ponovno depresija

[melita]

Pozdravljena Alenka,

Kako se držiš? Sporoči kaj.

LP

Melita

[alejkum asdf 123]

Hojla !
Ja ne vem, se kar držim tako, da imam včasih kar slabo vest. Skušam  pa misli zapolniti z drugimi zadevami. Zvečer mi je najhuje, ko se vsedem pred TV. Misli mi uhajajo in veliko premišljujem, kako je bilo z mami, tudi o očetu veliko premišljujem. Res sem jima hvaležna za vse kar so nama dali ( nudili)  s sestro. Imeli sva lepo mladost in življenje.Sem pa šla že dvakrat po Mateja v vrtec in je bil zelo vesel in s tem tudi jaz.
Ko bo pa bolj toplo se bom odpravila na savinjski konec kjer imava s partnerjem brunarico.
Tam lahko samo sedim in opazujem naravo, pa mi je takoj bolje. Sem pa bila zadnjikrat tam še z mami in me je kar malo strah, kako bo. Pravijo, pusti času čas.
Se beremo !
LP
Alenka

[melita]

Alenka,

ni potrebno, da imaš slabo vest. NIč ti ne bo ušlo, samo AD ti pomaga, da lažje premaguješ. Tudi meni je bilo po mamini smrti kar čudno, kako dobro sem vse skupaj prenašala, prej pa sem vedno mislila, da bo huje. Ampak žalost prihaja v valovih, spominih... in vsakdanje življenje nam pomaga preko. Tudi sama sem veliko zadovoljstva našla v vnukih in družini nasploh ter pri delu.

LP

Melita

[alejkum asdf 123]

 No pa sem spet z vami.
Kljub zdravilom in dobrem počutju 4 mesece kar naenkrat. Žalost, tesnoba, jok, slabo počutje. Ne morem razumeti. Ob smrti mame sem bila močna, ji stala ob strani, vse do včeraj mislila, da sem pozdravljena. Šok. Ne gre mi v glavo, da se je tako hitro ponovilo. Najhuje je, ko sem sedaj sama v tem, saj mi je prej stala mama vedno ob strani. Partner tega ne razume, herko nočem obremenjevati, ker  je hvala bogu močen značaj....
Kaj menite, zakaj? Vaše izkušnje i pomoč potrebujem.
Hvala !
Res sem v podnu.

[Agnes]

Živijo, hudo mi je zaradi tvoje mami. Tudi sama sem izgubila brata. Po njegovi smrti sem bila močna in zmogla vse, še za druge. Dokler me ni čez nekaj časa pošteno zabrisalo. Enako, kot opisuješ ti. Drugega recepta, kot je ta, da si dovoliš biti žalostna, nemočna, uboga ... enostavno ni. Moraš odžalovati, če ne, se ti bo to kar vleklo nekaj časa. Priznaj si, da jo pogrešaš in da jo imaš še vedno rada. Meni je pomagalo to, da sem poiskala slike in se spominjala lepih dni. In da sem si napisala, kar rada počnem in sem vsak dan kaj od tega si privoščila. Drži se!

[alejkum asdf 123]

Hojla !
Ali si jemala zdravila ? Ne razumem kako se mi je lahko to zopet zgodilo kljub zdravilom ? Imam na skrinji sliko mame in očeta, pa vsake toliko prižgem svečo, se pogovarjam oz. kaj rečem. Partner mi svetuje, da ju umaknem, da imam kot v kapelici. Imam pa občutek, da bi bilo res bolje, ampak imam slabo vest, če ju umaknem. Mamo grozno pogrešam, pa čeprav nisem več mlada, sem sama mama  in babica. Ali je to normalno se večkrat vprašam.
LP
Alenka

[alexx]

Tvoj partner ima prav Alenka. Odstrani sliki. Nič ne koristijo, le vsak dan obnavljaš bolečino. Tvoja starša ne bi bila zadovoljna, če bi vedela kako trpiš. Se spomnim, da je tvoja mama bila kar pogumna ženska.
Slaba vest...zakaj? Saj si bila dobra hčerka. Kaj bi sploh lahko še naredila.

Tudi moj tati je umrl od raka. Imela sem ga neskončno rada. Vem, kako ti je. A preteklost je preteklost. Kadar se spomnim nanj, se ga spominjam takega nasmejanega, in mi je pri srcu zelo  lepo. Svoje starše boš počastila s tem, da boš srečna.

btw....tudi jaz sem tvojih let. Kaj potem. Žalost ne gleda na leta. Mene je "zabrisalo" 3 mesece po njegovi smrti. Prej sem pa bila močna. Sama sem vse zorganizirala. Nimam bratov ali sester.


Drži se.

[alejkum asdf 123]

Hvala obema, popoldan spet kaj napišem.
LP
Alenka

[Slavka]

Alenka 

Vsaka izguba prinese obdobje žalovanja. In obdobje žalovanja ima različne faze...seveda najprej doživimo šok, čez čas nas lahko obidejo občutki krivde, jeze, nemoči...in kasneje lahko tudi depresija. Človek se namreč ne sprijazni kar čez noč, da nekoga ni več in da ga nikdar več ne bo...

Ko sem jaz pred 4 leti in pol izgubila svojo mami, sem doživljala grozne občutke. Takrat sem se tudi prvič soočila s paničnimi napadi in depresivnim razpoloženjem. Ko je minilo tri mesece od njene smrti, sem se počutila najhuje...in ponavadi je tako, da huda bolečina in občutek praznine nastopi šele čez nekaj mesecev...zato tudi večkrat slišimo izraz "vse je prišlo za mano".

Tudi ti si sedaj v tej fazi in dovoli si, da čutiš bolečino, žalost, obup...žaluj. Če čutiš, da te prižiganje sveče ob sliki mame in očeta pomiri, potem to počni...V mislih se pogovarjaj z njima...povej kako ti je težko, kako ju pogrešaš...
Sčasoma bo bolečina manjša, pogrešanje manj intenzivno...takrat se boš v sebi sprijaznila z izgubo...tako, kot sedaj "razumsko" veš, da je smrt del življenja in ji nihče med nami ne uide...boš potem tudi čustveno pomirjena.

In ne razmišljaj, kaj se spodobi in kaj ne...če si žalostna jokaj, če si jezna, imaš vso pravico tudi do tega čustva...brez občutka krivde.

Čas celi vse rane...tudi tiste najbolj globoke in zacelil bo tudi tvojo. 

[melita]

Pozdravljena Alenka,

Kot sem ti napisala v enem svojih pisem v času, ko si izgubila mamo, žalovanje traja različno dolgo in prihaja v različnih fazah. Prav gotovo si ti sedaj v fazi, ko si spoznala, da je slovo dokončno in to še močneje vpliva nate.
Mi, ki ostanemo, to doživljamo vsak na svoj način in ne vedno enako intenzivno. To, da občasno prižigaš staršema svečo, je v redu. Sprejmi to kot svoj način pogovora z njima.
Jaz živim v manjši vasi s pokopališčem, v začetku po mamini smrti sem hodila skoraj vsakodnevno na grob in dolgo časa skrbela, da je vedno gorela svečka, sedaj grem različno, kot pač čutim potrebo. Naberem rožico ali pa grem na sprehod in se mimogrede ustavim še na grobu.

Alenka, neglede na žalost, ki je v temi, si mogoče tudi drugače v kakšnem bolj občutljivem obdobju, utrujena in je zato žalost še močneje pritisnila nate. Si poskusila s kakšnimi metodami sproščanja. Sama ugotavljam, da brez tega ne gre.  Da sem leta in leta samo hitela, se razdajala na vse strani, izgorevala in to ugotovila šele, ko se je pojavila bolezen.

Tvoj partner, ravno tako kot moj, in še marsikateri drugi, težko razume naše notranje doživljanje. Mogoče sam še ni izgubil nobenega od staršev ali pa so ga z njimi vezala drugačna čustva. Nekateri ljudje tudi ne znajo, zmorejo ali nočejo govoriti o čustvih, s tem manj ukvarjajo in trpijo samo v sebi.

Vseeno si poskusi vzeti malce časa zase, včasih pomaga, če vsa svoja čustva prenesemo na papir (čimbolj natančno opišemo kaj se nam dogaja), preberi kakšno dobro knjigo, privošči si kakšno sprostitveno masažo, pojdi v naravo, pa kakšen klepet si privošči... boš videla, počasi bo boljše in bo manj bolelo.

Srečno!

[alejkum asdf 123]

Hvala za vse besede. Dale ste mi upanje. Veliko sem prebrala tudi za nazaj. Ampak nobena mi ni povedala ali ste jemale tudi zdravila? in koliko časa je bilo najhuje. Res pišejo strokovnjaki, , da je najhuje po nekaj mesecih. Sama sem bila v začetku prepričana in bila vesela, da sem se tako dobro držala. Najhuje mi je ta občutek, da sem sama. Moj pravi, da je tudi on trpel, ko so mu umrli starši, vendar moram to sprejeti. Imam občutek, da mi ni v oporo. Ko mu pravim, da bom poiskala zopet psihiatrovo pomoč mi pravi, da moram sama biti močna in to bolečino premagat. NE MOREM. Včeraj mi je bilo grozno, ko je bil pri meni vnuk ( 6 let) pa nisem mogla zadržati solz pa mi reče-Babi tudi meni je hudo, ko ni več mame ti pa raje spravi slike, da ne boš več žalostna in jokala. Bila sem jezna nase, da je opazil moje solze.
Strah me je večera, slabo spim, najhuje je pa zjutraj.
KDAJ BO BOLJE? Hvala za vse vas, da vas imam.
LP
Alenka

[Slavka]

Alenka 

Jaz sem pričela z jemanjem antidepresiva po treh mesecih od mamine smrti, ko sem ugotovila, da ne zmorem več sama naprej. A zavedati se je potrebno, da antidepresivi niso čudežni in zaradi njih ne postanemo "roboti" brez čustev. Bolečina ob izgubi ljubljenega človeka še vedno ostane in še vedno je potreben čas, da prebolimo.

Hudo je, če nimaš podpore v možu...samo ponavadi moški res drugače prebolevajo (zatajijo čustva) in se velikokrat vržejo v delo, da pozabijo na bolečino. 
In potem ob vsej bolečini doživiš še občutek krivde, kot, da ti je dovoljeno biti žalostna samo nekaj tednov po smrti...potem pa vsi pričakujejo, da si ok.
Vendar to ne gre tako.  Zato si nikar ne očitaj, če se zjokaš...Tudi jaz sem jokala pred svojimi otroci...nisem se skrivala in se delala močne, kajti mislim, da jim tako daš vedeti, da je žalovati normalno, ter, da je jokati in izražati svojo žalost ok.

Ne imej občutka krivde... in ne delaj se močne, ker se ne rabiš nikomur dokazovati...Izživi svojo žalost in prišel bo tudi čas, ko se boš ob misli na svoje starše počutila pomirjeno. 

[alejkum asdf 123]

Spet sem z vami, lažje mi je.
Ob večerih mi je veliko lažje, sploh ne vem zakaj, ko pa s zbudim pa nemir, slabost, jok...
Vse to dajem skozi že četrtič pa vem, da bo spet bolje ampak sem v fazi obupa. Vem, da bi mi bilo lažje, ko bi nekoga imela ob sebi, da bi lahko o tem govorila, pa ne razumejo. Zato bom kar še nekaj časa z vami, Res mi ogromno pomeni, ko mi odpišete, nisem tako sama. Ali katera hodi na srečanja društva ? Kako potekajo ?
LP
Alenka

[alexx]

Hodijo/hodimo. Imaš razpored na koledarju. Kako potekajo? Sproščeno, mirno, nenasilno. Nihče te v nič ne sili. Lahko si vzameš čas, ne da bi te kdo kaj spraševal. Si med ljudmi, ki vedo kako se počutiš. Priporočam. 

[Janja]

Alenka, živjo!

Šele sedaj sem prebrala, ker sem zadnje čase bolj malo na forumu...

Preprosto, začela sem ŽIVETI, pa nimam več časa za vse, kar sem včasih delala.

Žalovanje...

Vsak ga doživlja po svoje in ni prepovedanih čustev in ni prepovedanega vedenja. Če si žalostna, jokaj, če si jezna, pokaži jezo...

Ni enega univerzalnega recepta, kakšno naj bi bilo žalovanje. Vsak se spopada z žalovanjem na njemu svojstven način. Pri meni so bila moja žalovanja zelo različna. Omenila bom samo glavni dve, ostalih ne bom omenjala...

Prvo žalovanje se mi je zgodilo, ko mi je zaradi moje bolezni razpadla zveza. Takrat se nisem in nisem mogla pobrati. V tistem mi je zelo pomagala mama in mi hkrati omogočila, da sem pa sedaj toliko lažje šla čez žalovanje ob njeni smrti.

Ko je umrla mama, mi ni bilo tako zelo težko kot pri razhodu zaradi različnih razlogov. Ker sem v tem času spoznala veliko stvari, ker se ukvarjam z duhovnostjo in MENI osebno je to zelo pomagalo...

Jaz tablet nisem potrebovala, ampak nič pa ni narobe s tem, če jih ti potrebuješ.

Včasih ljudje okoli nas ne razumejo našega žalovanja. So različni razlogi.

Če si iz Ljublane, pridi jutri na skupino za samopomoč. Jaz osebno hodim na obe torkovi skupini za samopomoč.

Tukaj je obvestilo za jutri. Jutri ne bo običajna skupina za samopomoč, ampak, če te zanima, vseeno pridi.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,12173.0.html

Se vidimo, če boš želela!

[alejkum asdf 123]

Hvala vsem. Znova in znova prebiram vaše prispevke oz.odgovore. Res mi zelo veliko pomenijo. Danes grem vseeno k moji psihiatrinji, da razčistim ( vsaj upam) še nekaj vprašanj, čeprav ste mi res skoraj vse razložile. Imam malo manj slabe vesti, da sem žalostna in obupana. Morda tudi partnerju delam krivico, vendar enostavno tak je.je pa drugače dober, vendar mojega stanja res ne razume. Človek rabi v takih trenutkih res samo kakšen objem in toplo besedo.Najhuje mi je dopoldan, bežim od doma po opravkih, pospravljam, že tisočkrat pospravljeno, kosim vrt, čeprav še ni potrebno....
Skušam se zamotiti, pa kaj ko kamorkoli grem, čutim mamo in očeta. Hudo mi je ker moram prodati tudi hišo, ki je enostavno prevelika za mene. Hčerka ima z družino svoje stanovanje, partner svoje, skupaj imava vikend. Kupiti si moram stanovanje in ne vem kako bom prenesla, tudi odhod iz hiše v kateri živim že 45 let. Morda pa bo ravno ta korak pripomogel, da pridem k sebi. No pa saj to ne bo še tako kmalu, glede na prodajo nepremičnin. Ali sem se preveč razgovorila?
Hvala, da vas imam. Vesela bom vsakega sporočila.
LP
Alenka

[Suzy]

Človek rabi v takih trenutkih res samo kakšen objem in toplo besedo.

En velik objem od mene,sicer virtualni a včasih tud tak pomaga,....vse bo še dobro verjemi

[alejkum asdf 123]

Hvala še enkrat vsem !
Alenka

[alejkum asdf 123]

Sem pravkar prišla od psihiatrinje. Kot že ve mi je rekala, da je to normalni proces. Za zvečer mi je napisala Trittico 15o, pa ne vem če bom jemala. Grozno me je strah novih zdravil in stranskih učinkov (počutje). Rekla je, da lahko povečam Efectin iz 15i na 225 mg. Verjetno bom samo povečala Efectin. Ptosim za vaše izkušnje.
LP
Alenka
 

[melita]

Pozdravljena,

Kaj če bi poskusila s kakšno alternativo, npr. homeopatijo. Tudi jaz nisem prijateljica AD, kar nek odpor in strah imam pred njimi, čeprav sem sedaj sprijaznjena s tem, da jih bom jemala, če se bo stanje poslabšalo.

Ko sem prebrala tvoj prejšnji zapis sem pomislila, da ti je morebiti dodatno težko, ker se odločaš za prodajo hiše. Mogoče je v tebi nekakšna bojazen, da starši tega ne bi odobravali in si zaradi tega še bolj razdvojena. Ne vem, kakšna je tvoja finančna in druga situacija, ali hišo lahko še nekaj časa vzdržuješ, vendar strokovnjaki poudarjajo, da naj se v času žalovanja izogibamo prevelikih odločitev, ker zaradi procesov žalovanja nismo zmožni popolne in trezne presoje oz. se rado zgodi, da sprejmemo prenagljene odločitve, katere kasneje obžalujemo. Premisli še malo!

V mislih sem s teboj!