Pozdravljeni vsi, rada bi delila svojo zgodbo z vami in vas prosila za kakšen nasvet. Upam da ne bo predolgo
Telesni simptomi in zanikanje:
Lansko leto (2011) se je zame začelo precej zoprno, slabost, želodčne težave, bolečina v prsih, vrtenje v glavi. Začetku februarja sem opustila kajenje in popravila malo svojo prehrano, ki ni bila ravno tako napačna ampak nekje je treba začeti. Ker se po tem ni nič spremenilo sem odšla k osebni zdravnici in ta mi je predpisala tablete za GERB, ki sem o imela že tri leta pred tem in se je takrat lepo in hitro umirila. Ni pomagalo, močnejše tablete, preiskave, nič. Vsem tem obiskom in poslabšanje je seveda sladilo tudi razmišljanje, kaj vse bi lahko bilo z mano narobe, telesno. Panika zakaj ni nič opazno na raziskavah.
Osebna zdravnica je konec poletja vprašala, če bi slučajno bil lahko kriv stres, da bi se mi vse nakopičilo ali prišlo za mano. Čeprav sam že takrat komaj povedala, kaj vse je za mano narobe, sem vztrajno verjela, da ni kriv stres. Kmalu po tem sem tudi sama opazila, da mora biti nekaj narobe z mojim psihičnim stanjem, saj sem jokala vse več in zaradi stvari, ki me včasih ne bi vrgle s tira. A ko sem konec novembra želela to povedat zdravnici sem onemela in skoraj bruhnila v histerični jok. Podobno kot na zadnjem obisku, samo da je blo tokrat težje, ker sem morala povedat kaj me muči. Zdravnica me je pomirila in mi na kratko razložila, da se ji zdi da sem verjetno res malo pod stresom (nevem kaj točno je rekla) in da mi za zdaj še ne bo dala AD (omenila je še ena druga zdravila a sem slišala samo AD) in mi je napisala naslov knjiga, da jo preberem. Premagovaje anksioznosti za telebane. Moja prva knjiga za samopomoč, ki se jih močno otepam, a o tem kasneje.
Naslednji mesec sem počasi prebirala knjigo, malo preletela internet, spoznavala sem anksioznost in predvsem sebe v novi luči. Več kot sem prebrala bol jasno mi je bilo, da problem sploh ni bil v mojem želodcu in da nikoli med ugotavljanjem, katera hrana in kakšne rutine mu odgovarjajo, nisem bila pozorna na to, kar se dogaja z mojimi možgani.
Predsodki in sprejemanje:
Ampak sprejeti da nisem v najboljšem psihičnem stanju ni bilo najlažje. Ubistvu je bila ena težjih stvari, kar sem jih morala (in jo do neke mere še vedno moram) sprejeti. Problem pa je to, da imam kar precej predsodkov. Moj ideal je močna oseba, ki ima nadzora nad sabo in svojim življenjem, in ji majhne stvari kot je stres pisanja diplome in organiziranje dogodka, ne morata prit, kar tako do živega. Nekdo ki je lahko vzornik za druge. Knjige za samopomoč so se mi zdele prav zaradi tega razloga dokaz šibkosti, tako kot tudi jok in priznavanje tistih res osebnih občutkov. Držal se me je tudi tisti stereotip, da AD dajo tako ali tako vsakemu, ki malo pojamra, ker se psihiatrom sploh ne da ubadat z vsemi. Hitro sem tudi sama pri sebi komu očitala, da ni dovolj močna oseba. Predvsem svojim staršem, ki so res super, ampak mojih idealov niso dosegali. Podobno pa se dogaja tudi z drugimi ljudmi, ki mi pridejo blizu.
No branje knjige in druge literatura je počasi odgrinjalo zaveso, pomagalo pa je tudi, da sem se malo znašla v družbi, ki nima toliko problema govorit, da ima probleme o tem ali drugem. Kakšne njihove omembe in pripombe, bi včasih kar močno obsojala, a se počasi otepam tega in sem vse bolj hvaležna, da o tem govorijo.
Nekaj navodil iz knjige sem si izpisala in jih poskušam upoštevat, a mi ne gre najbolje. Dihanja sem se navadila in mi je že velikokrat pomagal, prav tako se sem ter tja malo ubadam za jogo in je super samo morala bi bit bolj stroga in jo večkrat počet. Svež zrak in gibanje dobim s sprehodi s psom, kar je super. Začela sem pisat dnevnik, kar je bila ena od nalog, da bi lahko videla kako se moje razpoložene spreminja in kaj je krivo za kakšne tegobe, ampak mi je uspelo to napisat samo enkrat.
Realizacije:
Moje počutje je lahko nekaj dni ali cel teden vredu, sem realna ali malce v oblakih. Potem pa se obrne ali počasi vse slabše ali pa v momentu ne vidim več tal pod nogami in sem tako zaposlena s svojimi strahovi, da se jim ne upam upreti. Strah me je, da ne bom nikoli sposobna tega premagat.
Ker imam kar vredu domišljijo se ta obrne na temačno stran in me včasih tako prestraši, da ne moram verjet da je to v moji glavi. In ne glede na to kako se trudim, da bi možganom dopovedala, naj tega ne počnejo, se mi zdi da nima nadzora nad njimi. Rada bi delil svoje težave s komu ampak, ko želim povedat kaj čutim ponavadi obmolknem ali pa začnem histerično jokati. In ne maram jokati, zato sam pač tiho. Seveda ko sem spet bolje, hitro potisnem vse nekam v kot, ker sem navajena tako reševati težave.
Ugotavljam, da imam težave z zaupanjem drugim in sami sebi, ki so prisotni že precej časa. Probleme pa mi delajo še nekatere druge stvari. To me ovira pri tem, da bi počela, kar si res iz vsega srca želim. Boleča realizacija tega me je privedla do spoznanja, da pač ne gre več tako naprej.
Naročena sem (spet) pri zdravnici tokrat, da jo prosim za napotnico za terapijo (magari si na listek napišem, če ne bo šlo drugače). Zdaj pa bi vas rada prosila za kakšen nasvet. Pa tudi kakšno terapijo in kakšnega zdravnika/co. Psihiatra? Psihoterapevta? Ker se na to res na spoznam.
Hvala za vaš posluh in odgovore
