Prosim pomagajte

[metu]

Pozdravljeni!

Že nekaj časa se nisem oglasila in zdaj se soočam z enim težkim problemom. V zadnjih šestih mesecih se je v mojem življenju dogajalo veliko novega, najbolj pomembna stvar pa je bila, da sem zdaj že nekaj mesecev v resni partnerski zvezi. Avgusta načrtujeva poroko (imava celo že datum rezerviran). Mogla bi biti srečna, ker me ima partner res rad in je popolnoma osamosvojen. Ne morem biti srečna zaradi moje mami. Čutim, da se me lasti in da moje vse pogostejše preživljanje časa s partnerjem jemlje, kot da me bo partner vzel od nje. Zaradi tega se jaz ne počutim svobodno da bi delala, kar želim in ne morem zaživeti kot samostojna oseba. Ko mi mami začne očitati, da sem več pri partnerju kot pri njej, me zagrabi hud občutek krivde, da se potem sploh ne morem sprostiti v odnosu s partnerjem. Še huje deluje name, ko me mami prosi, naj do poroke preživim čimveč časa doma. Rada bi, da bi mami razumela, da imam jaz svoje življenje in da se in da bi se rada počutila svobodno.
Kar stvari naredi še bolj problematične je verjetno tudi to, da je med mano in mami en tak odnos, da se že od mojega desetega leta starosti nisva objeli in ko sem včeraj izvedela od nje, da me je do mojega desetega leta večkrat objela, sem zaprepadeno ugotovila, da se ne spomnim niti enega objema od nje, da se ne spomnim niti kančka njene materinskosti in ljubezni do mene. Včeraj sem ji rekla, da jo imam rada in ne spomnim se, da sem ji že kdaj v življenju to rekla. Mogoče sem, pa se ne spomnim.

Zakaj sem potlačila vse spomine na izmenjavo ljubezni med nama? Zakaj imam tak občutek odpora ob misli na objem z mojo mami, kot da se bom nekaj psihično razgalila ali pa kot da bom videla mojo mami psihično razgaljeno. Ob misli na objem, dobim tudi en tak cmok v grlu in težo v prsih. Ne vem, a se bo z objemom iz srca to sprostilo? Ali sem sploh zmožna objema iz srca?

Upam, da bo kdo uspel kaj razbrati in mojega sporočila in mi malo olajšati dušo ter osvetliti pot.


Lp,
metu

[majč]

matu, čau!

govorila si o objemih in težavah pri objeti človeka. mar to velja le v odnosu s tvojo mamo ali tudi v odnosu s tvojim partnerjem, kakšno prijateljico itd.? objemi so super stvar, izražanje radosti in naklonjenosti, res pa je, da če jih nisi vajen, se jih je treba navadit in da se jih navadit. mene je navadila objemanja najstniška prijateljica, jaz pa sem navadila objemov moje starše. lepo je objeti ljudi, ki jih imaš rad.


sama težko objamem ljudi, ki od mene pričakujejo več, kot sem jim pripravljena dati. ne maram posesivnosti in ne maram siljenja v nekaj, kar nočem. tako bom težko objela nekoga, ki bi objem izkoristil, da bi od mene dobil več, kot sem pripravljena dati, pa čeprav imam to osebo rada in bi jo rada objela, ampak ne gre. če me bo npr. nek moški, ki me hoče ne le kot prijateljico, ampak več kot to, želel ob tem, ko ga objamem poljubiti ipd., ga drugič enostavno ne bom objela, pa čeprav bi mu rada pokazala, da ga imam rada. Prav tako imam eno do konca gadno izkušnjo s prijateljico, ki je bisexualka in jo je zaneslo enkrat ob tem, ko sem jo objela, da mi je polizala ušes. mislim to so stvari, ki jih enostavno ne maram. rušenje meja, ki jih postavljam v odnosu mi gre na živce in tudi sama sem se naučila spoštovati meje, ki so mi jih postavili drugi.

pri tvoji mami gre seveda za nekaj drugega, pa vendar NI PRAV, da ti ne pusti oditi. pametni starši vedo, da ima njihov otrok svojo pot in da bo odšel po svoje in ne samo to, tudi to vedo, da je to naravno in pravilno. seveda pa ne bomo nikdar odšli dokončno, vselej se bomo vračali itd. pogovori se z njo, povej, da si želiš ustvariti svoje življenje, da pa bo ona še vedno del njega. lahko te pokliče, lahko bo čuvala tvoje otroke, s fantom jo bosta obiskovala in jo tudi kdaj vzela kam s seboj, naj pa si ona poišče tudi družbo svojih vrstnic in naj se nauči preživljati svoj čas še brez tebe.

ti pa ne pusti, da bi to, da mama ne zna še sprejeti sprememb, ki se dogajajo, vplivalo nate in na tvojega partnerja tako, da bi to razdrlo vajino vez. ti boš zdaj z njim. mama pa bo vedno del tebe in tvojega življenja, ampak partner je prvi, to pa ne pomeni, da ne moreš imeti rada mamo.

pomembno je, da čas, ko ste skupaj z mamo preživita kvalitetno in ja, naučita se izkazati ljubezen tudi prek objemov. mami povej, da te ne bo zgubila, da te lahko pokliče in da se boš tudi ti vedno vračala domov, da pa si res želiš zgraditi dom in družino s svojim partnerjem. da ne boš srečna, če ne boš šla naprej in da se moraš pripraviti tudi na to, da boš imela koga ob sebi, ko nje več ne bo. mama bo vedno del tvoje zgodbe, marsikje jo boš lahko vključila, naj pa tudi dela na tem, da se bo s tvojim partnerjem dobro razumela. medgeneracijsko sožitje. in naj se loti kakšnega prostovoljnega dela, da bo med ljudmi. uporabnikov je več vrst, lahko dela s starimi, mladimi, z gibalno oviranimi ali karkoli drugega. poglej si baze:

www.prostovoljstvo.org

mislim, da sem dala pravi link. malo poguglaj.



vse bo ok. samo pogovori se z mamo in povej ji, kaj želiš in kaj od nje pričakuješ in ji reci, da je tudi tebi težko in naj ti pomaga, da boš lahko zajadrala svojo pot, katere del bo vedno seveda tudi ona, ampak....


prvi je partner in obratno, kar pa seveda ne izključuje tvojih in njegovih staršev. nasprotno zadeve se pomnožijo. tvoja mama se lahko začne družit tudi z njegovimi starši, če bo tu izkazan obojestranski interes. skušaj jo vključiti malo med ljudi in njene vrstnice, malo se pozanimaj, kakšne hobije bi ji kaj predlagala. in pokliči jo kaj, pa reci ji, da želiš, da se imata res dobro, kadar sta skupaj brez očitkov itd. da ne trpita, ampak se imata fino.


povabi jo na DAM 

maja