Moja težava

[Putka]

Najprej lep pozdrav!

Imam težavo, ki se imenuje panična motnja. Hodim k psihiatru (dr. Rebolj) in odločil(a) sva se, da poskusiva brez zdravil. Naj najprej povem kako se je začelo... nekaj nenadnih smrti okoli mene, stres, nova služba, ko se je pojavil prvi napad panike (niti nisem vedela, da je to to) in sicer strah pred tem, da ne umrem, da ne zbolim, karkoli me je bolelo je bil ali rak ali prihaja kap...skratka veste kako to gre. Prihajale so misli, ki se jih je težko kontroliralo, strah, nemir, o ja tudi še kakšen paničen napad. Odločila sem se,da pobrskam in izvem vse o tem nepridipravu. Ker nisem vedela kaj mi je sem si pripisovala anksioznost. No, dr. Rebolj je diagnosticiral panični napad. In zdaj sem tu. Že od samega začetka se nisem pustila, da me to obvlada, čeprav je bilo težko. Najdla sem si še več hobijev, čeprav s težavo odhajala ven v družbo in bila z družino, ker mi prinaša veselje (razen ob redkih primerih, ko mi res ni bilo do ničesar). Skratka panične napade sem zreducirala na minimum, če pridejo minejo v sekundi (kar se tiče telesne simptomatike). Spim boljše in tudi jem. Sama sem si pomagala!
Me pa moti ena stvar. Čeprav imam apetit, tudi spim boljše, mi srce ne rabija več tako kot prej in se znam pomiriti, vem, da me ne bo kap in niti ne razmišljam, me non stop spremlja občutek, da bom znorela. Kar tako, brez telesnih znakov. Psiha? Strah?
Raziskujem kaj mi je. Imam shizofrenijo? Zadnje tri tedne mi je bilo mnogo boljše (brez enega samega zdravila), danes pa sem pomislila, kaj če bo to peljajo v shizofrenijo, bipolarno, nekaj strašnega!
In spet me je strah. Misli mi begajo, bojim se da ne bom dobila kakih prisluhov, prividov... v mestu sem videla enega, ki se je pogovarjal sam s sabo in se mi je kar zameglilo.

Je imel kdo tudi podoben problem?
Bi vseeno predlagala tablete?
Počutim se močno in mi ni do tablet, spremlja pa me ta neznosen občutek. Včasih se počutim tako izventelesno, samo zaradi strahu pred norostjo.

[Aslan]

Mislim, da si pri dr.Rebolju v dobrih rokah.
Bil je tudi moj zdravnik.
Verjamem, da te bo znal pravilno peljat skozi proces ozdravitve.

Smrt bližnjih je dostikrat sprožilec anksioznosti, paničnih napadov...

Odlično obvladaš to, da se PANIKE ne bojiš, da jo znaš umirit.
Super in bravo.
Prav to je za marsikoga nepremagljiva ovira.

Občutek, da se ti bo zmešalo, občutek, da izgubljaš kontrolo nad seboj je TIPIČEN za naše težave.
In nič od tega se 100% ne bo zgodilo. (povedal Rebolj )..piše tudi v strokovnih knjigah...

Imamo pač strašne strahove pred hudo boleznijo...hja mene je tudi na morju malo zvilo,
totalen strah pred epilepsijo...kar z nenada se je pojavil - me je nato Rebolj pomiril in
seveda naslednje dni ni bilo o "namišljenih epileptičnih znakih" niti duha ne sluha...
Torej PSIHA...in naše MISLI..in naši SCENARIJI....

Uporaba antidepresiva ni stvar a si dovolj močan ali ne.
Zdravnik presodi koliko je tvoja motnja potrebna tudi zdravljenja z zdravili.
Če si nesposobna funkcionirat v vsakdanjem življenju so zdravila vsekakor dobrodošla pomoč.
Prav tako če je motnja dolgoletna se prepleta z depresijo itd...
AD-ji niso noben strup od katerega boš odvisnica postala.
So zdravila, ki po kemični plati pomagajo uravnati kemično neravnovesje v možganih.
Torej so lahko prvi korak.

Drugi korak je psihoterapija in delo na sebi, spreminjanje napačnih miselnih vzorcev ali prebolevanje travm...vsak je individum, vsak ima svojo zgodbo...poznamo različne psihoterapije...
Lahko je za ozdravitev dovolj samo psihoterapija.

Če se čez čas izkaže da ni dovolj, da se napadi panike ponavljajo,
bosta verjetno vseeno uvedla jemanje AD-ja.
Prepusti se dogajanju..počakaj in boš videla kako bo.

Rebolj je vsekakor psihiater, ki mu sama zaupam in vanj verjamem.
In meni je pomagal nazaj do zdravja.
Sama sem imela panično motnjo in jemala AD-je leto in pol.
Dala sem skozi njegovo psihoterapijo - po principu kognitivno.-vedenjske terapije.

Drži se. Verjemi vase. Razmišljaj pozitivno.
Spremenila boš svoje življenje na bolje...

[bikica66]

Putka pozdravljena in dobrodošla med nami !

Ne bom filozofirala in ti pametovala,se strinjam z vsem kar je napisala Aslan.
Rada bi ti samo povedala,da je pri nas čas k ozdravitvi počasen in velikokrat si mislimo,da nikoli ne bomo ozdraveli.Tudi sama se zdravim pri dr.Rebolju kot mnogi na tem forumu.
Želim ti vse dobro 

lp

[Putka]

Aslan hvala ti! Mnogim vzbujaš upe tule gor.

Z dr. Reboljem sva imela do sedaj le dve terapiji, ker je na dopustu. Sam mi je predlagal, da probava brez tablet, verjetno ve kaj dela. Sicer sem se strinjala in ubistvu sva obdelala le simptomatiko (toliko, da se ne bom bala) in mi je lažje. Ampak tistega dela, da ne znorim, še nekako ne verjamem. Sploh, ker se mi je telesna simptomatika zreducirala na minimum.
Brala sem malo prej, da se tule gor bojijo, ne da bi vedeli česa se bojijo. Razmišljam, da je to tudi pri meni in ker je za panične motnje značilna misel o norosti, sem verjetno prevzela ravno ta strah.

Včasih se mi nek čuden nemir naseli že ko gledam TV in počivam. Takrat si rečem : sedi tukaj in bodi srečna, da imaš čas zase in da se lahko spočiješ. Navijem si kak fajn program, nekaj pomirjevalnega in mi gre. Včasih vstanem in se lotim hobija, pelje psa na sprehod, mamo na kavo ali v BTC. Delam in se ne pustim. Če se mi misli vrtijo z brzino in jih ne morem ustavit, si zapojem kak komad. Pomaga  .

Kadar se sama sebi ne zdim, da sem to jaz in se vprašam : ali sem to sploh jaz, si v momentu odgovorim : "ja ne, sosedova Micka je", se nasmehnem in grem naprej...takoj me mine. Volje imam za odvoz, ni mi težko zjutraj vstajat in počet stvari. Prej mi je bilo, zdaj več ne.
Samo ta hudičev strah, da se mi ne zmeša. Da bom kmalu prenehala dojemat okolico. Ta hudič me mori.
Ali je možno, da se res vse skupaj razvije v kaj resnejšega (kot, da ta situcija že ni dovolj resna  ) ?

[bikica66]

Putka nič od naštetega se ti ne bo zgodilo - verjemi mi ! Jaz tudi nisem mogla gledat tv,branje knjig mi tudi ni šlo najbolje od rok,sem pa brala trače in se tako kot ti sproščala z glasbo.Zelo dobro razmišljaš in odganjaš svoje težave,zato mislim , da jih kmalu ne bo več 

lp

[Putka]

bikica66 hvala ti! Vsak tak odgovor mi privabi nasmešek na usta. Jaz od nekdaj razmišljam pozitivno in se nikdar v življenju nisem pustila in ni vrag, da se bom zdaj.

Ali morda kdo ve zakaj kdo zboli za shizorenijo ali bipolarno? Je to v večji meri odvisno od genov? Sem lahko zatrdno prepričana, da bom ostala na svojih realnih tleh in ne bom odplavala nekam?
V moji družini (kolikor vem) nima nihče niti približno kaj takega ali še kaj lažjega (tako kot jaz).

Dr. Rebolj se mi samo smeji. Jaz pa mu pravim, da mu ne verjamem niti malo. 

[bikica66]

Putka tudi jaz se ti smejim 
Ne vem zakaj bi potrebovala dokaz da ne boš zbolela za omenjeno boleznijo.
Ne prebiraj tovrstne literature,ker v vsakem simptomu potem najdeš sebe .
Jaz sem tudi našla cel kup bolezni,katere raje nebi naštevala  ,lahko pa ti povem,da razen utrujenosti in ostalih čisto življenskih tegob nimam 
Dohtar pa se ti bo še naprej smejal,ti pa mu začni verjeti 

lp

[Aslan]

Ma Putka ti si ful faca. Res.
Že na začetku znaš ful uspešno pokazat roge paniki.

Jest mam zdej novo finto za odganjanje strahu pred boleznimi:
- ko berem forum potegnem občasno kake simptome nase in
   me popade strah pred čim kar prej sploh pomislila nisem.

- pa razmišljam: če ima on, pol imam zihr lahko tudi jaz?
  Odgovor je pri meni DA. (in rata me strah in že čutim simptome)

- pol pa si rečem OK Aslan: če je zadel Miha na Loto, boš zato zadela tudi ti?   
  Odgovor je NE.

Nauk: Če ima nekdo bolezen ali srečo ni to noben pogoj, da isto doleti mene.

[alexx]

...pol pa si rečem OK Aslan: če je zadel Miha na Loto, boš zato zadela tudi ti?   
  Odgovor je NE.

Nauk: Če ima nekdo bolezen ali srečo ni to noben pogoj, da isto doleti mene.

Dobro razmišljanje. 

Putka... Kot vem, ni šanse, da bi dobila shizo ali BPM, ker te lovita anksa in depra.
Jo imaš ali nimaš. Dednost je pa kar pomembna. Če je en v družini nekdo z tako zasnovo je kar veliko možnosti...na žalost.

[himiko]

Draga Putka, ful se dobro soocas z vsem, svaka cast!
Kar se pa tice shize in drugih motenj, pa le brez skrbi --- tvoji strahovi so del tvoje ankse in so za nas, ki imamo tovstne tezave totalno tipicni!!!

Drzi se in kar tako naprej!!!

Himiko

Ps Objem zate 

[Putka]

Ojla,

evo se malce oglašam po parih dneh. Počutje je tako - tako. Službo imam neznosno naporno in stresno. Ponoči sem spet slabo spala pa mi je šlo že tako dobro. Nekako sem se sprijaznila, da morda vendarle ne bom znorela (čeprav me je še strah), mi je pa na trenutke vse tako zelo dizzy in koncentracija je na nuli. Moram 2x premislit predno se lahko spomnim čisto enostavne stvari. Upam, da je to zaradi nenaspanosti in da hitro mine.

Komaj čakam, da pride dr.Rebolj z dopusta oz. če je že prišel, potem komaj čakam, da se spet vidiva.

[Aslan]

Komaj čakam, da pride dr.Rebolj z dopusta oz. če je že prišel, potem komaj čakam, da se spet vidiva.

Vem, vem zna pomiriti, vliti pogum, vero vase....
Mislim, da pride zdaj enkrat nazaj.

[Putka]

Ja res je fajn. Pa fajn zgleda. 

[Aslan]

Karizmatična oseba.
Zdaj se mu zihr kolca...

[Putka]

A je mel kdo občutek, da ima pooolno glavo in da niti besedice več ne more stlačit v njo?

[Aslan]

Sem občutila tak feeling, ja.
Mislim da samo nekajkrat.

Meni absolutno pomaga CD vodeno sproščanje.
Karkoli, jih je več na trgu...
Odklopiš, se umiriš...se prepustiš in zaspiš v sladke sanje.

Če pa ne zaspiš si pa prijetno spočit po koncu..
Telo samo kliče k pretegovanju..prerojen si...

[Putka]

Thanks.
Jaz tudi tole mogoče drugič ali tretjič občutim. Mogoče pms in polna luna pripomoreta.

[Aslan]

Stres povzroči napeto telo, nesproščene mišice...
Telo je zakrčeno pa se tega dostikrat niti ne zavedamo.
Hitimo..z mislimo smo že v jutrišnjih opravilih....
Telo nam z "čudnim počutjem" samo pove, da nekej ne delamo prav.
Nismo v ravnovesju s samim seboj.

Postoj, posveti se trenutku, umiri se...
Dihaj s trebušno predpono...

[Arwen]

pripenjam en link, mogoče bo uporaben za koga

http://www.ivz.si/javne_datoteke/datoteke/1104-Ko_te_strese_stres.pdf

[Putka]

Arwen tole si super pripopala.

Skratka, jaz drugi dan spet boljše spim in se boljše tudi počutim. Paniko sem poskusila omilit s pozitivnim razmišljanjem, veliko sprehajanja in zniževanje stresa v službi. No, stresne situacije so, vendar si ne pustim, da me preveč tangirajo. Prisilno sem se tudi povečano družila s prijatelji in družino in mi je bilo fajn.

Tesnoba še ostaja. Predvsem zato, ker nevem v kak dan se bom prebudila.