O demenci - nove metode za lažje življenje

[DAMa]

Pozdravljeni,

na portalu smo kot prvi pri nas objavili prevod članka, ki je prevzel mnoge Britanske bralce. Gre za prispevek Oliverja Jonesa, ki predstavlja metodo Specal, s katero lahko negovalci pomagajo osebam z demenco do zadovoljnega življenja, hkrati pa se razbremenijo strahu in žalosti zaradi te navidezno neznosne bolezni.

Priporočam v branje, morda lahko komu pomaga. Kliknite na povezavo.
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=432&Itemid=1

[ton]

Hmnja. Morda bi se povezali s Spominčico, slovenskim društvom za demenco.
Roko na srce, tile recepti priporočajo, naj z dementnim človekom ravnamo kot z nedoletnim otrokom. To je enostavno nespoštljivo in bolniku vzame še tisto malo samospoštovanja, ki ga revež še ima. Da o prav zaresnih in grozljivih psihotičnih stanjih, za katere so takele metode kot obliž na odprti zlom, niti ne govorim. Seveda je prav, da za dementne ljudi SKRBIMO in sklepam, da je navdušenje nad to metodo pogojeno tudi s kemikalizacijo britanske psihiatrije, bognedaj pa tega uporabiti na svojih najbližjih.

[Flip]

moj oče je zbolel za alzheimerjevo demenco. bilo je tako daleč, da me več ni spoznal. bil je sprejet na psihiatriji mariborske bolnišnice, kjer je bil na zdravljenju skoraj dva meseca (vmes tudi še zaradi tromboze). niso ga zdravili z AP, temveč je dobival Mirzaten in Ebixo. Ebixa je prav namenjena demenci, saj zavira odmiranje možganskih celic. Mojemu očetu so uspeli super pomagati, saj je nazadnje bil mentalno skoraj 100%, medtem, ko smo se vmes tudi "vozili z vlakom", bili v "ujetništvu", pazili, ker so nas vojni špijoni opazovali, itd... res pa je, da je takrat za bolnika najbolj pomirjujoče, če se postaviš v "njegov svet". če mu hočeš dopovedati, da se moti, da nima prav, ga le zmedeš in ustrahuješ.

je pa neverjetno, žalostno, kaj takšna bolezen naredi iz človeka. žalostno in ustrahujoče. vidiš človeka, ki ti je bil vzor, dajal moč in uteho celo življenje, kako na enkrat postane nebogljen, nemočen, nesposoben skrbeti zase.....

pa dedno je. sva se z bratom pogovarjala o tem, pa naju je kar malo strah starosti....

[ljubica]

Tudi moja babica ima demenco, ki smo jo začeli zdraviti v začetni fazi in stanje miruje. Ne morem mimo tega, da se v svetu pač radi pojavljajo ljudje, ki kujejo dobičke z "novimi pristopi in metodami". Ja, verjamem, da je ta "nov Pristop" lahko za marsikoga blagodejen, za marsikoga pa skrajno ponižujoč in izrčpavajoč.
Ja, tudi mi smo "srečevali bratrance in sestrične", tudi nam so "kradli", tudi nas so "nadirali" ipd. Delovanje možgan poznajo znanstveniki največ preko izkušenj in pričevanj ljudi. Lahko poznajo tehniko delovanja, prakso delovanja pa kažejo primeri sami.
Zaenkrat človeštvo pozna antipsihotike in zdravila, ki upočasnjujejo razpad možganskih celic. Zaenkrat je to v redu. S pojavom vse več demece, psihoz, depresij, anksioznosti bomo poznali tudi čedalje več pristopov in zdravil..........
Do takrat pa........pri demenci se prej zmeša svojcem kot pa bolniku!!!

[DAMa]

Ma... Ne vem, če ste prebrali ta članek. Ne gre za čirulečarule, ampak za čisto človeški pristop - kot je omenil že Flip, pri katerem se "prestaviš v svet" bolnika, kar je zanj lahko pomirjujoče.
In nobenega poniževanja, pomilovanja in ravnanja kakor z otrokom... Kako ste do tega prišli, nisem razumela. Članek nima veze z ogabnim obnašanjem nekaterih, ki ljudem z demenco kradejo in jih nadirajo, ampak govori ravno o nasprotnem in daje upanje, da je mogoče človeku s to težavo olajšati okoliščine in mu ne povzročati dodatnega stresa. Če je to za vas ponižujoče... Upam, da bo tudi zame skrbel nekdo, ki me bo znal pomiriti in z mano zaplesati, namesto da me prepusti na milost in nemilost nekomu, ki misli, da me pozna. 

[ljubica]

Se opravičujem, če nisem razumela pravilno. Tisti, ki se s tem soočamo pač odreagiramo drugače. Saj se moramo tudi mi prilagoditi babici, ki nam razlaga, da "ropota", da "nekdo kriči", itd.
Samo.........to ni dovolj, to sem hotela povedat. V babici je ob tem "ropotu" in "kričanju" nastal tako brezupen strah, da je bežala iz hiše. Šele antipsihotik je ta brezupni strah omilil in preprečil. Zdaj sicer še malo "ropota", ampak vsi rečemo da bojo kmalu nehali pa se babica pomiri.

[DAMa]

Ljubica, res je - saj tudi članek omenja, da so v nekaterih primerih zdravila potrebna in so dobrodošla rešitev tudi za skrbnike in svojce. Dolgoročno pa bolniku z demenco ne prinesejo napredka in dobrega počutja, tega lahko dobi z razumevanjem in podporo okolice. Samo včasih brez zdravil ne gre, to je treba vzeti v zakup.

Velikokrat mi kdo pove, da to metodo, opisano v članku, že sam dolgo uporablja, povsem spontano. V bistvu članek le spodbuja, da negovalci, skrbniki, sorodniki, kdorkoli pač skrbi za starostnika, pozna njegovo zgodbo in temu primerno reagira in naredi, da se oseba z demeco počuti čimbolj "doma". In vendar si noben primer ni povsem enak, zato je pomembno, da se razvijajo novi pristopi. Zame je vsak dobrodošel, če niso čirulečarule

[ton]

DAMa: seveda, tudi raka lahko lajšamo s prijaznim pogovorom.
Ne se zezat. Demenca je presneto grozna bolezen, ki iz ljubih starih ljudi dela trpeče razvaline.

[Mačica]

Moja babica je imela demenco in sem z njo ravnala, podobno, kot je opisano v članku. Čisto spontno, po občutku. Za zunanjega opazovalca bi res mogoče izgledalo, da sem se z njo obnašala in pogovarjala kot z otrokom, vendar je edino tak način deloval, ne da bi jo vznemiril. Nasprotno, prav zažarela je, ko sem se z njo hecala čisto tako kot z otrokom!! Z mamo in teto (svojima hčerama) se je pa kar naprej kregala in ko sta ji hoteli pomagati pri raznih stvareh se je upirala. Meni pa nikoli. Po mojem mnenju je najbolj človeško se obnašati s človekom, tako kot to njemu odgovarja in to je v mojih očeh najbolj spoštljiv način. Njej se to nikakor ni zdel nespoštliv način obnašanja, če pa to tako jemlje okolica, ker se do starejših oz odraslih nasploh "ni lepo" tako obnašati (družba pač to jemlje drugače, ker smo bili tako naučeni), je pa to njihov problem in na to se jaz ne mislim ozirati, ko gre za moje bližnje in odnos do njih!!!
Meni je všeč metoda, saj bazira na empatiji in ne na družbenih pogledih na to, kako in kaj je prav!!
Samospoštovanja pa dementen s tem načinom nikakor ne izgubi, saj komuniciraš z njim v "njegovem jeziku" in ga ne siliš, da bi se pogovarjal v njem neznanem jeziku, ki ga uporabljaš sam (slednje se mi zdi zelo egoistično in nespoštljivo)!!

[Flip]

DAMa: seveda, tudi raka lahko lajšamo s prijaznim pogovorom.
Ne se zezat. Demenca je presneto grozna bolezen, ki iz ljubih starih ljudi dela trpeče razvaline.

Demenca je vsekakor grozna bolezen, ljudje pa trpijo takrat, v tisti fazi, ko se je zavedajo. Moj oče se je zavedal, da ima alzheimerjevo demeco. sam je bil stomatolog in si je v strokovnih knjigah veliko o tem prebral, ko je na sebi opazil spremembe in te spremembe pred nami prekleto dobro skrival, dokler je šlo. in ko še nisem vedela, kaj mu je, sem se velikokrat z njim prerekala, mu dopovedovala neke stvari, ki jih ni več zmogel razumeti. s tem sem ga samo še dodatno zmedla in takrat je trpel. ko pa je bilo tako daleč, da me je vprašal, kako mi je ime, sem šele ukrepala in poiskala pomoč - zanj in tudi za vse nas. naučila sem se, pogovarjati se z njim tako, da se ni počutil ogroženega, zmedenega. o tem sem že pisala.
in - ton - ne zezamo se! prav gotovo ne! iz nobene bolezni ne velja delati se norca. je pa demenca ena specifična bolezen, pri kateri RESNIČNO pomagajo lepe besede, bolniku primerna komunikacija, ki pa jo ljudje, ki bolezni ne poznajo, pač ne razumejo. in tega jim niti ne smemo zameriti. prav tako bolniku pomagajo nežnosti (objem, stisk roke i pd). sicer pa - popolnoma sem prepričana, da to pomaga prav vsakemu človeku oz. mu prija. res, da nikogar ne pozdravi - pomaga pa.

[heja]

Mislim, da se o tem, ali empatija pomaga ali ne, ni treba posebej prerekati. Seveda pomaga, reši pa še vedno ne ničesar. In pri demenci lahko prihaja do hudih obratov razpoloženja, čustvovanja, zaznavanja. Ko je dementni človek ujet v svoj lastni svet, ki je grozljiv - takrat, na žalost sočutje in poznavanje njegove preteklosti ni dovolj. In ohrabrujoče besede ne pomagajo, ker jih bolnik ne razume. Ko se izgubi v domači dnevni sobi in panično išče pot domov, ga res nima smisla prepričevati, da vendar je doma. In ko ne prepozna človeka, s katerim je živel skoraj vse življenje - pa ga skuša na vsak način najti - takrat poznavanje "njegove zgodbe" ni vredno piškavega oreha, saj je videnje in zaznavanje sveta popačeno.
Članek, ki je objavljen na portalu stvari predstavlja na moč preprosto: Kot da bi se dementni preselili v otroštvo, kjer je bilo vse lepo in prav. Pa žal ni tako. Njihova preteklost, ki se jim v bolezni meša s sedanjostjo, je lahko hudo grozljiva in nič dobrega ne strorimo, če skupaj z njimi vztrajamo v njej.
Nasvete v članku je lahko napisal le nekdo, ki z dementnim človekom nikoli ni živel.

[Flip]

morda kdo na področju mb ne ve, na koga se naj obrne,  v vezi z demenco, ki muči njegovega bližnjega.
sama imam krasne izkušnje z dr. mojco muršec v ukc mb.

pa tudi sicer moram pohvaliti vso osebje tega oddelka. moj oče je bil tam skoraj dva meseca. tja je prišel po "svojih nogah", v času terapije smo bili svojci sicer šokirani, ni hodil, bil je popolnoma "izven sebe",  nisem verjela, da mu bo bolje. a na koncu je bil skoraj "ta stari očka". diagnoza pa: alzheimer

[DAMa]

Ton, Heja... Še vedno ne vem, če sta sploh prebrala članek? O kakšnih ohrabrujočih besedah govorita, ni mi čisto jasno, kako sta si interpretirala tole tehniko, o katerih je govora v članku. Uporaba snovi iz preteklosti ljudi z demenco, ki jih je v življenju veselila in ki se je spomnijo, ni enaka sočutju in hrabrenju. Gre za to, da človeku poenostavijo nerazložljive situacije in ga pomirijo na podlagi tega, kar lahko razume in se spomni. Tudi če bi bila preteklost zanj grozljiva, kot je nekdo omenil, je to še vedno bolje od grozljive zmedenosti in neobvladovanja situacije, v kateri so se znašli v demenci. Nikjer v članku pa ne piše, da je vse skupaj lahko - bodisi za ljudi, kot tudi za svojce ne. Ker predvidevam, da imata za seboj veliko svojih izkušenj z ljudmi z demenco, predlagam, da kaj napišeta raje o teh in pojasnita, zakaj tak pristop pri njih ne bi deloval? To je zgolj predlog. Kajti brez preizkušanja metode je težko govoriti, zakaj bi potencialno propadla, ne? Mislim, taka je moja logika. Po zgledu Mačice.

[Flip]

DAMa, se popolnoma strinjam.

lp,
flip

[ton]

Ostajam pri svojem. Demenca je presneto preveč zahtevna bolezen, v bistvu gre za psihotično stanje, da bi jo 'zdravili' na tale način. Ponavljam: na način, kot je opisan v članku, lahko zdravimo tudi raka. Pretirano škodi ne, pomaga pa v večini primerov tudi ne.
Človeku z demenco - izkušnje imam s tremi primeri, pri četrtem, moji stari mami, k sreči ni šlo za paranoično narobno zaznavo resničnosti, pri njej je edino 'delovalo', ko sem se z revico, ki je že par let ležala v postelji, strinjal, kako je pred mojim prihodom 'bila v trgovini pa kuhala in pospravljala' - ljubezen in pozornost in strinjanje in obujanje starih spominov SEVEDA dobro denejo, kadar pač človek ni v tako hudo spremenjenem pogledu na resničnost, da mu/ji že spominjanje na realnost pomeni laž, manipulacijo, grožnjo. In teh je, pogovori se no enkrat z dr. Kogojem, prijazen mlad zdravnik je, žal veliko. Pošlji jim članek, zmeni se za pogovor. http://www.ljudmila.org/~zzppd/

[DAMa]

Saj ne gre za tehniko, ki zdravi. Ampak pomaga preživeti malo bolj v miru. Sicer pa avtor tega članka piše o metodi, ki jo je razvila njegova tašča - ta je tudi soavtorica knjige o tej metodi. Skrbela je za svojo mamo, ki je imela demenco in pomagala mnogim drugim ostarelim in njihovim sorodnikom, ki so se soočali z demenco. Tako da ne piše brez izkušenj in ne govori na pamet.