sara94
Novinec / novinka
Odsotni
Spol: 
Prispevki: 12
|
 |
« dne:: torek, 24. januar 2012 ura: 00:22 » |
|
Sem se odločila, da tudi sama napišem prispevek na temu forumu, ki mi je sicer dal že veliko uporabnih informacij, vendar se sama resnosti svojih težav ne zavedam, zato me zanima kaj menite vi, naj poiščem strokovno pomoč, probam probleme rešiti sama ali preprosto ignoriram.
Stara sem 18 let in že dalj časa se zavedam dejstva, da mi je neprijetno biti v družbi, da se le te raje izognem, vse družbene situacije mi povzročajo nelagodno počutje, že samo če moram iti plačati račun v kavarni ali knjižničarko prositi za pomoč, če ne najdem željene knjige mi malo dvigne pritisk in povzroči rahlo nelagodje. Imam zelo mali krog prijateljev, novih ljudi ne spoznavam rada oz. ne da jih ne spoznavam rada, nimam rada tega, da sem v taki situaciji izredno nesproščena, zadržana in ne naredim ravno dobrega vtisa, nato se tako tudi v naprej vedem ob njihovi bližini če pride kdaj do ponovnega srečanja, in se kaj kmalu odočim, da tej osebi itak nisem simpatična in se je raje izogibam, ker me itak ne mara.
Že kakšne tri leta nazaj sem se prvič srečala z pojmom socialna fobija in se prepoznala notri, vendar nisem razmišljala, da bi o temu komu kdaj kaj povedala ali poskusila odpraviti oz. odločila sem se da bom sama delala na tem, da se bom čim manj izogibala situacijam, ki so mi neprijetne na primer da ne rečem prijateljici da naj reče natakarici za račun vendar rečem sama. Saj sem opazila malo izboljšanja, nekih osnovnih stvari kot je ta z plačevanjem računov sem se kar navadla, navezovanje stikov z novimi osebami, druženje z večjim številom ljudi naenkrat mi je pa še vedno največji iziv in stanje ostaja nespremenjeno, čeprav se takim situacijam ne poskušam na veliko izogibati. Pač na koncu sedim zraven v neki družbi, tiho, in potem slišim da sem asocialna, sošolki sem celo omenila, če lahko greva raje sami na kavo, ker mi je nelagodno če vabi še kakšne svoje, meni nepoznane prijateljice zraven, ker mi je neprijetno in se mi je v glavo smejala.
Poleg tega sem zadnje čase začela opažati oz. postala pozorna na to, da sem neprestano napeta, živčna na nek način, vedno v skrbeh. Res, od jutra do večera, zame je super če prideta ura ali dve da sem čisto uizi, sproščena, nič napeta, brez kakšnih skrbi v glavi. Hecno mi je predvsem to, da si dosti skrbi delam sama, obremenjujem se za nerelanimi situacijami, ki si jih dobesedno izmislim v glavi in se potem sekiram, kaj bi bilo če bi bilo na primer. Včasih se obremenjujem kaj bo v prihodnosti, bom umrla v prometni nesreči, kdaj bom umrla, bom stara in grda, bom nesrečno poročena .. takšne bedarije če vzamem nekaj primerov.
Zadnji teden se mi je prvič pojavilo, da sem v prstnem košu čutila čudno napetost, bolečino na nek način, nekakšen pritisk. Najprej sem se malo prestrašila da ni kaj narobe, ker je bil občutek zelo neprijeten in nekako mi je to alarm, da ni vse ok. Pa sem ravno naslednji dan malo googlala o tej moji neprestani živčnosti in našla to kot enega simptomov anksioznosti. Aha, pa sem spet vse povezala. Potem je še ena stvar ki jo počnem, neprestano migam z nogo, ne vem če ima kaj veze z tem, ampak jaz migam z nogo od takrat ko se zbudim, med poukom, doma ko sedim za računalnikom (no tukaj ne vedno, vendar se tudi včasih zalotim), tudi zvečer preden zaspim. Načeloma niti nisem pozorna na to ker delam podzavestno, me pa pogosto kdo zraven mene opozori naj neham, ker mu gre na živce. In zadnje čase se postala bolj pozorna in res delam to neprestano. Poleg tega pa imam huda nihanja razpoloženja, tako v sekundi lahko razpoloženje zamenjam za 180°, samo kakšen majhen napačen komentar, dejanje, karkoli. Slabo prenašam kritiko, sploh če se tiče mojega videza ali pa mojih dejanj, vse me takoj prizadane in užali. Zavedam se, da imam zelo nizko samozavest in samopodobo, včasih če imam slab dan tudi občutek manjvrednosti. Vsekakor opažam velik vpliv medijev name, rada gledam kakšne modne fotografije, modele in potem iščem na meni vse kar one imajo in jaz ne, pri lepoti res stremim k popolnosti in dokler ne bom popolna, bom nezadovoljna z svojim izgledom.
Drugače pa je v mojem otroštvu, ko sem bila nekje na sredini osnovne šole moj oče trpel za depresijo, kakšni dve leti je bilo doma kar hudo, ne dolgo za njim pa še sestra, ki je bila takrat začetek srednje šole, oba na antidepresivih. Takrat se niti nisem zavedala kaj se dogaja, vendar so mogoče vseeno na meni ostale kakšne posledice, saj če zdaj gledam nazaj se je vse to pri meni začelo ravno takrat enkrat, samo da nisem opazila. Poleg tega pa sem leto nazaj izgubila eno izmed boljših prijateljic s katero sem si bila zelo blizu in seveda me je to zelo prizadelo. Tudi če gledam nazaj je večina oseb, ki so mi bile kdaj blizu nekako odšlo iz mojega življenja, pa mislim da lahko na prste preštejem koliko oseb mi je bilo kadarkoli med bližnjimi. Nekako mi to ni spodbuda in moje zaupanje v ljudi se vedno bolj manjša.
|