rabim stokovno pomoč?

[sara94]

Sem se odločila, da tudi sama napišem prispevek na temu forumu, ki mi je sicer dal že veliko uporabnih informacij, vendar se sama resnosti svojih težav ne zavedam, zato me zanima kaj menite vi, naj poiščem strokovno pomoč, probam probleme rešiti sama ali preprosto ignoriram.

Stara sem 18 let in že dalj časa se zavedam dejstva, da mi je neprijetno biti v družbi, da se le te raje izognem, vse družbene situacije mi povzročajo nelagodno počutje, že samo če moram iti plačati račun v kavarni ali knjižničarko prositi za pomoč, če ne najdem željene knjige mi malo dvigne pritisk in povzroči rahlo nelagodje. Imam zelo mali krog prijateljev, novih ljudi ne spoznavam rada oz. ne da jih ne spoznavam rada, nimam rada tega, da sem v taki situaciji izredno nesproščena, zadržana in ne naredim ravno dobrega vtisa, nato se tako tudi v naprej vedem ob njihovi bližini če pride kdaj do ponovnega srečanja, in se kaj kmalu odočim, da tej osebi itak nisem simpatična in se je raje izogibam, ker me itak ne mara.

Že kakšne tri leta nazaj sem se prvič srečala z pojmom socialna fobija in se prepoznala notri, vendar nisem razmišljala, da bi o temu komu kdaj kaj povedala ali poskusila odpraviti oz. odločila sem se da bom sama delala na tem, da se bom čim manj izogibala situacijam, ki so mi neprijetne na primer da ne rečem prijateljici da naj reče natakarici za račun vendar rečem sama. Saj sem opazila malo izboljšanja, nekih osnovnih stvari kot je ta z plačevanjem računov sem se kar navadla, navezovanje stikov z novimi osebami, druženje z večjim številom ljudi naenkrat mi je pa še vedno največji iziv in stanje ostaja nespremenjeno, čeprav se takim situacijam ne poskušam na veliko izogibati. Pač na koncu sedim zraven v neki družbi, tiho, in potem slišim da sem asocialna, sošolki sem celo omenila, če lahko greva raje sami na kavo, ker mi je nelagodno če vabi še kakšne svoje, meni nepoznane prijateljice zraven, ker mi je neprijetno in se mi je v glavo smejala.

Poleg tega sem zadnje čase začela opažati oz. postala pozorna na to, da sem neprestano napeta, živčna na nek način, vedno v skrbeh. Res, od jutra do večera, zame je super če prideta ura ali dve da sem čisto uizi, sproščena, nič napeta, brez kakšnih skrbi v glavi. Hecno mi je predvsem to, da si dosti skrbi delam sama, obremenjujem se za nerelanimi situacijami, ki si jih dobesedno izmislim v glavi in se potem sekiram, kaj bi bilo če bi bilo na primer. Včasih se obremenjujem kaj bo v prihodnosti, bom umrla v prometni nesreči, kdaj bom umrla, bom stara in grda, bom nesrečno poročena .. takšne bedarije če vzamem nekaj primerov.

Zadnji teden se mi je prvič pojavilo, da sem v prstnem košu čutila čudno napetost, bolečino na nek način, nekakšen pritisk. Najprej sem se malo prestrašila da ni kaj narobe, ker je bil občutek zelo neprijeten in nekako mi je to alarm, da ni vse ok. Pa sem ravno naslednji dan malo googlala o tej moji neprestani živčnosti in našla to kot enega simptomov anksioznosti. Aha, pa sem spet vse povezala. Potem je še ena stvar ki jo počnem, neprestano migam z nogo, ne vem če ima kaj veze z tem, ampak jaz migam z nogo od takrat ko se zbudim, med poukom, doma ko sedim za računalnikom (no tukaj ne vedno, vendar se tudi včasih zalotim), tudi zvečer preden zaspim. Načeloma niti nisem pozorna na to ker delam podzavestno, me pa pogosto kdo zraven mene opozori naj neham, ker mu gre na živce. In zadnje čase se postala bolj pozorna in res delam to neprestano.
Poleg tega pa imam huda nihanja razpoloženja, tako v sekundi lahko razpoloženje zamenjam za 180°, samo kakšen majhen napačen komentar, dejanje, karkoli. Slabo prenašam kritiko, sploh če se tiče mojega videza  ali pa mojih dejanj, vse me takoj prizadane in užali.
Zavedam se, da imam zelo nizko samozavest in samopodobo, včasih če imam slab dan tudi občutek manjvrednosti. Vsekakor opažam velik vpliv medijev name, rada gledam kakšne modne fotografije, modele in potem iščem na meni vse kar one imajo in jaz ne, pri lepoti res stremim k popolnosti in dokler ne bom popolna, bom nezadovoljna z svojim izgledom.

Drugače pa je v mojem otroštvu, ko sem bila nekje na sredini osnovne šole moj oče trpel za depresijo, kakšni dve leti je bilo doma kar hudo, ne dolgo za njim pa še sestra, ki je bila takrat začetek srednje šole, oba na antidepresivih. Takrat se niti nisem zavedala kaj se dogaja, vendar so mogoče vseeno na meni ostale kakšne posledice, saj če zdaj gledam nazaj se je vse to pri meni začelo ravno takrat enkrat, samo da nisem opazila. Poleg tega pa sem leto nazaj izgubila eno izmed boljših prijateljic s katero sem si bila zelo blizu in seveda me je to zelo prizadelo. Tudi če gledam nazaj je večina oseb, ki so mi bile kdaj blizu nekako odšlo iz mojega življenja, pa mislim da lahko na prste preštejem koliko oseb mi je bilo kadarkoli med bližnjimi. Nekako mi to ni spodbuda in moje zaupanje v ljudi se vedno bolj manjša.

[Sinuska]

Vidim, da si res natančno prebrala forum.  In se seveda poistovetila z veliko težavami. Zelo natančo se opazuješ, ni kaj. Taki smo, mi, ki iščemo težave. 
Lej, zelo se mi zdiš občutljiva in senzibilna. Vsekakor ti priporočam šport, katerikoli, pri katerem boš lahko sprostila veliko svojih misli. In začela zaupati svojemu telesu. 
Priporočam ti tudi obisk pri kakem strokovnjaku, saj težave, kot kaže, niso kar na tvojem zelniku zrastle čez noč, ampak je to vaš družinski šport. (večina nas je iz takih družin)
Vesela sem, da si se reševanja težav lotila tako pogumno in tako zgodaj. 

[Betka]

Živjo Sara94,

če te težave ovirajo pri življenju,je seveda pametno, da ukepaš. Sinuska ti je že svetovala šport. Gibanje na svežem zraku zna zelo sprostiti.
Poskusi se imeti rada, kljub problemom, ki te pestjo.

Pozdravček

[dr.hauska]

Hei Sara =)

Ko sem bila jaz stara toliko kot ti (to je blo manj kot 2 leti nazaj =P ) o sf najbrž nisem vedela toliko kot ti. Zdi se mi, da si zelo dobro začela, ko si se pozanimala o teoretičnih osnovah. 

Sedaj je pa na vrsti praktični del...se mi zdi. Mogoče pa ne  Saj boš sproti videla, kaj ti paše in kaj ne. Ne veš, če sploh potrebuješ strokovno pomoč.
Jaz sem šla takrat, ko sem se že res slabo počutila, na skupino za samopomoč, pol leta kasneje pa sem začela hodit še na psihoterapijo. In gre pač počasi na bolje.

Pa še nekaj: zdi se mi, da je bilo pri meni obremenjevanje z videzom tista češnja na vrhu deprasto-anksiozne smetane. To, kar pač prvo opaziš in je nekaj konkretnega. S tem se res lahko fuuul obremenjuješ in ne misliš na nič drugega. Ne misliš na psihične težave, ki so bolj skrivnostne in zamegljene in jih ne moreš kar tako na hitro rešit.

Ti pa iz svojih izkušenj povem, da ko se res zavedaš, v katerem grmu tiči zajec, potem veš, da videz nima veze in te v resnici motijo druge stvari. Ampak do tega mora priti vsak sam 

Srečno, pa upam da boš uspešno reševala svoje težave

Teja

[gasper]

Sara94, živijo,

moram reči, da imam sam enake probleme, kot si jih opisala (problemi v večji družbi, med nepoznanimi ljudmi)... Tudi stiskanje v prsih, celo do bolečine se mi pojavlja... In tudi miganje z nogo    Vse to celo zelo pogosto... Zadnje čase sem precej pozoren na to, kdaj se ta bolečina v prsih pojavi... Čisto nerazložljivo velikokrat... Ni ravno v tolažbo, ampak nisi edina s temi težavami... Tudi zame je cel proces, da se opogumim iti v trgovino ali da plačam račun... 

Sam sem se odločil za psihoterapijo... Upam, da bo kaj pomagalo... Trenuten rezultat je, da se veliko bolje zavedam vseh simptomov, ki se ves čas dogajajo... Ti pa so v obliki nenehne napetosti, živčnosti, stiskanja, bolečin v prsih...
Ni vprašanje, da ti bo šlo na bolje, samo opazuj se in boš videla, da ti simptomi nimajo nobene razumske podlage... Ko se boš v to prepričala, bo tudi napetost izginila... 

[sara94]

Hvala vsem za odgovore.
Ne vem, res ne vem če naj grem po strokovno pomoč. Trenutno se bolj nagibam k temu da ne. Zadnje čase, sploh odkar sem na internetu poiskala več teoretičnih podatkov o socialni fobiji bolj postajam pozorna na vse simptome, kdaj počnem, kaj počnem, zakaj počnem. Zdi se mi da sem v začaranem krogu in zdi se mi da je glavni krivec za socialno fobijo izredno slaba samozavest in samopodoba.
In opažam da imam izredno velika nihanja, pride kakšen teden, ko se počutim super, posledično ker se počutim v redu v svoji koži sem tudi v družbi bolj sproščena, potem sem ponosna sama nase da mi to uspe in sem še bolj sproščena, v takem primeru sem pripravljena celo stopiti do neznanih ljudi in začeti pogovor, samo to je že zelo redko, mogoče pride kakšen takšen dan v mesecu ko res ne zaznam nobenega znaka socialne fobije. Potem pa pride kakšen dan, teden, lahko samo ura, zelo odvisno, ko se neznansko slabo počutim v svojem telesu, z vsemi (tudi tistimi s katerimi mi drugače ni problem) mi je težko komunicirat, počutim se najgrša in najbolj bedna oseba na svetu, takrat se najraje zaprem v sobo in tako preživim dan ter se smilim sama sebi. In to se ves čas izmenjuje, večino časa pa je nekaj vmes. In ko pride dober dan ali teden se mi res ne zdi da rabim pomoč in sem polna pozitivnih misli češ eh saj sploh nimam nobenih problemov, kar pa imam bom pa že sama rešila, pa se potem vse obrne ko spet začnem razmišljati obratno (razmišljala sem da se mi mogoče nabere vsega negativnega ker se probam zavestno usmerjati k pozitivnemu, se prisilim k situacijam ki bi se jim drugače izognila in potlačim delež negative ki je v meni in mi potem vse v dosti večji količini bruhne ven mogoče za cel teden nazaj) in spet pridem do sklepa da pa le rabim pomoč .. začaran krog.

Imam pa res željo dati to čez, ker grem letos jeseni na faks, ki traja tri leta, po tem imam pa močno željo iti naprej študirati in živeti v tujino, ker svoje prihodnosti ne vidim tukaj, samo jaz trenutno ne vidim kako bo meni to uspelo, ko nisem niti sposobna govoriti angleško pred kom drugim kljub dobremu znanju jezika. Tako da sem si dala tri leta da rešim svoje probleme kar se tega tiče.

Pa to sem se spraševala, kje je razlika/meja med socialno fobijo in tvojim značajem. Če socialno fobijo odpraviš, si še vedno ne pretirano zgovoren, imaš raje manjše število ljudi in nisi rad v centru pozornosti itd.

[dr.hauska]

Glede angleščine:
se mi zdi, da imamo vsi na začetku eno blokado, ki nam preprečuje da bi "šolsko" znanje jezika prenesli v realnost. Ampak potem ponavadi spontano pride do nekega dogodka, kjer si prisiljena govorit angleško in se pač navadiš. Boš videla, da ti ne bo problem

[sara94]

Zakaj se potem izogibam izgovorjavi angleških naslovov filmov pred prijatelji na primer in raje rečem da se naslova ne spomnim kot pa da ga moram izgovoriti, kaj naročiti za jest ali za pit tudi ne bi smel biti problem pa sem raje lačna ali pa rečem prijatelju če lahko naroči še zame, v redu ne rečem branje angleškega teksta na glas pred celim razredom se mi zdi še nekako logično da mi ni prijetno.

[Sinuska]

Ker rabiš strokovno pomoč.  Ne pouka nagleščine.

[dr.hauska]

Ampak tut strokovna pomoč ti bo povedala, da pač morš it in rečt eno besedo, drugič 2..itd, pa bo šlo potem lažje. Ne obstaja ena "tableta za govorjenje v angleščini v javnosti", prav tako kot ne obstaja "tableta za javno nastopanje", ki bi meni prišla ZELO prav!

Ni druge, kot da se potrudimo in ukrepamo 

[sara94]

Ja, vsekakor, saj to mi je jasno 

[sivaMiš]

Pozdrav 
Omenjala si začaran krog in sem hotela povedat, da se dobro prepoznam v tem. Nimam sicer težav s socialno fobijo ampak bolj za generalizirano anksioznostjo. V tistih slabših dneh se zavedam, da imam problem in da bi rabila pomoč, ampak ko se malo umiri si začnem hitro zanikat. Kot da bi se nekako bala priznat svoje težave.
Pa me zanima kako se ti s tem spopadaš.