jaz in mojih milijon problemov

[viola.flower.drink]

torej...pravzaprav ne vem zakaj sem se odločila da pisati, ker me je po eni strani groza in tako ali tako ne verjamem preveč da mi je kaj pomoči po drugi strani pa imam potrebo da dam na nek način ven iz sebe...ne maram težiti ljudmi s svojimi problemi ne v živo ne prek forum vendar mi je vseeno lažje tako...
stara sem 24 let in moje življenje je za moje pojme precej v razsulu.
 Sicer ne morem reči da sem depresivna, ker bom mogoče čez dva dni prepričana da sem zelo srečna in taki vendar taki trenutki ne trajajo dolgo sploh pa svoji presoji težko zaupam, saj je podvržena nekim trenutnim čustvom ki se hitro menjajo in če sem po vseh teh letih me je to začelo že resno utrujati.... počutim se kot ujetnik svoje glave svojega telesa in svojih čustev...
povrh vsega živim pri starših in sem delno od njih odvisna, tako da se počutim ujeto tudi na ta način. moje iskanje službe gre zelo slabo ker imam grozno tremo pred pogovarjanjem z ljudmi, ne upam ne razgovore in sem nasploh prepričana da nisem sposobna nič. Moja samozavest je na višku samo pod vplivom alkohola ali drog, drugače je sploh nimam.
Ja, vem da si s tem škodim ampak enostavno se samo tako počutim dobro in odmaknjeno od sveta(med vikendi pijem alkohol in jemljem droge že od 16ga leta in kadar sem imela pavze ali sem za nekaj časa prenehala sem bila nasplošno še v slabšem stanju....) moji odnosi z ljudmi so zelo kaotični nekaj časa je vse krasno potem sledi kašna drama in je vse narobe, ko nekoga spoznam že vnaprej pomislim na kakšnen način se bo vse uničilo in izgleda da je vse moja krivda ampak resnično ne ločim več niti med tem kdo je moj prijatelj ali sovražnik -bolano, vem. Prav tako mi je velikokrat tako hudo da se hočem ubiti ampak potem ko mine se mi zdi ta misel smešna in se mi zdi da bi to naredila iz impulzivnosti, torej ne morem niti zaključiti ali sem srečna ali nesrečna ker ne vem v katerem "flešu" imam prav, to velja tudi pri presojanju drugih ljudi situacij ali pa sebe. Izrčrpana sem, zdi se mi da nikoli ne bom našla notranjega miru povrh vsega pa imam še bulimijo,ne zaupam nikomur, ne zmorem kontrolirati svojih izbruhov jeze zaradi česar se počutim kot pošast in zdi se mi da sem kup napak na dveh nogah,sovražim se in sem sam sebi najhujši sovražnik in ne vem več kaj je dobro in kaj slabo....pravzaprav ne vem kaj sploh pričakujem s tem da sem tu ampak imam trenutek ko mi se mi je vsega nabralo preveč in po naključju sem prišla sem....

[DANIAMMA]

viola.flower.drink dobrodošla  Najprej pohvala,da si se odločila in podelila izkušnjo z nami. To, da si objavila tale post pomeni,da veš da imaš problem in si ga globoko v sebi želiš odpraviti, zaživeti drugače, boljše. Kaj te je pripeljalo do stanja v katerem si danes? Verjetno gre vzroke za iskati nekje v preteklosti...ampak poglej, lepo počasi. Bi si bila pripravljena poiskati kakšno pomoč, psihiatra, psihologa...kogarkoli, si se že kdaj obrnila na koga? Starši vejo kaj se s teboj dogaja? Veš včasih je lažje, če nas kdo kam malo usmeri...včasih še tako močni ljudje zgubijo smisel za pot. Vedi,da nikakor nisi nobena pošast, imaš le težave in se še malček iščeš...alkohol in droga ti pa žal ne bosta prinesla dolgoročnega zadovoljstva zato roko na srce...poišči pomoč, vse se da rešiti in tudi notranji mir se vrne, brez skrbi. Prvi korak si že naredila in se predstavila nam, verjamem, da boš s pomočjo kakšnega odgovora lažje našla kak odgovor na svoje vprašanje in ti bo v pomoč. Tudi odlični motivatorji znajo biti teli naši forumaši veš...kar pogumno za začetek pa kak pogovor, ad-ji...in vsekakor javi se še na forum

[viola.flower.drink]

živjo hvala za odgovor...za psihiatra ali psihologa nimam denarja že tako me financirajo starši ker sem si nesposobna poiskati službo, oni pa ne vejo kaj se z mano dogaja saj smo na bojni nogi dodati moram še to da največ moje jeze in frustracije v obupu ki ga čutim izvira od tega da pri teh letih še vedno živim doma, ker sem si že kdaj obljubila da bom odšla od doma takoj ko bom lahko,vendar sem totalno nesposobna in odvisna od očeta ki mi zdaj še plačuje šolo ki jo dokončujem in ujela sem se v past za katero sem vedno rekla da raje umrem, kajti s tem ko sem finančno odvisna od njega z mano še vedno ravna tako kot s psom kot je od vedno bilo...ne vem kam naj z vso to jezo nase ker sem tako neumna mislim da so vsi ki so imeli nasilne ipd starše so se čimprej postavili na svoje noge in šli stran jaz pa sem ravno obratno še bolj odvisna od njih.Tako se glede na to da so vložili vame več denarja kot bi morali nimam pravice pritoževali in biti nehvaležna ampak meni postane slabo ko pomislim na svojega očeta in si želim da bi bila mrtva ker ne vem kam naj vso to jezo izrazim.Postala sem to kar nisem hotela-moja mama, brez lastne svobode, finančno in drugače odvisna od očeta ki ima vse pod kontrolo.Oni so kupili svojo pravico do tega da me ponižujejo in so nasilni do mene že od malih nog še v moje odraslo življenje ker sem samo jaz tako neumna da sem to dopustila in se ne morem postaviti na lastne noge.Vsi mi govorijo da imam srečo ker imam starše ki mi finančno tako pomagajo in mislijo da sem lena in razvajena resnica pa je da sem se poizkusila odseliti in zaživeti na svojem pa mi ni uspelo ker sem zguba prenašati poniževanja staršev je nočna mora iz katere ne najdem izhoda.Ponoči me preganjajo v zelo agresivnih sanjah in upam da se mi ne bo (še bolj) zmešalo.

[DANIAMMA]

viola.flower.drink psihiatra dobiš tudi na napotnico preko zdravstva, greš lepo do svojega osebnega splošnega zdravnika. Ne vem s kje si, psihiatrov je malo morje...tudi takšnih,ki jih ne rabiš plačati. Je pa res,da je čakalna vrsta malo daljša. Ampak, če ti zdravnik napiše,da je nujno,,,,mislim,da si na vsti prej. Opogumi se in lej...nič takšnega ni, če si poiščeš pomoč pri nekomu, ki je izkušen, izučen zato...da nam pomaga, ko je za nas prehudo. Ne obtožuj se, da nisi sposobna...zagotovo si zelo sposobna samo včasih pride vsega preveč. Če te podcenjujejo doma,ne rabiš se dokazovati(nikoli se nikomur ne rabimo dokazovati), ti si tista, ki se rabiš dokazovati le pri sebi...starši so starši in ne bogovi. Svoje mnenje imaš o strasših in v prvi vrsti si dopovej,da ima oče stokrat hujši problem sam s seboj kot ti...na tebi pa je, da narediš korak dalje in sprejmeš pomoč nekoga, ki ti bo znal pomagati z res modrimi nasveti, bo s teboj poiskal ustrezno rešitev itd. Seveda ti bomo z veseljem pomagali tudi mi na forumu ampak lej...strokovna pomoč je tista prva, ki smo si jo vsi bolj kot ne našli...kadar smo pa v dilemi,se počutimo slabo....pa forumaši pričarajo res dobro vzdušje in so tudi neke rte psihoterapevti. Takoj jutri se odpravi do zdravnika, povej kako in kaj....na forumu imaš tudi objavljene psihiatre na koncesijo in se naroči. Lej...tudi tvojo težavo se da odpraviti...in to ne z drogo...mogoče le z ad-ji

[Smokyboy]

Viola pozdravljena,

upam, da te bomo prepričali, da se nisi zastonj obrnila na ta forum. Vem, da to ni tvoj namen tukaj, ampak če bi malo pobrskala po prejšnjih uvodnih postih na tem forumu za začetnike (ali na forumu za prvo pomoč), boš videla koliko ljudi ima vse vrste psihičnih težav. Nekateri od njih celo zelo podobne tvojim. Tako da nam le zaupaj svoje črne misli in negatovna čustva - nihče tukaj si ne bo mislil o tebi nič slabega, ker nas je veliko šlo skozi takšna obdobja.
Kar se tiče očitnih korakov za začetek reševanja tvojih problemov naj se pridružim pozivu, da se v prvi fazi odpovej drogam in alkoholu. Da gre za kratkoročno reševanje slabega počutja, ki na daljši rok samo še poslabša situacijo, si verjetno že sama ugotovila. Vsaj glede alkohola te popolnoma razumem, saj sem tudi jaz pogosto pod njegovim vplivom dobil občutek večje samozavesti in skoraj manično odločenost za ukrepanje. Ko pa vpliv popusti, pusti za sabo samo še večjo praznino in brezup.
Namesto tega si le poišči psihiatra. Ker si očitno preskrbljena imaš gotovo tudi zdravstveno zavarovanje, zato te psihiater ne bo stal nič. Tvoja sporočila očitno kažejo na več kot le blažjo depresijo, s katero se je treba običajno spoprijeti tudi s pomočjo zdravil - antidepresivov (AD). Tudi, če si podobno kot veliko ostalih zelo proti temu (pa glede na tvoje izkušnje z drogami verjetno ne), verjami, da so učinkoviti. Depresija ima namreč podobno kot običajne bolezni svoje fiziološko ozadje, konkretno porušeno kemično ravnotežje v možganih. Ampak če in kaj v resnici potrebuješ bo najbolje ocenil strokovnjak.
Druga stvar so razlogi, ki so te pripeljali v opisano stanje. Naštela si jih nekaj, ampak v prvi vrsti si izpostavila finančno odvisnost od nasilnega očeta. To, da pri 24 še nisi na svojem oz. samostojna, se mi ne zdi nobena katastrofa. Trezno razmisli o trenutni situaciji, pa boš videla, da smo pravzaprav vsi odvisni od nečesa in nekoga. Praviš celo, da se še šolaš. Poskusi se torej najprej postaviti na noge psihično do te mere, da se boš lahko posvetila študiju, ki je pravzaprav tvoja karta za odhod. Ko boš zmogla dovolj moči in boš nehala na sebe gledati kot zgubo in nesposobnico, boš lahko bolj jasno videla prave cilje in delovala proaktivno za njihovo doseganje.
Verjemi, mlada si še in prav ničesar še nisi zamudila in tudi ne boš v naslednjih nekaj letih. Samo reši se drog, poišči strokovno pomoč in zberi voljo za prve korake.
Ne vem za kakšno nasilje gre pri tvojem očetu, ampak mogoče bo treba narediti kaj tudi v zvezi s tem. Kar pa se tiče samomorilskih misli, ki jih zaenkrat še dobro odganjaš, pa se dogovoriva tako - če kdaj prideš do točke, ko bo res hudo, napiši vsaj kratko sporočilo na forum za prvo pomoč. Gotovo ga bo v kratkem kdo prebral in ti namenil prijateljsko besedo. Na tem forumu je veliko krasnih ljudi,
Napiši še kaj o sebi in poročaj o svojih odločitvah. Kot rečeno, naj ti ne bo nerodno, pogovor te bo prepričal, da te razumemo in ne obsojamo.

[Slavka]

Viola.flower.drink   pozdravljena

Že sama si ugotovila, da tako, kot sedaj živiš, ne gre več naprej. Doma si utesnjena in se ne počutiš dobro. In problema se je potrebno lotiti postopoma.
Da se boš osamosvojila, seveda rabiš finančno neodvisnost, to pa pridobiš s službo. In tukaj je že prvi problem:

moje iskanje službe gre zelo slabo ker imam grozno tremo pred pogovarjanjem z ljudmi, ne upam ne razgovore in sem nasploh prepričana da nisem sposobna nič.

Zaradi svoje slaba samopodobe ne zaupaš vase, a če ne boš storila tega koraka in začela hoditi na razgovore, tudi službe ne bo. Prepričaj se v to, da zmoreš, da si sposobna, da huje, kot, da te zavrnejo ne more biti. Morda si pomagaš s kakšno knjigo za samopodobo, kot je npr. Čar samozavesti  ( http://www.doria.si/knjigarna/q/artikel/679 ) . Verjamem, da ni lahko in da ti to predstavlja precejšnjo oviro, vendar včasih je potrebno zavihati rokave in se pričeti spreminjati.

Moja samozavest je na višku samo pod vplivom alkohola ali drog, drugače je sploh nimam.

   Ne, takrat tvoja samozavest plava v opojnih substancah in se le še bolj uničuje. Si pa verjetno pod vplivom alkohola in drog "pomirjena" , kajti vsi problemi v tistem stanju izginejo...vendar ob streznitvi planejo še z večjo silo na plano. Zato to nikakor ni rešitev ... je zgolj tolažba, a še to slaba.

V tebi je veliko jeze...jezna si na starše, jezna si nase, jezna na okolico...skozi jezo izražaš svoj strah, nezadovoljstvo...opozarjaš nase in na svojo stisko, v kateri tičiš.

Praviš, da staršem ne moreš zaupati težav....pa si jih kdaj poizkušala? Mar med vami sploh poteka komunikacija ali ste zgolj "sostanovalci"? Tu se ne bi postavljala na nobeno stran, saj ne poznam
zgodbe v celoti....morda je tvoje starše strah zate, ko vidijo, da uživaš droge in alkohol in se zato obnašajo tako, kot se?
Po drugi strani pa si morda ravno zaradi odnosov v družini pričela s takim načinom "bega" od realnosti?
Ne vem, zgolj ugibam oz. razmišljam.    

Jaz sem mnenja, da bi ti rabila pogovor...pomoč. Da daš iz sebe svoje travme, da se očistiš žalosti in jeze, ter zgradiš novo samopodobo, da pričneš verjeti vase.  

V okviru tega društva obstajajo tudi skupine za samopomoč, ki jih lahko obiščeš brezplačno. Na skupini se srečujemo ljude s podobnimi težavami in zgodbami ter si med seboj pomagamo z nasveti. Včasih pa je že to veliko, da nam je kdo pripravljen prisluhniti in nas usmeriti na pot reševanja naših težav.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html


Veliko je različnih zgodb in vsaka je po svoje težka...tudi tvoja je, vendar vedi, da je tudi veliko zmag in tudi ti lahko zmagaš ... samo začni se boriti  

[DANIAMMA]

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,10360.0.html moja napaka v postu...ne rabiš napotnice od osebnega zdravnika....samo pokličeš in se naročiš

[viola.flower.drink]

Moram se zahvalit vsem za izčrpne odgovore, vsi ste mi zelo pomagali
tega, da psihiatra ni treba plačevati nisem imela pojma...pravzaprav nisem nikoli resno razmišljala ali se zanimala za to do zdaj ko se mi zdi da sem prišla do dna...upam da bom zbrala pogum in šla do zdravnice oz se naročila čeprav mi je precej neprijetno ampak neprijetno mi je tako ali tako...
pravzaprav res sreča da sem odkrila ta forum ker se zdaj počutim nekoliko manj samo...sicer me je sram da svojim težav ne znam reševati sama ampak tako pač je 
To da bi se starši pogovorila nekako ne pride v poštev sam normalne komunikacije med nami ravno ni so bolj živčne sorte in si jih še v glavi težko predstavljam da bi se pogovarjali brez zadiranja in živčnosti in resnično nočem taka postati tudi jaz...pa tudi dobila bi odgovor v smisli kaj se pritožuješ in kompliciraš itd... Ne vem če jih skrbi zame ali ne, takšni so bili tudi ko sem delala vse kot so oni želeli.Najbrž si res najbolj želim samo da grem stran od njih in najbrž če ne gre drugače pri tem res potrebujem(strokovno) pomoč...eh...

[DANIAMMA]

Draga moja poglej, to ni znak nobene šibkosti, če priznaš da potrebuješ strokovno pomoč! Nasprotno, pohvalno je! Poglej...če slabo vidiš greš do specjalista za oči mar ne...pa je to kaj čudnega? Psihiater ni nič drugega kot specialist na svojem področju in priznati si in poiskati si pomoč pri njemu je znak poguma in svaka ti čast, veliko je že, da si se opogumila in v prvi vrsti sama sebi priznala, da potrebuješ malo usmeritve in pomoči. Ponosna sem nate  le čimprej pokliči in se naroči...to je prvi korak k boljšemu življenju...veliko pogovora, tudi pisanja,dajanja teh čustev ven iz sebe in seveda tudi dosti dela na sebi....pa bo...počasi a vztrajno bo bolje!!! Boš videla...

[DANIAMMA]

Viola.flower.drin kako si ? Upam, da se dobro držiš in da je vse kul