Življenje vidim sivo, smrt pa lepo v barvah kot mavrica

[alexx]

predvsem pa nočem tko čutit kot čutim in HOČEM ČIM PREJ BIT JST!!!!

Saj boš Sofi...samo izdrži še malo. 

[Sofia-Del_Sati]

Razmišljam, da od jutri ne bi več pisala na forum....

se mi zdi, kot da sam pišem, nič pa ne naredim.....

ali naj živim ali pa naj umrem -

ampak živeti ne zmorem, torej moram drugo dokončati.

Ne vem, do kdaj naj še počakam, do kdaj naj zdržim, koliko časa naj še diham.....                   LP SOFIE

[Ribica]

Nikar Sofie draga, nikar.... Dva dni nisem vedela za sebe in mi bosta manjkala za vedno....
Danes sem srečna in zadovoljna...
Sem pa takrat tako zelo prizadela svoji hčerki, mlajša je bila še osnovnošolka, starejša gimnazijka, da je trajalo kar nekaj let, da sta prišli čez... sploh mlajša je zelo trpela....
Nikar Sofie, vzdrži še malo, AD ti bo pomagal, boš videla....
In piši!
Ribica

[Ribica]

Nekaj se je zmrdalo v tekstu. Hotela sem povedati Sofie, da imam za seboj poskus samomora, da razumem to njeno željo .... no nadaljevanje posta je vidno.
Ribica

[Aslan]

Sofia v življenju nič ni večno, trajno ...
Tako tudi tole tvoje obupano počutje ne bo trajno ...
Zaupaj vase in v življenje, da prinaša zate še veliko daril ...
Da so taki padci les topnice, lekcije, preizkušnje skozi katere rastemo.

Kdaj si imela psihiatrinjo nazadnje?
Kaj je rekla?

Sofia pomoč stroke je v takih momentih še kako potrebna ...
 

[Sofia-Del_Sati]

sj ta teden se še itak naum fentala, ker ma fotr rojstni dan.... sam itak, jst pa družba pa spet no fillings/no life, mi je že presedlo;

se počutim kot tujek na Zemlji ....

 ljudje čutijo, se veselijo, radostijo... 

.... jaz ne čutim, se ne veselim, se ne radostim,    pa ne da b to hotla - 

ljudje imajo v sebi dušo, luč, srce; 

jaz nimam več duše, imam temo in namesto srca kamen 

upam, da me prej prime obup, navkljub fotrovem roj.dnevu ... sj takrat enkrat sta me zafrknila z lajfom, ko sta me spočela...

------

psihiatrinjo imam 1.8., nazadnje sem bila pri njej 21.6. - vendar je zdj na dopustu! mi je pa zelo ql ženska ...

rekla je: naj ne prekinem z ad in če bo hudo, naj vzamem helex.

tega se držim med tedno v službi, zato lahko sploh delam oz. sem med ljudmi za silo...

med vikendom (razen, če se spravim pod prisilo v mesto) ne vzamem helexa, zato se mi pa danes odpuljava....... pa sj tud bs helexom ni kej bolš... samo ankse ni... počutje je pa isto bedno bedno in bedno oz. obupno!

[martinca]

sj ta teden se še itak naum fentala, ker ma fotr rojstni dan....

Ne ta teden niti naslednji mesec! Kar z nami ostani, boš vidla, nekoč pa boš srečna, pa se boš s hvaležnostjo sebi spominjala, da si dala to skoz brez napačnih dejanj, ki se ti trenutno lažno zdijo kot prava! 

Moram priznat, da sem nekoč v zvezi s samomorom isto razmišljala o rojstnih dnevih, še bolj natančno. če bi to naredila, ga ne bi nikoli v  času 4 do 6 tednov pred in ne v času 6 tednov po rojstnem dnevu bližnjega ali druge drage osebe. Iz tehtnega razloga :  zato ker se pri nas po normi hodi k spominski kratki maši in itak seveda svečo prižgat v času okrog obletnice smrti bližnjega tudi pri nevernih. Ne bi hotela nikomur vsako leto znova po lastni odločitvi pokvariti praznovanja svojega rojstnega dne ali večje obletnice, recimo zabava za celo žlahto odpade. Morda po 10 letih recimo, ko bi se nehali sekirat, da morajo v istem mesecu obiskat grob bližnjega. Veselje in žalost pač ne gre skup, oni pa bi se me morali prisiljeno spomirnjati v času njihovega praznika. Isto velja za čas velike noči ali novega leta, ne bi nikakor tega naredila, prav zaradi drugih.   (da jih ne bi kdo za vsako leto med ognjemeti in spuščanjem raket pozeriral s vprašanji, koliko let je že minilo, odkar je hčerka, sestra, prijateljca, sestrična, soseda, bivša sodelavka, vnukinja...    )

No potem pa me je tole minilo in nisem več imela takih misli na samomor. Sem svobodna.
 

[martinca]

psihiatrinjo imam 1.8., nazadnje sem bila pri njej 21.6. - vendar je zdj na dopustu! mi je pa zelo ql ženska ..

rekla je: naj ne prekinem z ad in če bo hudo, naj vzamem helex.

A to je dr. Dubravka, ista pri kateri si bla pred meseci?
Včeraj ponoči sem gledala, kaj vse se ti je dogajalo. Časovno tole ni točno, morda z zamikom kakšen mesec.  Opazno je, da :
1. se ti je v 1 do 2 mesecih na začetju jemanja AD počutje še poslabšalo (od ankse do brezčutnosti, nemira in jeze, pa poslabšanje SF) , dodana so bila večja nihanja razpoloženja in mišljenja in odločitev
2. po preteku dveh do treh mesecev na AD takrat si vsaj iz depresije splavala in si bila boljša in to  kljub večjemu nemiru
3. takrat nekje si opogumljena in zaradi ojačanih misli (miselnega nemira) in nihanja svoj AD predčasno ukinila in se počutila še bolje v stiku s seboj - premagala si celo SF
4. po samo nekaj tednih (2 do 4) brez AD pa se je začelo tvoje počutje močno slabšati, vsak dogodek te je že spravil v malodušje
5. in v 1 do 2 mesecih od ukinitve AD povrnitev vseh simptomov in diagnoz, padec v globljo depresijo,ankso, SF,  kot je bila v samem začetku pred začetkom jemanja AD 

Iz točke 5 si začela ponovno jemati AD Asentro 50 oz. 100 mg in  pravkar pogumno hodiš ponovno skozi točko 1. A tokrat izhajaš iz točke 5 ... Zato je toliko težje.

V točki 1 se kot vedno kriza v samem začetku zdaj poglablja, kot se ti je tudi v prvo.

To jasno poveš tudi sama z besedami, da je sedanjost hujša od preteklosti.

Trenutno nimaš izbire razen vztrajati.
 
Iz izkušnje si videla, da ti je na koncu v 2 do 3 mesecih prav AD  pomagal  : letos marca si imela dokaz.   

Stanje otopelosti in jeze se bo kmalu spremenilo v stanje osvobojenosti, tako kot si to že doživela, zaradi učinka AD si bila celo brez SF !!!

Kaj še lahko narediš?

Sama bi na tvojem mestu o stanju povedala psihiatrinji in jo prosila za neko dodatno zdravilo. S katerim bi nerealnim črnim misli, ki so ta trenutek najbolj močne in se zdijo prave,  odvzela težo ! To se da.
Če bi šlo narobe, pa bi šla na tvojem mestu v bolnico, tam si na varnem. Da se porihtaš.

Sofie,  to je bolezen, trenutno stanje ni realno doživljanje. Ozdravitev je ta trenutek odvisna predvsem od časa, daj mu priložnost     , ker dela zate!

[marina]

Martinca

zelo dobro napisano!

Sofie, drži se..

[Sofia-Del_Sati]

vauuuuuu martinca.... ful ti tnx za terminologijo!! Kar nisem mogla verjeti, da si mi nekaj tako lepega naredila!!!           
----------------------------

Upam, da lahko poročam naprej svoje stanje, pa da bo še kakšno mnenje padlo;

skratka....... celo noč nisem mogla spat....... skrbi .......
-kaj če nimam depre?
-kaj če sm sam zmešana?
-kaj če ni upanja zame, ker če nimam depre, pa sm kr tko neki - pol ne vem čemu ad?
-naj sploh nadaljujem z ad?
-kaj naj zdravnici sploh še povem,ko pa si nisva na isti valovni dolžini? mi bo sploh verjela?
-zakaj imam vedno probleme s tem,da mi verjamejo?! mogoče bi res morala narediti samomor in dokazati,da resno mislim;
-sam potem je to depra?! ampak,vseeno,kaj če ni,kaj bom ? ? ?

...... ob 5 šele lahko zaspim a kaj ko je treba ob 6 že auf... na poti v službo srečam zdravnico, obe sva si ful pomahali in nasmejali.... pot v službo... razmišljam, kaj bo..... ali se naj oglasim danes na forumu ali ne.... ali naj obupam ali ne..... pridem v službo..... prva čudna stvar,ki jo v času depre nisem naredila je ta, da sem z veseljem mami poklicala in sva čvekali (navadno mi ni bilo za pogovor, še manj pa čvekanje!!), potem se spomnim, da ima fotr kmal rojstni dan,in se ga kar malo razveselim... ampak to so res prebliski,ki pa so bili malo daljši od včerajšnjih!

v službi sem preživela z enim helexom čeprav bi bilo boljše 2 vzet, ker sem po 11h bla tok živčna, da sem pisarno s klimo spremenila v mesnico!!!
Ko pridem iz šihta...... že prej sem opazila, da sem se kar malkrat razveselila lajfa....aja, celo ko sem na tire zapeljala, sem pomislila, ma kaki vlak - ne! ... no iz šihta,itak moj biser na 4 tačkah,se precmokava in zunaj, se mi kar začnejo v glavo motatati pozitivne aformacije o sebi in pa nasploh o lajfu....

v trgovini sem nakupila za jest, ker se mi je zluštalo jest, saj zadnje cajte nisem nič jedla doma, v službi pa 1 banano, včas 2, včas nobene!

no to bi bil dan za danes, nekaj več prebliskov danes, že kar ne meji trenutkov.........AMPAK NČ SE ŠE NE BOM VESELILA. NE UPAM! PREVEČKRAT SEM SE NASRALA S SONCEM, KI JE POTEM KMALU POKAZAL SVOJE ČEKANE IN KREMPLJE!

ne vem.......včas razmišljam, da se mi je zmešalo!!!  enkrat gor, enkrat dol..... groza me je! tako malo vpliva na lasten lajf.... pa tako velik omot strahu, 5x večji kot sem sama velika!?

Pozdravček sofie - hvala vsem, martinca 

[Sofia-Del_Sati]

Danes sem sfolglala 10h v službi (total je*ba in gužva) brez enga helexa!!!!

vesela sem zase.

Resda mi je proti koncu službe že orng anksa udarla, ampak, ker ni blo tok folka (niti nisem nbenga srečala), sem le lahko šla do avta! Pa tud nisem se sekirala za ankso, ker vem, da je to str.uč. ad-ja. no, nism bla ravno nenesekirana, ker to me vedno zmoti ta krč in strah, ampak nisem dala preveč poudarka temu.

potem mi je še pisala mejl zdravnica (predtem sm ji jst mal stanje, da čutim neke pozitivne delčke), da je govorila s psih., da sta bili mnenja za stabilizatorje (aha, še to rabim!!) - itak pa vem kako je pr men, 2x me bo mogl kej orng položit, potem pa bom le sprejela zadevo  No, do tega je še dolga,...

skratka, nekak čutim pozitivo v sebi, veselim se fotrovega rojstnega dneva, veselim se zopet hrane, veselim se šihta (pa ne zarad klime, k jo doma nimam ampak sm tko sprejela dejstvo in par zadev uredila pri sebi), danes sem se spet ful šalila s sodelavci, piše se mi spet na forumu, skratka, mislim, da spet okušam lajf..... in bolj kot to pišem, kaj se vsega veselim, bolj me strah postaja, da sem spet kej v višavah 

mah karkol, ko sem up, sem vesela, sam ne potem za to ceno, da bom potem spet v total dreku! ja, prehitevam dogodke, bom nehala, in nadaljevala lepo počasi naprej - jutri bo 21. dan asentre, moje prijateljice 

[Arwen]

in nadaljevala lepo počasi naprej

točno tako  korak za korakom...vsak dan posebej

[Suzy]

čutim pozitivo v sebi

Sem vesela zate Sofia

[Sofia-Del_Sati]

začenja se drugi del 2-tedenskega šihta, ki naj bi bil ok zame... pa se je vse drugo zgrnilo name, tak, da se sploh ne veselim niti novega dneva, kaj šele kaj več od preživeti dan, ure, minute.

trnova pot do zvezd...... hja, tako zelo čutim trnje, in tako malo zvezd videvam, če dalje manj.... zakaj sploh še plezam - moje večno vprašanje? Zakaj se ne spustim v globino, kjer bom prej ko slej zopet videla zvezde, in celo bila med njimi.

mogoče zato.... ker je upanje še vedno nekak večje od obupa.

a do kdaj bo ogenj upanja tlel, ob vsemu temu dežju, toči in nalivu?

[Toja]

mogoče zato.... ker je upanje še vedno nekak večje od obupa.

JAAAAA....Sofija....ZATO   

[Sofia-Del_Sati]

mah, zdj sm pa potrta ratala....

mogoče bom res rabla stabilizatorje....

sj bom jedla več zdravil kot sladkorni bolnik v predzadnji fazi - pa ne da bi mela kaj proti sladkornim bolnikom, saj mi je pred kratkim umrla zaradi tega eno zelo draga oseba... samo, hočem povedati to, da sm res bolj psihično sesuta, ko pa sem mislila! 

ah joj..... 

[mieaid]

Sofie, kaj pa če na to gledaš z druge strani-kot prehlad, noben noče biti prehlajen, ampak prej ko si prizna, da je prehlajen, prej ko se spravi počivat, prej ko se pozdravi, prej bolje je. V nasprotnem primeru se lahko vleče v neskončnost... sej vem, da ni isto, pa vseeno

  naj ti bo čimprej bolje

[Sofia-Del_Sati]

mah......... mi je brezveze že vse skp. aja, pa tnx mieaid za prispodobo.

mah............................sj ne vem kaj naj napišem!!?? mogoče to, da sem med vožnjo nonstop razmišljala o sebi in stabilizatorjih, pa ad, da sm enga skor napičila pr 90km/h - kje sm pa vidla da stoji?!

pol ko se mi je zdelo, da grem prehitro, vidim, da grem komaj 40!! 

s kužko sva šli ven, sem se bolj spuzala.... razmišljala, kako sem bila včeraj zares hepi zarad kužke, danes pa se je tistih 500 serotoninov v hipu raztopilo in porazgubilo kot kristali sladkorja v lavi.

vidim sebe, kot je že nekoč mami rekla: slepa, gluha, depresivna, nestabilna in še preštorasta za fentat se!

ne rabte pisat, hvala.... sm sam mogla dat ven, zdele se grem pa zjokat. najraj bi šla spet spat-sam kaj ko mam futr tik pred rokom, da se pokvari (sj, upam, da se zastrupim s hrano!!)-pa mi vsj ta morala ne da, da bi hrano v smeti vrgla - že tko sm jo parkrat. tokrat sm pa res na tleh z razlogom - to spoznanje, kaj sem oz. kaj nisem!

sofie

[mieaid]

...če si slep, vsaj ne vidiš črnine okoli sebe
če si gluh, ne slišiš slabih stvari
če si depresiven, veš, da je to samo bolezen, ki se jo da premagati in bo minilo
če si nestabilen, tvoja družba nikoli ni dolgočasna
In če si preštorast za fentat se, si spreten za živeti....
 

[Sofia-Del_Sati]

Bom sam tukaj nadaljevala naprej od včeraj:

- gre za to, da to niso slabi dnevi in dobri, ampak fukiš slabi dnevi, total podn, ki so pogosteje od tistih mini dobrih dnevov (občasno so res na višku)

- gre za to, da sem dokončno spoznala, da nisem za ljudi; staršema sem v napoto, kužka ma to smolo, da ji je usoda dolelila ravno mene, prijatelji so potihnili, sodelavci stavljajo kdaj bom manjkala v službi in koliko napak bom naredila, sorodniki so se izolirali (ali pa jaz, vseeno)

- ljudem sem v napoto in prav je tako. tudi jaz ne maram več ljudi, ker te samo razočarajo

- že ko sem bila total down, mi ena punca napiše, sicer dobronamerno, glede diagnoze, pa tudi s stavkom "da se ji smilim", da imam destilirani borderline - pa prebiram to po netu in sem se spet sesedla na pojsteljo. šla sem samo spat, in danes tud, in tko do nadaljnega. nikamor več ne grem, nikomur ne bom več škode delala, in nihče me ne bo več prizadel, ker se umikam od ljudi

- zase vem, da sem za nkamor, životarim namesto živim in to ne bom več dolgo prenašala, ker me samo še smrt reši muk. danes imam črno majco gor, barvo primerno mojemu razpoloženju, pa čeprav sovražim črno. ampak karkol lepega sem doživela, me je hitro prizadelo, grdo pa te ne more totalka prizadeti, kot, če si ok, pa potem 180 stopinjski preobrat v down. v slabem gre samo še globlje dol in enkrat ti rata to všeč, ker veš, da boš umrl!

- po eni strani sem nekako odvisna od odnosov, po drugi strani, me hitro prizadenejo ljudje, po tretji pa se rada izoliram!!! a je to normalno? kot bi lakotnik hotel stradat, in siti se nažirat, ... 

- kar mi je bol do zdaj cilj in up (družina), mi ni več!!! niti partner, niti ljubezen, niti narava.... NIČ!!!! samo umret!

- zadnje: kako lahko po 1 mesecu in več, zapddaem spet v tako krizo, po 100mg asentre??? januarja, ko mi je asentra prijela, po 4 tednih, sem bila total ok, na višku energije, lajfa, prekinila sem na lastno odg. bolniško, šla takoj delat.... do seveda po 2 mesecih, ko me je spet potegnilo dol (junij že katastrofa). Danes, pa tole........... več kot 1 mesec 100mg asentre, jaz pa pr počutju gor-dol, čedalje večkrat dol! WHY??? ne razumem!

- ni mi več važno kaj mi je ... edina napaka ki se je zgodila in se ne bi smela, je ta, da se je Sofie rodila!
In SOfie mora umret! Ker vsem dela štalo.