temne misli, samomor; ste kdaj poskusili...razmišljali o tem...

[Aslan]

Veš jest k mam usega dost (overdoze problemov) ma 2 načina:

1.)
Si napišem listek z težavami...
In čez kak teden ko ga spet preberem (ko jih je že nekaj tud rešenih) se mi zdijo manjše in vidim kok sem takrat dramatizirala...kaj vse sem razmišljala, se bala...

2.)
Odklopim gsm, net in vso tehniko in sem sama s seboj...
Tišina, mir in jaz. Počnem kaj trapastega: pospravljam ob muski, čečkm..ležim, spim..
Polnim baterije.

[lost_in_time]

evo..pa je teta depresija ze blizu ali pa tukaj..ne morem razlocit..mogoce, ker skusam boriti, da ne pristanem spet na psihiatriji..ko bi kdo vedel kako se pocutim..zelo obcutljiva..utrujena od vsega..misli zvecer-ko se vsaj ne bi vec zbudila..misli zjutraj-cemu sploh vstati..obcutki krivde, ke sem taksna kot sem..negativni odzivi ljudi na trenutno stanje..kaj vse bi morala narediti, da bi se mi stanje 'popravilo', da bi se izboljsala nasploh kot oseba(kar je tezko ze ko sem v 'dobrem stanju')..potem pa jeza drugih ker tega ne naredim..se ne trudim dovolj..pa ni energije..uspeh je ze, ce sploh stopim iz stanovanja..prespim pol dneva, ce le imam cas-nic na dnevnem urniku.. mogoce je vse to posledica izgorelosti..ko se nisem imela sploh casa 'pobrati s tal'....ne vem vec kaj napisati..zmedena..
sla 1x pred kratkim na fax..in me je zacel preplavljati tak strah..ne morem niti sama sebi razloziti zakaj..pulza sem imela 160 preden sem sla od doma....no,da sem si si malo olajsala duso..v bistvu si je nisem kaj dosti..ma....

lp vsem 

[Janja]

Lost_in_time, kaj naj ti napišem?  Zelo poznam tvoje občutke in zelo te razumem. Kaj pa na vse to pravi strokovna oseba?

Skratka, najdi način, da boš spet prišla iz tega. Pošiljam ti objem in podporo.

[lost_in_time]

hvala ti,res.... 

strokovna oseba..psihiatrinjo mam na sreco v ponedeljek..2tedna nazaj sem ji rekla da se mi zdi da se me 'depresija loteva', ampak pol je en dan pocilo..in poslabsalo..

[Slavka]

Lost in time,  v ponedeljek, ko se spet pogovoriš s svojo psih., bosta gotovo začeli ukrepati. Zavedaj se, da bo bolje, da je to stanje le trenutno.  Želim pa ti, da boš čimprej spet "na konju" , brez strahu, brez tesnobe, uživala življenje.
Ti držim pesti in oglasi se 

[lost_in_time]

hvala, Slavka, za tolazbo.. 
vem da bo bolje, ampak letos sem ze tolkrat padla v to..skoz se menjuje..depresija-povprecno-depresija-povprecno-....
strah in tesnoba sta vedno(pa ne mislim vsak trenutek ) prisotna, tega sem ze navajena in skusam ignorirat ko me prime.
zivljenja pa ne znam uzivat..ker se ne morem nikoli sprostit..mogoce ce sem sama doma malo edino.. s psih.imava pa plane delat na mojih 'prvotnih' problemih, ker vse izvira iz tega(ker ce se skoz pogovarjava o trenutnem stanju, ne pridema kaj dalec..za trenutno ja, tiste stvari ki pa so zakoreninjene v meni pa na zalost ne..)..
povedala ji pa zagotovo bom.

no, hvala se enkrat.. 

[Arwen]

Lost_in_time 

[Gigli]

Lost in time ..tudi jaz ti pošiljam en objem ter 

Razumem tvoja občutja, bila tam. Vem, da je hudo. Sploh pa je trenutno nasploh zelo "nestanovitno" obdobje za nas. Ni svetlobe, ni sonca..
Pomembmo je, da VSE poveš svoji psihiatrinji, da bo lahko čimbolje ukrepala in ti pomagala, da se čimprej pobereš. To ti želim tudi jaz.

lp,
gigli

[lost_in_time]

hvala.. 

nisem sla k psih., sem skoraj cel dan prespala.. 
danes pa malo manjka da ne padem skup.. 

lp vsem

[Arwen]

si jo vsaj poklicala in se dogovorila za drug termin?

 

[martinca]

Osebno mislim, da je hrepenenje po smrti pri nekaterih ljudeh lahko tudi privzgojeno, pridobljeno, izkušnje, travme...

Celo zgledi o mrtvih junakih iz filmov, oboževanje, kult osebnosti, tud mrtvega, je žal posredno romantiziranje smrti in za junaki vsi jočejo. Taki zgledi pa lahko že pri otrocih brez pozornosti in ljubezni staršev , lahko vlečejo v tem smislu, da se napačno nauči, da je smrt veliko priznanje, cilj, smisel in rešitev. V življenju neopažen, v smrti oboževan.
Samouničevalno vedenje je po moje čudaško lovljenje sreče pri tistih, ki imajo pač obrnjeno dojemanje.

Ampak niti dve osebi nista enaki - ena bo po istih izkušnjah dobila take misli, druga pa ne.  Tretja ima take misli zaradi psihoze (ali pa prisilne misli, ali pa skupaj al kak gre to).

Moje osebno mnenje je, da imam jaz pravico na glas govoriti o moji želji po mojem koncu, kadar me ravno prime tako, seveda ne smem drugim stalno moriti.
 Govoriti ja, ker to spada k svobodi govora. Če me dobijo pri dejanju, poskusu, pa seveda po novem zakonu o duševnem zdravju pristanem v bolnici ali na ambulatnem zdravljenju. Ampak ne za dolgo. Bi jih že znala spalamuditi tam vse, da mi nič ni in da je bil afekt al pa, whatever

Marsikdo svoje želje po uničenju ali smrti izraža (besedno ali v dejanjih) zato, ker preprosto ljubi smrt- konec- nič,  ker se mu ne da živeti, ker je ali pasiven ali zarukan , vsekakor trpi, morda je omejen v razvoju sebe, da enostavno ni to, kar bi mogel biti in postati in če ne ceni sebe, ne ceni življenja.  Treba mu je spodbude in pomoči pri aktivnostih, ki pomagajo začutiti vrednost, koristnost.

Samomorilnost zaradi zaljubljenost v samo dokončnost vsega kar obstaja, kot oblika upora proti vsemu v primeru, če življenje čutiš upravičeno ali neupravičeno kot eno samo omejevanje.

Če si žrtev nasilja, samouničevalno vedenje in samomorilni poskusi prinaša tudi maščevanje, s katerim se  zoperstavi nasilju drugega, da nihče nikoli več ne more dobiti priložnosti za kakršnokoli prizadetje. Pri tem ob zelo nizki samozavesti samemu sebi nisi nič vreden, ampak daješ celo kar lastno življenje za največjo možno zmago - premagati svet, ki mu ne pustiš več do sebe.

Ampak to je v trenutku TUNELA vse zakrito in nepomembno, ne zanimajo te več drugi ljudje. In zaradi zoženega dojemanja te nič ne more doseči v srcu, da bi se premaknil ven.

[martinca]

Koristna so direktna vprašanja, ki šokirajo samomorilno naravnanega, da se morda odpre. Kdor trpi za takimi idejami o samomoru, naj odprto prizna, kaj m hodi po glavi, ali da  mu je smrt nekaj lepega, rad bi se rešil, ne da se mu več.

 Iskrena skrb, iskrena beseda, naklonjenost, lahko naredi čudeže, tudi skreg če treba, pa opora pa konkretni nasvet takemu človeku in ne toliko v obliki "Poišči strokovno pomoč", ker ta stavek pušča odtujenost in nič več, pa sam ne bo hotel it itd. Ampak kot prvo v smeri rešitve praktičnih težav,  komunikacija, komunikacija, pa ne ga samega pustiti preveč, iskreno zanimanje, ampak ne pa pokroviteljsko obnašanje ali celo nadzorovanje in podobne bedarije, če še ni v bolnici : to ne pomaga, ker prvič ni spoštljivo, drugič pa se pot za to že odločenemu najde v vsakem primeru ne glede na vse ukane drugih.

V našu državi je vsakodnevno pretvarjanje vsaj 2 LJUDI NA DAN, ki se pred vsemi delata zdrave in vesele, tekom tega istega dne pa si vzameta življenje.

Ne bi bilo treba tega nebodigatreba pretvarjanja okolice in tudi samomorilcev,  da je vse vredu. Direktno vprašat človeka, kaj mu je, ne ignorirat, ampak ga skušat zbrihtat, ne da bi arogantno moraliziral, nasvete v smeri rešitve, karkoli je že in tolažba.

 Včasih lahko iskren posluh, direkten nasvet, ali več nasvetov, sočutje razbijejo najgostejšo meglo, naredijo predor skoznjo bolj kot pol leta ali eno leto antidepresiva.

Tukaj daljše počitnice ali sprememba okolja ne pomaga nujno, ker je človek isti, ko se vrne. Pomaga bolj nekaj, s čimer se zamotiš, kar nosi uspeh, s katerim se dvigne samozavest, lastna vrednost. Preko svoje večje samozavesti pa tud svet in življenje na splošno dobi večjo vrednost in take misli odidejo (če ne gre za vsiljivke in psihozo).

[harlekina]

Martinca eno pomembno kategorijo si pa pozabila oment. Govorila bom osebno zase, čeprav vem da nisem edini tak primer. Jaz pogosto mislim na samomor recimo kot na prerivanje prek vrste. Tega ne udejanim zaradi občutka odgovornosti do mladičev (oba sta še mladoletna), pa tudi ker mi je jasno da moji blžnji življenje vrednotijo bistveno drugače kot jaz in bi jih zato najbrž  prizadelo. Torej samomor mi brani edino uvidevnost do okolice. Sama zase v življenju ne vidim nobenega smisla bivanja. Živim pač,
ker je to manjše zlo za moje bližnje, kot bi bila moja smrt. Pa se ne počutim manjvredno od ostalih, niti nesposobno. Sam enostavno mi je brezveze, ker se ne znam slepit in pretvarjat sama pred  sabo. Ves ta svet je en slepeč privid, iluzija, kolektivni trans.......kot da bi trezen gledu gručo zadetih kako zbijajo neumne štose....ampak ker imaš rad par posameznikov iz tega zborčka opic in ker se do teh posameznikov čutiš odgovornega, se pretvarjaš da si v transu tut sam....tko nekak...in potrpežljivo glumiš in čakaš da te odpihne z vrtiljaka programer....

Lp,
H

[sara4]

Z depresijo imam težave že od otroštva in sem samomor prvič poskusila narediti pri 14 letih, a ga na srečo nisem. Misli so se po tem še pogosto pojavljale, ker sem bila izjemno nezadovoljna s svojim življenjem in se nisem čutila sposobno, da bi ga spremenila.

Najhuje je bilo letos januarja, ko sem bila zopet na tem, da bi naredila samomor in sem imela že vse načrtovano, ker sem bila popolnoma na tleh in nisem videla nobenega izhoda. Postala sem rastlina, ker nisem več mogla spati in jesti in sem bila sposobna samo še joka. V tem času sem dobila psihologa po nasvetu katerega sem se odločila za hospitalizacijo, ki je trajala skoraj 3 mesece.

Zdaj sem veliko bolje kot prej, čeprav nisem še tako trdna in močna kot bi rada bila, a sem naredila velike spremembe v življenju in končno spoznala ljudi, ki so mi v oporo in zaradi katerih zdaj lažje odženem temne misli.

Vem kaj preživljaš....to poznam zelo dobro, vendar ti ne bomgovorila na  dolgo in široko. Le tako naprej kot si že začela,......ne dovoli  svojim negativnim mislim, da te ujamejo v svoj vrtinec.... trudi se da se boš zaposlila s čimerkoli, recimo s hobijem,  s sprehodom s psom, s kakšnim športom, obiskuj prijatelje, sorodnike,...ne zapiraj se vase  in MISLI POZITIVNO.. kajti misli so naš največji sovražnik.
Kadar pa boš imela težave in dvome pa kar poprosi tukaj  za pomoč, vedno se najde kdo, ki ti bo pomagal s svojimi nasveti.  LP

[lost_in_time]

1.Celo zgledi o mrtvih junakih iz filmov, oboževanje, kult osebnosti, tud mrtvega, je žal posredno romantiziranje smrti in za junaki vsi jočejo. Taki zgledi pa lahko že pri otrocih brez pozornosti in ljubezni staršev , lahko vlečejo v tem smislu, da se napačno nauči, da je smrt veliko priznanje, cilj, smisel in rešitev. V življenju neopažen, v smrti oboževan.

2.Samouničevalno vedenje je po moje čudaško lovljenje sreče pri tistih, ki imajo pač obrnjeno dojemanje.

1. A samo en vidik želje po smrti obstaja?  
pa se ta se mi zdi tako najstnisko 'nerazumljen' obarvan..
menim, da se vecina ljudi odloci za samomor iz drugacnih razlogov, drugacnih želja..
(glede na to, da bi lahko izdali roman ce bi zdruzili vse tvoje poste, se mi zdi da imas malo prevec casa/dolgcasa..po drugi strani pa, ker si opisala samo en vidik, cemu samomor, imas se vedno premalo casa..  ).

2. WHAT?!?!  
ok-po tvoje.
v realnosti pa..niti priblizno tako..seveda da se ljudem taksno vedenje zdi cudasko-AMPAK:ce necesa ne das skozi sam, si ne mores predstavljati kar dozivlja drugi.(cemu to pocne).



Arwen: nisem poklicala..termine imam ze vnaprej dolocene..mislim da nisem niti zmozna stopit do nje..bom pa verjetno morala, ker mislim da za letos nimam vec terminov, bom pa verjetno rabla zdravila....  

[Janja]

Lost_in_time, objem od mene.

Harlekina, kako nazoren in moram priznati v nekaterih primerih zelo realističen opis, na žalost. Ne poznam teh občutkov, pa vendar to ne pomeni, da jih tudi ne razumem. Res ti želim, da bi pa le našla smisel bivanja tudi ti.  

[martinca]

Lost in time, po moje ja, kar sem opisala, verjamem, ampak jaz ne trdim, da česa drugega ni.

Imaš prav, Harlekina. Saj tega je še verjetno več. Od nekje mora izvirat odljudnost in odsotnost radosti, saj je ta odsotnost kriva teh misli na smrt. Če bi bil človek zadovoljen sam s seboj, jih ne bi imel.    Mogoče je največ kriva osama.

Sem imela svojo debilno ukano v zvezi s tem, kako se odreči samomoru takrat, ko me je držalo, ampak je pomagala. Na to sem se trudla gledati kot na ' samo še eno neizpolnjeno željo v življenju več' , v nizu drugih neizpolnjenih želja. Zmanjšala sem temu vrednost in moč tako, da sem željo po samomoru postavila ob bok vsem drugim neizpolnjenim željam. Mislila sem si tako : če mi tisto ali ono ni uspelo (marsikaj drugega), pa si tudi te končne želje po samomoru ne rabim izpolniti, ker kaj pa je to takega, saj je samo ena izmed mnogih želja. In ena želja gor ali dol. Če nisem nič drugega posebnega pomembnega naredila, zakaj bi točno to.

[Arwen]

Govorila bom osebno zase, čeprav vem da nisem edini tak primer. Jaz pogosto mislim na samomor recimo kot na prerivanje prek vrste. Tega ne udejanim zaradi občutka odgovornosti do mladičev (oba sta še mladoletna), pa tudi ker mi je jasno da moji blžnji življenje vrednotijo bistveno drugače kot jaz in bi jih zato najbrž  prizadelo. Torej samomor mi brani edino uvidevnost do okolice. Sama zase v življenju ne vidim nobenega smisla bivanja. Živim pač,
ker je to manjše zlo za moje bližnje, kot bi bila moja smrt. Pa se ne počutim manjvredno od ostalih, niti nesposobno. Sam enostavno mi je brezveze, ker se ne znam slepit in pretvarjat sama pred  sabo. Ves ta svet je en slepeč privid, iluzija, kolektivni trans.......kot da bi trezen gledu gručo zadetih kako zbijajo neumne štose....ampak ker imaš rad par posameznikov iz tega zborčka opic in ker se do teh posameznikov čutiš odgovornega, se pretvarjaš da si v transu tut sam....tko nekak...in potrpežljivo glumiš in čakaš da te odpihne z vrtiljaka programer....

se strinjam, realen opis... in - poznam te občutke...   

Res ti želim, da bi pa le našla smisel bivanja tudi ti.   

in jaz prav tako, Harlekina, iz srca ti želim, da ugotoviš, da smisel je 

Lost_in_time  kako kaj?

[lost_in_time]

Janja, Arwen.. 
pa, danes je malo boljse, malo bolj aktivna,celo do faxa sem uspela prit..
lp

[Arwen]

  super novica; upam, da bo danes tudi tako, vsekakor držim pesti zate