Moja izpoved

[moonica]

ne poznam cele tvoje zgodbe okoli emetofobije, ne vem kaj ti pametnega svetovat ... je pa sigurno dobro, da se veliko o tem (oz. o vsem) pogovarjaš in boš sama prišla do kakih zaključkov in napredkov (no, kot berem si dosti že)
lahko pa delim s tabo svojo zgodbo ... mene je zelo strah bruhanja, ampak nimam tako močno to fobijo, da bi bil ta strah vsakodnevno prisoten (nisem se nikoli dosti poglabljala, tako da ne vem, mogoče potem sploh 'ne pašem pod emetofobe'?) ... ampak takoj, ko malo začutim, da bi lahko bruhala (če sem npr. bolana, če mam migreno in podobno) me prime res močem strah pred bruhanjem ... in poskušam vse nardit, da do tega ne pride ... se povsem zavedam, da je to brez veze in da dejansko se lahko po bruhanju počutim boljše, ti odleže ... vse razumem, a takrat gre razum adijo ...
to imam že od vedno ... ko sem bla še majhna sem isto počela ... včasih nisem niti hotela povedat nor. mamici, ki je bla doma, ko sem bla bolana, da me ne bi pol prepričevala, da naj zbruham ven oz. ponavadi me je prepričevala, da naj se uležem, ker je vedla, da mi bo potem tolko šlo gor, da ne bom mogla zadržat ... in sem poskušala skrivat, da sem se lahko zbrala, osredotočla samo na to kaj nardit, da ne bruham ... tk da mam 'naštudirano' kok dihat, kaj razmišljat, kako sedet ... vse, sam da do tega ne pride ... nisem se zarad tega nikol zdravila, prej niso starši dajal take pozornosti temu, pa tako se ble druge težave večje in je to padlo v ozadje ... zdej, če bi bil to vsakodneven strah, bi blo drugače, tako pa je občasen ...
če pomislim, sem (če odštejem, ko sem bla dojenček, za takrat se ne spomnim;) do sedaj bruhala le 3x (od tega je 1x mamici uspela finta "uleži se, ti bo bolje", 1x v bolnici - po narkozi in lani, ko sem imela trebušno gripo ... ampak sem se res zelo trudla, da ne bi ...) ... gre pa vedno ven (to opažam sploh pri glavobolih, migrenah ki jih imam), da jaz se matram to zadržat, potem pa čez čas ... driska ... vedno je tako.

samo povedat sem ti želela kakšne so moje izkušnje s tem ... po vsej verjetnosti ti moj post ne bo nič koristil, a kljub temu ... 

[Janja]

Moonica!

Hvala. Sem samo na hitro preletela. In sem te že prebirala še na starem forumu glede emetofobije. Ko bom utegnila, bom kaj več napisala tudi na to temo.

Lepo bodi!

[Janja]

Hojla!

Da malo obnovim temo. No, v bistvu bi se rada pohvalila.

V tem zadnjem tednu sem z lastnim delom in s pomočjo psihoterapije prišla do izredno pomembnih ugotovitev. Ja, zadeve niti približno niso najlažje. Pa saj sem jih že dolgo vedela, ker sva z mamo določene stvari analizirali. V bistvu sva že z dosti pogovarjanja prišli do vzrokov in sprožilcev nekaterih mojih težav...

Ampak v prakso pa še nisem uspela spraviti. Sedaj pa imam občutek, da mi uspeva tudi v prakso počasi spraviti. BRAVO jaz!

Zadeve moram še malo premisliti, malo postaviti na svoje mesto, potem bom pa še tukaj napisala.

Vsem, ki ste sodelovali v moji temi, hvala, ker sem tudi z vašo pomočjo prišla do določenih ugotovitev. V bistvu ste mi pokazali pot, jaz pa sem potem prišla do bistva, ki se je sicer razlikovalo od vaših predvidevanj, ampak do rezultatov pa sem le prišla.

Resnične spremembe se pa merijo v letih.

Moonica in Matheu_, res je, se strinjam z vama. Pri meni je šlo za približno 24 let, zato bo vse OK. Je bil pa že čas, da se je tudi meni odprlo. Ampak brez tablet pri meni ne bi šlo. To so dejstva. In s psihoterapijo sem tudi izredno zadovoljna.

In vaši odgovori so zame neke vrste psihoterapija.

Juliette, midve imava precej podobne težave, in če boš imela še kakšen preblisk, ti samo napiši. OK? Saj ti moram še odgovoriti glede tiste krivde, ampak nekako nisem uspela še vsega strniti skupaj. Ni pa šlo pri meni za to, da bi bilo to zaradi mami. To je bilo šele zadnja štiri leta, da se je mami začela kriviti za mojo bolezen. V bistvu je bila to posledica njenega napačnega čustovanja zaradi izbruha njene bolezni.

Ta krivda izvira iz tega, da sem se jaz počutila krivo, ker so imeli z mano same probleme. Mnenje okolice. Saj poznaš to. Starša te razumeta in vesta, da imaš težave, za okolico si pa razvajen otrok. In to otroka prizadane, ker niti slučajno ni tako.

Zaenkrat zaključujem in lepo se imejte!

P.S. Vedno pozabim, da moram na forum hoditi z Mozillo (drugače mi poslovno bolj odgovarja Explorer) in potem že nekaj napišem in mi začne vse skakati. Jasno, da moram iti potem z Mozillo gor.

[Sofia-Del_Sati]

v bistvu bi se rada pohvalila.

V tem zadnjem tednu sem z lastnim delom in s pomočjo psihoterapije prišla do izredno pomembnih ugotovitev. Ja, zadeve niti približno niso najlažje. Pa saj sem jih že dolgo vedela, ker sva z mamo določene stvari analizirali. V bistvu sva že z dosti pogovarjanja prišli do vzrokov in sprožilcev nekaterih mojih težav...

Ampak v prakso pa še nisem uspela spraviti. Sedaj pa imam občutek, da mi uspeva tudi v prakso počasi spraviti. BRAVO jaz!

Bravo Janja 

[Slavka]

Janja  super zate in tvoj napredek...ti veselo "sledim" 

[Janja]

Sofie in Slavka, hvala!

Ja, kar naporen dan je za mano, ampak sem vesela in zadovoljna, ker enostavno opazim moje drugačno reagiranje kot v preteklosti v popolnoma istih situacijah.

Včasih bi se po takem dogodku, ki se mi je zgodil prejšnji teden, pobirala leto dni, sedaj sem se nekako sestavila v dveh dneh. Ja, res je. Določene čustvene bolečine sem jaz včasih zelo dolgo predelovala.

Saj vem, da bo potrebno še veliko dela. Je pa resnično fantastičen občutek, ko rezultati kar prihajajo. Sploh pa zato, ker tudi prej nisem sedela v kotu in se smilila sama sebi, ampak sem trdo delala. Tega pa nisem pisala na forum iz dveh razlogov: nekako sem bila zmeraj slišana in nisem imela potrebe po pisanju. Po drugi strani pa sem se bala reakcij nekaterih v stilu, da če ni rezultatov, verjetno nič ne delam...

Lepo se imejta tudi vidve!

[Aslan]

P.S. Vedno pozabim, da moram na forum hoditi z Mozillo (drugače mi poslovno bolj odgovarja Explorer) in potem že nekaj napišem in mi začne vse skakati. Jasno, da moram iti potem z Mozillo gor.

Delim isto težavo s teboj ... povsod kjer so Windowsi 7 in Explorer je shit 
Je pa lisička tok simptična od Firefoxa .. 

[Suzy]

Je pa resnično fantastičen občutek, ko rezultati kar prihajajo.

Me veseli zate Janja,...

[Aslan]

Sedaj pa imam občutek, da mi uspeva tudi v prakso počasi spraviti. BRAVO jaz!

BRAVO Janja ... odlična si! 

[Tjashy188]

Bravo Janja!!  

[Janja]

Suzy, Aslan in Tjaši188, hvala!

Lepo je poleg konstruktivnih odgovorov slišati tudi pohvale.

Sem v razmišljanju kaj konkretno je pametno tu objavljati, kaj pa ne. Malo sem še v dilemi. Po drugi strani imam pa občutek, da si želim biti slišana tudi od zunanjih ljudi, ne samo od tistih, ki so mi bili blizu. Tisti, ki so mi bili blizu, so me vedno razumeli, ostali pač ne. In zato sem bila tiho in hodila z masko naokoli. Sem v eni drugi temi prebrala ravno o tem. In ker mi je to neka iztočnica za današnje pisanje, sem zadevo prekopirala sem. Arwen, Suzy in Sofie, hvala vam za iztočnico.

Jih je težko opazit.. redko kdo kaže svoj "pravi" obraz... 

temu se pravi maska

A smo tuki tud z maskami??

mah...... jst mam tako masko, da se spet skrivam za ok-face, v bistvu pa mi je total bad, groza,.... eno samo matranje v lajfu----> za nič!

Ja, jaz sem dolgo nosila masko. Razen pred redkimi izjemami...

In Suzy, ravno tukaj sem jaz nosila masko, ravno tukaj na tem forumu. Ker sem se bala odpreti, ker moje fobije niso bile običajne, specifične. Ali pa se dejansko o njih ne govori toliko, ker je lažje reči kaj drugega kot to, kar sem imela jaz in meni podobni.

In potem je tukaj prisotno še nekaj, kar si velja zapomniti. Niti ni pomembno kje se mi je to zgodilo. Pomembno je to, da me je blazno presenetilo to, ker me oseba, ki bi me mogla razumeti, ker jaz njo sem, ni razumela. In obe spadava v isto skupino, samo da je njena diagnoza malo drugačna od moje. Ampak sem predvidevala, da je vsaj malo seznanjena tudi z drugimi oblikami motenj in ne samo svojo.

No, ta oseba me je nekam povabila in jaz se povabilu nisem odzvala, ker pač v tistem obdobju nisem zmogla še določenih stvari, ker sem se določenih stvari še bala. In kaj je sledilo? Da kaj se jaz grem, da se je izogibam...?

Ja, šele, ko sem pojasnila, da ne obstaja samo ena motnja, ampak, da obstajajo tudi takšne motnje, kjer te je določenih izpostavljanj strah, je nekako razumela.

Ja, a to tudi obstaja?

Menda, da ja. Glede na razgledanost osebe bi pa mogla tudi to vedelti. Ali pač razume samo in zgolj sebe?

Ja, in potem si nadanem masko. Ki pa jo počasi snemam dol. Ne glede na to ali me bodo ljudje sprejeli ali ne...

Pa še nekaj pomembnega: jaz sem povabilo odklonila zaradi strahov. Lahko pa bi ga odklonila kar tako, ker se mi pač ne bi zdelo. In ja, tudi jaz imam pravico reči NE. Če pa oseba na drugi strani tega ne zna ali zmore sprejeti, to pa ni več moj problem. Čustvenega izsiljevanja se pa več ne bom šla.

Je pa veliko tudi zelo svetlih izjem, ki so me v preteklosti razumele. Nekatere so tudi tukaj na forumu. In ravno ta teden me je Vesna razumela, ko sem ji nekaj razložila. Kar ne razlagam kar vsakemu in kar je za nekatere tako zelo banalno, zame pa pač ne. Vesna, hvala.

Včasih si marsikaj ne bi upala, danes si upam že malo več, čez nekaj časa si bom še več.

Toliko za danes. Imam pa še kar nekaj na zalogi.

Hvala vsem, ki ste se odzvali v moji temi.

[moonica]

Janja, jaz ti svetujem, da tu (na forumu) objavljaš, pišeš po občutku ... zaupaj v svoje občutke, ne bremzaj se, ne premlevaj preveč kaj napisati in kaj ne.
In kar se tiče pisanja o določenih motnjah, ki morda niso tako pogoste ... recimo, da pred tabo še nihče ni pisal o neki zadevi, ti si prva ... si misliš kako zelo lahko to pomaga nekomu tretjemu, ki bo naletel na tvoj zapis in sebe videl v njem? ... Povsod pa se najdejo ljudje, ki razumejo oz. so pripravljeni razumet ... in seveda tud tisti, ki niso. Poskusi se ne ozirat na to in piši o sebi kar pač začutiš, da bi delila.
Sicer pa nas po moje kar nekaj pozna določene 'ne-tako-pogoste' motnje ... mislim, tu ni zasledit dosti zapisov o njih ... to še ne pomeni, da jih ni(mamo). Je pa tud to, da mogoče prevladuje nekaj drugega, tako je recimopri meni ... v ospredju je panična motnja, anksioznost ... znane pa so mi še določene fobije, OKM itd. ... o slednjem pač ne pišem (oz. le sem in tja malo), ker je panična motnja tista 'glavna' ... z veseljem pa delim tudi izkušnje, razmišljanja o vsem drugem kar me pesti, če vidim, da teče o tem debata oz. da bi komu lahko vsaj malček koristilo, da prebere moje besede.

Zdej sem tole čist na dolgo in široko napisala, vidim ... point je, da piši po občutku, zaupaj v svoje občutke in vedi, da se vedno lahko najde kdo, ki se bo v tvojih besedah našel in mu bodov vzpodbudo, pomoč. Seveda pa tud tebi pisanje koristi ... vsaj tako sklepam po prebranem.

Topel pozdrav iz Gorice!!!

[Janja]

Ej, Moonica, hvala ti!

Sem opazila, da sva istočasno objavljali, in sicer ti v mojo temo, jaz v tvojo temo.

Ja, imaš prav, da je resnično dobro, da se čimveč piše. Recimo meni so tvoji zapisi in še zapisi nekaterih punc, ki ste o emetofobiji pisale še na prejšnjem forumu ali pa tukaj na začetku, zelo pomagali. In sem videla, da nisem nič bolj čudna, da ima še kar nekaj drugih oseb take strahove kot jaz.

Ja, včasih si ne upam še vsega napisati, ampak se mi zdi, da mi vedno bolj uspeva.

Pozdravček tudi tebi na moj primorski konec.

Primorec ostane vedno Primorec. Oz. jaz sem tisti hribovski Primorec. Včasih smo s Predmeje v Ajdovščino prišli napravljeni za zimo, ker je bila na Predmeji še zima, v Ajdovščini pa že zgonja pomlad. Ja, in fine dame (take kot sem sedaj sama - samo po obleki, ne po karakterju in obnašanju) so nas gledale kot bi padli z Lune.

To je bilo samo malo za zdraven. Zadnje čase mi humor izredno pomaga. Sem se nalezla od moje sestrice. Imava vsak dan veliko smejalne terapije. Ona je mojster v tem.

[Suzy]

... point je, da piši po občutku, zaupaj v svoje občutke in vedi, da se vedno lahko najde kdo, ki se bo v tvojih besedah našel in mu bodov vzpodbudo, pomoč.

[Janja]

Pozdrav za vse!

Zaenkrat bi napisala samo to, da izredno napredujem, in da mi uspevajo stvari, ki jih prej leta in leta nisem mogla. In sem vesela.

V preteklem tednu sem prišla do veliko ugotovitev. In sem razmišljala, kaj naj s temi informacijami naredim. Po eni strani se mi zdi, da bi bilo resnično dobro, da bi to napisala na forum, da bi s tem mogoče komu pomagala. Ko sem se jaz začela soočati z mojo motnjo in iskati rešitve, nisem imela nič oprijemljivega. In tudi, ko sem prebirala še stari forum, se nisem našla v vaših zgodbah, ker imam jaz drugačne težave. In točno vem, kako fajn sem se počutila, ko sem prebrala zapise Moonice in ša par deklet, ki so pisale o emetofobiji. Zelo mi je pomagalo, da sem vedela, da nisem sama, da nisem edina.

In taki zapisi so veliko vredni. Sploh taki, ki vsebujejo problematiko, ki ni tako pogosta.

In potem je tukaj še druga stran. Se mi zdi, da sem se že preveč izpostavila. In vse te stvari, ki sem jih ugotovila, so povezane z velikim strahom in mojo bolečino. In enostavno ne vem, če to želim pisati na forum. Ker gre spet za marsikoga eno precej bizarno zadevo, zame pač ne.

In resnično sem na tem področju tako zelo ranljiva, da sem se odločila, da tega ne bom pisala. Dovolj je, da vedo tisti, ki me imajo radi in moja psihiatrinja in moja psihoterapevtka.

Vsem, ki ste sodelovali v moji temi, se iskreno zahvaljujem. Pomagali ste mi zelo veliko, mogoče se niti ne zavedato koliko. In upam, da sem vsaj komu pomagal tudi jaz, ko je prebiral moje pisanje.

Če bom pa spet začutila potrebo po pisanju, bom pa spet pisala.

Lepo se imejte!

[trzinka]

Janja, odlično ti gre, sem se danes sama prepričala  

[Juliette]

Lepo, Janja, res me veseli tvoj uspeh in še posebej to, da se ga znaš tudi sama veselit in ga v celoti občutit - to je veliko vredno.
Še naprej ti želim novih spoznanj in ugotovitev, ki bi ti lahko še izboljšali kakovost tvojega življenja.
In mogoče, kdo ve, prideš tudi do tega, da bi svoja odkritja podelila tudi z drugimi na forumu. Ker dejstvo je, da se iz osebnih zgodb vsi največ naučimo (problem je res samo v tem, da so osebne  in jih pač ni tako lahko javno deliti), kajti teorija je eno, konkreten primer z vzpodbudnim koncem, v katerem lahko tudi sami najdemo dele sebe, pa se nas veliko bolj dotakne in nam je konec koncev tudi bolj razumljiv.
Srečno, Janja, še naprej! 

[Janja]

Trzinka, in Juliette, hvala!

Juliette, ti si mi zelo, zelo pomagala. Bova še kdaj nadaljevali, ko bo primeren čas. Če pa imaš ti kakršnokoli idejo ali pa preblisk, ti kar napiši v mojo temo. Je nisem zaprla. OK?

Trzinka, tebi pa ravno tako hvala. Sem se imela v soboto s tabo in Slavko enkratno. Tako zelo smo se zabavale in to je meni manjkalo. In tisti, ki tega ni doživel (neprostovoljne izolacije), verjetno niti ne ve, kako to nekomu takšni majhni koraki (ki jih sedaj delam jaz, no, lahko, da so tudi veliki) veliko pomenijo.

In jaz vem, da me ti in Slavka razumeta in se vama moji strahovi ne zdijo smešni. Sem pa pri razkrivanju mojih detajlov bila vedno bolj previdna, ker sem že dostikrat doživela mrzel tuš. Ne tukaj, ampak nasploh v življenju.

Mogoče bi bilo dobro tudi to, da omenim še sobotno delavnico. Kar nekaj DAM-ovcev nas je bilo na tej delavnici. Ker ne vem, če želijo biti ostali imenovani, bom napisala samo to, da mi je bilo fajn na delavnici in tudi potem, ko smo se nekateri še malo družili. Fajn je bilo.

In kar je najbolj pomembno. Pred takimi dogodki sem jaz včasih imela grozne priprave. Bilo me je strah, bila sem napeta, bala sem se, da bom bruhala in posledično mi je bilo slabo. Vozila sem pod pritiskom...

Skratka, bilo je grozno. In nikoli nisem v ničemer uživala, ker je bila simptomatika tako zelo prisotna in tako močna. In ko sem prišla domov, sem bila po takih izpostavljanjih zelo, zelo utrujena...

Sedaj je bilo pa čisto drugače. Brez dodatnih priprav, brez strahu in slabosti, skratka tako kot večina ljudi hodi naokoli. In tako kot sem jaz včasih živela. Ko sem prišla tja, me ni bilo strah. Ko se je začela delavnica, sem bila sproščena in brez simptomatike in ocena mojega počutja je bila presenetljiva desetka.

Po koncu delavnice sem imela počutje še vedno deset in resnično sem bila vesela. Pred enim letom bi bilo mene tega zelo strah in moje počutje bi bilo katasrofalno...

Vesela sem. Resnično nikoli nisem pisala vseh detajlov na forum, ker so me preveč boleli, ker me je bilo sram. Sem raje stvari malo zamaskirala in ovila v tisoč roza vatic.

Jaz sem bila tako zelo omejena na marsikaterem področju, da si nekateri niti ne znate predstavljati. Ampak, saj je vseeno.

Skratka, moj zaključek je, da se da priti ven iz še tako velikega sra**a. Ampak treba je delati. Včasih ogromno, včasih traja tudi dalj časa kot si nekateri tukaj gor predstavljate, da bi se morali pokazati rezultati. Včasih je potrebno zamenjati več poti, da lahko najdeš tisto pravo. In včasih je potrebno določeno stvar tudi malo odložiti in počakati na primeren čas. Včasih še ne vidimo določnih stvari, čeprav drugi že na kilometre vidijo, kaj je narobe. Ampak potrebno je, da delamo po metodah, ki nam dajejo rezultate in v našem ritmu in našem tempu.

Zaenkrat toliko.

[Arwen]

Skratka, moj zaključek je, da se da priti ven iz še tako velikega sra**a. Ampak treba je delati. Včasih ogromno, včasih traja tudi dalj časa kot si nekateri tukaj gor predstavljate, da bi se morali pokazati rezultati. Včasih je potrebno zamenjati več poti, da lahko najdeš tisto pravo. In včasih je potrebno določeno stvar tudi malo odložiti in počakati na primeren čas. Včasih še ne vidimo določnih stvari, čeprav drugi že na kilometre vidijo, kaj je narobe. Ampak potrebno je, da delamo po metodah, ki nam dajejo rezultate in v našem ritmu in našem tempu.

jp

[Aslan]

In včasih je potrebno določeno stvar tudi malo odložiti in počakati na primeren čas. Včasih še ne vidimo določnih stvari, čeprav drugi že na kilometre vidijo, kaj je narobe. Ampak potrebno je, da delamo po metodah, ki nam dajejo rezultate in v našem ritmu in našem tempu.

 
Res je, drugi imajo drugačne kapacitete razvite in bi nekaj kar je nam nepredstavljivo oni speljali z levo roko. Zato je vedno zlato pravilo ... da prisluhnemo sebi in delujemo v skladu s svojimi trenutnimi sposobnostmi. Tudi psihoterapevti se uglasijo na klienta, prepoznavajo kje on je in kaj zmore ... da delujeta skupaj, kot plesni par ... nekaj časa vodi eden, drugi sledi - in vloge se menjavajo. Njun odnos je prav zato tako zdravilen. Ker postajaš lahko TI tak kot si ... skozi odnos z drugim ... in ne le za 4 stenami doma.