Sama.

[1.80]

Pozdravljeni.
Veste, na vaš forum sem zatavala ker si tako zelo želim nekoga, da bi mi prisluhnil.
Res, nekoga, ki bi si vzel vsaj toliko časa, da bi prebiral moje vrstice, nekoga, ki me ne pozna in se pred njim ne morem bati, da me bo označil za neuravnovešeno.
V okolju kjer živim, med svojimi vrstniki, ki so v preteklem kupovali prve avtomobile, doživljali prve prave male ljubezni ali pa vsaj noro žurali, če se že niso našli drugega izvirnega načina, kako sekirati starše in okolico - s čimer ni čisto nič narobe, če si mlad!

Od nekdaj sem bila pametno dekle - tako so mi vsaj govorili že od čisto otroških let. Nadarjena niti ne, a zavzeta za sto in eno stvar, uspešna v vsem česar sem se lotila, saj me je navdajala taka vnema do vsega, otroška, do vseh prijazna, poskušala biti dobra do ljudi če sem le lahko bila, pa čeprav do babic, ki sem jim ob nedeljah sama od sebe priskočila na pomoč pri urejanju domače cerkve. Skratka, zelo sem se veselila življenja, še posebej nekje najstniških let, ko bo svet vendarle malce bolj odprt in vedno večji in doseglivejši za nove in nove pustolovščine. Recimo tudi, da sem čedna punca. Pa ne, da se taka zdim sama sebi, le ljudje se včasih do mene obnašajo tako.
Verjetno zato sem pri komaj dopolnjenem 15 letu padla v oči prijaznemu domačemu fantu, ki me je naenkrat imel neznansko rad. Bil je veliko starejši od mene, recimo da 7 let.

Do mojega dopolnjenega desetega leta smo imeli v hiši hudo bolezen, levkemijo, ki je prizadela mojo sestrico kmalu po rojstvu. Neznanska bolečina je padla na družino, uničila življenje moji materi, tudi očetu, predvsem pa njej. Tudi med seboj sta se vse bolj razhajala, hkrati se trudila z otrokom, jaz pa sem ostala nekje zunaj tega dogajanja, pri tetah, stricih, sosedih, babicah, plišastih igračah. Naučila sem se skrbeti sama zase, zaupati sama sebi in govoriti sama s seboj, saj večino časa nikogar ni bilo ob meni nekje od 5 let starosti naprej. Vsaj ne nekoga, ki bi z mano spletel tako vez zaupanja, kot bi jo starši, ki je, razumljivo niso mogli. Posledica so bili neznanski prepiri med mano in starši, med staršema samima, ki tako ali tako odkrito že od tistih let priznavata, da sta skupaj le zaradi naju in skupne strehe. In nerazumevanje z razvajeno sestro, ki je zaradi vse, sicer prepotrebne pozornosti zrasla v vasezaverovano, zadirčno bitje, ki je samo sebi središče sveta. Res, od nekdaj sem lahko zaupala le sama sebi, kolikor sem se pač s tem obremenjevala kot otrok.

Potem pa je prišel ta fant. Tako zelo sem ga vzljubila. Zadelo me je nekaj, čemur s svojimi dosedanjimi življenskimi izkušnjami pravim "čista ljubezen". Skupaj sva preživela nekaj prečudovitega časa. Bil je točno to, kar sem v sebi potrebovala, z menoj je bil tak, kot so res zaljubljeni fantje, pomirjal me je v družinskih sporih, v prizadetosti zaradi razhajanj staršev in se postavljal zame pred tistimi fanti, ki so me nadlegovali in otipavali, česar kot občutljiva srednješolka nisem mogla prenašati brez čustev. Potem pa se je začelo. Začel se je ohlajati. Zdaj vem, da je to nekaj, kar prej ali slej prizadane vsako zvezo. Ampak ohladil se je zares. Do te mere, da se je z mano prepiral zaradi malenkosti, da mi je očital, da mu odžiram prosti čas - ki ga ima kot študent tako ali tako samo čez vikend. Že tako sem ga lahko videla le ob koncu tedna in ga neznansko pogrešala, s krčenjem še tega skupnega časa pa me je bolelo srce. Še bolj pa zaradi spretnih izgovorov, ki si jih je izmišljal vsakič, ko naj bi bila skupaj. Veliko sem prejokala zaradi njegove odkrite zlobe, ker me ni hotel poslušati, ker za vikende preprosto ni prihajal ali nalašč zamujal in me tako kaznoval za karkoli je pač želel, ker je vedel, da me bo prizdadel. To se je stopnjevalo in zelo pogosto privedlo do tako grdih stvari, ki mi, kadarkoli pomislim nanje, zvabijo solze v oči. Ampak ostala sva skupaj.
Zakaj? Vedno je govoril, da me ima neznansko rad, da je problem v meni. In vedno sem se tako trudila biti taka, kot si je želel. Nisem ga klicala, nisem ga nadlegovala, pustila sem mu, da je kakšen vikend sam, nikoli nisem nadzorovala kaj počne in vedno bila dobra z vsemi njegovimi prijatelji in družino, ki me imajo hvalabogu radi. In po vsem tem vedno ostala razočarana, nesrečna, izdana sama od sebe in tudi brez prijateljev, saj nisem v vsem tem času spletla nobenega prijateljstva na novi šoli zaradi težav, ki so me pestile doma, z njim in z učno snovjo, saj sem se kot povprečna učenka, a zoisova štipendistka, vedno gnala za ocenami, da imam nekaj svojega denarja. Doma je tako ali tako premalo denarja pri hiši.

In prejšnje poletje sem se resnično zlomila. Še vedno sem z njim, ki ga imam tako zelo rada. Vse bi naredila, da bi mu ustregla, čeprav se mu nočem vsiljevati. A kaj, ko me ne odriva, le obsoja me za vse, pravi da me ima "kljub temu da sem tako napačna", rad, da z njim ni nič narobe, da so vsi fantje taki, da imam preveč romantičen pogled na ljubezen, da je popolnoma normalno da me ne posluša, da ne želi, da ga obiskujem, da mi nikoli ne pošlje lepega sporočila in da me ne posluša, ampak me obtožuje da igram, da sem navadna zlobna smrklja, da ga omejujem in izkoriščam. Tako zelo čudno se sliši, ampak resnično je nevzdržno, predvsem zato, ker me kljub vsem grdim besedam in obnašanju še vedno nekako prepričuje, da me ima rad in da je problem le v meni. Zadnje mesece je tudi doma hudo. Že dolgo več ne najdem volje za intenzivno učenje, za prijatelje, za uživanje lepega sončnega dne, zjutraj ne morem niti vstati iz postelje, ponoči ne spim. Večino časa prejočem, še nikoli nisem čutila česa takega. Počutim se, kot da mi bo razgnalo prsi in glavo, na bruhanje mi gre, ko vidim svoje roke in noge, rada bi jih odtrgala, uničila samo sebe, ne najdem dovolj temnega kotička, kjer bi se v miru potolažila, pri osemnajstih letih cele ure preživim stisnjena pod pisalno mizo, na kateri me čaka nujno učenje in delo. Bojim se vikendov, najbolj se bojim njega, ker se vedno obnaša, kot da se nič ni nikoli zgodilo, čim pa rečem kaj narobe - pa nikoli ne izzivam (!), če izrazim le željo, da si želim obiska bližnjega nakupovalnega centra z njim - ponori in se potrudi, da se zjočem, nato pa zahteva, naj neham, sicer bo odšel. Nikoli pa me ne objame. Počutim se, kot da izgubljam edinega zaupnika, za katerega sem mislila, da bo z menoj za vedno. On pa od mene želi le še spolne odnose, do katerih sem razvila velik strah, pa čeprav sem se vanje podala zrelo in odgovorno že pred časom, premišljeno, in mi nikoli niso povzročali težav. Seveda pa me on ne razume.

Ne zmorem več, počutim se, kot da je moje drobovje že zdavnaj premajhno za mojo dušo in glava za moje misli, to prehaja že v fizično občutenje. In preveč sama sem, da bi me kdo dejansko poslušal in me jemal resneje kot zmešanje najstnice, ki po šolskih hodnikih vsake toliko pišejo po zidovih "I Loof U soo mucH, that i wouLd die for U" in se za imidž režejo po straniščih.
Se opravičujem za dolg post in morebitno smetenje, hvala vsakomur, ki bo prebral vsaj delček.

[Slavka]

1.80  pozdravljena na forumu.

V tvoji zgodbi je veliko žalosti.... Ko sem brala tvoje vrstice, si nisem mogla kaj, da se ne bi spraševala, zakaj še vedno vztrajaš z njim?   
Ja, praviš, da ga imaš rada...vendar, a je to dovolj? Kaj pa on in njegov odnos do tebe? Če bi te imel rad, bi se obnašal drugače, kot se obnaša...ne bi te imel v oblasti in ne bi manipuliral s tabo. 

Zakaj se je vajin odnos tako ohladil? Je že res, da se vsaka zaljubljenost čez čas umiri in vroča čustva ohladijo, vendar ostane pa spoštovanje, sprejemanje drug drugega...odnos pač postane zrelejši.

Zaradi vsega kar se ti dogaja, drsiš v depresijo, zato je čas, da nekaj storiš zase. In kot sem jaz razbrala iz tvojih vrstic, je odnos s tem fantom velik vzrok vseh tvojih težav in slabega počutja.

Kaj boš storila je vsekakor tvoja stvar; če ga imaš namreč tako rada, da raje trpiš, kot, da bi z njim končala, potem boš lahko trpela v nedogled...če pa se boš postavila zase in mu povedala, da si zaslužiš boljši in lepši odnos, kot ga imata vidva, lahko pričakuješ, da se bo vajina veza končala, lahko pa se bo tudi spremenila na bolje.

Ne dovoli, da kdorkoli grdo ravna s tabo  ...Vredna si vsega lepega na tem svetu in zavedaj se tega. 
Imej se rada 

[Toja]

1.80 pozdravljena...

Nič kaj prijazna zate ni tale tvoja zgodba...dolgo se vleče to tvoje slabo počutje,
to podleganje tvojemu fantu, razumem te, da te je strah, da boš ostala sama,
samo morda se vprašaj...kaj je bolje bit sama ali osamljena...

Glede tvojega slabega počutja, bi te napotila do psihiatra in mu poskušala
razložit kaj dogaja, tam boš dobila pomoč in morda tudi zdravila, saj tako
ne gre več dalje...misli nase...predvsem nase, da se pobereš, da spet postaneš
dekle, ki je vredno ljubezni ... predvsem pa spoštovanja.

Ne odlašaj predolgo...prej ko boš začela, prej se bodo stvari začele postavljati na svoje mesto.

Vedi, da nisi sama, veliko nas je tukaj, ki ti bomo stali ob strani in poskušali pomagati.

 

[Smokyboy]

Ojla,

iz tvojega pisanja razberem, da si resnično inteligentno dekle. Pravzaprav se mi zdi, čeprav sem jaz moški, da vidim veliko podobnosti med najinima karakterjema. Zadnja leta se veliko govori o t.i. čustveni inteligenci in zdi se mi, da smo ljudje kot si ti (in jaz) tukaj najbolj podhranjeni.

Situacija s tvojim fantom je problematična tako kot jo opisuješ. Ne nameravam ti dajati kakršnihkoli nesmiselnih nasvetov, ampak če je vajina skupna točka le še spolnost, potem je sedaj še pravi čas, da se ozreš okoli. Če boš pustila, da leta gredo, ti bo kasneje še toliko bolj žal. Da niti ne razglabljam o tem, kaj bo to naredilo tvoji psihi, ki je že sedaj na dnu.

Brezvoljnost, jokavost in celo samouničevalne misli so očiten znak depresije in prav je, da si se oglasila na tem forumu. Glede na tvojo mladost ne vem, če bi te kar takoj prepričeval za obisk pri psihiatru ali kakršnokoli specifično zdravljenje. Mogoče bi se najprej poskusila zaupati komu od bližnjih (fant očitno tvojih težav ne jemlje resno), s fantom pa se odkrito pogovoriti o tem, da z vajinim odnosom nisi zadovoljna. Pri slednjem seveda moraš biti pripravljena tudi na negativen odziv in vnaprej razmisliti, kaj si pripravljena storiti v tem primeru. Vem, da so najstniška leta občutljiva, da lahko napačne odločitve povzročijo dolgotrajne travme, ampak v naslednjih nekaj letih se bo določala tvoja prihodnost in že zdaj moraš skrbeti za to, da boš sledila svojim ciljem (da ne rečem sanjam). Če jih še nimaš, je počasi čas, da si jih zastaviš. Praviš sicer, da že študiraš, sedaj moraš kariernemu načrtovanju priključiti še prijatelje, družino in partnerstvo (za razmišljanje o lastni družini je verjetno še prehitro, saj veš, najprej štalca...). Pri vsem skupaj pa seveda poskrbeti za telesno in psihično zdravje. In če te nek odnos pri tem vleče k tlom, je treba pokazati obojestransko voljo za to.

Res ti želim, da si začrtaš neko pot, postaviš prioritete in vrednote, v katere verjameš (dovolj si stara, da znaš oceniti, kaj od tega, kar so te učili, je v današnjem okolju pomembno, aktualno in koristno). Če bi te še karkoli težilo, se še oglasi z vprašanji, pomagali ti bomo z bolj konkretnimi odgovori, če se bo dalo. Obvezno pa se takoj oglasi, če bi čutila, da tvoje počutje še pada ali se vrtiš v krogu negativnih misli, ki ga ne moreš sama prekiniti.

[1.80]

1.80  pozdravljena na forumu.

V tvoji zgodbi je veliko žalosti.... Ko sem brala tvoje vrstice, si nisem mogla kaj, da se ne bi spraševala, zakaj še vedno vztrajaš z njim?   
Ja, praviš, da ga imaš rada...vendar, a je to dovolj? Kaj pa on in njegov odnos do tebe? Če bi te imel rad, bi se obnašal drugače, kot se obnaša...ne bi te imel v oblasti in ne bi manipuliral s tabo. 

Zakaj se je vajin odnos tako ohladil? Je že res, da se vsaka zaljubljenost čez čas umiri in vroča čustva ohladijo, vendar ostane pa spoštovanje, sprejemanje drug drugega...odnos pač postane zrelejši.

Zaradi vsega kar se ti dogaja, drsiš v depresijo, zato je čas, da nekaj storiš zase. In kot sem jaz razbrala iz tvojih vrstic, je odnos s tem fantom velik vzrok vseh tvojih težav in slabega počutja.

Kaj boš storila je vsekakor tvoja stvar; če ga imaš namreč tako rada, da raje trpiš, kot, da bi z njim končala, potem boš lahko trpela v nedogled...če pa se boš postavila zase in mu povedala, da si zaslužiš boljši in lepši odnos, kot ga imata vidva, lahko pričakuješ, da se bo vajina veza končala, lahko pa se bo tudi spremenila na bolje.

Ne dovoli, da kdorkoli grdo ravna s tabo  ...Vredna si vsega lepega na tem svetu in zavedaj se tega. 
Imej se rada 

Hvala Slavka! Že veliko sem razmišljala o tem...v teh letih odkar sva skupaj, sploh pa v zadnjem, sem poskusila že marsikaj...pogovora preprosto ne sprejme več, moje prošnje vedno iste, njegovi odgovori vedno isti, vedno isti odzivi...nekako sem se "zagozdila" z njim.
Zelo se bojim, da mi bo nekoč žal, ker sem ga pustila.
Ker sem ga že večkrat, a mi je bilo po nekaj tednih tako hudo, da je bilo le še slabše.
Sploh ne vidim izhoda. Nočem, da me ta odnos zaznamuje, bojim se, da bi mi bilo še čez pedeset let težko pogledati mu v oči in podoživljati vse lepo, kar sva nekoč imela.

[1.80]

Hvala vsem še za odgovore in spodbudne misli...

predvsem hvala tebi Smokyboy. Vse je do pičice res, kot praviš. A je tako zelo zelo težko...mislim, da bi morala najprej poskrbeti za danes in jutri. Da bi se zbujala z lepšimi mislimi, malce bolj veselo poprijela za delo, dejansko našla nek smisel v nekem početju...trenutno je namreč ni stvari, ki bi me razveseljevala, stari hobiji so mi odveč. Rabim neko moč, nek zagon, neko malo realno upanje...ampak kako? Po vsem tem času?

[MucaMaca]

Kratka bom. Nisi slaba, nisi napačna, vajina zveza pa je. Seveda lahko sodim le po nekaj zapisanih besedah, a po njih, če si drznem soditi, lahko rečem le: Pojdi! Pojdi in živi. Fant ti ne daje tistega, kar potrebuješ, in ti to veš. Jemlje ti zadnje trohice samozaupanja, vere vase in, kar je enako hudo, v druge.

Verjemi, da to ni največ, kar lahko dobiš od življenja in od ljubezni. Zavoljo vseh let, ki so še pred teboj, vstani, postavi se zase, in mu povej, da tudi po seks ni treba več prihajati, ker po drugo očitno tako več ne. Ti pa si zaslužiš več, ker tudi daješ več.

Oh, včasih se mi zdi, da sem preveč kruta in direktna. A žal mi je takih zgodb, žal mi je tebe, in želim ti, da bi sprevidela, da si ti prva, ki se mora imeti rada, in potem te bodo lahko imeli tudi drugi. Če vztrajaš z njim, s tem ne kažeš ljubezni do sebe, in on je gotovo ne do tebe.

[Smokyboy]

Joj, kako bi jaz z veseljem (zaradi nekaterih stvari) rad zavrtel leta nazaj do 18 (ok, pa ne zdaj mislit, da sem tak hudo star ). Res si v krasnih letih, inteligentna, simpatična (verjamem, da nekdo s čustveno motnjo ne bi sam sebe olepševal v tej smeri). Razmišljal čim več o teh pozitivnih plateh, ko boš slabe volje zaradi tistih manj lepih.

Praviš, da si fanta že večkrat pustila, pa šla spet nazaj z njim. Je mogoče ta neodločenost, to vračanje v neko nezadovoljavajoče (hm, a je to sploh slovenska beseda?) razmerje eden od virov, iz katerih se črpa tvoja depresija. Ker se počutiš nemočna - rada bi se rešila tega, pa se ne moreš. In te frustrira lastna nemoč vsaj toliko kot fantov odnos? Nočem pametovati, ampak to so neke podzavestne (pa sovražim to besedo, ker ne verjamem v podzavest kot smo jo vajeni razumeti) stvari, o katerih je vredno razmisliti.

Moč in zagon? OK, če imaš koga, ki bi te spodbujal, usmerjal, dajal nevsiljivo mnenje (JAZ!!, JAZ!! TUKAJ! ) je to dober začetek. Če je stanje že bolj kronične narave (sklepam po tistem "po vsem tem času"), mogoče psihiater ni slaba izbira, se pridružujem tojinemu mnenju. Sicer ne vem kako čutiš glede tega, ampak naj te ne bo sram ali strah. Psihične bolezni imajo povsem "telesno" ozadje, časi dojemanja psihičnih bolnikov kot norcev so mimo. Sicer pa inteligentni ljudje (to poudarjam, ker res mislim, da ti to si) s tem običajno nimajo težav, se mi zdi, da je to bolj težava intelektualno nedoraslih in neizobraženih. Zdravila za depresijo obstajajo in so učinkovita. Tudi, če bi si morala pomagati z njimi, to ni noben znak tvoje karakterne slabosti ali kakršnekoli nenormalnosti. Zdravilo za glavobol vzamemo že za posamičen primer, kaj šele za kronične ponovitve. Pa zaradi tega nismo šibki.

Ne bi rad preveč pametoval, sploh z nasveti glede tvojega odnosa s fantom. Ampak mogoče te zanima pogled tudi z moške strani . Ne opravičujem pa ničesar, kar tvoj fant počne. Raje poskušam s konstruktivnimi idejami o postavitvi življenjskih ciljev in treznih a odločnih ukrepih. Mogoče zato, ker bi nekatere stvari za nazaj kdaj tudi sam spremenil, pa žal ne gre. Ti se sedaj odločaš še za naprej, ni ti treba gledati za nazaj.

Javi se še kaj.

[trzinka]

Vsi so ti krasno svetovali in tudi jaz bi pristavila svoj piskrček.

Dekle moje, v najbolj občutljivih letih si. Iz dekleta se boš začela razvijati v očarljivo, pametno žensko in do takrat lahko spoznaš še kakšnega moškega, prijatelja...
Nikar se ne sprašuj, kako težko ti bo brez njega, raje se vprašaj, kaj vse zamujaš, koliko lepega te še čaka v življenju in to brez prvega, drugega....fanta. Enkrat bo že prišel tisti pravi, lahko šele v zrelih letih, ampak bo...Včasih potrebujemo mnogo, mnogo časa, da se zavemo kaj sploh potrebujemo v življenju in česa ne. Vsekakor ne potrebuješ takega odnosa, ki ga imaš sedaj. To je zelo poniževalen, nespoštljiv odnos fanta do tebe. Tega si vsekakor ne zaslužiš

Toneš pa v brezvoljnost, monotonost in vsekakor je to alarm za spremembe v življenju. Tvoje težave izvirajo že iz primarne družine in dejansko imaš verjetno občutek, da brez njega ne moreš biti, ne znaš biti, iščeš neko pozornost, ki ti je on ne nudi in ti je niso nudili tudi tvoji domači.

Glavo gor, imej se rada, krasna si in sposobna. Prvi korak je bil ta, da si napisala in zaupala svojo zgodbo nam, ki se tukaj gor tudi borimo s svojimi problemi. Pametna si, razmisli kakšno bo tvoje življenje brez nežnosti, pozornosti, spoštovanja, kot spolni objekt  fantu, ki te res ni vreden.

Zmoreš iti naprej, življenju naproti 

[fidelius]

Pozdravček tudi od mene! Bom kratek, ker je že veliko napisanega o tem...
In tudi jaz se strinjam z večino napisanega. Zdiš se mi izredno pametna punca in začela si odraslo razmišljat. Kaj veš, kaj je pripeljalo tvojega fanta do te točke, da tako ravna s tabo. To ve verjetno samo on. Razmišljati, ali iti naprej s takim trpljenjem, ali oditi, je tukaj nesmisel, ker je odgovor na dlani. Sama veš kaj moraš naredit, je pa edino na tebi, da zbereš ves pogum in modrost in to storiš.
Pomembno pa je to, da potem nekaj časa nista v stikih. Ker v nasprotnem primeru kaj hitro zapadeš nazaj. Začneš razmišljat, da si naredila napako.. Glej, mogoče bo pa tudi on začel razmišljati tako. Ampak pozor: ne tega jemat za referenco. Ne naredi tega zato, da bi on do česa prišel, ampak naredi to zato, da boš ti ugotovila in razmislila sama pri sebi, da je tako (kakorkoli že) najboljše.

Skratka: prihajajoči vikend se usedi v kot sobe, premisli kako boš izpeljala, najdi oporne točke za trenutek, ko te bo sesulo, potem pa v napad. To naredi čimprej, saj odlašanje le še poslabša kolebanje. Kljub vsemu še ni nujno, da je vse končano. Če pa je, boš pa kaj kmalu izvedela.

No, vso srečo ti želim! In seveda, piši!   
LP F.

[LostOneFuture]

Se strinjam z predhodniki. Sama najbrž že veš, kaj bi rada naredila, a si mogoče ne upaš, ker te tarejo skrbi in dvomi, Ampak ne skrbi, tudi dvomi in skrb je nekaj vsakdanjega in le dovoli si da narediš tisti korak ki ga planiraš v glavi že nekaj časa.  vse bo še vredu. ne boj se.

[Smokyboy]

le dovoli si da narediš tisti korak ki ga planiraš v glavi že nekaj časa.  vse bo še vredu. ne boj se.

Lostka, upam da se ti sama ne držiš tega, glede na to, o čem vse si razmišljala. 

Zakaj imam čuden občutek kot da se midva pogovarjava na dva telefona hkrati.

[LostOneFuture]

le dovoli si da narediš tisti korak ki ga planiraš v glavi že nekaj časa.  vse bo še vredu. ne boj se.

Lostka, upam da se ti sama ne držiš tega, glede na to, o čem vse si razmišljala. 

Zakaj imam čuden občutek kot da se midva pogovarjava na dva telefona hkrati.

kaj to pomeni da se pogovarjaš na dveh telefonih?

ne sej vsi ciljamo v to smer, da je boljše da se razideta, najbrž je tudi sama to že ugotovila, sama imam za seboj skoraj isto zvezo, sem ga večkrta pustila, vsakič zaradi dvoma, sa sem js zarsrala situaciji zbežala spet v njegov objem, pa sme cel čas vedela da nisva več za skupaj... in da pač naj brez strahu uresniči to, in dokončno odide.

Kaj si pa ti razumel pod: naredi tisto kaj planiraš v glavi? samomor? to bi v vsekakor odsvetovala,  ker ni vredno za nobeno stvar  ( to zdaj vem ), še najmanj zarad enega fanta, k se obnaša do nje kot da je zadnji drek

[Smokyboy]

kaj to pomeni da se pogovarjaš na dveh telefonih?

mogoče nisi opazila, da se pogovarjava v dveh temah, pri tem pa verjetno upoštevava kar sva napisala v eni in drugi

Kaj si pa ti razumel pod: naredi tisto kaj planiraš v glavi? samomor?

no, to je bil včasih prej tvoj problem, a ne? ampak zadnja izkušnja s kolegico te je spreobrnila...
pa nima smisla, da tu nadaljujem, da ne nasmetim preveč teme, ki jo je odprla 1.80, nekateri pa tak ne bodo vedeli, za kaj gre.

[1.80]

Pozdravljeni vsi,

najprej se moram opravičiti za dolgo odsotnost, a zaradi ogromno dela sem se odločila za nekaj časa izključiti računalnik - kar mi je navsezadnje koristilo tudi fizično, saj se mi zdi, da včasih kar preveč previsim za njim...no, ni važno 
Še enkrat sem prebrala vse vaše nasvete, hvala.
Še vedno se nisem odločila.
Kar se najine zveze tiče se mi zdi, da vam je sploh ne morem popolnoma predstaviti, ker je res zapletena.
Ker vseeno ima tudi lepe strani, a ne vem, če je zaradi teh malih trenutkov vredno toliko živciranja zaradi vseh hudih...
Res ne vem. Bom poskušala dati prednost drugim stvarem, kolikor pač lahko.Glede na to, da se 5 dni v tednu sploh ne vidiva...mogoče se bom lažje odločila, če se malce "osamosvojim" od njega, najdem smisel še v čem drugem, se ga malce odnavadim...

 

[aspazija]

Pozdravljena!
Tvoja zgodba je meni tako zelo znana...verjetno zato, ker je precej podobna moji.
Bolezen v družini zaradi katere je mlajša sestra zahtevala vso pozornost staršev, sama skrbela zase od cca. 4.leta dalje, zmogla vse, se zanesla le nase... Saj kar gre, ne? Dolgo...
In potem se precej močno navežeš na prvo osebo, ob kateri se počutiš videno...in se počutiš kot da lebdiš, kot roža, zalita s Substralom...in s tem sploh ne znaš ravnati.
Saj - od kot bi tudi naj?
In druga oseba verjetno doživlja naš odnos kot dušenje, da zahtevamo preveč...
Ker pa je to naš edini pomemben odnos, smo kot Sahara...nikoli dovolj...in tudi, če ravnajo z mano kot s predpražnikom, so kruti in namerno zlobni...le kako naj grem stran...?

Ah, ja - le ti in samo ti si tista, ki lahko ta krog prekine.
In to je moč.
Želim ti, da jo najdeš - in si jo upaš uporabiti.

Vso srečo! 

A.

[Smokyboy]

Pozdravljeni vsi,

Še vedno se nisem odločila.
Res ne vem. Bom poskušala dati prednost drugim stvarem, kolikor pač lahko.Glede na to, da se 5 dni v tednu sploh ne vidiva...mogoče se bom lažje odločila, če se malce "osamosvojim" od njega, najdem smisel še v čem drugem, se ga malce odnavadim...

Zdravo,

mogoče bo moj naslednji predlog strel v prazno ali pa ti v najboljšem primeru ne bo všeč, ampak v danem trenutku se mi zdi to racionalen nasvet. Praviš, da se s fantom 5 dni v tednu ne vidita. Kaj pa če bi mu predlagala, da se določen čas (ali pa nedoločen vnaprej) tudi preostala dva dneva v tednu ne vidita. To predlagam iz dveh razlogov:
- ker boš ti imela tako čas zares v miru razmisliti o vajini zvezi in ugotoviti, ali bi se ga lahko "odvadila" in kako bi to prenesla,
- ker bo tudi on videl, da misliš resno, in mu bo dalo misliti. Če pa ne, potem pa si tako ali tako svoj odgovor že dobila.
Dokler se boš fanta 5 dni "odvajala" in 2 dneva "privajala", se bo tvoja čustvena stiska samo poglabljala.
Moj pogled pač, ampak razumem, da je s strani lahko biti pameten. Odločitev je (žal) tvoje breme.

[majč]

1.80, pozdravljena!
Mislim, da si prišla na pravo mesto, kjer boš dobila vso potrebno oporo in možnost, da te nekdo sliši in potrdi v tvojih čutenjih.

zoprno se mi zdi to, da nimaš doma ustreznega back grounda in da imata starša toliko dela s svojim odnosom in s sestrino boleznijo ves čas, da te ne utegneta slišati. ali si jima sploh poskušala razložiti, kaj se ti dogaja? misliš, da ne bi imel vsaj nekdo od njiju malo posluha za tvojo stisko? no, kakorkoli.

to, kar opisuješ ni hec, res si padla v stisko.

tale tvoj fant kot nalašč izkorišča tvoje prepričanje in situacijo v kateri nimaš nobene druge pomembne osebe, poleg njega, da se mu enostavno ni treba zadosti potruditi za vajin odnos. obnaša te, kot da te ne ceni dovolj in tvojo lastno ne samozavest uporablja za to, da vedno znova s prstom pokaže nate, da si ti kriva a to, kar se dogaja in češ kako si grozna. nisi grozna! on pa je ta neverjetno "ljubeči fant", ki te ima kljub temu rad. veš kaj, pri takšnem egoizmu, mora hudičevo veliko dobiti od tebe, da še vztraja in to si mirno priznaj. ker se v vsej situaciji in tudi ob njem očitno že dobesedno izčrpavaš, te to vleče v depresijo. kot neke kronično neugodne okoliščine in prav je, da si se opogumila in vsemu rekla lepo STOP, resno.

Čas je, da se začneš zavedati malo sebe. In da dvigneš svojo samopodobo. Razdajanje že poznaš, ampak resnično opremljena za tisto pravo dajanje pa boš v odnosu, v katerem ne boš vztrajala iz občutka odvisnosti - da si z nekom, ker ne moreš brez njega in je središče tvojega vesolja, ampak v odnosu, kjer boš najprej pomirjena s sabo in imela dober občutek o sebi, potem pa boš kot taka lahko v veselje še nekomu drugemu, ker boš pomirjena s sabo in zadovoljna. in odnosi niso razdajanje, ampak daj-dam sistem, kjer se eden drugemu dajemo pravzaprav in smo potemtakem vzajemni. oba torej za stvar in pri stvari, ne le eden. v nasprotnem primeru je to eno navadno izkoriščanje, oprosti.

In zame je ljubezen to, da izberem vedno znova, da bom z nekom, ne da imam občutek, da sem kot suženj nekega odnosa vpeta v ta odnos ker brez njega ne morem četudi me ne osrečuje.

Bolj kot si sestradana njegove ljubezni (čeprav tudi to si), si sestradana ljubezni do sebe in zaupanja vase, saj menim, da zaradi pomanjkanja tega, da zares ljubiš in ceniš sebe, vztrajaš v takem odnosu. vendar si ne očitaj, ker je to nekaj, kar se lahko zgodi vsakomur izmed nas - vsakdo lahko pade narobe notri v odnos v nekem momentu, tudi zaradi okoliščin, ki slednje pogojujejo, zato odnosi niso statični in se moramo stalno truditi vzdrževati dober odnos. in poskrbeti, da smo v odnosu svobodni v tem smislu, da smo z nekom, ker nm to nekaj pomeni in ker se zanj vedno znova odločimo in ne zato, ker bi bili preživetveno odvisni samo od tega odnosa. na tak način so lahko otroci odvisni od svojih staršev, ko še odraščajo. odrasli pa bi, menim, morali znati biti čustveno samostojni, kar pa seveda ne izključuje potrebe, ki jih imamo v odnosu z drugimi od potrebe po ljubezni, razumevanju, sprejetosti. ampak verjemi mi, da te osnovne omejene potrebe do neke mere lahko zadovoljiš tudi v drugih interakcijah, delno tu na forumu, delno v drugih odnosih.
 
ker boš veliko srečnejša, ko boš v odnos s fantom vstopala, ker to zares želiš in ne ker imaš občutek, da brez njega ne znaš in ne zmoreš živeti.

vse bo o.k., 1.80.

še veliko je pred tabo. ko boš spoznala še kak drug odnos in se v njem preizkusila in boš srečnejša, boš lahko realno ocenila, ali je bilo v tem odnosu prisotne kaj ljubezni, ali je šlo morda za nekaj drugega.

in poslušaj telo, če te že vse boli, potem je s tem nekaj narobe. spominjaš me na moj odnos s fantom, ki sem ga imela pri 19. letih in sva šla potem pri 20,5. letih narazen, ko sem obupno najprej fizično, potem pa še na duševnem zdravju zbolela. razšla sva se v enaki fazi, kot jo sama opisuješ, ko sem postala sila občutljiva in razbolena - telo me je bolelo in nisem prenesla enega samega dotika več. naredila sem pavzo, ki pa ni nikdar več vodila nazaj v zvezo. tudi sama od njega nisem dobila tistega, kar sem potrebovala. v moji ženskosti me je zelo razvrednotil in bil pri svojih 26. letih manj zrel kot jaz pri 19. igrala sem mu mamo, socialno delavko, samo kot žensko me ni nikdar dovolj prepoznal. hudo sem zbolela potem in danes vem, da bi morala že zdavnaj poslušati svoje telo. no pol leta za tem sem padla pa še v psihozo. ko sem imela občutek, da se nimam več za koga in kaj boriti. potem pa je sledilo garanje in pot nazaj k zdravju in oblikovanju ustreznejšega odnosa do sebe. če se le da zaustavi zadevo že prej. reci dovolj. STOP! Za mojo srečo gre! Zaslužiš si jo, kot opisuješ in razlagaš, moraš biti krasna punca. Samo še, da se dokoplješ do tega zavedanja o sebi. In ko se boš dokopala do izvira ljubezni v tebi, ki se začne z IMET SE RADA, SPREJETI SE, itd. vse to, kar zdaj nevzdržno iščeš v tem fantu, potem boš tudi veliko bolj opremljena za tisto zdravo dajanje, kateremu bo sledilo tudi prejemanje.Koliko drugemu dovolimo, da nas v odnosu povozi, kaže tudi na to, koliko ljubezni do sebe v resnici premoremo in koliko poznamo in spoštujemo tudi svoje meje. Pustila si, da so ljudje slednje prekoračili in s tem malo zatrla samo sebe oziroma se pustila na cedilu še ti sama. Zdaj pa si naredila odličen korak, ki se mu reče SAMOPOMOČ in to je prvi korak v ljubezni do sebe.

BRAVO! Ti pošljem navijače  in pesmico, ki sem jo napisala v času okrevanja po moji epizodi psihoze pi 21. letih, ko ni bilo ob meni več nobenega fanta (ali še), moji starši pa so se šele učili o tem, kako preklemansko ranljiva sem in kako moramo en z drugim ravnati (tudi sama sem imela pred tem kot neko vlogo "rešiteljice", ker sem imela občutek, da sem edina dovolj močna zaradi travme, ker sem izgubila bratranca (samomor in to že drugi v moji okolici do takrat, noro!):

ŠE VEDNO IMAM SEBE

Še vedno imam oči, da vidim, kar je lepo.
Še vedno imam ušesa, da ujamem, kar je pozitivno.
Še vedno imam srce, da čutim skupaj z drugimi in razvijam empatijo.
Še vedno imam pogum, da zavrnem, kar drugi slabega govorijo.
Še vedno imam upanje in vero, da pričakujem v življenju vse lepo.
Še vedno imam tisto vztrajnost, da prebolim, kadar mi je prehudo.
Še vedno imam sebe, da se v življenju borim.
Še vedno imam svojo pot, da se ne izgubim.

by: majč

drži se

maja

[majč]

in še to 1.80, po svoji grdi impulzivni navadi sem prvo prebrala tvoj post, šla potem odpisovat in šele nato prebrala ostale poste.

samo en komentar: tale Smokyboy (pa ga ne poznam, da ne bo pomote - prvič ga opažam šele) zveni zelo o.k.. bi bilo lepo, ane, če bi ti znal takšno podporo dati tvoj fant in te tudi tako dobro prepoznati in opisati, je res? no pa si prišla v stik malo tudi s takimi, ki so ti kos, kar zadeva intelektualnih in emocionalnih sposobnosti, četudi le tu po forumu. ko bereš takšne ljudi, kot je tale Smokyboy (pa ga res ne poznam), si zapomnim občutek v srcu in kako ti naredi in lovi ta občutek tudi ko gre za interakcije v RL (real life), ne le tu virtualno. kompas v sebi. v tvojem srcu. saj čutiš to. samo zaupaj še.

res se nam drži.

 

maja

[1.80]

Pozdravljena!
Tvoja zgodba je meni tako zelo znana...verjetno zato, ker je precej podobna moji.
Bolezen v družini zaradi katere je mlajša sestra zahtevala vso pozornost staršev, sama skrbela zase od cca. 4.leta dalje, zmogla vse, se zanesla le nase... Saj kar gre, ne? Dolgo...
In potem se precej močno navežeš na prvo osebo, ob kateri se počutiš videno...in se počutiš kot da lebdiš, kot roža, zalita s Substralom...in s tem sploh ne znaš ravnati.
Saj - od kot bi tudi naj?
In druga oseba verjetno doživlja naš odnos kot dušenje, da zahtevamo preveč...
Ker pa je to naš edini pomemben odnos, smo kot Sahara...nikoli dovolj...in tudi, če ravnajo z mano kot s predpražnikom, so kruti in namerno zlobni...le kako naj grem stran...?

Ah, ja - le ti in samo ti si tista, ki lahko ta krog prekine.
In to je moč.
Želim ti, da jo najdeš - in si jo upaš uporabiti.

Vso srečo! 

A.

Aspazija,
ne vem, kaj naj rečem...tako preprosto si povedala in vse se mi zdi logično. Še nikoli nisem o vseh teh mojih potrebah in razočaranjih nad ljudmi razmišljala kot o nekem "logičnem človeškem odzivu potrebe po ljubezni" ali kako naj se izrazim...se pravi da dejansko lahko rečem, da moj primer ni individualen, ampak vseeno obstaja neka logična in povsem človeško naravna razlaga? Je resnično možno, da te nekaj, kar si doživljal kot majhen otrok tako zelo zaznamuje tudi v odnosu z drugimi ljudmi, čeprav se tega ne zavedaš ne takrat, ne potem?
Ugotovitev sicer ni nič "posebnega", nikakršen ključ do rešitve težav, vendar se po razmišljanju s tega zornega kota drugače počutim.
Seveda verjamem, da moja zapostavljenost v otroštvu ni izvir čisto vsega slabega, ampak zdi se mi, da bi znalo biti vse to res vsaj do neke mere.