Rada bi se le izpovedala...

[MucaMaca]

... in vas izkoristila za to.

   Vse se je začelo nekaj let nazaj, po porodu. Nosečnost je bila zelo težka. Do konca nosečnosti nisem vedela, ali mi bo uspelo donositi. Že v nosečnost nisem šla v dobri kondiciji, saj sem bila zelo bolna, v nosečnosti pa sem bila čedalje bolj šibka, saj na koncu niti na sprehod nisem več mogla. A ko je porod le prišel, sem si oddahnila. Žal prehitro. Ko sem se po boleči poporodni komplikaciji in operaciji jaz spravila k sebi, je zbolel otrok. Dva dni starega sem morala gledati s katetri, najprej v rokicah, nato na glavi, meni pa sploh povedati nihče ni hotel, kaj je narobe. Vse, kar se je meni nabiralo devet mesecev, je nenadoma eksplodiralo – nisem mogla več. Po dveh hudih živčnih zlomih in dveh najhujših tednih mojega življenja sva z otrokom prišla domov. Potem pa se je pravzaprav šele začelo...
   Otroka nisem mogla dojiti – ali bolje, otrok tega ni želel. Le tista, ki je izkusila kaj podobnega, si lahko predstavlja, kako hudo je, če se mesec dni trudiš, otrok pa noče jesti pri tebi. Ure sva jokala oba – otrok, ker je bil lačen in ni hotel jesti pri meni, jaz pa, ker sem ga hotela dojiti, pa ni šlo. Po mesecu dni sem se dokončno vdala v usodo. Približno v tem času pa sem se tudi izredno zredila. In ta teža, veliko večja od prednosečnostne, je, z nekaj dodatnimi kilogrami, z menoj še zdaj. Ne morem reči, da se z njo dobro počutim. A kadarkoli pomislim na to, me popade nenormalna lakota in potreba po čokoladi, mastni in konkretni hrani. Ne, hujšanje mi ne gre. Niti malo. Ko se je dogajalo vse to, in še poporodno skakanje hormonov, sem prvič padla tako nizko, da sem sredi noči hotela pobegniti... in se obesiti. Mož me je ponoči lovil po dvorišču. Morda se sliši smešno, pa ni. Bila sem, vsaj mislila sem, da sem, na dnu. Otrok me ni potreboval, še več, hotel me ni, vse je zanimal le še otrok, moja mati pa je tako ugotovila, da sem moteč element med njo in otrokom, počutila sem se obupno. Edino, na kar bi lahko bila ponosna, moj otrok, je bilo čedalje dlje od mene. Ja, mislila sem, da sem na dnu. Pa zdaj vem, da nisem bila. Tisto ni bilo dno. Vsakič, ko od takrat naprej mislim, da nižje ne gre, da globje ne morem pasti, kmalu vidim, da ni tako.
   Vrgla sem se v delo, hotela sem postati popolna gospodinja. Delala sem cele dneve. Otroka sem čez dan pustila pri babici, da je tam spal, saj sta bila tako srečnejša skupaj, mene pa nista ne rabila ne želela. In čistila, popravljala, pospravljala, urejala, prenavljala sem stanovanje. Pekla sem marmelade in kruh, vlagala v žganje. Moji dnevi so bili vsi enaki – zjutraj sem vstala, dopoldne urejala otroka, ga peljala k babici, se vrnila, gospodinjila, popoldne šla po otroka, ga uredila in dala spat in delala še malo. Dosegla sem še eno dno in videla, da tako ne morem več. Vzela sem si več časa za otroka, več časa za moža. Bila sem bitke s starši, moževimi starši in možem (seveda... kdo jih ne?). In mislila, da mi bo uspelo. Vraga, nič mi ni.
   Dve leti sta morali miniti, da sem ugotovila, da tudi tisto dno ni bilo dno, in da vsa vmesna dna niso bila dna, da gre še nižje. Mož je le še prihajal iz službe in niti ni vedel, da doma živimo. Ničesar mu ni bilo treba storiti in ničesar ni več storil. Čedalje bolj se je posvečal svojemu hobiju, čedalje več časa je posvečal službi, čedalje manj je vedel, da ima družino. Kako bi le, saj ni imel več ne časa ne energije zanjo. Moški, tako poseben, ker sem se ob njem jaz počutila posebno, ljubljeno in zaželeno, je izginil. Niti ni več vedno spal doma, ampak je redno odhajal k svojim staršem in tam enkrat tedensko prespal. Nekaj zaradi njih in pomoči njim (živimo 150 km stran, starejša sta že, in on je edinec), precej pa zaradi svojega hobija in kolegov. Tja smo ves čas hodili tudi mi, vsak drugi konec tedna. In vmesne vikende je že kaj prišlo, da družinskega življenja, našega družinskega življenja, nisem več poznala. Moje zdravje je bilo vedno slabše. Bolezen, ki me spremlja že deset let, me psihično in fizično ubija in včasih sem bila tako utrujena, da zjutraj preprosto nisem hotela vstati. Leto dni sem iskala službo, neuspešno. Imam izobrazbo, ki je visoka, a popolnoma neuporabna. Nimam izkušenj. Nimam vez in poznanstev. Otrok je zrasel in postal... pravo sonce. Tako, ki te (tudi) opeče. Ljubim svojega otroka, a priznam, da je postal izredno naporen. Trmast, neubogljiv, in nikakor, ne zlepa ne malo manj zlepa nisem dosegla ničesar. Ne vem, katerega pristopa nisem poizkusila... in učinkovalo ni nič. Včasih je prišel kak dan, ko nisem mogla niti pripraviti testenin, ko nisem mogla niti vdihniti, ker je otrok potreboval pozornost/nadzor/mene ves čas. Vedno večje težave sem imela v odnosu s starši. Pa ne navzven, ampak v sebi – ker me čedalje bolj tišči moj odnos z njimi. Ves čas sem vedela, da bi se mogla bolj distancirati, in ker se nisem, so se zlahka prebili, kadar je bil pač kdo slabe volje. Ne, na nobenem področju mi ni uspevalo. Komajda sem preživljala dni, ko sem spet mislila, da je konec.
   Obupana sem možu povedala, kako hudo je, in da vem, da sem v zadnjih dveh letih že nekajkrat kričala na pomoč, a da naj za vraga verjame, da ne blefiram, da res ne zmorem. Niti malo.
Od tedaj se ni spremenilo nič. No, takrat sva se pogovorila, tudi o najinem odnosu, vedoč, da morava urediti midva predvsem to, da bova potem lahko urejala navzven. Trajalo je dva dni. Vsak dan huje je. Ni bilo takrat zadnjič, da sem ga prosila za pomoč. Pred kratkim sem ga spet. Čedalje manj lahko živim. Napisala sem „lahko živim“, ker želim tako že dolgo več ne. A kaj, ko tudi za to, da ne bi več, nimam moči. Zdravje mi ne služi, moža ne ganem, otrok ima raje druge,, mene pa muči, starši se znašajo nad menoj, kadar so slabe volje, službe si nisem sposobna niti iskati več, sem tako prekleto utrujena, in kot zakleto nam gre doma vse narobe – od različnih nesreč, okvar, stroškov, slabih novic v družini... Sedaj ne mislim več, da sem na dnu. Vem, da dna ni. Da so le padci globlje in globlje. In ni me strah tega, kako hudo je zdaj – strah me je, ker vem, da ni najhujše. Da je lahko – in da bo – še huje. Ni me strah tega, da bi le dosegla dno. Upam, da ga bom. Tedaj bom morda zmogla kaj... karkoli. Sedaj sem le še utrujena, sita vsega, brezvoljna in žalostna. Obupana.
   Ne mislim, da obstaja rešitev. Heh, v preblisku sem hotela začeti piti šentjanževko, pa sem ugotovila, da je ne smem, ker izničuje kontracepcijo. Saj ne, da si ne bi želela še kakega otroka. A kako, če sama komaj živim, mož pa me ne sliši, pa če jočem, prosim, rotim, vpijem, kričim, šepetam, grozim, obljubljam... Kako naj v tako življenje, v tako družino rodim otroka, kako naj še enega otroka obsodim na tako mater? Kakorkoli, ne, rešitve ni, in ne prosim zanjo. Le izliti sem morala vse. No, ne vse. Vsaj malo vsega.

lp

p. s. Upam, da nisem dala teme v napačen forum. Če sem, se opravičujem, in prosim moderatorje, da prestavijo.

[trzinka]

MucaMaca, temu se reče depresija in ja, potrebna je psihiatrična pomoč, ker boš samo še bolj pregorela in bolj tonila, žal
Dobrodošla med nami, ki smo ti podobni, enaki, smo že doživeli to, nekateri še vedno doživljajo, da pa se prit ven iz tega, težko pa sama, bo potrebna pomoč, vsekakor
Ne obupaj, ampak se zaženi v iskanje rešitve zase!

[matejka]

mucamaca 
Dobrodosla med nami tu na forumi. Tezke preizkusnje si imela in jih imas se vedno. Prelagam da si poisces psihiatricno pomoc, saj sama najverjetneje ne bos umogla. Tonila bos le se nizje, zato punca zlata poisi pravo resitev zase, da si opomores in zazivis lepo in pravo zivljenje. Naj ti bo otrok razlog. Bori se za njega.

Drzi se in pisi se kako ti gre.

[Toja]

MucaMaca, zelo  lepo si napisala, kolikor se taki zgodbi o tvoji stiski lahko tako reče...

Si popolnoma na pravem forumu in ti moram povedati, da so in bodo rešitve,
malo si poglej in preberi forum, pa boš videla, da nisi edina s takimi težavami.

Tukaj ti bomo pomagali, kolikor boš želela 

Ti kar daj iz sebe svoje stiske.
Vsekakor, pa je prva napaka, da se toliko pustiš izsiljevanju tvojih bližnjih(mame),
glede moža bi ti pa rekla, da išče "umik", ker ga tvoja težava verjetno zelo boli,
pa ti ne ZNA pomagat...verjemi, da glede tega verjetno ni slab mož, je pa prestrašen.

Se pa zelo strinjam z odgovori mojih predhodnic.

Drži se in NIKOLI ne obupaj, vse se pozdravi...

[MucaMaca]

Hvala.

Morda je depresija, jaz vem le, da sem neznansko utrujena in ne morem več. Rdeči alarm na moji bateriji ne gori več, ker je pregorel par let nazaj. Od takrat se pač vlečem. Vendar nikakor ne mislim, da sem edina, in še zdaleč ne, da mi je najhuje. Jaz še vedno živim.
Psihiatrične pomoči si žal ne morem privoščiti. Pa saj niti ne gre za to. Bolj kot ne sem se v vsem tem času naučila živeti s tem. Vem, da bo zvečer najbolj hudo in da bom par večerov na teden verjetno jokala, in ko grem spat, vem, da bom zjutraj potrebovala veliko veliko samoprepričevanja, da bom vstala. Vem, da to škodi tudi mojemu odnosu z možem, ker preprosto nimam več energije za biti potrpežljiva, za samo dajati in dajati... in se zato veliko prepirava. Ampak pač gre, dokler gre. In gre vedno. Tako ali drugače.
Otrok pa ni moj razlog. Resnica je ta, da mene moj otrok ne potrebuje. Tudi, če bi hotela živeti za koga drugega (kar, zame osebno, je tako ali tako napačen odnos), nimam koga tako privezati. Hvalabogu.
In vem, da mož ni slab. Vendar mislim tudi, da ga ni strah. Tak je pač njegov odnos do mene - ve, da bom preživela. Morda me vidi kot neko superžensko, ki ji še kripton ne more nič, ampak je pač nagnjena k jamranju, v bistvu pa ji ni in ji ne bo hudega, ker preživi vse. Bom dala čisto realen primer, ki se je zgodil: če on dvakrat kihne, ima gripo, ko pa so mene zaradi anafilakcijskega šoka z rešilcem morali odpeljati na urgenco, sem ga, ko sem kasneje prihajala k sebi, slišala, kako je po telefonu rekel, da imam "blago alergijo". Hehe. Pa tudi moja mama sploh ni slaba. Le krivična zna biti - ampak, seveda, to je moja resnica, njena je povsem drugačna.

Ja, povedati pomeni olajšati se. Hvala vam.

[Toja]

Psihiatrične pomoči si žal ne morem privoščiti.

Zakaj ne?
Psihiater je zastonj in še napotnice ne potrebuješ, rabiš pogor in diagnozo ter temu primerna zdravila.

Bolj kot ne sem se v vsem tem času naučila živeti s tem. Vem, da bo zvečer najbolj hudo in da bom par večerov na teden verjetno jokala, in ko grem spat, vem, da bom zjutraj potrebovala veliko veliko samoprepričevanja, da bom vstala. Vem, da to škodi tudi mojemu odnosu z možem, ker preprosto nimam več energije za biti potrpežljiva, za samo dajati in dajati... in se zato veliko prepirava. Ampak pač gre, dokler gre.

Vsega tega ti ni potrebno, prej ko boš sama sebi priznala, prej se bo začelo vse postavljati na pravo stran...ni ti potrebno trpet, ker nisi tega vredna...preveliko dela te bo popolnoma izčrpalo, zato ne
odlašaj in res čim prej poišči pomoč...

[Slavka]

MucaMaca   pozdravljena.


Si razmišljala, da bi se udeležila kakšne skupine za samopomoč, ki delujejo v okviru tega društva?

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/board,10.0.html


Vsekakor ne moreš samo dajati in se razdajati...vsak človek rabi tudi čas zase, da se regenerira. In ugotovila si, da tako naprej več ne moreš.
Torej so potrebne v tvojem življenju spremembe...poišči si pomoč in poskrbi zase, kajti žal, namesto tebe, tega ne bo naredil nihče.

Resnica je ta, da mene moj otrok ne potrebuje.

  kako to misliš? Seveda te potrebuje...zelo te potrebuje. Potrebuje tvojo ljubezen, tvojo bližino, tvojo toplino...  
Verjamem pa, da trenutno razmišljaš tako, ker so podobne misli obhajale tudi mene...mislila sem celo, da bi bilo mojima otrokoma boljše brez mene.  
A zavedaj se, da so te misli plod tvoje stiske in ne odraz TEBE.

Čimprej prični misliti nase in svoje potrebe...prični s postopnimi spremembami, ter vedi, da nisi superjunak, kot misli tvoj mož....zato mu pokaži in povej, da si tudi ti ranljiva, da rabiš pomoč, pogovor....odvrzi masko, ki jo nosiš in dovoli, da te spozna tudi v drugačni luči.

Poskrbi zase  

[mamica1]

Draga MucaMaca, vsako materinstvo je težko, če imaš ob sebi partneja, ki se izogiba obveznostim v družini in si ne vzame časa zanjo. Vem, ker tudi sama skušam to prekletstvo. Ampak, za vsako rit šiba raste so včasih rekli-pa nisem maščevalna ali hudobna, in verjemi, tudi taki pridejo na vrsto ne glede, da jih še vedno toleriramo in imamo rade.
Tvoja težava je res huda in se strinjam z puncami pred mano, da tega žal ne boš zmogla sama. Svetujem ti, da si čimprej poiščeš strokovno pomoč, da se  boš lahko začela počutiti boljše in tudi misli se ti bodo usmerile v pravo smer, in takrat bo viden tudi odnos z otrokom.
Otrok, ne vem sicer koliko je star, te ne zavrača, ampak raje sprejema ujčkanje pri babici, saj stari starši želijo pri vnukih nadomestiti oz. popraviti kar so pri svojih otrocih naredili narobe ali želeli narediti, pa so to šele kasneje ugotovili. Ne smeš dopustiti, da ti mama vzgoji otroka po svojem vzorcu, čeprav misliš sedaj da tega ne zmoreš, ker s tem samo sebi delaš škodo, ker se boš ti zaradi tega psihično obremenjevala in jezila in ta jeza gre potem na otroka in zavračanje je spet tu.
Kot rečeno, poišči si pomoč, in ko boš toliko pri močeh, prekini varstvo pri mami ter raje sama z otrokom nekaj ustvarjaj ali pojdi ven ali pa samo glejta risanke in verjemi, da se bosta na lep način spet začutila. Je pa res, da če smo starši slabe volje, najraje le-to stesemo na otroka, nam je za trenutek boljše istočasno pa zelo žal-vsaj meni (če se to že zgodi), saj otroci niso krivi, da se mi jezimo na partnerja ali karkoli že. Lepa beseda vedno lepo mesto najde, drugače pa raje uporabimo kakšno sankcijo (ne tepež) in mu na lep način razložimo zakaj prepoved.
Verjemi mucamaca uspelo ti bo, samo pogum in pojdi do zdravnika, to ni nič sramotnega, veliko nas je tukaj gor, ki smo to že prestali in mislim da nam vsem ni niti za trenutek žal, da smo se zato odločili in naredili to zase, ker moramo biti sami močni in se nase zanašati.
  da si nas poiskala, zdaj pa le majhen   na obraz in na delo za boljši jaz. Pa javni nam, kako si!

[MucaMaca]

Psihiater je zastonj in še napotnice ne potrebuješ, rabiš pogor in diagnozo ter temu primerna zdravila.

Nisem vedela. Verjetno tu na forumu najdem kake info o tem, kajne? Ker do družinskega zdravnika ne morem. Pa ne zaradi sramu, zaradi drugih okoliščin.

Možu se ne skrivam za masko. Večkrat sem mu povedala, kako hudo je. In njemu je 15 minut zelo hudo, potem pa se dela, da ni nič, da nisem povedala nič, da ni narobe nič. Odkrito sem ga prosila za pomoč, povedala, da sama ne morem iz tega, pa žal še vedno očitno ostajam njegov ideal jeklene lejdi. No, saj sem. Preživim vse Je pa res, da se trudi posvečati otroku in veliko poskrbi zanj, ko je doma. Od te zahteve nisem odstopila in tako mora bit. Oče mora biti tudi v realnosti, ne samo na papirju.

Odnos z otrokom pa... Pravzaprav je čisto v redu. Vem, da je zelo navezan na babico, ne bom rekla, da me včasih ne zaboli, v bistvu pa me ne moti. Tudi jaz sem imela zelo rada obe svoji babici, pa matere zato nič manjši - in ko sem odraščala, sem se bolj povezala z materjo, ne babicama. Čeprav bi vmes nekje, ko sem bila otrok, šla živet kar k eni od njiju... Že dolgo tudi ni v celodnevnem varstvu pri njej, po malem, in priznam, da to tudi meni paše. Ker sem brezposelna, to pomeni, da sem sicer 24 ur na dan samo mati. Kar je lepo, je pa tudi naporno. Pogosto imam kako uro, dve, tri na dan, ko sem sama doma. In ko uživam v miru in tišini, pa če kaj delam za gospodinjenje ali pa samo zase. Kakorkoli, glede otroka je pač dejstvo, da je precej naporen otrok, kar sicer ne zmanjša moje ljubezni, vzame pa veliko energije. Če sem jaz trmasta (in sem, zelo, priznam), je otrok postoterjena moja trma. In to je že res hudo. Le da sem jaz tista, ki nastopi bolj strogo, babica pa pač popusti. In ker potem otrok pri njej toliko ne trmoglavi (ker doseže svoje), izgleda, kot da samo pri meni tečnari. Ampak s tem se ne obremenjujem.

Trenutno se "zdravim" z abnormalnimi količinami čokolade, ja (saj baje res učinkuje proti depresiji...), pa spala bi 20 ur na dan, če bi se dalo. Seveda se ne da. In seveda ne bi spala ponoči. Takrat ne morem. Smisel za humor me pač ne zapusti, čeravno je bolj črn. Sploh podnevi sem večinoma čisto ok. Večeri so obupni.

[Slavka]

V pomoč pri izbira psihiatra:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84


http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

[MucaMaca]

Hvala.

Vem, da sem morda kaj zmedeno pisala. A resnica je ta, da na nikogar nisem jezna, ne na moža, ne na mamo, ne na otroka. Ne rečem, da ne boli, ker mož ob službi in hobiju praktično nima časa za družino (In kateri k... za vraga se je spomnil še računalniških igric?!? Dobro, pa saj tudi on potrebuje odklop.) in da ne boli, ker se tako očitno trudi preslišat moje klice na pomoč, tudi ne rečem, da moj odnos z materjo ni boleč in da ne boli, ko vidim, da sem v trikotniku moj otrok - moja mati - jaz ravno jaz tista, ki je odveč. Vse to boli, ja, peklensko boli. A niso krivi oni. Zato (načeloma, če nimam ravno slabega dne), nisem jezna. Samo moje počutje je že dve leti vedno slabše in slabše. Le to bi rada presekala. Pa mi ne uspe. In seveda pride moment (čedalje pogosteje, priznam), ko v sebi stresem vso jezo na druge. In ne mislim, da so idealni, pa tudi jaz nisem, in niti nisem jaz vsega kriva, tako kot niso oni - tako pač je. A zavedanje vsega tega žal ne spremeni ničesar. Sranje, ja.

[Slavka]

MucaMaca 

Če boli, potem je zagotovo tam neko nezadovoljstvo...žalost. Kot sem že rekla, potrebne so spremembe v teh odnosih, kjer čutiš bolečino....spremembo pa narediš znotraj sebe, s svojimi mislimi.

In ne gre za to, če si ali nisi jezna...tudi jeza je čustvo, ki ga lahko pokažeš...gre predvsem zato, da si ti nesrečna, da izgorevaš v močni želji, da bi vse "držala skupaj" in ob tem pozabljaš nase in svoje potrebe.
Seveda se potem to pozna na počutju, si utrujena, izmozgana, nesrečna...

Seveda se da to "presekati", vendar ne naenkrat...Ker smo navajeni določenega delovanja in mišljenja leta in leta, ne zmoremo spremeniti tega v enem trenutku...to je proces, ki zahteva potrpljenje, kajti šele čez čas se pokažejo rezultati.

Priporočam, da vzameš v roke tudi katero od teh knjig, kjer boš prav gotovo dobila dobre napotke zase:

http://nebojse.caprae.net/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=818

http://nebojse.caprae.net/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=558

http://nebojse.caprae.net/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=737&Itemid=99999999

http://www.om-ezoterika.com/Detajl.asp?id=9789612000059

Preberi pa si tudi tole:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=50&Itemid=2

[martinca]

Socustvujem in  sem prav zalostna kaj takega prebrat, kako zivljenje nekatere udari in nihce mi ne bo rekel, da si je vsak sam cesa kriv. Mislim da z mozem nista za skup! Samo zase je poskrbel : ce pamu kaj ocitas, bos vidla, se bo razjokal, da je njemu najhujse, predvidevam : nikoli ne bo 100%, niti 75 % na tvoji strani, pac pa bo s prstom nate kazal, ces kot na vzrok njegovega umika - to so moski brez hrbtenice nezmozni odgovornost sprejet. Vse kaze na to po njegovme rvnanju sodec, da "mu je 15 minut hudo." (hudo je njemu zase.) Zame bi to bila oblika nasilja nad mano, ce meni moj partner ne bi prisluhnil in nic pomagal !!!!!!!!! Potem pa ko ga j* ... To se ne dela! Imam sreco, a se nisem porocila z nobenim takim mrtvakom! Joj kaj vse se na svetu dogaja.. In vsi ostali, tasca, tast, vsa zlahta, se dela, da je vse lepo in pravv!

Ves kaj, ti jim mocno zmoti njihov mir, udari mednje s tvojimi tezavami na enem druzinskem srecanju in pri tem ne izgubi nadzora, vsakomur povej, kar jim gre, kako je tvoj zakon zanic, zavpij nazaj na vsako njihovo groznjo in dominantno pokroviteljsko nazaj, zvito jim odgovori in vstani in vsem povej, da nimas od nikogar nic in zahtevas in imas pravico od njih pricakovati pomoc, ker ima tvoj moz mehkega in se joce zaradi sebe, v primeru tvojih NORMALNIH ZAHTEV PO NJEGOVEM SODELOVANJU IN OCETOVSTVU PA SE NAD TABO IZZIVLJA (Vse jim povej!!! JAVNO NA VECKJEM SRECANJU) in da ti pa tudi nisi robot, da bi zmogla toliksne obremenitve in si pametna zenska, ki zarad nerazumevajoih bedakov v krogu druzine kot so tile, ne mislis izgubiti opravilne sposobnosti!  Za zacetek torej naredi štalo , zacni vse tezave razlagati  glasno in vsa pricakovanja in glej, da se ne bos napila in nadaljuj kljub ignoriranju in muzanju, spelji vse do konca, itak bos takoj videla, kdo je tvoj prijatelj, kdo te bo potolazil, to naredi na kaksni 30, 50, 50, 60, 70 letnici ali cem podobnem !

 Hijene bodo udarile nad tabo in hotele skriti tvojega "ubogega" moza, ti pa vztrajaj in brani sebe do konca in izpostavljaj kaksen je in kaksni so vsi, govori mirno, kot da branis zivljenje. Naredi to in od vsakega zahtevaj OPORO zase in ce ti kdo ocita nujen obisk psihiaitra, zahtevaj nujen obisk psihiatra tudi za moza!!! Ker to ni zrela oseba, jim pribij!  

Zase pa reci da bos sama psihiatra obiskala sele takrat, ko te bodo peljali   (saj ni res  : valda ga bos sama obiskala po potrebi, toda nihce naj tega ne izve! Ker ce izvedo, glede an to, da NIMAS NIKOGAR NA RAZUMEVAJOCEGA, te bodo VSI naredili po tej ekspresiji morda le za "druzinsko norico", to ti napovedujem, posebo ce bos potem celo uro ali vec jokala, bodo rekli "Aha aha ji je zivec spustil, se bomo morali pogovorit , kaj bomo storili z njo, ali bi kar resilca poklicali"  saj pa jih vidis, da TUDI ZDAJ NISO NA TVOJI STRANI).  
 
No, pustimo zdaj to "coming out of". ce ne bi bila v taki depresiji, bi se odprla in vsaj pridobila prijatelja, prijateljce od zunaj in bi v tem primeru nekako hitro in lazje osvestila svoj polozaj brez takega ostajanja v teh bolecinah, ker tole pa ni nicemur podobno,kar prestajas! Ljubi bog, meni bi se zmesa,o, ce me ne bi nihce od moje lastne ustvarjene druzine imel rad!!! Dobra si da zdrzis!  Vem da ti je tezko. Tako pa realnega pogleda v tem samotnem prestajanju tezav od zunaj nimas, vcasih pa pomaga kriticna ali socutna beseda tujca! Mislim da si storila sama glavno napako, ko po porodu nisi poiskala pomoci in se nisi nikoli dokoncno pobrala. Jaz ti pravim, da pojdi zdaj in se odloci za pomoc sama sebi! Svetovala bi ti, kdo bi ti pomagal,  ce bi vedela, kdo je to. Med mnoziCo psihoterapevtov pa ne vem, kdo je to! Namrec nekaj jih je med njimi tudi zasluzka iscocih kulturologov in podobnih, glej da je v resnici psiholog, psihiater, psihoterapevt !


Jaz trdim, aha zakaj vse to moje pisanje. Trdim, da je tvoje hude stiske kriva tudi oddaljenost tvojega moza od tebe!  

Ne pa samo tvoja, ocitno poporodna depresija, ki je niis nikoli pozdravila  

Ves cas so bili drugi okoli tebe hladni inniso videli tvoje stiske, pa bi jo kot bliznji morali, ce bi bili vredni naziva BLIZNJI!

Uprizori jim lepo, nekaj, naj pozrejo   In mocnaa bodi, imas veliko cast,  v tem, da si popolnoma za vse SAMA NA SVETU    ves kako malo je ljudi, ki stojijo sami proti svetu? In kaksna cast je braniti pravico, vse dobro, proti vsem?

Ce te imajo radi, bodo še naprje prisli k tebi na obisk in kaj pomagali. Ti jih samo imej rada oz. bodi, kar si, kot zelis sebi, zeli tudi njim, dobro. Pa bodo s tabo. VI NE BODO NA STRANI BABICE IN MOZA !


POTEM PA ZACNI OBISKOVATI SKUPINE ZA SAMO POMOC IN SE NA VELIKO RAZLAGAJ O SEBI!

CIMVEC, CIM POGOSTEJE!

PELJI SE TUDI NA DRUGE SKUPINE IZVEN TVOJEGA KRAJA

  (NI VSE V PSIHIATRU IN ZDRAVILIH!)

NAJPREJ SI DAJ ZADFIHATI, CE TO GRE, S POGOVORI!

VIDELA BOS, KAJ JE PRAV IN KAJ NI PRAV, tvoja boleciona se bo zmanjsala, ker bos naletela n sebi pobne in razumevajoce ljudi!


Zdaj pa glavo gor in pojdi v nov dan s tem, kar ima s in kar zmores in si zapomni, da si skoraj vsega sposobna, biti srecna res trenutno ne  mores biti, toda TO TE CAKA,  BITI DUSEVNO ZDRAVA JE TVOJA PRAVICA IN TUDI DOLZNOST. lhko ti uspe!  

[Aslan]

Muca Maca pozdravljena.

Glede na napisano ... in na vse večji občutek nemoči spopadanja z življenjem,
bi tudi jaz ocenila, da gre za depresijo. Bolezen se priplazi počasi, tiho in sploh ne vemo kdaj nas ujame v svoje kremplje tako, da nam začne ona krojiti življenje. Samopodoba se ruši, življenjske energije je vse manj, medsebojni odnosi postajajo vse manj prijazi, začnemo se zapirati sam vase, v svoj dom ...

Moj nasvet je: Nujno poišči psihiatra (je brezplačno).
Zdravljenje z antidepresivi pripomore k temu, da pridemo toliko na zeleno vejo, da lahko potem sami naprej delamo potrebne korake. Ne boj se antidepresiva, ne boš postala odvisna od njih.
V začetku je nekaj tednov malček neprijetno glede stranskih učinkov, se pa nato unese in počutje se izboljša.

Priporočila bi ti tudi, da si poiščeš psihoterapijo (ta je žal večinoma samoplačniška).
Jaz bi na tvojem mestu iskala v smeri "sistemske družinske psihoterapije" ...
Skozi napisano sem začutila da je v vaših odnosih veliko neizgovorjenega, nerazrešenega.

In nenazadnje spremenimo lahko le SEBE.
Ko se spreminjamo mi sami, se bodo posledično prestrukturirali tudi naši odnosi z drugimi.
Upati si odvreči maske in povedati kako ti je, kaj te tare, kaj so tvoji strahovi ...

Skozi vso tvojo zgodbo sem imela občutek, da si pozabila nase.
Na to kaj so tvoje potrebe, želje ... kako si želiš živeti ti ...
MucaMaca tvoj odnos do same sebe je zelo pomemben dejavnik.
... imam občutek, da ti vedno poskrbiš za vse ostale ... nase pa pozabljaš ...

PS:
Otrok potrebuje mamo!
Le skupen dialog morata ponovno najti, najti občutek pripadanja, povezanosti ...

Ostani še naprej z nami ... 

[MucaMaca]

Slavka, zanimivo, da si objavila link o izgorelosti. Pravzaprav nikoli nisem pomislila, do danes... Malo preden sem zanosila, sem pustila težko pridobljeno delovno mesto, ker sem pregorela. Povsem. Zdravstveno stanje je bilo na eni najnižjih točk, delovne obremenitve pa vsak dan večje, in ko je delodajalec predlagal, da bi delala 6 dni na teden, sem pustila službo. Tako da sem v bistvu pregorela takrat. A ker sem dva meseca kasneje izvedela, da sem noseča, sem vso energijo vložila le v to, da bi donosila. Ker je bilo zelo težko.
Morda sem zato kasneje, ko niti po porodu ni šlo lahko (jaz pa sem se prej prav "tempirala", da moram nekako preriniti do tam, pa bo steklo), res padla. Komplikacije pri meni, bolezen otroka in neuspešno dojenje skupaj s hormoni so bili potem pač prehud udarec, ker sem bila že izčrpana. In morda se me je takrat res lotila poporodna depresija, vendar je bilo žal tako, da me nihče ni razumel, čeprav sem povedala o tem. Bolj kot ne sem slišala le, da se moram zbrati zaradi otroka in da naj se poberem zanj - kar pa je bil zame le še en znak, da v bistvu nikomur ni bilo mar ZAME.

Martinca... večkrat sem prebrala tvoj zapis. Prvič kar malo z razprtimi očmi, zgrožena, "ne ne, saj niso taki, niso tako slabi, niso krivi oni", drugič pa žalostna, saj sem nenadoma vsemu lahko le pritrdila... Ko sem premislila, pa moram priznati, da je resnica nekje vmes. Res je, da ima moj mož velike težave s sprejemanjem odgovornosti. Na vseh področjih, kjer bi moral za kaj prevzeti odgovornost. Morda le na službenem ne, glede tega se mi zdi zelo suveren. Na zasebnem področju pa v nobenem odnosu ne prevzame odgovornosti. Vem, da to izhaja iz njegovih odnosov s starši - to ni opravičilo, to je preprost razlog. Vem tudi, da me ima rad - žal pa je njegov način tak, da meni trenutno ni zmožen dati opore. Vse to pišem zato, ker vem, da njegovo ravnanje ni opravičljivo, določene stvari bi želela, da bi se v najinem odnosu spremenile, vendar vem, od kod izvirajo. Prav tako vem, da ni ves slab. Lahko je čudovit partner. Vem, da je lahko. A ni. To ne pomeni, da ga nimam rada, in želela bi si ostati z njim, vendar tudi, če bi sama storila karkoli glede sebe, to še vedno ne bi bilo dovolj za najin odnos. Ta je namreč delno posledica, delno pa, kot si napisala ti, vzrok. Oboje. A preprosto ne vem, kako mu dopovedati resnost situacije - zame in za najin odnos. Ker oboje je na psu. On pa pravi, da me vidi, da sliši, da želi pomagati, vendar njegova dejanja delujejo, kot da gre vse mimo njega.
Hec je v tem, da imam načelno podporo vseh, vsi mi govorijo, da me podpirajo - do takrat, ko bi me morali. Težko je priznati, a reč, ki je pravzaprav še ne morem odpustiti svojemu očetu, je ravno to, da v nobene od prepirov z materjo ni stopil na mojo stran. Čeprav ni imela vedno prav ona (kot tudi jaz ne, seveda). In tudi z možem se o tem precej pogovarjala - da je treba partnerja podpreti.
Sorodstva nimam. Moževo sorodstvo je veliko, a si nismo blizu, moja (izvorna) družina pa smo le starša, brat in jaz. In scen ne želim delati, niti jih ne nameravam. Nisem tak tip človeka. Sceno naredim, če mi poči v trenutku. Planirati takega izpada pa... ne. Mislim, da niti ne bi bilo nobenega pozitivnega efekta, prav nobenega, samo slabše bi bilo. In jaz bi se počutila slabše.

A res mislite, da potrebujem psihiatra? Ne, psihoterapija samoplačniško ne bo šla. Jaz nimam nobenih dohodkov, mož pa tudi ne sanjske plače. Saj se ne pritožujem, nekako se zrinemo skozi mesece, včasih malo lažje, včasih težko, včasih pa ne, a dodatnih stroškov si nikakor ne morem privoščiti. Žal, tudi, če gre za zdravje, trenutno ne. Bo moralo iti drugače.

[MucaMaca]

Hvala vsem. Čudoviti ste. Pardon, ČUDOVITE STE 

[Slavka]

MucaMaca  Opazim, da bolj, ko pišeš...bolj se odpirajo nova in nova spoznanja...pojavljajo se nove povezave med tvojim počutjem in nezadovoljstvom z življenjem, ki ga živiš.

Meni je moj psihiater ob prvem obisku dejal naj si zamislim, da sem kot posoda, v katero kapljajo kapljice vode (naše težave in stresi) ....in kljub temu, da kapljajo počasi, se posoda nekoč napolni in nato se vsebina prične razlivati (pregorimo) .....

Ti si doživela precej stresnih dogodkov in ker si jih dejansko le nalagala vase...prevzemala vedno več in več skrbi, odgovornosti...si prišla do točke, ko tega več ne zmoreš. In zato je sedaj čas, da pričneš s spremembami, kot sem že dejala.
Jaz ti res toplo svetujem, da obiščeš kakšno izmed skupin za samopomoč....tudi to je oblika "terapije", pa še brezplačna je. 

Vsako potovanje se prične s prvim korakom.... 

[martinca]

Mucamaca, ti ze ves    Pa ko vse kriticno premislis, do sebe in drugih. Tvoja zgodba me je razzalostila. Zelo sem srecna, da nimam druzine, ki mi ne bi pomagala, ne stala ob strani in s katero bi bila tako odtujena. Lahko bi ti pomagali.... Bom tudi jaz malo oladila : ne bi pa tako hitro krivca iskala zgolj v lastni bolezni  ker tako kot opisujes, imajo tud drugi, posebno moz, nekaj masla na glavi. Kako pa je z njim in v njegovem zivljenju v resnici, kaksno sploh je, pa se tebi niti ne sanja... Ker ga imas rada, te lahko po svoje vrti in tvojo moreitbitno kritiko in resen pogvor  prikaze kot tvojo sumnicavost ali "nor izpad", celo pred drugimi s prstom nate pokaze, ces "kako je vedno bolj nemogoca, zadnja leta je z njo slabse jaja, jo bomo morali nekam spraviti, vidite mene, revcka, ki ne zmorem vec sam z njo.."   Edina zrtev si ti, pa tudi sama se krivis, da si "pac nesrecna," pa  da "saj ni tako hudo". Jaz te ne bom nic prepricevala. A edino vpleteni veste resnico, kolkor imate pac vpogled v zivljenje en drugega glede na to, da vnaprje zaupas drugim in niti tega ne ves, kod ti kdo po svoje hodi, povedal pa sam od sebe ne bo, saj ni nor, rad ima doma perico in gopsodnjo, ali pa bo zaigral uzaljenega revcka spet   Jaz ti zelim samo, da bi ti bila srecna, ugotovi sama, kako do tega priti, kako se na novo sestaviti - toda ce se druga stran , OD TEBE ODTUJENA, ne spremeni in do tebe ne otopli, tudi tebi nikdar ne more biti boljse, njihovo , njegovo toplino nujno rabis za ravnovesje. Ce je ne dobis, pac to niso tvoji pravi bliznji, beseda bliznji pove vse.

[Baysha]

Pozdravljena Mucamaca!

Jaz bi rekla samo dvoje:

1. Popolnoma se strinjam z martinico ... res da se zdijo njene besede grozne, je pa v njih veliko resnice ... če si človek ne zatiska oči pred resnico, je to celo sposoben uvideti

2. Dozdeva se mi, da če vse te zadeve o katerih je sedaj tle debata ne bi ble tako resne, potem verjetno o njih ne bi pisala in iskala tako imenovanega "second opinion"! Mislim, da se ljudje ne ubadamo s stvarmi, ki nam niso moteče. Že to, da si se prijavila in se izpovedala pomeni, da vidiš v vsem tem neko hudo stisko s katero sama ne vzdržiš več. V prvem postu si lepo napisala kaj te tezi ... in to verjetno z nekim razlogom in ker je to resnica ... ne razumem zakaj sedaj olepšuješ in govoriš da ni tolk hudo. Zakaj si zatiskaš oči pred resnico? Premisli!


Želim ti vse dobro in te razumem


Pozdrav vsem forumašem od mene

[MucaMaca]

Hvala obema.

Delam na tem, res... da bi bilo bolje... delam na tem. In je določen premik že v tem, da sem prišla sem, na forum, in na skupino, in da zdaj ščem pomoč naprej. Možu pa mislim, da je tudi končno kapnilo, kako resno je. Sploh, ko sem mu povedala, da sem poiskala pomoč drugje, in da ima zdaj zadnjo šanso, da pokaže, da je tudi on ob meni. Bomo videli, možnosti puščam odprte, ampak ne glede na to, koliko upanja izgubim, ga v meni še vendo ostane vsaj malo. Upam, da se ne motim...