hvala vam vsem za dobre misli!
danes sem boljše nekako. prvič po parih dneh, da se ne počutim žalostne in mi res ne gre na jok. celo smejala sem se že danes v dialogu z mojim fantom in bila na momente vedre volje. drugače pa se me loteva živčna vojna v povezavi z izpitom iz ZUP-a. imam neverjetno prijazno predavateljico, ki mi je sprejela vse naloge,le eno sem morala dopolniti s sklepom, ki sem ga spregledala, da je za napisat. super je opravljati naloge, ko imaš ob sebi vse gradivo, kako pa bo brez. čudež se b moral zgoditi, da bom v treh dneh spravila vse potrebno v glavo.
tako kot ti, matheu, praviš, da se lotevaš osredotočenega branja, se bom jaz te tri dni zabubila v zapiske in nič me ne bo ustavilo ob poizkusih, da kaj absorbiram in ukaperam. zavedam se, da moje znanje ZUP-a za delo v javni upravi s tem še ne bo zadovoljivo, a začetek je. kot nalašč me je zvilo ravno te dni. a kot vemo, človek takih zadev nekak ne more zavestno planirati.
LostOneFuture, bila si že izredno produktivna v življenju, kar kaže na to, da imaš dobre sposobnosti, marljivo voljo in delovne navade. vse, kar potrebuješ, da uspevaš. Ampak sedaj je tu en problem: ti si se prekurila. Menda si že slišala za sindrom izgorelosti, kajne? in noseča si, paziti moraš nase. Nsi odgovorna za vse, ar se dogaja okrog tebe in ne imej namena rešiti celega sveta, ker se moram vsak sam. ko ne gre z veliko žlico, zajemaj z majhno, po korakih, točno toliko, kolikor zmoreš in v mislih proslavljal vsak mali korak, kar ti bo vlilo moči za naprej. meni tudi pomaga, da molim, namreč, ko jaz več ne morem, On dela.
Danes sem iz međugorja od fantove mame prejela krasno kartici za v denarnico z Marijino podobo, na kateri piše: "Ko bi vedeli, kako vas ljubim, bi jokali od veselja."
Piše tudi (zanimivo):
"Ljubi otroci vabim vas, da se spreobrnete.
To je vaš čas.
Brez vas Bog ne more uresničiti svojega načrta.
Ljubi otroci, molite vsak dan, da boste vedno bližje Bogu."
In dejansko, ko opazujem, kaj vse se dogaja z mano, že dolgo opažam dvoje:
brez Boga že nekaj časa ne bi naredila več enega samega gotovega koraka in pa čudim se iz dneva v dan, kako resnično obstaja neka pot, ki je samo moja. za nekaj sem tudi sama poklicana, tak kot vsi. včasih mislim, da bolje vem, kam moram, pa se izkaže, da isto, kar se zgodi, pa imam recimo občutek sprva, kako je šlo vse po zlu, je resnično boljše zame, kot nekaj, kar sem si trdno zadala, da bom recimo da skušala doseči. nekje v srcu je tisti glas, ko se na poti odločaš, da nekako veš in razumeš, kaj je vredno v nekem trenutku izbrati. nekaj enostavno je na temu. čuti se. in kdo ve, za kaj je nekaj dobro.
jaz molim, pa prosim pa se predajam, kolikor zmorem in znam, temu, kar čutim in slutim, da mi je nekako namenjeno.
Bog je pa dober! tako jaz vidim in čutim.
