Nov tu gor

[KikiN]

No že v drugi temi sem pisal o tem mojem  problemu (LINK - http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,11020.0.html), vendar sem prebral že kar nekaj vaših postov in končno ugotovil, da spadam med vas.
No naj povem iz lastnih izkušenj, da teli panični napadi res spremenijo človeka. Jaz ko sem doživel prvega, sem dejansko mislil, da bom doživel infarkt in da je po meni. In kot je tudi že napisano povsod, lahko taki napadi pridejo kar od nekje (iz lufta in kar od enkrat). Tako je bilo tudi pri meni. Pojavili so se čisto tako od nikjer. In mi tudi dosti spremenili življenje. Naj povem, da sem bil vedno nasmejan človek in dobre volje. Zelo redko bolan. V življenju le ene parkrat pri zdravniku. Ko pa so se napadi začeli, pa sem bil pri zdravniku skoraj vsak dan.
Nadaljevalo se je tudi do te stopnje, da sem se iz udobne postelje v splanici preselil na klop v kuhinji (tam sem tudi par tednov spal). V temi nisem mogel več spati, zato sem kasneje imel vedno celo noč prižgan TV. Prva dva tedna mi ni pasalo jesti, samo s čaji sem se nalival. Da o spanju ne govorim. Spati nisem upal, saj sem se bal, da se bom zjutraj zbudil mrtev (da bom čez noč umrl). Kot sem prebral tu gor, se simptomi menjajo, in isto je pri meni. Ko me je nehal boleti želodec, se mi je to prestavilo na glavo (glavobol) in tudi takoj sem pomislil, da imam tumor na možganih. In tudi, ko sem slišal za kako bolezen, sem prec pomislil, da jo imam tudi jaz. Pač malo čudno vse skupaj (že hipohondrično). Res je težko živet s tem. Tudi v službi me ovira, saj doživim napad  predvsem, ko sem sam na delovnem mestu (pa čeprav samo za 5 minut). Drugače pa sem kljub vsem tem napadom, še vedno družaben. Ker se v službo vozim z vlakom in nato z busom, se pa ravno takrat bojim, da bi se mi napad zgodil, a se vseeno ne bojim vožnje z tem dvema prevoznima sredstvoma. Le avtomobila nočem voziti (pa čeprav sem ga zelo rad), ker se bojim, da nebi med vožnjo doživel napada in bi s tem povzročil kako nesrečo - ne bojim se zase, bojim se da nebi škodoval drugim.
No sedaj se je stanje malo umirilo, zaćel sem spati na kavču, ne bojim se it spat in tudi malo sem se navadil obvladovat to situacijo. Rad pa bi videl, da bi vse to izginilo za vedno. A to bo trajalo.

[martinca]

Zdravo, Kikin  Sprasujes, ali se bo to kdaj nehalo. Jaz ti iz lastne izkusnje odgovarjam, da se mi je to nehalo v 2 do 3 letih brez antidepresivov. Pri meni so napadi panike postajali vedno manjsi in redkejsi, dokler jih nisem imela vec. Mislim, da jih je pri tebi sprozila locitev z ljubljeno osebo, tako si sam povedal. Zato bi bila resitev, ce ne bi vec zivel sam! Meni se je stanje zacelo zdraviti samo od sebe takrat, ko sem se znova vselila nazaj med ljudi in nisem vec sama stanovala v sobi. Tako, da je pot iz tega ven, brez skrbi. Samo da ti nujno rabis cas in druzbo! Ne ziveti sam. Sam tega ne vidis in trpis toliko vec kot je potrebno, okupiran predvsem prevec s seboj... Najhitrejsa pot ven iz panicnih napadov so antidepresivi, ampak ko krenes nanje, je tezko iziti dol, ker se stanje poslabsa. Torej se sam odloci, ali bos hitro ozdravel z antidpresivi in jih jemal redno, ali pa se bos sam zase še dolgo mucil in ozdravel.  Dobi si cimra, strpnega, ali cimro. Vsaj nekdo naj bo s tabo v hisi, ceprav ne vedno. Ne mores v takem stanju ziveti sam. Boljse iti kamorkoli med ljudi in stanovati med njimi. To resuje. In panična motnja bo bo v nekaj mesecih v primeru jemanja AD minila in brez antidepresiva bo pa tudi minila v nekaj mesecih ali letih. 

[KikiN]

ja martinca. Res je, mogoče sem res malo preveč "osamljen" ampak sem nekako navajen živet sam. Vsaj mislim tako. Sicer pa je pri meni sedaj tako, da lahko imam kake 4 dni mir z napadi, potem pa se ponovno pojavijo. In vedno je nekoliko drugače. Od začetka je bilo tako kot sem opisal. Potem me je naprimer pri napadu močno bolela glava, kasneje me je naprimer začela boleti roka ipd. No včeraj sem sredi službe doživel nov napad (prej 4 dni miru), in sem se najprej počutil zelo slabo in srce me je začelo boleti, ko sem se šel usest, da bi prišel malo k sebi, mi je pa začelo srce razbijati. In te srčne bolečine so trajale še en del noči - če povem po pravici še niso čisto izginile. Pač nekako sem se navadil živeti s tem. Čeprav sem po vsem tem že čisto zdelan. Sem še vedno optimističen. Dejansko so me ti napadi tudi zelo spremenili. Vsaj v tem smislu, da nisem več tako zgovoren kot sem bil včasih in tudi nekako se težko smejim (rad bi se smejal, vendar vem, da imam probleme z "zdravjem"). Marsikdo, ko mu omenim, kaj se z mano dogaja, pravi, naj pač odmislim vse to - ampak to sploh ni tako enostavno narediti, kot je slišat. In tudi danes ko smo se pogovarjal v službi mi je sodelavec rekel, da sem se čisto spremenil, odkar se mi to dogaja. Naprimer je tudi tako, da preden dobim napad sem lahko dobre volje, nasmejan, zgovoren in vse. Ko pa dobim napad, pa se čisto spremenim - nekako žalosten bolj ratam, zaspan, tih... In to me tudi moti. Kot bi bil druga oseba. Je tako, da mi marsikdo predlaga psihiatra, ampak s to plačo, ki jo imam, si ga ne morem privoščit. Poleg tega pa imam še probleme s ščitnico in se mi zdi, da ti tableti še nekako pospešijo napade. Ampak jih moram vseeno jemati. Je pa res, da so se napadi začeli nekako istočasno, ko problemi s ščitnico. Vendar je Tirologinja rekla, da to ni značilno za prepočasno delovanje ščitnice. Bom pač moral potrpet par mesecev ali pa let v upanju, da se bo vse skup pomirilo.

[ljubica]

MOje mnenje pa je, da ti ni treba prav nič čakati in trpeti.
Napotnico za psihiatra dobiš pri osebnem zdravniku.
V kolikor te mučijo panični napadi ponoči, pa greš lahko brez kakršnekoli napotnice
na urgentno psihiatrično pomoč.
Star si 30 let kot omenjaš in ne čakaj da bodo leta tekla v agoniji.
Če pa si imel v mislih psihoterapevta, je pa to dodatna pomoč, ki je plačljiva, seveda.
Verjemi, da nas je na forumu dosti, ki smo upali in čakali, da bodo težave izzvenele.
In tisti tipični stavek "ne misliti na to, pa bo minilo", naj si nekam vtaknejo tisti, ki
ti dajo tak nasvet.
Oni ne hodijo v tvojih čevljih, ok?

[martinca]

Ljubica, to pa je cisto res    "Ne mislit na to, pa ob minilo," je res nasvet tistih, ki ne razumejo nicesar. Sele kasneje, ko se je jakost napada zmanjsala, sem bila zmozna pridobiti malo vec vpliva na dogodek, da sem ga vsakikrat s ponavljanjem, da mi nic ne more biti, vsaj malo skrajsala!    Tolko o tem. Ampak dokler je  tako, da cutis blizino smrti, pa bi pomagala samo injekcija razredecenega pomirjevala v mocni dozi direkt v zile in nic drugo, ta prime takoj. Ze injekcija v misico, v rit, traja 15 minut do prijetja ali celo bistveno vec! In tableta med pol ure in 1 uro, vcasih pa tableta niti ne prime, ce je nizka doza.

Kikin, pravis, da si ne mores privosciti psihiatra. Saj ne rabis denarja! Ze osebna zdravnica ti lahko predpise pomirjevala po potrebi in antidepresiv, oboje ali vsaj eno. Brez napotnice se lahko narocis pri psihiatru, na vrsto prides cez 3 do 6 mesecev, ampak bos takrat ze precej poboljsan, ce bos jemal antidepresiv! Ce pa dobis na napotnici napis nujno, pa bos tam v 14 dneh! Torej? Ne si delat brezveznih omejitev. Lahko si pomagas takoj.

Tisto, kar pa pravis, da si drugacen kot nekoc pred napadi, cuden, odsoten, to pa je normalno, anksioznosti in panicnim napadom se pridruzuje kot neka depresija, pogosto posledica prav panicnih napadov. To je travma, ze en sam panicen napad, ki ga clovek dozivi, je tako hud, da bi clovek zanj moral dobiti tedne/ mesece psihoterapije po moje, da je sploh to zdrzal. Po moje so obcutki enaki obcutkom ob naravni katastrofi, ceprav je ni. Kdor ga dozivlja 1 za drugim ali tedensko ali mesecno, pa resnicno ne more biti vec ista oseba. Brez pomoci si zdaj, sam se matras. Samo ko enkrat jemljes antidepresive, moras ostat na njih.

Ce pa bos  zdravil panicno motnjo s samim rednim jemanjem pomirjeval, helex, xanax, lexaurin, apaurin, pa te bo pripeljalo v zasvojitev, ker pomirjevala  povzrocajo toleranco, to pomeni da za isti ucinek potrebujes vedno vecjo dozo, namesto 1 torej 2 in vec tableti in niso primerna zdravila za zdravljenje panicne motnje, pac pa samo dodatek k antidepresivu v casu uvajanja antidepresiva.

Mozno pa je tudi, da bo to prislo iz tebe in da bos imel napade edno redkeje, ce jih imas ze "samo" na vsake 2 tedna in nato 1 x na mesec, potem ves, da to prebolevas in da odhajajo za vedno.  Ze zdaj vidis, pri cem si.  Odloci se

[KikiN]

Mislim, pri meni se stanje iz "ene osebe v drugo" spremeni samo za kratek čas recimo za eno uro (med in po napadu). Glede AD-jev pa me je ravno to strah, da bi jih moral jemati celo življenje. Kajti nikoli nisem rad jemal zdravil.
Nekako potiho pa upam, da se bo vse umirilo, ko bo prišla pomlad, saj zime nikoli nisem maral. In tudi opažam, sedaj, ko se je malo otoplilo, da so napadi vse redkejši. No ja včeraj sem sredi službe doživel enega, a se je stanje hitro umirilo.
Zanima pa me tudi sledeče. Namreč z prvimi napadi sem imel hitro bitje srca, sedaj pa me ob napadu začne stiskati pri srcu oziroma boleti. In tudi včeraj sem dobil tak čuden glavobol, kot da bi imel na gčavi čelado. A je to tudi značilnost napadov?
Sicer je tako, da delam v kuhinji in imamo not zelo slab zrak. Tako da ko sem končal s službo in šel ven na zrak, je vse to minilo.Torej nekako tudi sklepam, da mi napade povzroča slab zrak.

[Aslan]

Panični napadi se začno pojavljati, ko je telo na vrhuncu tesnobe.
Kažejo se skozi fizične reakcija telesa ... ki so za nas neprijetne in nas prestrašijo.
Vzroki so najpogosteje čustvenega izvora, lahko že dlje trajajoče stiske ali
pa je sprožilec le določen travmatski dogodek iz preteklosti.

Sproščanje je eden prvih korakov, ki vodijo k ublažitvi neželjene simptomatike.
Učenje dihalnih tehnik. Dihanje uravnava mnoge procese znotraj telesa,
prinaša mir ali pa nemir v telo ...
Torej pozornost na ritmično, umirjeno dihanje s trebušno prepono.

Antidepresivi so učinkovita pomoč pri obvladovanju paničnih napadov.
V začetku jemanja je nekaj neprijetnih stranskih učinkov, ki čez čas izzvenijo.
Antidepresive jemlješ skozi daljše obdobje, opučanje je tudi postopno.
Ne prinašajo odvisnosti.
Ne morejo pa odpraviti vzrokov ki so te v to stanje pripeljali.

Psihoterapija je pa tista, ki dela na tem.
Raziskuješ sebe in odkrivaš svoje vzorce vedenja, razmišljanja in čustvovanja.
Prepoznavanje svojih travm, predelava  potlačenih in nerazrešenih vsebin.
Učenje socialnih veščin, pridobivanje na samospoštovanju, samozavesti ...

[KikiN]

No pr meni se stanje izboljšuje - upam. Nimam več tistih klasičnih napadov. Le iz dneva v dan me boli pri srcu in zgornji del leve roke - včasih me peče, kot bi imel žerjavico gor. Pa kak glavobol (tisti občutek čelade) in seveda ne pozabimo vrtiljaka. Sicer to ne doživljam redno - mam kak dan vmes mir. In če me že nekaj ne boli, takoj pomislim, da je nekaj narobe - nikoli mi ni prav. No ja me tudi zagrabi kdaj pa kdaj občutek dušitve. Je pa res, da se že kak mesec ne morem naspati. Kar naprej se mi zeha in bi lahko tudi stoje zaspal, čeprav ponoči dobro spim.

[KikiN]

Evo po mesecu dokaj normalnega življenja (razen občasnih bolečin pri srcu), se mi je danes vrnila ta presneta reč. Doma lepo spim, ko na enkrat začutim bolečine pri srcu. Ker sem bil pač navajen, da si to odmislim, sem probal zaspat nazaj (ura nekaj do treh zjutraj). Ker sem moral it na WC, sem se odpravil. Naenkrat mse mi je začelo vrteti, postalo mi je slabo in evo spet ti presneti srčni napadi. Srce mi je tako močno bilo, da sem samo roko dal na prsni koš in sem lahko skoraj čutil srce - kot bi ga imel v rokah. Začelo me je zelo zebsti, tresel sem se, da sem komaj prijel telefon v roke. Pozvonil sem pri sosedih in hitro mi je prišel možakar odpret. Takoj sem mu rekel, da naj pokliče rešilca. Ker pa ni našel številke ZD, sem nato kar sam iz mobitela poklical v ZD. In lej ga hudiča, ko so prišli reševalci, se mi je stanje umirilo. Zato kot ponavadi EKG ni pokazal nič, tlak normalen, vse normalno. Nekaj minut za tem ko so odšli, pa se mi je napad ponovil še 3x - sicer v blažji obliki. Danes me še stiska pri srcu in tudi leva roka me še boli. Vendar sem šel po neko razpršilo, ki mi ga je predpisala dežurna zdravnica. Bomo videli če bo kaj pomagalo. Sicer pa mi gre to že vse počasi na živce, saj sem lahko kak dan ali dva kot prerojen, ko pa me zagrabi, pa se me drži tudi po kak teden. in tako naprej. Mislim, da je čas, da se podam v jemanje AD-jev, če bo kaj pomagalo. Sicer pa bom še počakal, na CT glave in odločitev nevrologinje. Če bo kaj svetovala ali kaj ugotovila, če ne pa mi res ostanejo samo še AD-ji. Prej kot slej, bo treba nekaj ukrenit glede tega. Samo smešno pa se mi zdi, tolikokrat sem bil že pri zdravniku, na urgenci, pri dežurnem zaradi tega vsega, a nikoli se mi ni zgodil napad ravno v tistem trenutku. Kot bi se moje lastno telo igralo z mano.

[zeto]

moji napadi so popolnoma isti kot si jih opisav ti KikiN. ko sem jaz doživev napad sem se isto za kakšno urco zapru sam vase , v tem času mi ni odgovarjal niti pogovor z starši ali punco skratka pobralo mi je voljo do vsega. ugotovil sem, da več stvari ko počnem manj imam napadov, tako da sem se spet začel ukvarjati z športom ( tek, kolesarstvo) in pa seveda čim več prostega časa preživim na svežem zraku.
stvari se izbolšujejo vendar zelo počasi.

[KikiN]

Evo, po enem tednu so napadi spet nazaj. Dobro, da sem imel vsaj očividce (mama). Zbudil sem se sredi noči, ker sem dobil slab občutek. Počutil sem se, kot bi mi pritisk zelo na hitro padel. Nato pa spet napad hitrega bitja srca, slabosti in vrtoglavice ter tresenja. Mama je rekla, da česa podobnega še ni videla, pa je videla že mnogo stvari. Vse bolj sem prepričan, da imam nekakšne probleme s srcem, saj me čez cel dan tišči pri srcu, me boli vratna žila in tudi včasih me prime, da skoraj ne morem dihat. To me drži že keke tri tedne. Že če samo naredim par korakov, se bolečina stopnjuje. Danes pa sem šel čez mesto in sem mislil, da ne bom živ prišel domov, saj mi je zmanjkovalo sape, pri srcu me je bolelo, kot da me bo konec in isto se mi dogaja, če naprimer kaj pojem.
Danes zgodaj zjutraj spet en mali napad, a je hitro minil.
Ravnokar sem prišel od zdravnika, ki se mi na vse to samo smeji. Tako da mi je dal napotnico za psihiatra (na razgovor). Sploh ne vem, kaj naj naredim, če se bo nazadnje res ugotovilo, da je res srce ali kaj z njim povezanega. Kajti mojemu zdravniku se ne da nič dopovedat. Bolj mu težim, da me stiska pri srcu in me duši, bolj on trdi, da je to psihično. Kajti če bi bilo psihično, se mi zdi, da nebi to trajalo že od januarja in se tudi stopnjevalo, še bolj se mi pa zdi zato, ker imam bolečine pri srcu čez cel dan.
Sicer pa bomo videli, kaj bo rekel psihiater.

[mamica1]

Dragi Kikin ne bom ti dajal diagnoze, ampak enake simptome sem imela tudi sama in po vseh mogočih pregledih (kardiolog, ščitnica, trebušna votlina) prišla do končne diagnoze anksioznost in panična motnja. Strah se je samo še stopnjeval in po vsakem paničnem napadu, sem rabila 2 dni, da sem prišla fizično k sebi. Niti pomisliti nisem smela, da bi kam šla sama, že me je nekaj pikalo v prsih. Vmes sem hodila tudi na psihoterapijo, ki mi je zelo pomagala. no nekega dne, po skoraj polletnem nošenju ADjev v torbici, sem se odločila, da jih začnem jemati in sicer sem začela za vikend, če bi stanje ne bilo vzdržno. Po dveh tednih vrtoglavice in slabosti (sem imela nekaj dni bolniške) se je stanje začelo izboljševati in drži že dobro leto, z manjšimi napadi ob napetih trenutkih. Tako da ti priporočam, da čimprej obiščeš psihiatra (čakalne vrste so kr dolge) mogoče celo samoplačniško, saj je tako stanje res nevzdržno, vem!
Želim ti, da čimprej ukrepaš in se postaviš nazaj v stanje zadovoljivosti, pa čeprav z ADji, ki so pač nujna opora nam paničarjem. Drži se in javi kako si!

[KikiN]

Hvala mamica1 za želje. Sicer bom šel res k psihiatru (če imam že napotnico), in če bo resno potrebno, bom tudi začel jemati AD-je. Pa bomo vidl, kako bo po tem. Sicer pa je pr meni tko en dan se počutim odlično, naslednji dan, tako da ne vem, če bom sploh preživel. Čudni smo mi paničarji. Če povem iskreno, tudi sam upam, da so to napadi panike in da ni nič narobe z ožiljem ali srcem. Samo moti me, ker ob teh bolečinah, ki jih preživljam, ne morem normalno funkcionirat. Že sam sebi grem na živce. Ker sem pač še dokaj mlad, se bojim za svoje zdravje. Bomo videli, kaj bo še iz tega nastalo. Upam na najboljše.

[KikiN]

Evo, danes sem dobil datum za obisk psihiatra. Kajti se mi zdi, da je z mano vse hujše. A se da nekako prebrodit, čeprav je izredno težko.
Najhuje je bilo v četrtek, ko sem dobesedno mislil, da bom umrl. Čisto celi dan me je nekjamučilo (slabost, stiskanje pri srcu,...), zvečer pa sedim za računalnikom in se menim z kolegom. Ko mi kar na enkrat začne močno utripati srce. Nato sem dobesedno po celem telesu dobil mravljince. Rok nisem čutil več, prste mi je začelo kriviti, dihati nisem mogel več. Zato sem hitro kolegu napisla, če me lahko pelje v ZD. Celo pot se je vse stopnjevalo. Ko pridem v ZD, tud iz avta nisem mogel, ker me noge niso več držale.  Gor pa so mi dali samo plastično vrečko, v katero sem moral dihat. Sicer se je stanje umirilo po kaki uri, a sem bil še naslednja dva dni zelo švoh.
No danes pa me že od zjutraj boli desna stran vratu. A nisem bil kej preveč pozoren. Prej pa sem se prijel za vrat in ugotovil, da sem dobil nekakšno bulo. Na zdej pa še to sem si mislil. Ker je malo prepoznoi za osebnega zdravnika, moram jutri nujno k njemu, da mi pove kaj je ta bula. Pa če mi reče, da je to zaradi psihe, ga bom pa nekam poslal. Kajti ta bula me zelo boli in to ni zaradi psihe.

[Betka]

KikiN, držim pesti,da ti zdravniki čim prej odkrijejo od kod izvirajo tvoje zdravstvene težave in ti ustrezno pomagajo.Morda bi ti težave olajšale kakšne sprostitvene vaje ali meditacija.

Vse dobro 

[lunica]

Sama sem doživela karr nekaj teh napadov in so resnično neprijetni in to lahko razumejo le tisti katerim se je to zgodilo.
Ampak sem se odločila,da se bom lepo začela s tem strahom,ki me obdaja tudi soočat.Ni lahko ampak gre tudi brez tablet razen,če je nuja prevelika(tudi meni se je zgodilo),da sem pač posegla po dominorju ai lexaurinu in te bolečini,ki nas spremljajo so tudi zelo neprijetne.Mene je npr.bolelo skoraj celo telo,da o hrbtenici ne izgubljam besed,če sem morala kje dalj časa sedet je bilo že kar hudo.Pa sem se odločila,da bom morala naredit še kaj več zato sem se vpisala na tečaj joge,občasno plavanje z kombinacijo saune malo manj kofeinskih izdelkov in zelo malo tobaka.Hrana ne preveč začinjena več sadja in zelenjave in kaj je najbolj pomembno pit zadostne količine vode.
Ne gre teh stvari odpravit čez noč gre pa lepo počasi,telo nam sporoča,da je izčrpano zato tudi takšne  reakcije.In še nekaj koliko se le da se zaačnite posvečat sebi ne vedno drugim v prvi vrsti,ker se po navadi razdajamo na veliko za ostale nase pa pozabimo.Tako,da nič bat vse bo ok.In,ko ali,če se vaam bliža napad umirite sebe in svoje telo ter preusmerite misli in ne razmišljat o ponovnem napadu kaj,če se mi zgodi ali,ko se mi zgodi itd.Sedaj smo seznanjeni kaj se z našim telesom dogaja  čeprav jee še vedno tu in tam prisoten delček strahu ampak to je samo STRAH,ki ima velike oči in le ta je naša naajvečja mora.
Če sem komu vsaj malo pomagala in ga opogumila bom zeloooo vesela.Pa mirno nočko vsem!

[KikiN]

Danes spet en izmed tistih slabih dni. Cela neprespana noč zaradi stiskanja pri srcu in močnega bitja srca. Ker sem imel zjutraj opravke v mestu, sem se odločil, da grem ze kar kmalu po opravkih. Toda glej ga zlomka. Še ne pridem na pol poti, se mi je močno začelo vrteti, me čudno boleti glava, težko sem dihal in srce mi je začelo hitro biti. Mislil sem, da me bo pobralo. Ker sem pa bil ravno na poti, ki vodi mimo mojega zdravnika, pa sem se odločil, da po opravkih ne grem in da grem raje k zdravniku.
Itak sem imel še pri zdravniku neke opravke. Po pogovoru sem mu rekel, naj mi napiše še enkrat recept za AD-je in jih bom začel jemat. Zato mi je predpisal ECYTARA (10mg). Ko sem odšel nato v lekarno po njih (od zdravnika je oddaljena samo nekje 100m), sem isto mislil, da me bo pobralo. Komaj sem prilezel domov. Glava me je neznosno bolela (na nek čuden način). Po kaki uri ležanja se je stanje umirilo. Zdaj pa sem se odločil, da bom te tablete začel jemati nekje drug vikend, ker bom šel k staršem za kak teden (ravno zato, da bo kdo z mano, ko bom začel jemat).
Zanima pa me, če kdo od vas jemlje te tablete in kakšne imate izkušnje z njimi? Vsaj toliko da vem kaj pričakovati. Kajti rad bi že končal tole svojo kalvarijo z napadi in počutjem. Saj v bistvu ne morem več normalno funkcionirat.

[KikiN]

Evo sedaj že deset dni jemljem AD-je. Stanje se je nekiliko izboljšalo. Še malo pa upam da bom premagal to zadevo. Čeprav sem imel pred nekaj dnevi prav grozne noči. Namreč napadi so se ponavljali. In to prav na čuden način. In to vedno, ko sem spal. Zbudil sem se zaradi čudnega občutka. In kar na enkrat sem dobil mravljinčast jezik in suha usta. Nato razbijanje srca. In kar se mi ni še nikoli tolkio intenzivno pojavilo - sem začutil, kot da ne morem dihati, zelo me je dušilo. In naslednjo noč isto - dušenje, suha usta in mravljinčast jezik. No sedaj pa imam že tri noči mir. Le spati ne morem dobro.
Ko pa sem začel jemati AD-je, pa se mi je vedno vrtelo, skoz sem zehal in bil neverjetno zaspan. Kar pa pripisujem stranskim učinkom. Včasih pa sem dobil občutek, kot da jaz sploh nisem jaz, nekako sem se zelo nenormalno počutil. Kot bi se mi mešalo. Na srečo sem imel vedno ob sebi starše, da če bi bilo kaj narobe, bi hitro ukrepala. In tudi zadnje dni, ko sem pri starših, sem vedno na svežem zraku - saj sem po cele dneve zunaj in mislim, da mi tudi to malo pomaga. Upam da se rešim te panike - vsaj da jo omilim. Kljub vsem strahom stranskih učinkov AD-jev, pa se je pri meni pojavilo: zehanje, zaspanost, vrtoglavica in tisti čuden občutek norosti.
Je imel še kdo podobne stranske učinke?

[Betka]

Živjo,
mislim, da so to kar običajni stranski učinki AD-jev. Meni se je podobno dogajalo, ko sem višala dozo. Kakih 10 dni sem se počutila čisto zadeto.
Upam, da se tudi tebi počutje kmalu izboljša.

[KikiN]

Sej men se je to dogajalo, občutek kot bi bil zadet. Prvi večer, ko sem imel napad - ko sem začel jemati tablete, sem se počutil kot da bi se vse odvijalo v počasnem posnetku. Tudi govoril sem tako. Čuden občutek.