Slabo :(

[Koki]

Super, Onix!!!!!!!!!!!!!

[marina]

Onix, ful držim pesti zate!!

[Suzy]

Onix želim ti,da ti tud drugo višanje ne bo delalo težav,če se zdajle počutiš že 30%bolje
verjemi da boš kmalu na konju,...drži se

[redondo]

Držim pesti sigurno bo boljše to ni placebo ampak realno izboljšanje, tako je bilo tud pri men.

[majč]

waw, to pa je lepo sporočilo. naj se ti zadeve izboljšujejo še naprej, dragi Onix. vse bo ok. just stay brave! U can do it! 
evo ene navijače zate:

 


 


maja

[Onix]

Hvala vsem!

[Onix]

Še zdaj se borim s temi groznimi mislimi . Problem je to, da se pri OKMu zdijo tako resnične, kot da bi se res zgodilo. Pojutrišnjem dvignem tablete na 250 mg (Zoloft) in upam, da bo dober učinek, sicer se mi pa zdi, da bom rabil tam okrog 300 mg vsaj začasno, da se mal stabilizira vse skupaj.

[majč]

Onix, kaj še počneš poleg tega, da se ukvarjaš z zdraviili za svoje dobro počutje? Da ne bo pomote, zdi se mi o.k., da skušaš zadevo zazdraviti, ampak pomembno je tudi, da vključiš dejavnosti in preusmeriš kolikor gre pozornost na vsakdanje življenje. pa počitek? spiš v redu? kaj pa šport?

Onix, saj bo minilo.

razumem, kako je, če se misli podijo po glavi in občutki in vse to dogajanje ne moreš ustaviti, ampak sama sem vedno skušala iskati rešitve celostno, torej poleg tega, da pokličem psihiatra in začnem urejati terapijo zu zdravili, še iskanje rešitev na vseh drugih življenjakih področjih; pomagala sem si z vero, prejela celo bolnišnično maziljenje in zadeva je neverjetno dobro delovala. Istočasno skrb za počitek, pa tudi gibanje v naravi na svežem zraku, molitev, itd. Ni da ni.

Saj se bo uredilo. bodi pozoren na to, kaj ti še lahko pomaga, da boš boljše; nič ni brez veze, z vsega se da nekaj dobrega potegniti in se naučiti - npr. ravnanja s sabo, razumevanja lastnih omejtiev in obvladovanja svojih lastnih težav na bolj inovativne načine, ki pa jih še moraš pogruntati. Onix, boljše bo.

 trenutno je prehod, vremenske spremembe, vpliv svetlobe je tudi drugačen. telo se mora spet navaditi na nove razmere. sama se z mojim fantom ogromno gibljem v naravi, se mi pa malo dogajajo black-out-i. Ko nekaj pripovedujem, se mi miaelni tok vmes kdaj malo prekine in ne vem, kaj sem želela povedati tisti hip.  Tudi, ko mi drugi pripovedujejo včasih rabim malo več časa, da se zberem in da lahko aktivno poslušam, ker istočasno razmišljam več zadev. eni smo pač taki, da imamo bolj, drugi pa manj aktiven um. vse ima svoje prednosti in slabosti. skrbet pa moramo za počitek.

z mojim fantom sva tako utrgana (tudi jaz, ker sprejmem vsako takšno njegovo pobudo), da sva šla zadnji teden 2x peš iz ljubljane do doma, kar je tirjalo vsakič po nekje od 15-17km. kar slabe tri ure hoje. premalo sva nadomeščala izgubljene snovi s prehranbenimi dodatki in ravno danes me je oče posvaril, naj gledam, da se ne bom prekurila, ker mi tudi morebiten job, ki bi ga v času, ki sledi utegnila dobiti potem ne bo pomagal. včasih pozabljamo, da smo ranljivi in se premalo čuvamo.

tudi sicer dirkam naokrog, dneve imam zafilane do konca s prostovolnim delom, izboraževanjem med vikendi in športom zraven še kuham, delam na vrtu, itd. pa prošnje za job pišem. ves čas pa imam občutek, da enostavno ne vem, če naredim prav in dovolj. ni stalnega ritma ni gotovosti in pa miru in občutka za mero, ker sem premalo utirjena v neke dotične aktivnosti. potem še zmanjka denarja in sem dejansko materialno odvisna od mojih, kar me dodatno deprimira in kljub mojemu lastnemu trudu in aktivnosti mi to daje občutek, da ne naredim dovolj. tudi sama sem v precej nezavidljivem položaju, vendar pa se mnogim godi še slabše, tako da kot pravijo mnogi, sem lahko vesela, da nimam doma še lačnih otrok itd. pa kljub temu včasih ne morem ubežati občutkom žalosti in stresu. Napisaa sem 8 prošenj oz. ponudb za delo, kjer ni razpisov sploh odprtih, pa sem že dobila od tega dve zavrnitvi. veliko sem pri fantu in čutim pritisk, ker nimam službe in dohodkov, pa to čisto sama v sebi. nihče mi nič noče. prispevam po lasntih zmočnostih in trudim skompenzirati s tem, da prinesem nekaj hrane od doma itd., ker ne maram občutka, da koga izkoriščam. trenutno sem končno ta občutek v sebi malo pomirila, ampak vem, da če čez mesec ali dva ne bo joba, bo spet isto. navadno se zlo zamotim, pa tudi imam kratkoročne cilje. trenutno sem opravila izpit iz ZUP-a, zdaj bom pisala strokovni članek itd. sem ful aktivna, ampak pride moment, ko sem do konca žalostna, res. danes sem se že zbudila žalostna in slabe volje, kar absolutno ne vpliva dobro tudi na odnos s fantom in slednje sem skušala skulirati v najboljši možni meri. včasih pa me do amena potre. ampak v redu, potem mine in grem dalje.

želim si zaposlitve. iščem to. prej se nisem toliko ubadala, ker sem se morala posvetiti ZUP-u in bi se težko istočasno uvajala v nov job. zdaj pa....ne vem, kaj bo. in vse, pa če mi folk res noče nič slabega, poda pa samo kakšno opazko pripombo, me ful hitro prizadane. rada bi bila z mojim ves čas, ko sem lahko, po drugi strani pa me misel na mojo situacijo (da sem trenutno brezposelna) bremeni, včasih tako zelo, da bi rada kar očepnila in pobegnila. pa ne smem.

drugače pa imam v redu odnose tako z njim, kot z njegovimi. tudi z mojimi. je o.k.. samo moji lastni občutki so včasih težki.

orpsti, sem pojamrala kar v tvojo temo.

drži se mi Onix! Vse bo še o.k.. resno. pri meni so krize, ki jih omenjaš minile, ni vrag, da ne bodo še pri tebi. in nikakor nisi tako kriv, kot se kdaj počutiš, to je le tvoj serotonin. na združenju psihoterapevtov, kjer se sedaj izboražujem ravno jemljemo živčni sistem in če bi vedel, kako je to delovanje kompleksno in zapleteno, bi se še čudil, da nima več ljudi takšnih motenj. v bistvu čudež Božji, da so ljudje zdravi, tisti, ki so. in res vsi smo pred življenjem ranljivi. ampak Bog je dober in kdor išče odgovor na svoj problem in rešitev, bo to tudi našel, če bo le dal celega sebe notri.

Onix, ne vdaj se! 

maja

[Onix]

Hvala ti Majč!

Aja pa ni problema, zato pa so teme, da se med seboj pogovarjamo in svetujemo eden drugemu. Vedno si vzameš čas za dolg odgovor in to se mi zdi zelo lepo .

[majč]

Dragi Onix,

jaz delam zelo po feelingu. ko čutim, da je prav, da si za en odgovor vzamem čas, si ga tudi vzamem. Je pa tako, da tak sestavek sama dokaj hitro sestavim in sem tudi sicer eno precej gostobesedno bitje. Pri meni je tako, da včasih rabim, da mi kdo postavi en narobe obrnjen trikotnik v komunikacij in da prekine moj tok misli. In vsakomur, ki to ob pravem času naredi, sem pravzaprav zelo hvaležna. da le ni žaljiv in da to naredi na korekten način, pa je v redu.

Ti pa res želim vse dobro, boš videl, saj boš splaval.

ravno sem razmišljala o bolečini in nekih travmatskih izkušnjah, bodisi v odnosih ali na področju zdravja in osebnega počutja, pa moram reči, a mislim, da se šele v takšnih trenutkih zavemo, kako zelo smo živi in kakšno morje nekih občutkov in bitja pravzaprav nosimo v sebi. ko nas svet razočara ali imamo občutek, da nas je nekdo pustil na cedilu, se šele zavemo pravzaprav sebe. ko imamo le še sebe in ko lahko iz tega res ogromno naredimo.

mene recimo je včasih strah, ker dam v odnose toliko vere in toliko sebe, ker potem ne vem, na kak način bom preživela, če bi šlo kaj narobe. včasih me kar srce boli, ko pomislim na te zadeve, ampak tudi o  priložnost, ko se lahko zavem, kako sama-svoja sem pravzaprav in kdo sploh sem.

vse, tudi bolečino in trpljenje se da izkusiti v okviru spoznavanja samega sebe. kako smo v bistvu fascinantno kompleksni. kako moč ima srce. včasih sem osupla nad vsem tem.

vzemi krizo kot priložnost, da spoznaš in do kraja začutiš sebe, da se zavedaš tega kdo si. ko recimo izkusiš dileme okrog obsesivnih misli in ko vrednotiš doživetja v okviru le teh in svojo kritičnost do tega, takrat ugotoviš, kako na stvari gledaš in kdo si. in ti se obremenjuješ recimo s tem, ali si storil nekaj, kar veš pravzaprav, da nisi, vidiš pa lahko ob tem, kaj je tisto, kar ti pomeni in kak odnos imaš do teh dejanj danes in Onix, to je pomembno! kdo si ti danes.  Preteklost jo mimo in vsak jo mora postaviti na svoje mesto. pomembno je, jaz mislim, to, kje si danes. kdo si? in a ni v tem kar si, zaradi česarkoli že pač si tak kot si, ena dragocenost in nekaj lepega. ko razmišljaš o tem, kaj je tisto, kar ti pomeni. in to je o.k.. Tuki si Onix, tukaj in zdaj. Preteklost je mimo. Skušaj ostati tu. Vedno lahko greš in moraš in od tu dalje in odloči se in naredi zdaj tisto, kar ti v tem trenutku pomeni. zaradi vsega, kar je bilo, ne glede na vse, si danes tak kot si in si boljši, kot si bil. veseli se sebe. o.k. si! In tu na forumu to vidimo in te imamo takega radi. sprejmi se še ti in pomiri se s sabo. o.k. si, tukaj in zdaj in samo to je za ta čas še pomembno.

drži se!


maja

[matheu__]

Majč, ne pozabi, da je cilj konsistentno in stabilno počutje. To, da se v skrajnih občutjih počutiš bolj živa je malce nenavadno. Zaradi take filozofije si - predvidevam - kakšno krizo tudi sama pridelaš - da boš bolj živa

[redondo]

Majč, onix,

obsesivne misli so kot vsaka druga motnja nekaj zelo specifičnega. Namreč meni si zelo pomagala s tem ko si mi razložila kaj je psihoza in kakšni so njeni znaki nasploh. No sedaj pa nekaj o obsesijah: Vsi ki to doživljamo se zavedamo iracionalnega občutka in sedanjosti, ampak to nam nič ne pomagaga, saj se vedno znova vrčamo k mislim ki so za nas najbolj moralno nespremnljive in te se zataknejo in povzročajo frustracije, zato popolnoma razumem onixa. On se sekira zakaj o tem sploh razmišlja ker je to skregano z njegovimi moralnimi načeli in povzroča kontraverze in frustracije, tudi mene žal muči podobna zadeva. Zato majč ni vse tako zelo enostavno.

obema želim vse dobro

[majč]

redondo, veš, morda nisem izkusila okm-ja v vseh njegovih razsežnostih, ti pa povem, da sem ga v precejšnji meri in da vem, kako nemočen je človek proti mislim in čustvenim procesom, ki so porajajo v njegovem srcu in da se ne da reči stop in stvar izgine. eno obdobje pred Božičem pred kakimi dvemi leti sem umirala od tega intenzivnega dogajanja, ki mi je bilo kot da vsiljeno in zadevo sem se res lotila reševat na več nivojih. z zdravili, pa do pomoči z zakramenti, ker kot sem že večkrat rekla: ko jaz ne mrem več, on dela. Če ne drugo močno čutim njegovo prisotnost v svojem življenju, pa tudi sicer je bil takrat potem za pol leta mir.
vsej prej in potem pa je potekalo periodično in v manjši meri.
sem pa jaz en mix vsega tega, kar človek lahko doživi na tem področju. vse po malo, a nič dolgo. moj doktor je rekel ta teden: vi niste v kaki psihozi, vi samo to, kar se res dogaja doživljate veliko bolj močno kot drugi. in mislim, da je kar dobro zadel terno s to opazko. neverjetno je vse to, kar sama doživim na momente. včasih sem osupla nad dogajanjem v meni in intenziteto doživljanja. ampak seveda opora v zdravilih spravi vse to lepo v neke zdrave meje normale, mi pa dene strašno slabo in poveča se moj strah in pa intenzivnost doživljanja, če ne grem med ljudmi. ko pa sem z ljudmi pa sem dejansko super.meni so najbolj neprijetno večeri, če moram biti sama, zato sem takrat raje v družbi. jaz sem človek za med ljudi in to je to. vse ostalo je ok.   

maja

[Onix]

Hey, mam eno vprašanje, rabim mal perspektive na to stvar. Pred petimi leti sem neko noč nekaj sanjal in se potem zbudil in me je bilo strah, da se je res zgodilo, saj se je to dogajalo ponoči v moji sobi (v sanjah). In potem sem nekako sčasoma dojel, da se mi je samo sanjalo in me ni več morilo. No zdaj je pa prišlo nazaj in me spet skrbi da je bilo res. Od teh sanj se spomnim samo ene par sekund dogajanja in enega stavka (oboje skoraj nemogoče, da bi bilo res, ker če bi bilo nebi zaspal nazaj ampak bi ves paničen šel v Begunje). Moje vprašanje pa je. A je možno da nisem sanjal (ker je bilo dogajanje v sanjah v sobi kjer spim) in da se je res zgodilo in da se ne spomnim nobene podrobnosti, tudi takrat se nisem in da sem OKM uporabil samo kot izgovor da bi se potolažil, da so bile samo sanje? V teh sanjah je bila vpletena moja mama in sm jo vprašal, če je bilo res in mi je rekla, da 100% ni bilo res in da me daje samo OKM in strahovi povezani s tem. Je pa spet nekaj seksualnega... Rabim vaše mnenje in nasvet. Res se mi zdi, da ni bilo res, me pa skrbi, da je bilo, pa da sem podrobnosti ponoči pozabil in zaspal in se potem zbudil in spraševal, če je bilo res...

[Koki]

Onix, nič ni bilo res!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! 1000000000000000000000000000000%!!!!!!!!!!!!!!

[Slavka]

Onix  , ni bilo res...če bi bilo res, ne bi stvari kar pozabil...vsaj jaz sem takega mnenja. Pa tudi mama ti je zagotovila, da ni bilo res in menda zaupaš svoji mami, ali pač ne?

[Onix]

Hvala vam!

Slavka seveda ji zaupam, boljše mame kot je ona si nebi mogel želeti. Ampak problem je, da OKM zna zelo prepričljivo dokazovati svoj prav...

[kinto]

onix, vidim da jemlješ zoloft, ta je baje najbolj učinkovit pri OKM, vendar v precej višjih dozah. ne vem sicer h kateremu psihiatru hodiš, a kolikor sem slišal, ga pri OKM pogosto predpisujejo tudi do 500 mg. povprašaj. npr. jaz jem asentro (generik zolofta) 300 mg, pa nimam nobene OKM ali vsiljivk. pa so mi kljub temu šele višje doze pomagale pri mojih težavah s koncentracijo. lp

[Juliette]

Zdravo, Onix ... tudi jaz verjamem, da bo šlo počasi na boljš, saj si vztrajen tip. Vseeno je pomembno odgovoriti na vprašanje, ki ti ga je že Majč zastavila: poleg tablet, s katerimi aktivnostmi si še skušaš pomagati? Saj dobro veš, da imajo tudi podporne oblike (narava, šport, pogovori ...) zelo pomembno vlogo pri pri poteku in hitrosti zdravljenja teh motenj.
Pa še eno čist tko vprašanje: si imel v otroštvu veliko stikov s kako ekstremno verno osebo (kristjanom)?

[majč]

ni bilo res, Onix, zdaj pa odmisli to in se nehaj moriti z vprašanjem, če je bilo res. skušaj preusmeriti pozornost. o.k. si. vse je o.k.. nič nisi naredil. pomiri se. in ne prevzemaj odgovornosti za cel svet nase, ker nisi za vse ti odgovoren.

maja