highjoe
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 6
|
 |
« dne:: nedelja, 12. februar 2012 ura: 22:16 » |
|
Vse skupaj se je začelo tam nekje v 9. razredu osnovne šole. Aprila mi je med drugim umrl moj ata. Že pred tem pa sem se začel zapirati vase, se manj družil s sošolci/kami. Začel sem tudi moliti, prositi Jezusa za različne prošnje (povezane z ocenami, puncami, karkoli sem si nekako zaželel…).
Tudi v srednji šoli sem nadaljeval z molitvijo, s prošnjami… Ne vem točno, kdaj se je to začelo, ampak pojavilo se je mišljenje, da če ne bom več molil, prosil določenih prošenj (npr. za dobre ocene), da se potem to kar ne bo zgodilo, pa čeprav sem se za to učil.
Kasneje so se pojavile tudi težave pri molitvi. Recimo ko sem molil rožni venec, nisem bil več prepričan, ali sem prišel do deset ali ne, in sem mogel zmeraj zmoliti kakšno več da je bilo zagotovo. Isto za prošnje - nisem bil prepričan, ali sem jo prav izgovoril. Bal sem se, da bi narobe izrazil svojo prošnjo, in bi se potem ta napačna prošnja uresničila.
Z molitvijo sem tekom let prenehal, ker je vse postalo predolgo, vzelo mi je preveč časa. Vendar se pred izpiti še vedno kdaj zatečem k njej. Lani se spomnim, da sem molil v zimskem semestru, in je spet postalo neznosno, ko nikoli nisem dovolj dobro zmolil. Prav tako nisem bil prepričan, ali sem pravilno izgovoril svojo prošnjo, ali sem dovolj, pravilno zmolil.
Za štipendijo sem prosil več let, pa sem jo dobil šele prvo leto na faksu. Že od nekdaj mi šolski uspeh pomeni veliko, in me je med leti prav zaradi tega tako strah ves čas. Skrbi me, da bom Zoisovo štipendijo izgubil, če se ne bom dovolj učil.
Kakšna je torej ta bolezen? Imam mišljenje, da če mislim, da se bo nekomu zgodilo nekaj slabega, da se mu bo to potem kar zgodilo. In to zato, ker sem jaz (po)mislil na to.
Čez leta v srednji šoli sem imel tudi obdobja, ko te bolezni ni bilo oziroma ko ni bila prisotna, tako vplivna (vendar ne vem točno kdaj, ampak zdi se mi, da to ni bilo vedno tako).
Kolikor se spomnim je bilo med prestopom iz srednje šole na faks – med počitnicami – stanje v redu. Tudi prvi letnik faksa se mi zdajle zdi, da ni bilo večjih problemov. Sem pa postal še manj zgovoren na predavanjih, vajah kot sem bil prej. Na vajah nikoli ne sodelujem prostovoljno (da bi izražal svoje mnenje), kar pa je zaželjeno. Zelo redko se oglasim sam od sebe, saj me je sram, da bi kaj povedal narobe.
Kje se kaže ta bolezen, te blodnje, motnje?
• Kar se tiče opravljanja – sploh ne smem nikogar opravljati, oziroma če ga, se potem počutim slabo, kot da sem užalil, lagal, govoril grdo. Vedno se potem opravičujem tako ali drugače (sam sebi, Jezusu). Mislim, da če bom nekoga opravljal, da se mi bo potem zgodilo nekaj slabega v odnosu s to osebo. Primer: mislim, da če opravljam profesorja, mislim, da bo potem z njim nekaj narobe, ali pa da bom imel pri njemu slabo oceno, ali pa da ne bom naredil izpita.
• Na koncu 1. letnika se spomnim, da ko sva se z neko punco sprehajala na razrednem pikniku, da je bila ta bolezen že prisotna - mislil sem, da če bom s to sošolko kaj imel takrat, da bo narobe lahko to ali ono. Bil sem živčen, bilo me je strah.
• V srednji šoli smo s prijatelji šli na morje, kjer so tudi oni opazili, da govorim sam s sabo. - Pojasnjeval sem si, se spraševal, če se bo res zaradi mojega mišljenja zgodilo nekaj slabega. Nato sem moral to vprašanje zanikati.
In ta bolezen je prisotna na vseh področjih mojega življenja. Sprva to ni bilo tako in sem bil zmožen to nekako odmisliti oziroma vsaj ni bilo tako intenzivno. Od okoli decembra 2011 pa je to mišljenje prisotno neprestano. Zdi se mi, kot da se je vsa bolezen ki se je nabirala od 9. razreda osnovne šole, zbrala skupaj in je zdaj prisotna v meni. Ne funkcioniram več normalno. Ne morem se več zbrati.
• Knjige berem zelo počasi. Nenehno me namreč skrbi, da bom kaj pozabil prebrati in da je ravno tam bilo nekaj zelo pomembnega. Vedno me tudi skrbi, da ko obrnem stran, da bom eno preskočil in bo spet nekaj narobe. Prebrati pa moram veliko knjig za faks. Sploh ne vem, kako mi bo uspelo. En izpit sem že prestavil na kasnejši datum, ker mi sploh ni uspelo prebrati. Težko se sploh spravim brati knjige, ker vem kakšno bo stanje in kako se bo vse to odvijalo.
• Letos sem ugotovil, da se tudi učiti ne morem več normalno. Sploh se ne morem več zbrati. Preberem en stavek, pa mislim, da sem ga prebral narobe in da se bom narobe naučil.
• To me pripelje do komuniciranja preko emajlov, smsev, FB-ja. Vedno sporočilo preberem večkrat, da ga zagotovo preberem pravilno in da nisem ničesar preskočil. Tudi preden dejansko pošljem sporočilo, ga moram prebrati večkrat, in tudi potem ko ga pošljem. Vedno me namreč skrbi, da bo nekaj narobe z naslovnikom, če ne bom prebral celega sporočila oziroma če bom kaj pozabil odpisati. Mislim, da bo narobe tudi z menoj, če bom narobe odpisal oziroma če sploh ne odpišem. Tudi pri pomembnih emajlih – povezanih s faksom - me skrbi, da sem napačno prebral in si napačno zapomnil datum ali kakšen drug podatek, ki ga potrebujem.
• Tudi med izpiti se težko zberem. Zadnjič sem odpisal izpit, in sem ugotovil, da sem delal nekatere napake take, da ne vem zakaj. Pomanjkanje zbranosti? Meni se zdi tako. Ta bolezen mi dejansko uničuje življenje in jaz se tega ne zavedam.
• Skrbi me na primer za brata, da ne bo uspešen pri izpitih. Kako jaz vplivam na to? NE VPLIVAM! To si povem, vendar mi ne pomaga.
• Mislim tudi, da bo nekaj narobe, če kolegici ne povem, da ima mogoče nekaj napak v rešenih nalogah v njenem delovnem zvezku. Rekla mi je, da mi bo nekaj poslala po emajlu za neki drug predmet in zdaj se počutim krivega (ali ne vem kako?!), če ji ne povem glede teh napak, ko pa je ona tako prijazna (posodila mi je tudi svoje zapiske).
• Teden nazaj sem se zbudil in dan se je začel še kar normalno. Zdržal sem tja nekje do približno 15. ure, ko se mi je spet začelo na polno trgati. Čez dan je bilo dokaj umirjeno, v glavi sem imel misel, da moram to bolezen odstraniti, bil je kakšen manjši začetek napada, pa sem ga obvladal. Do takrat sem bil tudi normalen. Lahko sem se učil in bral hitreje kot po navadi.
Nezmožen in nesposoben sem normalno: brati, se učiti, delati naloge, delati v službi ob kakšnem vikendu, opravljati dnevna opravila (pomivanje), razmišljati, komunicirati, SMS, FB, emajli, sprostiti se, imeti punce, zapomniti si stvari, si zaupati, razmišljati realno in trezno, se odločati, biti normalen.
V zadnjih mesecih je postalo tako neznosno, da sem dejansko že pomislil na samomor. Vendar nekako vem, da tega nisem sposoben izpeljati, čeprav bi rad končal s to boleznijo na tak ali drugačen način.
Po spletu sem že poizvedoval o svojem stanju in se po znakih nekako najdem med bipolarno motnjo, ciklotimno osebnostjo, obsesivno kompulzivno motnjo, shizofrenijo. Je to mogoče? Na internetu sem bral, da naj mislim pozitivno. Poskusim, vendar ne gre. Vedno se vračam na negativne misli. Vedno me skrbi da se bo nekomu kaj zgodilo.
Ugotavljam da imam skoraj 21 let, to bolezen pa prenašam že 6. leto, kar je skoraj tretjina mojega življenja.
Svojo bolezen pred okolico skrivam. V okolici se počutim kdaj pa kdaj še kar normalno. Ne vedno. Še en ta bolezenski napad: mislim, da če bom rekel nekaj, da bo potem nekaj narobe z nekom…
Ne vem, kako to bolezen lahko odstranim. Staršem ne upam priznati, da imam te težave. Enkrat sva se z mami o tem že pogovarjala. Zdi se mi, da je bilo to dosti pri začetku srednje šole (možno da še v OŠ). To sem ji povedal, da mislim, da bo z nekom nekaj narobe, ker sem jaz tako mislil. Razložila mi je, da to tako ne gre in potem je bilo to nekaj časa v redu (kolikor se spomnim zdajle).
Vedno ko poskusim odstraniti to bolezen, pomislim na nekoga in mislim da bo s to osebo nekaj narobe, če zdajle odstranim to bolezen. Tudi če se spomnim nove metode, kako bi odstranil to bolezen in ravno takrat mislim na nekoga, mislim da če zdaj odstranim to bolezen s to metodo, da bo potem s tisto osebo nekaj narobe.
Vsak dan si rečem, da bom nekaj naredil, da odstranim to bolezen, pa iz tega ni nič. Malo poskusim, pa ne vztrajam dovolj, in obupam. Tudi med pisanjem tega dokumenta mislim, da bo z nekom nekaj narobe… Razmišljam o tej bolezni, ugotovim, da tega ne bom mogel sam odpraviti, pa mi to ničesar ne pove. Sem popolnoma nemočen.
Do zdravnika si kar tako tudi ne upam iti, ker živim v dovolj majhnem mestu. Kaj mi bo rekel? Ne vem, če sem se zmožen zaupati popolnemu neznancu. Istočasno pa ne vem, če sem pripravljen deliti to skrivnost z zelo dobro prijateljico. Ne vem tudi, kako bi načel ta pogovor z mami ali s kom drugim.
Tudi persene sem jemal. Včasih je to dejansko še pomagalo, zdaj ne več.
Prosil sem že Jezusa, da ta bolezen izgine, in da je naslednji dan ko se zbudim ni več, pa do zdaj še ni izginila. Prosil sem ga tudi, da te bolezni med pomembnimi stvarmi (izpiti…) na faksu ni. Med kolokvijem in esejem je to še šlo (čeprav se mi zdi da je kakšna kratka motnja bila). Zadnjič na izpitu pa je ta bolezen bila prisotna, ne toliko kot v vsakdanjem življenju, vendar je bila. In zdaj mislim, da med izpitom ni izginila zato, ker je moja vera v Jezusa postala šibkejša oz. ker sem rekel da to ni dovolj če ta bolezen izgine samo med pomembnimi stvarmi na faksu - jaz pa namreč hočem, da ta bolezen izgine na vseh področjih in to za vedno!
|
