Louise
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 2
|
 |
« dne:: petek, 02. marec 2012 ura: 09:50 » |
|
Pozdravljeni vsi!
En čas že spremljam forum, sam nič nisem pisala. Ni mi šlo. Ni bil čas.
Zdaj čutim, da moram.
Malo sem nova... drgač pa je moja zgodba depresija od malega ven, zdaj sem ok. Da sem se ozdravila depre je pomagalo samo to, da sem se spomnila KAJ SI RES ŽELIM in to naredila. Trajalo je nekaj let trdega dela na sebi in čiščenju vseh dogodkov, odnosov in travm, ki so bile del mene. ZDAJ NISO VEČ in DOBILA SEM NAZAJ SVOJE ŽIVLJENJE, SVOJO KNJIGO, KI JO ZDAJ PIŠEM SAMA! Ko so se mi porajale misli o samomoru in take sem samo vedela, da to ni rešitev, čeprav bi nekak najraj kar šla na oni svet. Pa ni šlo.
Globoko v sebi sem vedela, da ne morem pobegniti. Da moram spucat karkoli že je to sranjesransko.
Porkamadona sem se razkurila. Otroku nisem mogla dat flašo. si predstavljaš.. tok sem bila v moškemu spolnemu organu. pa tako sva si ga želela... če je mene tok bolelo od moje mame in sranja, ne bo mojga otroka. Takrat sem dosegla dno. Ko sem kričala na dojenčka. poden, dno, ko bi najraj izginila za vedno.. od sramu ooo od gnusa nad sama sabo... nisem mogla ven... nikakor... pol pa šla sama k terapevtu... po letu dni VELIKE ŽELJE PRITI VEN IN DOBITI NAZAJ SVOJ MIR IN GA SPOZNAT KAK JE TO KO JE LAHKO CEL DAN LEP IN TE STRESORJI VEČ NE STRESAJO... TO JE BIL MOJ CILJ. PA SEM GA DOSEGLA, KER SEM BILA ODLOČENA, DA NOČEM VEČ SRANJA, KI NI MOJE. BOLEČINE, KI JE VEČ NISEM MARALA. HOTELA SEM PROBAT KAK JE ŽIVET V MIRNEM MORJU. Ne pa v neskončnem vojnem stanju.
Kak te? Eni pa so veseli, pa mirni, pa jim vse rata... pa se vedno poberejo. Pa zakaj ne morem jaz?
Pa ni hudič, da ne morem jaz tudi..pa ne. Jaz tudi čem se gor pobrat, pa met vedno toplo in mehko in prijetno občutenje v trebuhu, pa mimo riti se mi pelje, ko kdo serje... Pa zakaj te ne bi mogla jaz tudi tak bi? zakaj ne? če obstaja... pa eni so tak.. pa smo vsi isti... isti od Boga ustvarjeni... No, te pa bom taka. Te pa bom jaz tudi tak naredla, da bom mela mir. Pa si zrihtala svoj lajf tak. Pa ko šizi vse one kretene, ko so mi naredli tolko sranja. Pa ne bom zajebala celi lajf. Pa nisem nič narobe naredla. Pa sem se kaznovala in naredla še večje sranje. Pa mi je terapevtka povedala, da ni nič narobe. Da lahko vedno prekinem in delam dobro. Dobro sebi. Si odpustim. In da imam pravico do miru in ljubezni. Da nisem bila jaz tista, ki sem priklicala te dogodke. Da so se zgodili in so se. Nisem jaz kriva za to. Terapevtka mi je zastrupila možgane s ta najboljšo možno idejo... nisem kriva, nisem jaz tista slaba. Noben ni. zgodilo se je in mimo je. Kaj pa danes? Danes hočem končat pekel. Grozen pekel. Nikakor nobene stopnice niso šle ven iz njega. Dooooolga leta ne. Tak, da sem že skoraj verjela, da poti ven sploh ni. Laž! Pot ven je! JE!!!!
Hvala terapevtki za LUČ! Za upanje. Da nisem nasedla depri in njenim perverznim lažem.
Je življenje sončno, je mirno, je lepo. Če ga hočeš videt. Če ga hočeš takega. Če se odločiš imeti tako življenje. JE!
In ko sem se odločila, je ostalo vprašanje kako spucat vso sranje, vse odnose.... ajmebože.
Odrešujoča misel: to ni moje! tega nočem. In sem odpustila (težko... težko...) in sem šla za soncem. Počasi pa vztrajno. Ko letalo ko se dviga... dolgo traja da poleti, a ne!
eto ti ga.
gre! ja, gre.
aja.. pa babica mi je v sanjah (v največji kurčevi krizi, kar sem jih mela) povedla, da je moje osnovno stanje LJUBEZEN in harmonija. NIkol ne bom pozabla. eto, in kar ni love and harmony gre stran od mene. NOČEM TEGA! Hočem LOve & harmony.
Pa so leteli tipi, pa mame pa ati, pa ne vem kdo vse, ki me je spravljal v obup. Strah me je blo ko psa. Pa je šlo. Pa veliko molitve tudi. veliko. pa se mi zdi, da Nekdo sliši. definitivno.
Hvala Bogu!
Louise
MIR.
|
