Veliko boljše, ampak še vedno s črnimi področji

[roky87]

Pozdravljeni,

po dolgem času se ponovno javljam na forumu. Zakaj me tako dolgo ni bilo...na to vprašanje nimam pametnega izgovora.  No pa da pričnem. Kako je z mano. Moram povedat, da je zadnje čase moje počutje precej boljše. Napredoval sem na večini področij. Moja samozavest se je definitivno povečala. V družbi drugih se ne počutim več "majhnega" oz. manjvrednega. No vsaj v veliki večini ne. Moje razmišljanje se bolj nagiba k optimizmu. Moje življenje do neke mere ponovno dobiva smisel...Upam si načrtovati, upam gledati v prihodnost, moji cilji postajajo realni, naučil sem se biti hvaležen, naučil sem se spoštovati samega sebe, velikokrat se tudi pohvalim, kar je bilo včasih skorajda nemogoče, počasi tudi učim svojega kritika v meni, da mi stoji ob strani in ga odvajam, da vodi moje razmišljanje, posledično seveda tudi moje življenje. Velikokrat mu jih tudi naložim po betici, ko pretirava s kritiziranjem, seveda simbolično.  No v glavnem gredo stvari generalno na boljše, ne čutim več toliko tiste odsotnosti, zadržanosti in kot so znali včasih moji bližnji povedati - zasanjanosti, zamišljenosti. Kaj mislim s tem...velikokrat se je zgodilo, da ko sem se pogovarjal s kom oz. sem bil v njegovi družbi, sem podzavestno bil v drugem svetu, seveda je to bil svet pesimističnega razmišljanja, kar pa so drugi dojemali, kot nezainteresiranost,...upam, da razumete. 
No seveda pa še ni vse rešeno...Seveda bo na vseh področjih še potrebno delati, krepiti sebe in svoje pozitivno razmišljanje, spoznavati samega sebe.
No v mojem življenju pa še vedno ostaja tudi nerešena uganka oz. področje, kjer se ni nič premaknilo in kjer ima moj kritik še vedno glavno besedo oz. kjer ne morem narediti prvih korakov. In kaj je to? Mogoče se bo za nekoga slišalo neumno, za nekoga mogoče malo manj, ampak vseeno...to področje so punce!  Kaj to pomeni? Hm...kako naj povem. No v glavnem ni še mi uspelo zbrati poguma, da bi kakšno punco povabil na zmenek, jo ogovoril, bil odkrit z njo, se ji približal in podobno. Nebom rekel, da še nikoli nisem bil s punco. Sem bil, pred cca 3-mi leti. Sicer zveza ni trajala dolgo (7 mesecev), ampak vseeno...tudi priložnostni seks sem že zagrabil...Ne vem kako se je zgodilo, da sem se sploh zapletel v tisto zvezo, ne vem kako sem takrat pristopil, ampak,...Sedaj nikakor ne morem več narediti prvih korakov. Poznam veliko simpatičnih, samskih deklet, ki iščejo partnerje oz. za katere bi lahko bil potencialni partner, ampak ne naredim koraka, ne vprašam, ne povabim na zmenek, ali še manj, vsaj na pijačko, ne povem, da so mi všeč, da jih želim bolje spoznati,...Hodim ven, srečam veliko simpatičnih, privlačnih deklet, ampak nekaj v meni mi preprečuje, da bi prebil led in pristopil ter jo ogovoril,...vedno me preplavijo misli, kot so, kaj si bo mislila, sigurno me bo zavrnila, sigurno ji nisem všeč, sigurno bom izpadel kot lolek-bolek, po domače povedano, sigurno bo opazila, da moja samozavest na tem področju peša, ne vem kaj naj rečem, ne vem kako se naj obnašam, ne vem kaj se naj pogovarjam, nisem v njeni "ligi", preveč je lušna, da bi pristala na zmenek s človekom, kot sem jaz,...itd., itd., itd... Ne vem, zakaj se ne počutim dovolj všečnega, da bi se prepričal, da privlačim dekleta,...enostavno tisti kritik v meni noče oz. me vedno prepriča, da prvega koraka ne naredim...  V bistvu sem jaz sam tisti, ki si zbijem moralo do te mere, da na koncu ničesar ne naredim. Občasno, ko sem rahlo depresiven zaradi teh stvari, se zna zgoditi, da pri vsem mojem razmišljanju pridem do zaključka, da je punca, ki je bila z mano 7 mesecev, z mano počela stvari, z mano delila intimne trenutke, se z mano pogovarjala, se z mano smejala, v glavnem, da je vse to počela iz usmiljenja... Ne vem od kod mi to razmišljanje. Nisem lih Brad Pitt ali David Beckham ali Sean Connery, nisem pa tudi grd, kot notredamski zvonar... Sedaj si upam trditi, vsaj zavestno, da sem vsaj malo nad povprečjem, kar se zunanjega izgleda tiče, ampak OK...nekaj v meni še vedno trdi, da to ni res. Sedaj sem se bolj osredotočil na zunanji izgled, ker velikokrat na sebi iščem napake, ki me "delajo" neprivlačnega... Kar se tiče moje osebnosti...vem kdo sem. Vem, da sem lahko zelo prijetna oseba, ko se dovolj odprem oz. začnem dovolj zaupati drugi strani. Vem, da nisem hinavec, izkoriščevalec, sem razumevajoč, ne želim škoditi, spoštujem mnenje vsakega posameznika, znam prisluhniti, znam svetovati, znam pomagati, rad pomagam, sem strpen, sem potrpežljiv, sem kompromisno prilagodljiv,...itd. Seveda imam tudi svoje hibe, ampak pustimo to, te ima vsak, drugače bi bili vsi popolni...  V glavnem, za sebe lahko trdim, da sem človek na mestu z nekaj sprejemljivimi napakami. Ampak ne vem, zakaj to ne pride v mojo podzavest...zakaj nekaj v meni trdi drugače, zakaj nekaj v meni preprečuje, da bi to pokazal tudi nasprotnemu spolu. V bistvu je to zaenkrat edino področje, ki mi ne pusti spati (metaforično)...Veliko razmišljam o tem in vidim, da si zelo želim punco, katera bi mi stala ob strani, me imela rada, me nasmejala, itd. ampak nekaj mi ne pusti, da pridem do te sreče. Velikokrat se tudi sprašujem, če je sramota, da sem star 24 let in nimam punce? Je sramota, da sem star 24 let in ne položim vsake ženske, ki mi pride na pot? Je sramota, da ne upam pristopiti do punce? Je sramota... Ne vem...nekako moram ustvariti formulo, ki mi bo pomagala iz tega problema...Vem, da sem že veliko dosegel, da sem že veliko izboljšal, ampak na tem področju pa se mi zdi, da nebo nikoli boljše, da se bo zgodilo to, česar se najbolj bojim...da bom ostal do konca življenja sam... 

Se opravičujem, ker sem ponovno nasmetil forum s svojim izpovedovanjem in jokanjem, ampak to sem moral dati iz sebe...sedaj se že počutim boljše, bom pa se počutil še boljše, če bo kakšna reakcija na moj post... 

Še enkrat pa moram povedati, da mi je ta forum v mojem "že" 8 letnem boju z anksioznostjo in depresijo bil in mi bo vedno v veliko pomoč, ker ste na njem enostavno ljudje, ki te zadeve brez obsojanja razumete in sprejemate. 

Hvala še enkrat 

Roky

[Arwen]

sem ponovno nasmetil forum

aja?

  sigurno me bo zavrnila, sigurno ji nisem všeč, sigurno bom izpadel kot lolek-bolek, po domače povedano, sigurno bo opazila, da moja samozavest na tem področju peša, ne vem kaj naj rečem, ne vem kako se naj obnašam, ne vem kaj se naj pogovarjam, nisem v njeni "ligi", preveč je lušna, da bi pristala na zmenek s človekom, kot sem jaz,...itd., itd., itd...

seveda, kako pak  ja, izvrstni režiserji oz. scenaristi bi bili... se mi zdi, da je to naša "specialiteta", delati razno razne scenarije v stilu "kaj pa če..." še bolj zanimivo pa je, da potem ugotovimo, da je bilo vse bolj ali manj le v naših glavah   

No v glavnem ni še mi uspelo zbrati poguma, da bi kakšno punco povabil na zmenek, jo ogovoril, bil odkrit z njo, se ji približal in podobno.

korajža velja 

Pče je sramota, da sem star 24 let in nimam punce? Je sramota, da sem star 24 let in ne položim vsake ženske, ki mi pride na pot? Je sramota, da ne upam pristopiti do punce? Je sramota...

ne, ni

[roky87]

Arwen hvala za prvi odgovor.

Kar se tiče tega, da sem rekel, da sem nasmetil forum in da sem prišel spet jokat sem gor...saj veš, kakšni smo...oz. vsaj jaz...vedno ko kaj takega pišem oz. izlivam svoje občutke, čustva, se mi zdi, da se smilim samemu sebi in da se samo pritožujem nad svojim življenjem in potem ponavadi kakšno takšno bleknem...  Po drugi strani pa vem, da to moram narediti, ker se nato veliko boljše počutim, še boljše pa, ko ti kdo napiše  kakšno spodbudno besedo.  Bili so časi, ko sem se tudi spraševal, če se je anksioznost in depresija pojavila, zaradi moje šibkosti in velikokrat so sledila tudi obtoževanja in kritiziranja samega sebe, češ, saj ni čudno, da si zabredel v takšne psihične probleme, če pa si "pizdek"...Tudi sedaj se še občasno ta občutek pojavi, ampak ga ponavadi hitro preženem...
Ja res je, scenaristi smo resnično dobri, ampak v večini samo za "Worst Case Scenario"...vem, da sem včasih znal s ustvarjanjem najslabšega možnega scenarija zapravit tudi po več ur...in bolj sem o nečem razmišljal, bolj je bilo vse črno...nato sem se določenim dogodkom izognil, tistim, katerim pa se nisem mogel, pa so v večini (99,9%) izpadli veliko boljše, kot je bil sestavljen moj scenarij. Kar pa je najhujše, je pa to, da me velikokrat niti to ni prepričalo, da nima smisla o nečem razmišljat oz. razmišljat o tem, kaj se lahko slabega zgodi, ker tudi, če bi imel idealen plan za najslabši scenarij, le ta nebi bil v celoti speljan po tem planu... Ko me je ponovno čakal nek dogodek, so se v moji glavi ponovno začeli odvijati najslabši scenariji... Sedaj si več ne razbijam toliko glave s vprašanji, kot so, kaj bo, če bo, kaj pa če...in trditvami sigurno mi nebo uspelo, sigurno bom najslabši, itd... Ampak pri puncah oz. v vsem povezanem s puncami, pa to noče vstran od mene... 
Korajža velja, ampak korajže ni...to je najhujše. Ravno zaradi zgoraj navedenega...Na koncu se rajši izognem kakršnemu koli stiku s nasprotnim spolom oz. niti ničesar ne poskušam, ker se pred mano vedno odvijajo najslabši scenariji...
Hm ja, saj to res ni sramota, ampak razloži oz. dopovej ti to meni takrat, ko zapadem v to dilemo in se obremenjujem s tem...Velikokrat razmišljam, koliko mojih kolegov, prijateljev, sodelavcev, znancev, itd. ima punce, jaz sem pa star 24 let in je še nimam...sramota!!! In zakaj je nimam? Ne zato, ker je nebi hotel, ampak zato, ker si jo "bojim" poiskati, ker nimam jajc, da bi puncam, ki so mi všeč povedal, da so mi všeč, da bi jih povabil na zmenek, da bi flirtal z njimi, da bi se zapletel v pogovor z njimi,...in zaradi tega me je na koncu sram...  Nikoli pa ne pomislim, koliko je moških na svetu ali celo na tem forumu, ki imajo mogoče podoben problem kot jaz...ne, sam sebe nato razvrstim v kategorijo strahopetcev...  In to je to, ki kvari moje razpoloženje...Ne vem, to je zaenkrat moj največji problem in zaradi njega se pogostokrat obtožujem, kritiziram, se trpinčim, nekako tudi sam sebe žalim,...posledično si še bolj zbijam samozavest. 

No...spet sem vrgel nekaj novega iz sebe na forum...

Se tipkamo.

Lep pozdrav 

Roky

[Arwen]

Po drugi strani pa vem, da to moram narediti, ker se nato veliko boljše počutim, še boljše pa, ko ti kdo napiše  kakšno spodbudno besedo.  

no, in to je to! ne pa tisti prvi del 

Bili so časi, ko sem se tudi spraševal, če se je anksioznost in depresija pojavila, zaradi moje šibkosti in velikokrat so sledila tudi obtoževanja in kritiziranja samega sebe, češ, saj ni čudno, da si zabredel v takšne psihične probleme, če pa si "pizdek"...

uf, potemtakem smo mi vsi...  pa sploh veš, koliko jih je, ki to skrivajo? Stavim, da ima take ali podobne težave marsikdo od kolegov, znancev, sodelavcev,.....

.Velikokrat razmišljam, koliko mojih kolegov, prijateljev, sodelavcev, znancev, itd. ima punce,

mhm.. in koliko jih je samskih? tudi kar nekaj, je tako?

Korajža velja, ampak korajže ni...to je najhujše. Ravno zaradi zgoraj navedenega...Na koncu se rajši izognem kakršnemu koli stiku s nasprotnim spolom oz. niti ničesar ne poskušam, ker se pred mano vedno odvijajo najslabši scenariji...  

  korajža pride... kar lepo začni, pa bo. Vreme je izredno prikladna zadeva... pa recimo "koliko je ura" ... ma, saj veš bolje  kino, griči, šport, disco, plesni tečaj, ....

[tiranozaver]

Đizus krajst Roky, a ti sploh bereš za sabo?

Ženska naj bi bila s tabo 7 mesecev iz usmiljenja? Pa še seksal sta, ona spet iz usmiljenja... Daj piši na ljubljansko nadškofijo - zgleda, da imamo še eno svetnico v Sloveniji, nekje na stopnji Matere Terezije (malo manj svetniška, ampak toliko lepša ). Ne rečem, da se kdaj kaj ne zgodi "iz usmiljenja", ampak je zraven običajno kakšna neumna stava in/ali preveč alkohola. V vsakem primeru pa ne traja usmiljenje 7 mesecev.

Sicer zveza ni trajala dolgo (7 mesecev).

Pri 21 letih ti 7 mesecev ni dolga zveza? Koliko misliš, da bi morala trajati? 8 mesecev? 1 leto? 7 let? Mislim celo, da sem nekomu to že enkrat razlagal. Mogoče celo tebi ...

Moja samozavest se je definitivno povečala. V družbi drugih se ne počutim več "majhnega" oz. manjvrednega.

Super! Torej imaš uvid v nekaj svojih zmotnih prepričanj. To je prvi korak za vse nas anksiozneže. Meni je jasno, da gre tudi pri tvojih prepričanjih glede žensk za isti vzorec. In zdi se mi, da ti to slutiš.

Moj plan v tvoji situaciji bi bil:
a) Dojeti tistih 7 mesecev kot nekaj dobrega, da ti bodo služili kot opomnik, da zmoreš in da si ženskam čisto OK. Kako to narediti, v grobem že znaš - podobno kot s samopodobo. Če še hodiš na psihoterapijo, lahko tam to urediš, samo predlagati moraš.

b) Spet začeti s stiki z nasprotnim spolom, in sicer od tam, kjer še meniš, da zmoreš. Če ne gre povabilo na kako "večerno pijačko, brez obveznosti, samo tako kot prijatelja...", pa mogoče samo biti v kaki (delno) ženski družbi s tistim luškanim špikanjem in flirtanjem. Če tudi to ne, pa samo par besed, po Arweninem receptu.

[roky87]

Arwen in tiranozaver hvala za ponoven odgovor. Najprej odgovarjam Arwen:

Bili so časi, ko sem se tudi spraševal, če se je anksioznost in depresija pojavila, zaradi moje šibkosti in velikokrat so sledila tudi obtoževanja in kritiziranja samega sebe, češ, saj ni čudno, da si zabredel v takšne psihične probleme, če pa si "pizdek"...

uf, potemtakem smo mi vsi...  pa sploh veš, koliko jih je, ki to skrivajo? Stavim, da ima take ali podobne težave marsikdo od kolegov, znancev, sodelavcev,.....

Ja potem bi res morali biti mi vsi pizdeki...sam pri sebi vem, da nisem strahopeten ali pa sem...evo, to je ena trditev in eno vprašanje, ki se mi venomer pojavlja. Če pogledam malo v preteklost, vem, da sem že velikokrat naredil kaj takega, kar drugi nebi oz. bi jih bilo strah...ampak tu je spet novo vprašanje. Je to vse, kar sem v življenu naredil ali dosegel, res tak big deal, kot si to jaz predstavljam...? Zelo dobro pa se zavedam, da zmorem narediti veliko drznih stvari, seveda takih, ki so koristne za mene in ne škodijo drugim, da se razumemo. Ampak to, upam, da samo zaenkrat, še ni na področju ljubezni oz. na področju, katero se tiče punc...tukaj, sem še vedno strahopeten.
Dobro vem, da je ljudi s takimi in podobnimi problemi okoli mene veliko, ampak, to se brez podrobne analize oz. vrtanja v neko osebo pač ne da videti, ker imamo vsi na svojem obrazu tako imenovano masko, ki nas predstavlja v vsakodnevnem življenju pred množico drugih ljudi. Veliko je recimo tudi takih, ki sem jim svoje probleme zaupal in so mi rekli, da si tega niso niti najmanj mislili o meni, ker navzen nikakor ne delujem, kot oseba s psihičnimi težavami. V večini sem v družbi drugih nasmejan, komunikativen, miren, šaljiv, itd...veliko ljudi me tudi vidi kot samozavestno osebo...kar pa še zdaleč nisem tako, kot bi si jaz to želel. Moram povedati, da se mi je samozavest definitivno dvignila v zadnjih 2 letih, ampak je še vedno nizka oz. še vedno zelo odstopa od mojega cilja. No, če pa se osredotočim na nasprotni spol, tam sem pa itak v minusu oz. je samozavest še nižja od najnižje...Poleg tega mi je tudi veliko oseb priznalo, da imajo tovrstne probleme, za katere pa si jaz nebi nikoli mislil, da so v taki godlji,...

.Velikokrat razmišljam, koliko mojih kolegov, prijateljev, sodelavcev, znancev, itd. ima punce,

mhm.. in koliko jih je samskih? tudi kar nekaj, je tako?

Res je Arwen, tudi takih je veliko...ampak na te seveda podzavestno ne polagam toliko pozornosti oz. jih spregledam. Zakaj? Zato, ker mi nekaj v meni trdi (torej jaz), da so vsi ti samski zato, ker to sami hočejo in ne zato, ker bi imeli kakršnekoli težave na tem področju oz. zato, ker bi bili tako strahopetni kot sem jaz. In smo spet tam, kjer na koncu samo jaz izpadem manjvreden,...

Korajža velja, ampak korajže ni...to je najhujše. Ravno zaradi zgoraj navedenega...Na koncu se rajši izognem kakršnemu koli stiku s nasprotnim spolom oz. niti ničesar ne poskušam, ker se pred mano vedno odvijajo najslabši scenariji...  

korajža pride... kar lepo začni, pa bo. Vreme je izredno prikladna zadeva... pa recimo "koliko je ura" ... ma, saj veš bolje  kino, griči, šport, disco, plesni tečaj, ....

Hm ja...korajža pride. Keč je v tem, da meni ni "več" problem iti v kino, se udeležiti kakršnega koli športa, iti v diskoteko, kino, itd...Edini problem je ta in seveda hkrati največji, da nikakor ne morem prebiti leda, nikakor ne morem stopiti do punce, ki mi je všeč oz. se na koncu prepričam, da ne stopim do nje in karkoli začnem, ker se v moji glavi vedno pojavljajo prepričanja in trditve, ki mi pravijo, da mi itak nebo uspelo oz. bom izpadel "čudak". Začaran krog...

In še odgovori tiranozavru:

Đizus krajst Roky, a ti sploh bereš za sabo?

Ženska naj bi bila s tabo 7 mesecev iz usmiljenja? Pa še seksal sta, ona spet iz usmiljenja... Daj piši na ljubljansko nadškofijo - zgleda, da imamo še eno svetnico v Sloveniji, nekje na stopnji Matere Terezije (malo manj svetniška, ampak toliko lepša ). Ne rečem, da se kdaj kaj ne zgodi "iz usmiljenja", ampak je zraven običajno kakšna neumna stava in/ali preveč alkohola. V vsakem primeru pa ne traja usmiljenje 7 mesecev.

Sicer zveza ni trajala dolgo (7 mesecev).

Pri 21 letih ti 7 mesecev ni dolga zveza? Koliko misliš, da bi morala trajati? 8 mesecev? 1 leto? 7 let? Mislim celo, da sem nekomu to že enkrat razlagal. Mogoče celo tebi ...

Ja tiranozaver, tudi jaz si včasih rečem đizus krajst Roky a je s tabo vse vredu? Ja včasih se mi kar zdi verjetno, da je punca bila z mano 7 mesecev iz usmiljenja, sicer zavestno se mi to zdi nemogoče, ker že, če pogledam samega sebe, ki sem pripravljen narediti veliko stvari iz usmiljenja, ampak to so stvari, kot nekomu nekaj pomagati, kar sam ne zna, pa čeprav mi ne ugaja, nekomu ponuditi prevoz, ker se mi revček zasmili, da mora pešačiti tako daleč, nekomu nekaj dati ali plačati, ker si sam ne more privoščiti, itd., nikakor pa nebi bil z nobeno punco na svetu, samo zato, ker se mi smili, po drugi strani pa je nebi mogel prebavljati ali bi se mi celo gabila,...in še to 7 mesecev, ki bi se mi v tem primeru sigurno zdeli dolgi 7 let in ne mesecev, če bi moral nekaj proti moji volji počet. Ampak spet nekaj v meni pravi, da pa punca s katero sem bil in seksal 7 mesecev, je to počela iz usmiljenja...
A 7 mesecev dolga zveza pri 21 letih je veliko? Ja ne vem, kaj si jaz mislim...verjetno to, da bi moral pri 18 že biti poročen in do 21 leta na svet spraviti že 3 otroke z ljubljeno osebo, da bi mi kaj pomenilo,...pa še to mi verjetno nebi veliko pomenilo, ker bi spet videl samo tiste ljudi okoli sebe, ki so to dosegli že pri 17 letih... Tudi sedaj je recimo tako. Ko nekoga vprašam, kako dolgo je že s punco in mi pove, da že 1, 2, 5, 8 let, to za mene takoj pomeni, da sem manjvreden, ker tudi sam nimam že tako dolgo punce. Tudi če kdo razlaga, da je že seksal z ne vem koliko puncami, to za mene pomeni, da sem manjvreden, ker sem v celotnem življenju seksal s samo 2-ma puncama,...tudi to, da sem nedolžnost izgubil po 20 letu, drugi pa so pred 20 letom položili že 20 punc za mene pomeni, da sem manjvreden. Nerealno?
Drugače pa si to meni razlagal ja, ampak tam sem navedel, da sem bil s punco 6 mesecev...malo me je matematika zmedla, zveza je trajala od decembra do junija, tako, da je to bilo 7 mesecev, mogoče kakšen dan gor ali dol...

Moja samozavest se je definitivno povečala. V družbi drugih se ne počutim več "majhnega" oz. manjvrednega.

Super! Torej imaš uvid v nekaj svojih zmotnih prepričanj. To je prvi korak za vse nas anksiozneže. Meni je jasno, da gre tudi pri tvojih prepričanjih glede žensk za isti vzorec. In zdi se mi, da ti to slutiš.

Moj plan v tvoji situaciji bi bil:
a) Dojeti tistih 7 mesecev kot nekaj dobrega, da ti bodo služili kot opomnik, da zmoreš in da si ženskam čisto OK. Kako to narediti, v grobem že znaš - podobno kot s samopodobo. Če še hodiš na psihoterapijo, lahko tam to urediš, samo predlagati moraš.

b) Spet začeti s stiki z nasprotnim spolom, in sicer od tam, kjer še meniš, da zmoreš. Če ne gre povabilo na kako "večerno pijačko, brez obveznosti, samo tako kot prijatelja...", pa mogoče samo biti v kaki (delno) ženski družbi s tistim luškanim špikanjem in flirtanjem. Če tudi to ne, pa samo par besed, po Arweninem receptu.

Ne da slutim, vem da gre pri mojih prepričanjih glede žensk za zmotna prepričanja. Ampak še vseeno mi teh zmotnih prepričanj ne uspe spremeniti v pravilna oz. v taka prepričanja, ki bi mi pri navezovanju stikov z nasprotnim spolom omogočala sproščeno obnašanje.
Na psihoterapiji z mojo psihoterapevtko že obravnavama to krizno področje, dobil sem že veliko nasvetov, vrtala sva že v veliko dejavnikov, ampak se svojih prepričanj ne morem losati, kar pa posledično pripelje do tega, da ne naredim ničesar oz. ostajam na točki, kjer sem bil do sedaj... Nekako bom se moral lotiti teh zadev, ampak še zaenkrat ne vem točno, kako bom začel in kako bom nadaljeval...

Roky 

[roky87]

Hello again,

malo sem prebiral forum in sem našel kar nekaj postov, ki me opisujejo:

Največji problem, ki me kot posledica vsega tega najbolj obremenjuje, pa se kaže na ljubezenskem področju. Dekleta se sicer zanimajo zame, lahko rečem kar precej, a jaz se jih kar bojim.

Flirtam že, a čez to ne grem, saj se bojim, da bodo spoznala, da v resnici nisem tak, kot se predstavljam da sem. Kakor sem zapisal, sem namreč vedno nasmejan, zgovoren itd., v resnici pa sem

depresiven in razočaran nad samim seboj, ker nisem tako spontan in sproščen, kot drugi ljudje... Največja tragika se kaže v tem, da mi je neko dekle  zelo všeč in ona mi enake signale pošilja

nazaj, a jaz se ustrašim in celo upam, da je ne srečam, da mi ne bi bilo treba stopiti v akcijo... Te zadeve me res ubijajo in sploh ne vem kako si pomagati...

Ta post sem malo priredil oz. določene zadeve izbrisal in je sedaj, kot nalašč takšen, ki me dobesedno opisuje... Tudi mene trenutno najbolj obremenjuje ljubezensko področje. Tudi jaz lahko

rečem, da sem tekom svojega življenja prejel kar veliko signalov od različnih punc, ki so mi jasno povedali, da sem tej punci všeč, ampak jaz nisem naredil ničesar, še hujše, takrat se pri meni

vklopi nekakšen "obrambni" sistem, ki punci, kateri sem všeč in seveda je ona všeč meni, nakaže, da sem nezainteresiran. Se pravi, da je sploh ne upam več pogledati, se ji nasmejati, kaj šele

se ji približati in jo ogovoriti ali ji dvoriti...katastrofa... Vem točno kaj delam narobe, ampak točno ta narobe je v meni popolnoma avtomatiziran in ko mi kakšna simpatična punca pošilja

signale, da sem ji všeč, postanem avtomatsko popolnoma hladen. 

Glede simpatičnosti in podobnega, kar sem napisal, pa moram povedati, da je očitno kar malo samovšečno izpadlo. Sam seveda o sebi nimam takega mnenja, ves čas me preveva misel, da sem luzer in

podobno... Moja glavna poanta je bila, da v resnici nimam razloga za tako nizko samopodobo... Pa kljub temu v pogovoru z drugimi in tudi sam pri sebi vedno o sebi govorim slabo, nikoli ne

priznam, da sem kaj dobro opravil, ali pa dobro opravljena dela zminimaliziram in omalovažujem, češ saj to pa res ni nič takega, to bi vsak saj tako kvalitetno opravil... Verjetno so take

izjave posledica tega, da sam pri sebi nisem prepričan, da sem v redu fant, pameten, priden, zato se ves čas kritiziram, da bi od drugih dobil signal, da to ni res, kar govorim, da sem v

resnici super in tako dalje... In to je nekako hrana za to, da sploh nekako živim s sam sabo, da si nekako nahranim svoj ego... a kakor sem napisal, že en "mrk" pogled ali nepogled ženske me

takoj vrže s tira in mi spet da misliti, da sem grozen, nevreden katerekoli ženske in da sem velik slabič...

Moram tukaj kaj dodati? Popolnoma nič...točno tako lahko trdim za sebe in nič drugače. 100% opis mene. gasper prosim nehaj biti jaz! 

Jou, sam imam iste probleme... Kadar mi je kakšna fletna deklina všeč in se spogledujeva, poskušam delovati hladno kot špricer, ampak globoko v meni je v resnici pravi vulkan, požar. Kadar se

srečava s pogledi me kar v grlu stisne in čisto zablokiram. Adrenalinski pospešek dobim in se mi zdi, da edino rešitev v taki s strahom napolnjeni situaciji vidim v begu. Tako da potem ponavadi

stegnem in si olajšam dušo šele, ko fletne dekline nimam več na vidiku. Potem se pa po glavi tolčem, zakaj sem spet zafrknil sceno, ker nisem šel v akcijo, in sem spet nesrečen v ljubezni. 


Seveda me taka čustva oblijejo le, kadar gre za dečvo, ki mi je zelo povšeči.

Spet do potankosti točen opis mene. gasper a midva sva si kaj v sorodu? 
Tudi pri meni je velikokrat rešitev beg, če mi je kakšna punca zelo všeč. Če se le da, se odstranim iz prizorišča dogajanja čedalje vstran, da me ta punca več ne vidi in jaz ne vidim

nje...takrat se moje stanje izboljša, adrenalin popusti, cmoki v grlu se umaknejo, vročina preneha, spet imam suhe in mirne roke, kolena se utrdijo, ponovno se počutim zmožnega govoriti in

začnem dokaj normalno funkcionirati. Nato pa pride razmišljanje in kritiziranje samega sebe, kakšno teslo sem, da sem ponovno vse skupaj zafural...nato pa še ideje, kako bi se lahko zadeva

iztekla, če bi me bilo malo več v hlačah...in spet kritiziranje samega sebe. 

Pa še malce na daljše. Ljudje mi pravijo, da sem vizualno privlačen, pravijo, da sem celo nadpovprečno inteligenten, po današnjih standardih bi lahko rekli, da sem tudi nadpovprečno uspešen. Ko

sem v družbi sem resda med bolj zadržanimi a kadar želim izrazit svoje mnenje ga tudi izrazim. Kar se prijateljstev tiče, lahko rečem, da imam nekaj dobrih prijateljstev, ki trajajo že celo

življenje, nimam pa niti težav sklepati nova poznanstva in prijateljstva. Vse pa se ustavi pri iskanju partnerke. V srednji šoli sem se tolažil, da se bo na faksu začelo tisto pravo in da itak

še nihče nima resnega partnerja (ponovno, jaz nisem imel niti neresnih). Na faksu se je zgodba peljala iz leta v leto, ljudje okoli mene so si našli stalne partnerje ali so skakali iz zveze v

zvezo in nekako aktivno iskali pravo osebo, jaz pa sem ostajal samski in čedalje bolj osamljen in težava se še vedno vleče in vleče. Ne vem, ali sem tako skrajno nezanimiv ali samo nesposoben

ustvariti odnos s puncami, ki bi pripeljal do kaj več kot le poznanstva ali prijateljstva. Dodatno me obremenjuje tudi dejstvo, da imam cel kup stricev, ki so bili in so celo življenje samski,

in odkrito rečeno, nikakor ne želim končati kot oni, ampak vse bolj in bolj me je strah, da se bo zgodilo ravno to. Dolgo sem se tolažil tudi, da sem še razmeroma mlad in da pač še nisem našel

"ta prave", ampak tudi to mi je vse slabša tolažba.

Morda se bi nekomu, ki bere tole zazdelo, da težava ni ravno kritična, ampak dejstvo je, da o tem razmišljam cele dneve, iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec....

Lahko bi tudi pomislili, da sem mogoče samo preveč izbirčen ampak za kaj takšnega bi moralo obstajati več možnosti, med katerimi bi lahko izbiral. Res je, da pa si ne želim zveze, ki je sama

sebi namen, se pravi, da bi bil z nekom samo zato, da ne bi bil sam.

Zavedam se, da mi drugi ne morejo pomagati pri iskanju živjenjske sopotnice, upam pa, da mi bo kdo lahko pomagal, da se s tem ne bi toliko obremenjeval, ker sem prepričan, da so moje možnosti

za uspeh tako še slabše.

Tudi Jon me kar lepo zadeva. Tudi jaz nisem neprivlačen, razmišljati znam pametno, sem dokaj razgledan, v življenju sem zaenkrat uspešen, tisto nadpovrečno moram izpustiti, ker to pač nisem.

Tudi sam se tolažil, da če že v srednji šoli nisem imel nobene zveze ali se nisem dal dol z nobeno punco, bo to na faksu sigurno neizogibno...A tudi na faksu niente,...no kasneje, ko sem začel

delati in sem se vpisal na izredni študij, se je po nekakšnem spletu okoliščin našla punco s katero sem bil v zvezi 7 mesecev, nato dolgo nič in potem sem po dolgem času, še danes ne vem kako,

zagrabil še en priložnostni seks,...in to je bil nekako zaključek mojega ljubezenskega življenja. 
Jaz vem, da nisem skrajno nezanimiv, vem pa, da sem zaenkrat nesposoben ustvariti odnos z ženskami, ki bi lahko pripeljal do nečesa več, kot je prijateljstvo ali poznanstvo.
Prav tako imam sam strica, ki je že celo življenje samski, star je že skoraj 50 let in tudi sam se čedalje bolj bojim, da bo tudi z mano tako. Dejstvo je, da se čas nebo ustavil in čakal, da

bom jaz 1x, čez 200 let zbral toliko jajc, da bom ogovoril eno žensko in jo po nevem kakšnem čudežu tudi osvojil,...
Podpišem se tudi pod 2, 3 in 4 Jonov odstavek...

Tudi če se sedaj rešim tega, sem zapravil vso svojo mladost z depresijo in tega časa se več ne da vrnit in počutim se oropan nekih izkušenj, ki se jih ne da nadomestiti v prihodnosti in tega si ne bom mogel nikoli oprostiti oz. preboleti.

star si pa?  ... ja, če kaj pomaga... jaz šele sedaj, pri 40 pa še nekaj čez, lahko rečem, da sem začela živet, zahvaljujoč odločitvi pred par leti - oziroma: to bi danes res zelo težko izjavila, če se ne bi pred časom odločila za pomoč...

star sem 24 let... ja, se sliši verjetno malo za tiste starejše in verjetno boste rekli vse je še pred mano, vendar kot 24 letnik vidiš da vsi okrog tebe že leta redno seksajo in doživljajo vse mogoče na področju spolnosti, ti pa si ostal na nivoju enga mladostnika in si zaostal... in teh let se ne da nadoknadit in boli ko vidiš vsak mlad par in si rečeš, ti pa tega nisi imel in si misliš, da si zaradi tega manj vreden ker tega ne doživljaš.

Ta Mariov post se me je prav tako malo dotaknil. Mogoče zato, ker imam cimra, ki že cca 2 leti vabi na stanovanje punce, v bistvu na mesec vsaj 2 različni in pač seksa z njimi ter se občasno s tem tudi hvali...in to me včasih prav nažira od navznoter navzven, predvsem zato, ker je 1 leto starejši od mene in doživlja to, kar si želi "vsak" mlad moški...povrhu pa še s simpatičnimi puncami. No drugi cimer pa je 1 leto mlajši in ima resno punco že 1 leto in pol in prav tako uživa v tem. Seveda me to dela manjvrednega, zaradi česar se veliko obremenjujem. Ojoj... 


Roky

[Arwen]

  kako hitro najdemo ustrezne poste, ki nas tako zelo briljantno opisujejo, kajne? samo da smo potem "srečni", da imamo dokaz - evo, točno tako kot pri meni, no, a zdaj vidite! e, a je sedaj kaj čudnega? In potem galantno potegnemo še kakega strica na plan.. ja, kako je potem lahko še kaj drugače? saj dokazi govorijo zase...

[roky87]

Pozdravljeni,

kako kaj preživljamo ta "praznični" vikend? 
No, da kar preidem na moj "problem". Torej v zadnjih dneh se dobivam z punco, ki jo poznam že dalj časa...v glavnem je zdaj šlo za čajčeke, kavice, čvekanja, smejanja, itd... To punco sicer poznam že iz osnovne šole, kjer sva bila sošolca, je tudi iz istega kraja kot jaz (Prlekija) in ker študira v MB, tam tudi živi, torej kakor jaz. V glavnem gre za prijetno, luštno in simpatično punco, ki mi je seveda zelo všeč. In kje nastane problem...? Problem je v tem, da nikakor ne morem izdaviti njej sami, da mi je všeč in da bi z njo bil pripravljen narediti korak naprej. Recimo včeraj sem bil z njo oz. me je povabila oz. se odzvala na moje povabilo za pijačko, tako, da sva se na koncu dobila pri njej doma, ker je ona tako hotela. Seveda sem imel naštudirano, da bi ji povedal, da mi je všeč, jo vprašal, kaj ona vidi v meni, itd...ampak nisem našel "pravega trenutka" niti besed, kako bi ji to povedal...V glavnem v parih urah druženja tega spet nisem izdavil...in tako spet tavam v temi in ne vem na čem je stvar.
Razmišjam, da bi ji to povedal preko SMS-a, ker je seveda lažje, ampak ne vem če je primerno!? Dajte mi malo povedat vaše izkušnje, torej fantje, ki imate punce oz. punce, ki imate fante. Kako ste svoji punci povedali, da vam je všeč in kako sta naredila korak naprej? Isto vprašanje tudi za punce...kako so vam fantje povedali, da v vas vidijo nekaj več, kot le prijateljico? Kako sta naredila korak naprej? 

Hvala za odgovore in nasvete že vnaprej! 

Lep pozdrav

Roky 

[dr.hauska]

čau roky

Če si punci všeč, preživi z njo čim več časa in vse bo prišlo naravno
Z sms.om pa ni čisto nič narobe..če te res zanima, potem lahko na tak način na hitro razjasniš zadeve

[Klipan]

Slučajno našel to temo, v kateri se najdem tudi sam.

Ko nekoga vprašam, kako dolgo je že s punco in mi pove, da že 1, 2, 5, 8 let, to za mene takoj pomeni, da sem manjvreden, ker tudi sam nimam že tako dolgo punce. Tudi če kdo razlaga, da je že seksal z ne vem koliko puncami, to za mene pomeni, da sem manjvreden, ker sem v celotnem življenju seksal s samo 2-ma puncama,...tudi to, da sem nedolžnost izgubil po 20 letu, drugi pa so pred 20 letom položili že 20 punc za mene pomeni, da sem manjvreden. Nerealno?

Podobne občutke imam tudi jaz. Ko vidim svoje kolege, znance, vsi v zvezah ki trajajo že nekaj let, medtem ko je moja najdaljša zveza trajala 8 mesecev. Sprašujem se, ali je kaj narobe z mano ali še nisem naletel na pravo. Tudi ko sem navezal stik z neko žensko, je izgubila interes ko sem ji povedal, da za seboj nimam dalj časa trajajočega odnosa (beri: večletno zvezo). Zaradi tega mi je očitala, da ne vem kaj pomeni resen partnerski odnos in da zato nisem primeren za partnerja kakšni punci.

[dr.hauska]

Tudi ko sem navezal stik z neko žensko, je izgubila interes ko sem ji povedal, da za seboj nimam dalj časa trajajočega odnosa (beri: večletno zvezo). Zaradi tega mi je očitala, da ne vem kaj pomeni resen partnerski odnos in da zato nisem primeren za partnerja kakšni punci.

Mislim da je bil to samo izgovor. Če bi ji bil res všeč... To je moje mnenje, tko jaz kot punca gledam na to.

Pa ne vem kako ti rešuješ to z zavistjo, ampak vem da ko sem se jaz zdela sama seb najbolj kar ena, sem tud tko na druge gledala. Ključ je pomoje v tem, da imaš ene svoje dosežke, da se maš fajn...

[dr.hauska]

Pa ne vem kako ti rešuješ to z zavistjo, ampak vem da ko sem se jaz zdela sama seb najbolj kar ena, sem tud tko na druge gledala. Ključ je pomoje v tem, da imaš ene svoje dosežke, da se maš fajn...

To sem zdej kr neki napisala. Sori. Če se s to težavo ukvarjaš že več let, potem si zagotovo to že 1000x slišu.

[Klipan]

Res je, to mi nič ne pomaga.