Vsak dan isti

[Roza]

Vsak dan se mi zdi isti....iz dneva v dan...nihče nima časa za pogovor, kavico, eno samo hitenje. Ne vem...mogoče sem samo jaz čudna, ko se mi ne mudi nikamor.
Kako pa vi doživljate vaš vsak dan?
Meni bi se najraje včasih zmešalo...rečem sodelavki, vsedi se, 5 minut, da spijemo kavo, pa niti to ne....vsak dan dobesedno pogoltnem tisto kavo in hrano....nobene umirjenosti. Imam poln kufer tega.

[Liber]

Js pa imam časa na pretek. 

Zakaj bi pospravljal danes, če lahko jutri..

No, js si ponavad vzamam frej ko mi zapaše (oz si moja depra tko zaželi). Imam tako delo, da ga lahko serjem. Kakšnih hudih ambicij, da bi se mi za nekaj zelo mudilo pa nimam, vsaj ne več. Moji dnevi so si mogoče tudi malo preveč podobni, ampak to v smeri, da so malce preveč dolgočasni. Nisem še našel pravega recepta oz kombinacije.. Kaj pa vem .. malo dela, malo športa, kakšen hobi, malo ljubezni, mal druženja, mal cinizma in sarkazma, pa bi že blo..

Vsekakor pa se mi nikamor ne mudi. 

[Smokyboy]

Vsak dan se mi zdi isti....iz dneva v dan...nihče nima časa za pogovor, kavico, eno samo hitenje. Ne vem...mogoče sem samo jaz čudna, ko se mi ne mudi nikamor.

Oj, meni se pa zdi, da si ti bolj normalna od večine. Res je, da je današnji tempo divji, ampak to še ne pomeni, da je to normalno. Ravno to, da se nam vedno nekaj mudi in vedno nekaj zamujamo, življenje pa teče mimo nas, je po moje vzrok večine težav, ki jih opisujemo na tem forumu.

[Suzy]

Nisi ti čudna Roza ,....čudna sem jst in meni podobni,....skratka vsi tisti,ki si ne vzamemo časa zase in nekaj spremenimo,da ne bi bili dnevi enaki dnevu,da se nam ne bi zmerom nekam in nekaj mudilo narest,da bi si kadaj rekli eh to bo pa počakalo do jutr,....in tako zamudili oz.dovolili,da nam steče,spolzi,...kakorkoli....življenje skozi prste,....
Bedno a ne

[Slavka]

Vsak dan se mi zdi isti....iz dneva v dan...nihče nima časa za pogovor, kavico, eno samo hitenje. Ne vem...mogoče sem samo jaz čudna, ko se mi ne mudi nikamor.

Oj, meni se pa zdi, da si ti bolj normalna od večine. Res je, da je današnji tempo divji, ampak to še ne pomeni, da je to normalno. Ravno to, da se nam vedno nekaj mudi in vedno nekaj zamujamo, življenje pa teče mimo nas, je po moje vzrok večine težav, ki jih opisujemo na tem forumu.

  se popolnoma strinjam.

[Roza]

Hvala za vaše odgovore.

Danes se spet čisto bedno počutim.
Kar ne morem verjet kako vse babice in mame vsem pomagajo. Nama dvema nihče ni nič pomagal, vse do zadnje žlice sva kupila sama, tašča mi je celo rekla, da mi ob mporebitnem rojstvu ne bo nič pomagala...skratka se počutim, da sva čisto sama na tem svetu za vse...pa saj ne da ne zmorem, ampak ko gledam vse kako se hvalijo, potem pa si misliš: ah pa saj si nisi nič sam ustvaril, še cunje ti mati pere...moji sorodniki pa niso prišli niti na obisk ko sva šla na svoje -niti ene same duše ni bilo.
Pa saj to je v bistvu samo moj problem, ostali se ne sekirajo za takšne neumnosti.

[Smokyboy]

Hm, Roza, ko sem pa jaz kaki depresiven in se dajem v nič, me ostali ravno tolažijo s tem, naj pogledam, kaj vse sem si sam ustvaril. In pogosto pomaga. Res pa je, da imam jaz sorodnike, ki pomagajo in stojijo ob strani.

Ko berem zgodbe na teh forumih skoraj ne morem verjeti, kakšne "fuck up familije" imajo nekateri.

[Toja]

Roza, verjamem, da ti /vama je težko, zaradi situacije, ki jo doživljata...
ti bom pa nekaj rekla, bodita ponosna, da sta si vse sama ustvarila,
vama vsaj nihče ne bo nič sponašal....poiščita si svoj krog ljudi,
morda se priključita kakšni skupini za samopomoč, tudi tam bosta našla
prijatelje, ki bodo radi poklepetali z vama in na vsezadnje prišli/ šli
z vama tudi na kavico...

Pravijo..."žlahta, ratrgana plahta"...

Držita se...

[Slavka]

Hvala za vaše odgovore.

Danes se spet čisto bedno počutim.
Kar ne morem verjet kako vse babice in mame vsem pomagajo. Nama dvema nihče ni nič pomagal, vse do zadnje žlice sva kupila sama, tašča mi je celo rekla, da mi ob mporebitnem rojstvu ne bo nič pomagala...skratka se počutim, da sva čisto sama na tem svetu za vse...pa saj ne da ne zmorem, ampak ko gledam vse kako se hvalijo, potem pa si misliš: ah pa saj si nisi nič sam ustvaril, še cunje ti mati pere...moji sorodniki pa niso prišli niti na obisk ko sva šla na svoje -niti ene same duše ni bilo.
Pa saj to je v bistvu samo moj problem, ostali se ne sekirajo za takšne neumnosti.

Roza, tudi jaz imam takšno situacijo...nikdar nisem imela nobene podpore sorodnikov....nikogar, ki bi mi pazil otroka, ko sta bila majhna...nikogar, ki bi pomagal v gospodinjstvu...

Včasih mi je bilo zaradi tega hudo, ker sem imela vedno občutek, da drugi živijo lepše. Gledala sem babice, ki so vozile svoje vnučke na sprehod...se z njimi igrale...in čutila, da sta moja otroka za to prikrajšana.

A naj ti povem, da sedaj vidim, da je naša družina morda tudi zaradi tega veliko bolj povezana....otroka sva lepo vzgojila sama in ponosna sva na to....vse kar imava je plod najinega dela 

In ker ni bilo pomoči in pozornosti sorodnikov, tudi ni bilo nikdar očitkov ter nabijanja krivde. In stokrat raje vidim, da je temu tako. 

[LostOneFuture]

roza, še kako te razumem, sama sem v zelo podobni situaciji. zelo pogosto sem žalostna, da naju noben ne obišče, da se tašča zame ne zmeni, da me sosedje čudno gledajo itd. včasih to človeka zelo potre. mene ne razume vsak, ker marsikdo moje starosti nima takih skrbi. Ko se pa obrnem okoli pa vidim, kako si vsi med seboj pomagajo, imajo odnose urejene, mi gre prav na jok, zakaj meni to ne uspe in zakaj me obdajajo tako nezaiteresirani ljudje za naš odnos. Naučiti sem se mogla sprejeti situacije take kot so in iz njih potegniti najboljše. Kljub vsem tem trudim, padem vsaki toliko časa na dno, a glavno je da vem, da se lahko spet poberem. Imam pa k sreči zelo dobrega moža, in kolikor razumem tudi ti, kar drži se ga, bodita si drug drugemu v oporo. 

[Roza]

roza, še kako te razumem, sama sem v zelo podobni situaciji. zelo pogosto sem žalostna, da naju noben ne obišče, da se tašča zame ne zmeni, da me sosedje čudno gledajo itd. včasih to človeka zelo potre. mene ne razume vsak, ker marsikdo moje starosti nima takih skrbi. Ko se pa obrnem okoli pa vidim, kako si vsi med seboj pomagajo, imajo odnose urejene, mi gre prav na jok, zakaj meni to ne uspe in zakaj me obdajajo tako nezaiteresirani ljudje za naš odnos. Naučiti sem se mogla sprejeti situacije take kot so in iz njih potegniti najboljše. Kljub vsem tem trudim, padem vsaki toliko časa na dno, a glavno je da vem, da se lahko spet poberem. Imam pa k sreči zelo dobrega moža, in kolikor razumem tudi ti, kar drži se ga, bodita si drug drugemu v oporo. 

Hejla. Ma jaz se sploh ne zmenim za sosede, ker imajo prav čudne fore. Pa v bistvu iz dna duše sovražim taščo po vsem tem kar nama je naredila...bolj me boli to ko gledam druge kako jim gre fajn, pa kako jim tašča pomaga, pa ti pa oni....midva nisva nikoli dobila nobene pomoči, tudi ko sva se selila ne...da bi mogoče kdo kakšno škatlo pomagal nest al karkoli. Pač sem se sprijaznila...midva sva pa kar velikokrat pomagala drugim, še preveč. Mi je to precej energije jemalo to razdajanje.

[Roza]

Moji posti mogoče res zgledajo kot da samo jamram in da bi rada, da mi ne vem kdo vse pomaga pri delu, pa sploh ne želim tega...le ko sva potrebovala pomoč je ni bilo od nikoder, pa čeprav se je moj fant vedno razdajal okoli in pomagal tem in onim sosedom , pa tej teti, pa oni teti...ko sva se selila pa ni bilo te pomoči od nikoder...vsi so si bajte zgradili s fantovo  pomočjo, pa streho popravili...nama pa ni pomagal nihče. Danes sem končala službo zgodaj in tudi če bi sedaj klicala koga za kavico nebi bilo nikogar....ko pa mene kdo kliče pa jaz tepka takoj skočim , kljub temu, da imam morda delo...nimam lastnega jaza.

To je že od nekdaj, da pustim, da mi moj čas krojijo drugi. Pa sem se učila, pa je prišla njegova familija, pa hrup, pa sem vse pustila v kotu in se šla družit...namesto da bi skrbela samo za sebe.
Ja kaj čmo....nimam samozavesti in jo je v teh letih tudi težko pridobiti.

Lep dan želim vsem.