Besede na ''papirju''

[Nefertiti]

Lep pozdrav

Že cel teden berem prispevke in pregledujem forum. Do sedaj nisem zbrala poguma, da bi kaj napisala in ne vem, če bom sedaj dejansko stisnila gumb pošlji, ampak sem vsaj registrirala, da imam to možnost. Tudi to je nekaj? In se trudim, moram povedati nekumu kako zelo mi je težko, kako se mi je podrl svet in kako nisem opazila, da se mi je podiral že prej.

Stara sem 23 let, skoraj 24 in sem trenutno v prevem letniku faksa. Jap, prou ste slišali, 24 let in šele v prvem letniku. Zadnjih 5 let nisem počela nič v smeri s študijem in grozno je koliko časa sem izgubila. Vseeno sem se spravila v red in se vpisala. Prav tako je moj  fant nehal pavzerati to leto in nadaljuje z drugim letnikom. Vse se je uredilo, malo prepozno, ampak vseeno. Vsaj mislila sem, da se je. Pa sem se še enkrat uštela. Zakaj bi bilo življenje lepo? Zakaj bi se ena stvar uredila in pustila ostale pri miru? Seveda je moralo iti nekaj narobe in tudi je. Ker sva bila s fantom oba na faksu se je odločil, da bi rad izkoristil svoje študentske dni in se ne bi nagibal k družinskemu življenju kot sva se. Po 8ih letih in pol sva šla narazen 

En mesec je od tega in jaz se počutim obupno. Čeprav sva bila skupaj od najinega 15.ga leta, sva bila nekakšen steber veze za vse in naju sama. Nikoli nama ni bilo težko biti skupaj, vse bi naredila zanj, bil je moj svet, imam pa občutek, da njega najin razhod ni čisto nič potrl. Bil je moj najboljši prijatelj, nekdo kateremu sem lahko zaupala vse in nekdo, ki me je zapustil zaradi nekaj litrov alkohola in dobrih žurk. Povrh vsega pa mi je letos februarja umrla babica. Doma smo bili pretreseni, še posebej mami in jaz saj smo bile zelo navezane. Vsekakor to leto ni bilo moje leto 

Ko takole razmišljam in berem vaše objave, sem opazila, da vsakič, ko se mi zgodi nekaj groznega, nekaj iz česar ne vidim izhoda, pomislim na samomor. Sram me je priznati, da sem tako našla vašo stran. V google sem vpisala '' samomor tema '' in me je vrglo sem. Ni prav in ni pošteno do vas, še posebej, ko sem prebrala kako se nekateri borite, kako vam je težko, jaz pa sem čisto preč zaradi (ne)ljubezenskih težav.

 Ne morem se znebiti občutka, da moje življenje nazaduje in to me spravlja v obup. Nimam volje do življenja, ne vem zakaj bi se trudila in v čem je smisel, da živim.

Že v naprej se vam opravičujem, če bom slučajno stisnila gumb pošlji, ampak si ne morem pomagati. To so moje trenutne misli in moram jih povedati, čeprav sem kar nekaj problemov zamolčala in bi najbrž morala tudi te. Ampak me tako zelo boli, da bi se naraje razpočila, ker jokati tako ali tako več ne morem  Že sama misel, da ko bo tema objavljena in bo vse kar sem napisala resnično me navdaja z grozo. Še posebej, ko bi se bilo toliko lažje pretvarjati, da se ni nič zgodilo. Da bi babi poklicala in rekla, da se je samo hecala, da bi se fant zbudil zraven mene in rekel, da so bile vse le grde sanje. Ampak se ne bo. Nikoli več.

Rada bi se zahvalila vsem članom foruma, ki nezavedno rešujete življenja in ste tu tudi za tiste, ki se nimajo poguma prijavit in povedat svojo zgodbo. Z svojimi nasveti, zgodbami in preprosto, ker ste tukaj ste me spravili v jok in mi pomagali v natežjih trenutkih, tudi če tega niste vedeli.

Prosim ne se obremenjevat z odgovori na mojo temo, ker sem le skušala spraviti besede iz sebe in nikakor nočem odžirati vašega časa, ki je toliko ljudem tako zelo pomemben. Hvala, ker ste tu  in prepričana sem, da veliko ludem, kot tudi meni, to pomeni ogromno. 

[Arwen]

Nefertiti  dobrodošla med nami 

[Slavka]

Nefertiti  

Jaz sem vesela, da si stisnila gumb "pošlji" ... storila si prvi korak, ki je ponavadi najtežji. Nekomu zaupati svojo stisko... in konec koncev priznati sama sebi, da je res, kar se je zgodilo.
In stiska je lažja, če jo lahko daš ven...če jo lahko deliš z nekom...ko vidiš, da nisi sama in edina, ki se ji ruši svet...

Ker sta se s fantom, po 8 letih razšla, je razumljivo, da si obupana...da ga pogrešaš....da te trga bolečina. To so čustva, ki nas prevzamejo ob izgubi...in potreben je čas, da se umirijo. In potem je tukaj še prebolevanje smrti tvoje babice, kar te je še dodatno razžalostilo.

Ko takole razmišljam in berem vaše objave, sem opazila, da vsakič, ko se mi zgodi nekaj groznega, nekaj iz česar ne vidim izhoda, pomislim na samomor. Sram me je priznati, da sem tako našla vašo stran. V google sem vpisala '' samomor tema '' in me je vrglo sem. Ni prav in ni pošteno do vas, še posebej, ko sem prebrala kako se nekateri borite, kako vam je težko, jaz pa sem čisto preč zaradi (ne)ljubezenskih težav.

Ti lahko povem, da sem tudi jaz ob izgubi moje mami doživela tako hudo stisko, da sem razmišljala le o samomoru...v bistvu sem želela končati bolečino, ki me je razžirala znotraj. In ob takih mislih je prav, da poiščeš pomoč...poveš o tem...se zaupaš....brez sramu in slabe vesti. Zaradi tega NISI šibka...NISI nora...NISI nesposobna in NISI edina....SI le človek v hudi stiski. In lepo je, da si prišla na našo stran, kjer boš videla, da se da zmagati.  

Ne morem se znebiti občutka, da moje življenje nazaduje in to me spravlja v obup. Nimam volje do življenja, ne vem zakaj bi se trudila in v čem je smisel, da živim.

Trenutno ti žalost megli pogled v prihodnost....izgubila si neko stalnost...varnost...Zdi se ti, da si ostala "sama" na celem svetu...A vedi, da je pred tabo še veliko lepega...Stara si 24 let, pričela si s študijem...usmeri se v ta cilj. Naj ti bo v izziv, da dokončaš fax....Ne razmišljaj preveč o prihodnosti, temveč izkoristi vsak dan posebej...Saj nihče ne ve, kaj mu prihodnost prinaša....in če napišem neko "zlajnano" modrost: "ko se nam zdi, da so se zaprla vsa vrata, dobro poglej in videl boš, da je odprto okno"  

Piši nam...piši sebi...napiši "pismo" bivšemu fantu (ne da mu ga pošlješ), da daš ven svoje občutke žalosti....jokaj...žaluj. In počasi bo bolje.

Če pa boš imela občutek, da te misli na samomor preveč okupirajo, ti priporočam, da greš morda le do zdravnika/psihiatra, kajti včasih rabimo tudi antidepresive, da z njihovo pomočjo prikličemo v naše življenje smisel.

No, moj sin (15 let) je zadnjič rekel: veš mami, tisti, ki razmišljajo o samomoru si v bistvu NE želijo umreti, temveč NE želijo več živeti. In res je...ne želimo si več živeti tako, kot živimo...a vendar lahko to spremenimo, pa ne s smrtjo.  

Objem ti pošiljam  

[mada]

Živjo!
Tudi jaz sem se pred kratkim prijavila na ta forum, ampak iz malce drugačnih razlogov.                Ampak dejstvo je, da imamo vsi težave in da imamo vsi občutek radosti in veselja, če ne tega ne bi pogrešali.                                                                                                                       
 Tudi meni je leta 2007 umrla babica in ker me je vmes grabila depra, sem tudi jaz to sprejela z neizmerno žalostjo. Tudi meni se je počutje poslabšalo, vendar sem večkrat razmišljala, da sva se štekali, si zaupali, jaz sem ji vedno bila pripravljena pomagati na kmetiji, ker je bila tako zelo pridna in nesebična. Skratka imela sem jo neizmerno rada in sem jo močno, močno pogrešala. Ampak vedno sem se trudila, da se ob misli nanjo nasmejim, ne takoj zjočem in da vedno mislim, kakšne vrednote nam je zapustila in da tam kjer je, je srečna in da če bi me vidla da jokam, bi rekla, ne jokat, vse je v redu.
In počasi je bolečina izginila, ostajajo pa lepi spomini.
Pa čeprav sem se zdajle jokala, ko tole pišem.
Skratka, pogum, pogovor, nova poznanstva s fanti in še kaj te bo spet spravilo na boljše tire, ki pa tudi zdaj niso slabi, kajti vse to nas krepi in dela boljše.

[Libby]

super si to napisala, mada 

[matejka]

nefertiti  dobrodosla.

Jaz sem tudi vesela da su stisnila gumbek poslji in se nam tako pridruzila na forumu. Tu nas je zelo veliko z podobnimi pa tudi prav razlicnimi tezavami. Skupna nam je stiska oz boj z njo.
Pisi na forum, kajti mogoce ti o lazje.
Meni je ta forum veliko pomagal, saj je zelo veliko clanov cuovitih. Tu ti bomo prisluhnili, ti skusali svetovati, ti namenili kako tolazbo. Na forumu si delimo svoje izkusnje, spodbujamo drug drugega, smo prijatelji med seboj, mislimo drug na drugega... Najvec pa moras zase narediti sama. Za svoje pocutje. Fant bo mogoce spoznal, da ne more brez tebe in se bo vrnil. Si a tudi se mlada in mohoce te tvoja prava ljubezen se nekje caka. 
Verjamem da je bilo slovo od babice hudo, sploh zato, kr si bila navezana nanjo. Odsla je iz tega sveta, a v svojem srcu jo lahko nosis vedno in na tak nacin bo vedno s teboj. V srcu in mislih.

Dovolj od mene zaenkrat.Pisi nam se kako je s tabo!

[Nefertiti]

Arwen: Hvala 

Slavka:
Točno tako se počutim Šibka, nora, nesposobna in edina. Obupno kako sem lahko dovolila, da se je kaj takega zgodilo. Da sem uspela priti do te točke, da sem se tako navezala, da ne vem kako naj živim brez ljudi, ki so me obkrožali ves ta čas. Da sem dovolila, da mi postanejo ves moj svet in nisem razmišljala, da jih morda enkrat ne bo več. Tako sem bila slepa v svojem prečudovitem, sanjskem balončku, da ko je počil, sem se zrušila. Nisem niti vedela, da sem postala tako odvisna od njih. Vedno sem bila družabna, vesela in polna optimizma, vsaj kar se tiče mojega življenja na splošno. Ugotovila sem, da sem samo sebe prevarala, ker stvari nikoli niso tako čudovite in nikoli nisem resnično razmišljala o problemih kot razmišljam sedaj. Počutim se tako osamljeno, tudi kadar sem obkrožena z ljudmi. 
Tvoj sin ima čisto prav (pameten fantič za 15let) in ima srečo, da ima tako mamo kot si ti. Moji se nikoli ne bi pogovarjali o taki temi. Hvala za tvoj odgovor. Resnično mi pomeni veliko in kot si rekla ... upam, da se bo odprlo okno in, da ne bom prevelika, da bi se zrinila čez. Vračam objem. Hvala 

Mada:
Oprosti, ker sem te spravila v jok. Tudi jaz sem se zjokala, ko sem prebrala tvoj odgovor. Točno tako bi moja babi rekla - ne jokat, vse bo v redu. Ampak ne morem si pomagati. Tako močno jo pogrešam. Nikoli ne bo videla mojih otrok (če jih bom kdaj imela) in zamudila bo toliko stvari, ki jih jaz tako obupno želim deliti z njo. Vem, da se moram spominjati dobrih stvari, ampak vse na kar mislim je - še dobro, da je ni tukaj in ne ve, da sva se s fantom razšla. Oboževala ga je in bi jo zlomilo, če bi vedela. Vedno je govorila - samo, da vidim tvoje otroke z Hmhmhmhm in bom srečna, potem pa lahko tudi zapustim ta svet. No pa sem jo razočarala. Ne le, da ni doživela dneva, ko bi postala mamica, še razšla sem se s fantom. Po drugi strani pa si vedno rečem,da me babi spremlja. Vsakič ko vidim sonček, kapljico na listku ali slišim ptička žvrgolet v tem mrazu pomislim, da me gleda (pa ne verjamem, da je življenje po smrti) in to me navdaja še z večjim obupom. Seveda se najprej nasmehnem, potem pa me prešine misel, da vidi vse moje trpljenje, da ji je še stokrat huje kot meni (taka je bila - vedno je trpela bolj kot ljudje, ki jo obkrožajo saj si je naložila vso njihovo breme) in se mi zdi, da sem jo razočarala. Še enkrat se opravičujem, ker te je pisanje odgovora spravilo v jok in hvala za odgovor.   

Libby: Res je super napisala. 

matejka:
Ne bo se vrnil. Je dejstvo, ki se ga moram naučiti sprejeti. Lažje bi bilo verjeti tvojim besedam, se navdati z upanjem in verjeti, da sem bila tako super, da me ima tako rad, da ne želi zavreči kar sva imela. Vedno sem ga imela bolj rada kot on mene, vsaj mislim tako, in to je bil moj propad. Tudi nisem več tako mlada. Vsi mi kar naprej to zagotavljajo in se strinjam z njimi. Mogoče ne bom nikoli spoznala nekoga drugega. Mogoče je bilo to to in sem porabila svojo kvoto za ljubezen in se moram sedaj naučiti biti sama. Hvala za odgovor, matejka.  Res ste člani tega foruma čudoviti

[trzinka]

Nefertiti

najprej bi ti povedala, da babica ne bi bila razočarana nad teboj in nisi kriva, če sta se s fantom razšla, pač tako se je izšlo v življenju. Prepričana sem, da bi ti rekla: "Obriši solze, glavo gor, življenje gre naprej, mlada si....Srček zdaj boli, ampak bo ozdravel..."

In res je tako. Ko se razidemo z drago osebo je hudo, razmišljamo, premlevamo, trpimo......ampak vstati je treba in iti dalje...ni edini na tem svetu, jih je še veliko, ki si zaslužijo tvojo ljubezen in ti njihovo...

Ni mačji kašelj toliko let bit z nekom, daj si čas, da preboliš...boš, počasi, sem prepričana.....In si mlada, definitivno, pred teboj je še veliko, veliko let..... Si samo zrela oseba, razočarana......, vsi smo kdaj bili , samo da nekateri gredo lažje čez to, nekateri pa ne.......
Ti si močna, samo ne zavedaš se tega, stojiš na realnih tleh, samo žalost te potegne včasih za seboj in nerealne misli. Sposobna si in tudi samostojnosti se boš naučila, navadila...

Vse dobro

[Ribica]

Draga Nefretiti,

najslabše, kar lahko v tej situacijio narediš je, da razmišljaš, da je bil on edini, ki te je imel rad in  ki si ga lahko imela. Ker nikakor ni res in nekoč mi boš dala prav. Te pa razumem, ker sem tako tudi jaz razmišljala - nekoč.
Seveda si še mlada in v bistvu je tisto PRAVO šele pred teboj. Pri 15 letih sta bila oba s fantom še pravzaprav otroka in (morda se ti bo zdelo kruto, kar bom zdaj napisala) verjetno je celo bolje zate, da se je to zgodilo. Ker še nimata družine, skupnega premoženja in vsega, kar gre k temu in predvsem, ker imata še dovolj časa, da si ustvarita  pravo življenje, pracvo partnertstvo.
Zakaj tako pišem, zakaj pravim, da razumem? ker imam zelo podobno zgodbo za seboj in zelo podobno sem čutila. Pri 15 sem pričela hoditi s prvim fantom. Konec srednje šole, po 4 letih sva se razšla. Mislila sem, da ne bom preživela, kar naprej sem bluzila o samomoru (dnevnik), bila sem popolnoma sama, brez ene prijateljice, saj sem se popolnoma prepustila njemu in svojo socialno mrežo popolnoma zanemarila. Bilo je grozno, ker se nisem imela kam dati, nikomur povedati.... vse sem morala pričeti graditi dobesedno iz ničle navzgor.
Pri dvajsetih sem spoznala drugega fanta, ki je postal moj mož. Čeprav sem mislila, da ne bom nikoli več ljubila tako, kot sem prvega fanta, je bila to resnična, prava ljubezen in poročila sva se na oblaku sreče....iz katerega sem strmoglavila na zelo boleč način in se po 20 letih zakona ločila. Sesuta, depresivna , spet samomor, tokrat tudi udejanjen, a ni uspel.... Pa če verjameđ ali ne, življenje je teklo naprej, kljub moji bolečini, žalosti, depresiji. Po nekaj letih sem povsem nenadejano spoznala moškega, ki je postal moj življenjski sopotnik. Ne le to, celo zaljubila sva se pri 43 letih in sedaj sva že 5 let srečen par. Premagala sem večino svojih težav z depresijo, živim umirjeno in zadovoljno življenje, srečna sem.
Ali lahko rečem, da kateri od teh moških ni bil pravi? vsi so bili, na nek način. Ne morem reči, da moj mož ni bil pravi, saj sva se zelo ljubila in imam dve čudoviti hčerki. Že zato je bil pravi. Ni se izšlo, ker je življenje prineslo pač veliko drugega še s seboj. MOj sedanji partner je pravi še bolj - daje mi to, kar tako zelo potrebujem, pa prej nikoli nisem imela: občutek varnosti in sprejetosti takšne kot sem, ...

Kaj ti hočem povedati?

Preboleti je treba in vem, da je to neizmerno težko, a da se in prebolela boš. Prišel bo nov moški v tvoje življenje, zagotovo, in spet boš ljubila in bila ljubljena. Vendar:Poskusi se nekaj tudi naučiti iz tega razočaranja - ohrani prijateljstva, najdi si podorčja v življenju, kjer se lahko realiziraš tudi ti sama - hobi, dejavnost...Ne postani spet odvisna, poskrbi zase, najprej zase.
Živi za vsak dan posebej, ne razmišljaj na dolgi rok, ker te to sedaj še boli. In predvsem, končaj šolo. Absolutno moraš končati študij.
Piši svoje občutke - v dnevnik, sem na forum, to pomaga.
Vse bo še dobro.
Ribica

[mada]

Nikakor jo nisi z ničimer razočarala, ponosna bi bila, ko skozi življenje stopaš korajžno, bodi vedra, da te mogoče sedaj vidi in je vesela, da se boriš, vztrajaš pri pozitivnem in pri dobrih mislih. Veš vedno se je boš spominjala in lepi spomini so neprecenljiva stvar zate, zato vedno, ko se spomniš nanjo, se nasmej, tudi , če ti gre na jok.
Veš, moja babi je umrla mesec dni po mojem porodu drugega otroka. In tudi jaz sem ji pred približno 12 leti, nekega lepega sončnega dne rekla, da si želim, da bi videla odraščanje mojih otrok, je rekla zakaj, jaz pa sem rekla, ker bi mi bilo to fajn. Pa še tedaj ni bilo sončkov na svetu,veš. Tako, da glede tega sva si zelo podobni.
No, to se ni uresničilo in tudi meni je bilo na začetku zelo, zelo hudo, ampak vedno sem si ponavljala, saj jih spremljaš, saj jih vidiš, čeprav mogoče to ni res, ampak meni je sčasoma pomagalo oblažiti bolečino. Zdaj se večkrat spomnim nanjo in rečem si, kako je bila dobra in me to nekako razveseli, da tudi jaz ne obupam.
Navsezadnje pa nisi sama, saj imaš nas, nove podpornike in ljudi , ki te bodo bodrili in ti kaj svetovali. Mene npr. danes veseli, da nimamo več megle, ampak se dela sonček.
Drži se, pogumno.

[mada]

Pozabla napisat, da se ne obremenjuj, ker sem se jokala, ker pri meni to res zmanjšuje vsakodnevno napetost in nemir. Se že nekaj časa nisem.

[Nefertiti]

trzinka:
Hvala za take lepe besede. Upam, da imaš prav. Najbolj me potre to, da si želim, da bi se stvari odvijale hireje pa se na žalost ne. Vsi mi govorijo, da bom spoznala drugega. Čutim tak pritisk, da bi se to že moral zgoditi, da me navdaja s še večjim obupom. Kje pa je? Zakaj ga ni? Ja zato, ker noče noben biti s tabo, zato! Vem, da je minil šele malo več kot mesec dni, ampak si ne morem pomagati. Želim zapolniti to luknjo, ki se je kar naenkrat pojavila, po drugi strani pa imam neizmerno visoke standarde. Smo šli ven pa mi fant ni bil všeč, ker je bil premajhen, imel čuden nasmeh, čudno frizuro, govoril neumnosti itd. Vsakega fanta na cesti, na faksu, skorajda povsod, primerjam s svojim bivšim in se mi zdi, da ima nešteto pomankljivosti. Seveda on ni bil popoln, daleč od tega, ampak kar naenkrat je v mojih očeh postal tako čudovit, da ga je nemogoče nadomestiti. Ne znam in nočem biti samska, po drugi strani pa nočem nobenega, le njega. Je to normalno? Počutim se tako neumno, da najraje sploh ne bi priznala vsega tega in si zatiskala oči, ker bi bilo to lažje, pa ne bom, ker vem, da s tem le zavajam samo sebe. Hvala trzinka 

Ribica:
Točno s tem sem se sama tolažila, ko se je zgodilo. Še dobro, da sva šla narazen sedaj in ne čez nekaj let ali ko bi imela otroke. Pa ne pomaga. Vse bi dala še za eno leto z njim in slepo verjela, da mi to ne bi bilo pomembno, tudi če bi vedela, da bova šla narazen. Moram priznati, da sem bila prve tri dni čisto ok s tem, da nisva več skupaj. Govorila sem si točno to in se prepričala, da tudi sama potrebujem več izkušenj in nova spoznanstva. Nisem potočila niti solze in nadaljevala kot, da se ni nič zgodilo. Potem je pa prišlo za mano in me zbilo po tleh. Grozno. Pa tako sem bila pogumna, tako ponosna nase.... Tvoja zgodba je žalostna in čudovita hkrati. Od začetka tvoje pripovedi sem upala, da bo zgodba imela srečen konec in resnično ga ima, kar me neizmerno osrečuje. Vesela sem, da si srečna, da na celotno situacijo gledaš z optimizmom in upam, da bom tudi jaz nekoč lahko pogledala nazaj in si rekla, da je bila ta veza le stopnička do moje prave sreče. Hvala, ker si z mano delila svojo zgodbo in za vse pozitivne besede in dobre nasvete 

mada:
Se držim tvojega nasveta in se smejim  Resnično se vsakič, ko pomislim nanjo nasmehnem, tudi če mi je še tako težko. Imam ogromno lepih spominov in jih prikličem na plano, s tem pa tudi malo pozabim na svojo trenutno žalost. Hvala za nasvet. Prepričana sem, da je tvoja babica, kjerkoli že je, ponosna nate in na tvoje sončke  Naslednjič te bom raje nasmejala in ti tako zmanjšala napetost in nemir, ker resnično ni bil moj namen kogarkoli spraviti v jok   Hvala mada

[trzinka]

Mogoče še ni čas za drugega, moraš najprej preboleti, to pa lahko traja še nekaj časa. In vem, da v vsakem iščeš njega....., nekega dne ga boš nehala iskati in boš srečala tistega drugega, ki ti bo spet srček obudil. Pa če je imel čudno frizuro, če je premajhen, pa kaj, tebi ni všeč, to ni nič takega, tudi ti imaš pravico izbirati....
Jaz sem tudi izbirala, dolgo časa in izbrala šele pri tridesetih. Pa velikokrat sem bila razočarana, žalostna, sem prebolevala....., potem pa kar naenkrat mine tisti čas prebolevanja in greš naprej...

Tudi ti se boš še smejala, in potem bo ostal samo spomin 

[Nefertiti]

Upam, da bo čimprej, ker me vse skupaj pošteno izčrpava in komaj čakam, da grem naprej Še toliko težje je vse skupaj, ker sva imela skupne prijatelje. Napaka št. 1, ampak po toliko letih je že nekako nemogoče imeti ločene prijatelje in se le ti nekako zlijejo skupaj, kar pa naredi celotno situacijo še toliko bolj bolečo.

Upam, da imaš prav, ker ne vem kaj naj še storim, da bo minila ta bolečina in lahko le upam, da bo minilo samo od sebe. 

[matejka]

nefertiti 
Prebolevanje poteka razlicno dolgo. Kar se tice prijateljev je tezko,ma verjetno je se tezje za njih ko ne vejo kako oz za katerga se odlocit. Od casa ko si bila se sama nimas nobenega prijatelja? So res samo skupni ostali? JaZ mam kar se tega tice sreco,saj midva z mojim ex skupnih skoraj da nimava. On ni bil nikoli prevec druzaben in ze pred mano ni imel veliko prijateljev. Jaz pa sem bila nekoc zelo druzabna, tako da imam se vedno par zvestih prijateljic. Skupaj sva bila od mojga 16 leta pa vse do mojega 28. 12 let. Koncala sva zaradi nasilja, ki ga je izvajal nad mano in skupnim sinom.. Vem da bom prebolevala zelo veliko casa, ampak ne njega pac pa prestano nasilje. Imela sva se zelo rada celih 11 let, dokler ni postal nasilen.

Draga moja deklica 
Prebolela bos. In caka te nekje fant, ki te ljubil in bosta skupaj srecna in vesela obkrozena z otroci (ce bo to vajina zelja) docakala starost.