljaš

in res, verjamem da je vse skupaj zelo čudno za poslušat in da je človek prvo pomisli "kaj teži da ji je hudo, hkrati pa tako grdo govori o njem in hrati da ga ima rada"...ampak če ne bi bilo vse tako strašno zapleteno, odvisno od trenutnega počutja in čustev in vse to...verjetno se ne bi oglašala. Ker vem, da je v vsakem pogledu to dobro prekiniti - moj problem je...ne vem kakšen. Moji občutki so sčasoma postali le vojna brez pravega cilja, brez pravih zamer in pravih zahtev, le z žrtvami.

saj ne težiš, le odklop potrebuješ. Si gledala Kung Fu pando? ko mojster primerja odsev na mirni in razburkani vodni gladini? banalno in hkrati globoko. ta sistem 5+2 je razburkanje gladine takoj ko se ta umiri.

Ne vem, kakšen vtis ste si v splošnem ustvarili o meni.

prikupno zmedena

P.S. nisem visoka meter 80, ime dejansko pomeni 1.80 evra, kolikor stane avtobusna karta do najbližjega večjega mesta, kjer se dejansko da kaj početi - mislim, da živim v rovtah

razumem, meter šestdeset?

[1.80]

Ne, nisem gledala Kung Fu pande, ampak jo bom, če je tako 

Ne, meter 71.

[Devetka]

Ja, v tvojem položaju je zapleteno, v našem pa čisto preprosto. Ne išči ljubezni tam, kjer je ni. Odgrni zaveso in poglej resnici v oči.
Včasih mora razum presekati tisto, česar naša ranjena in nepotešena čustva ne zmorejo. Zaljubi se v drugega. Pomlad je!

[Moel]

mene samo zanima zakaj si tolko prepričana, da ne boš našla boljšega in si boljšega ne zaslužiš?...

[Suzy]

in še to 1.80, po svoji grdi impulzivni navadi sem prvo prebrala tvoj post, šla potem odpisovat in šele nato prebrala ostale poste.

samo en komentar: tale Smokyboy (pa ga ne poznam, da ne bo pomote - prvič ga opažam šele) zveni zelo o.k.. bi bilo lepo, ane, če bi ti znal takšno podporo dati tvoj fant in te tudi tako dobro prepoznati in opisati, je res? no pa si prišla v stik malo tudi s takimi, ki so ti kos, kar zadeva intelektualnih in emocionalnih sposobnosti, četudi le tu po forumu. ko bereš takšne ljudi, kot je tale Smokyboy (pa ga res ne poznam), si zapomnim občutek v srcu in kako ti naredi in lovi ta občutek tudi ko gre za interakcije v RL (real life), ne le tu virtualno. kompas v sebi. v tvojem srcu. saj čutiš to. samo zaupaj še.

Majč se popolnoma strinjam s teboj,....no in tudi meni je Smokyboy všeč s svojimi zapisi.