pozdravljeni...
sem že prej pisala, ampak sem se odločla da pišem ponovno
za depresijo sem bolela pred dobrim 2 mesecema. začelo se je z izčrpanostjo in pač bili sta dve stvari, ki si jih nisem upala povedati partnerju...to me je toliko mučilo,da nisem mogla zdržati, mislila sem, da se mi bo zmešalo, ker ''nisem bila iskrena'' do njega...
stopnjevalo se je do te mere, da nisem več mogla jest, tiščalo me je v prsih in trebuhu, bruhala sem in nisem mogla spati....
sedaj sem na ad-jih od 15.1. prijemajo počasi, toliko, da sedaj nisem več panična, jem normalno in spim normalno...
vendar je pa skos prisoten nek strah v meni, pa ne vem zakaj...potem sem se pričela obremenjevati, da kako to, da nič ne čutim do pratnerja, nič do hčerke, nisem je mogla niti dvigniti in objeti, bila sem čisto/ v stresu...
nato sva s partnerjem razčistila vse zadeve, sva se pogovorila in skratka vse uredila...
sedaj se skos ampak res skos obremenjujem s čustvi, kaj čutim, zakaj tako, zakaj ni hrepenenja, sej ni hrepenjenja do ničesar, ampak bojim se samo to in se obremenjujem, da se nebi ohladila do partnerja
a , ko pomislim, da bi šla narazen me napade tesnoba in ''panika'' v tem smislu, da me začne tiščati in se ne morem sprostiti
je to še vedno
vposledica boleni, od takrat, ko sem se toliko sekirala in obremenjevala s tistima dvema stvarema, za kateri ni vedel? bilo mi je tako hudo, krivično do njega, zato sem se toliko sekirala...je možno,da je to še vedno ostalo, ta občutek krivde in sm si naredila neko blokado? psihiatrinja mi je reklla, da je to zaradi bolezni, sigurno , da ''nič'' ne čutim..niti objema, tistga hrepenenja, ko me hčerka objame, starši, fant...grozno
je pa tudi s počutjem tako,da non stop niha
sem srečna za trenutk in naprimer bi šla na sprehod, je sonček in vse, drug moment me pa že mine...
skos mam v glavi njega in se obremenjujem s čustvi...a ko pomislim na druge (starši, hčerka,kužek...) mi je enako, taka topa sem, ne znam niti razložiti
Težko opišem. Kar panika me zagrabi in to v okolju, ki mi je prijetn.Včasih pogledam partnerja, pa me kar spreleti, postane vroče, obide me strah spet je panika tukaj. Ne vem kaj se dogaja z mano!? Bojim se, da bi morala oditi iz družine, da se bom pozdravila, ali so to le strahovi, in posledica te bolezni? Ker drugače se res razumeva in stojiva ob strani, vse štima, samo ta moja čustva...
bo vse nazaj prišlo?da o spolnosti ne govorim, španska vas...
dober teden nazaj sem doživela ''razsvetlenje'' bila sem tista stara oseba...vse je bilo ok, bila sem super, srečna,čez par dni, je vse minilo, zbledelo in zopet ta čuden občutek
((najhuuje mi je to, da ko sem v slbem trenutku, da se tolko obremenjujem, da je to resnica , da nič ne čutim in in si je ne priznam, in da to ni bolezen,ampak potem mi rata slabo, pričnem švicati in tesnoba me daje. takrat ko sem v tem ''stanju slabe volje in nevolje'' se sploh ne spomnim, kakšen je občutek, ko si srečen, ko imaš nekoga rad, samo tesnoba je prisotna...prebrala sem, da so v depresiji občutki zelo resnični, a lažni...
z partnerjem sva skupaj 8 let, res sva marsikaj doživela,amapk ostala supaj
stoji mi ob strani in me podpira, tolaži...res srečna sem,da ga imam, a trenutno mi je tako hudo, ker se to dživljam....globoko v sebi vem, da ga ljubim...
ampak, jest vse kar si želim, je to, da bi postala tista stara oseba...bo to še kdaj?sem res zbolela za depresijo in aksioznostjo, kot je rekla psihiatrinja...
ker jaz se tolažim s tem, da če nekoga nimaš rad, ga ne ljubiš, nič ne čutiš do njega, lahko spakiraš kufre in greš, gledaš za drugimi fanti...no pri meni, ko na vse to pomislim, me obliva znoj, tesnoba me daje in mi je slabo itd....
vem, a ga ljubim,da mi je vse, ker vem da imam tudi hčero rada, starše, ampak trenutno ne čutim do nobenega nič, najbolj se pa kot pravim bojim, da sem se ohladila do njega
ampak potem bi čutila čustva do hčerke in staršev in vsega....bi imela voljo za stvari, ki so me veselile prej, pa me sedaj ne, se moram ''prisiliti'', da to naredim....
tako sem že naveličana in utrujena od vsega tega obremenjevanja...pravijo mi, proba ne misliti nato, se zamotiti, prokleto težko je!!!
prosim za vaše tolažne besede....
