temne misli, samomor; ste kdaj poskusili...razmišljali o tem...

[alexx]

Absolutno mu moraš povedati. Piši mu na na e-mail. Tu ga imaš:   orfej.radisavljevic@psih-klinika.si



Preko maila mu boš lažje in bolj natančno povedala.


Ali pa poglej kdaj dela in ga obišči. Čim prej. 

[lithium]

čudno mi je, ker sem bla včeraj pri njem pa me je dejansko sram da mu nisem rekla.
Pač on je tak, rad me heca ker pravi da sem svetnica in hočem vsakega rešit.In potem se je ravno nekaj šalil na moj račun in reče "moram koga klicat se boš ubila?"
In seveda sem zatrokirala in odkimala. Potem je sledilo nadaljevanje šale "aha, kaj pa je blo pred mesci ko si vsak dan rekla da bi najrajš umrla?" in moj odgovor je bil nevem.
Pa rekel je naj najdem novega psihiatra. In če mu zdaj napišem da se mi te misli ponavljajo, bom pristala kjer sem bila (v bolnici) česar pa nočem.
vem vse skupaj je zakonplicirano

[vosu]

Smo, ja.

[masi]

Liti pod nujno mu povej. Tako bo vedel kako naj nadaljuje zdravljenje.

 

[nevidna]

skoraj ne mine dan ko ne bi pomislila na to, da bi najraje umrla. trudim se sama sebe prepričat, da je življenje lepo, da jih toliko lepo pelje čez življenje... nič ne pomaga... trudim se samomotivirat, hodim na sprehode, berem knjige... ampak ko pridejo te črne misli, taka goreča želja, da če bi mi kdo v tistem trenutku rekel da me lahko reši bi takoj pristala na to. V glavnem preklejem dan ko sem se rodila, proti moji volji sem tu... Vsak dan je bitka, vsak dan...Poskušala sem že, pa me je preveč strah, odneham... ne vem zakaj, sama sebi se zdim zaradi tega še bolj bedna...

[Betka]

Nevidna, za tvojimi mislimi gotovo tiči nek vzrok. Se večino časa počutiš prazno, žalostno, izgubljeno?
Ali poleg samopomoči morda obiskuješ psihoterapijo, jemlješ kakšna zdravila...?

Samomorilne misli so posledica stiske in niso nekaj normalnega v vsakdanjem življenju. Včasih lastna volja, ki jo očitno imaš, ni dovolj in je potrebno poiskati še drugo pomoč.

[krasendan]

Lithium in nevidna, poskusita še s kakšnim SOS telefonom?

[lithium]

krasendan tega še nisem poskušala.nekako mi je lažje v živo.zdaj probam v stanovanjski pridobit zaupanje in to da JIM JAZ zaupam(je to večji problem). da bom potem se lahko obrnila tudi na njih.

[dusica]

...tudi jaz se vam pridružujem, saj sem zadnje čase pomislila tudi na to tematiko, pa..nisem vedela, če bi...

Arawen se je izvlekla (vsaj upam!), jaz pa še ne, saj me več krat oblegajo negativne misli oziroma se to pojavi, ko imam relaps..kot mi vsi.. Opazila oziroma pri vsem tem sem, na moje zadovoljstvo, spoznala, da ni vedno POJAV DEPRESIJE POVEZAN Z KAKŠNIM SPROŽILNIM DEJAVNIKOM KOT JE NEK DOGODEK.. ,..absolutno ne! Kaj mislim s tem? Zadnje čase, ko sem se opazovala in tudi vmes, doživela "padec" in obležala, sem opazila, da sem padla v depresijo in anksio, potem, ko so v moj um prešli neke vsiljive misli.. Od kod le?? Zakaj? 2 uri prej pa sem razmišljala, kaj me še lepega čaka v istem dnevu..nerazumljivo!!!

Ko sem se zaupala sosedi - sotrpinki, mi je povedala, da je to najbrž nek "trik" iz naše podzavesti, kot nek strah, ki ga nosimo s seboj....

No, in tudi takšne stvari sprožijo preplah, žalost, depresijo, nemoč in navsezadnje tiste misli...

Zanima me, če je še kdo doživel kaj pd..


                                                                 Dušica

[LostOneFuture]

ja velikokrat o tem razmišljam, včasih v mislih načtrujem, prav načrtovala in poizkušala izvesti sem pa v preteklosti štirikrat. krivo je agresivno okolje v katerem živim in zaradi njega čutim stisko, padec volje do življenja. sedaj mi moj 1mesec star sinček daje voljo, čeprav je še vedno težko, po porodu sem doživljala poporodno otožnost, sedaj pa se počasi tesnoba veča, gre za težave od prej, otrok me sicer tako zaposli da ne utegnem veliko o tem razmišljati, a me vseeno lovi. moram spet do psihiatra, sedaj po porodu vrjetno lahko dobim ad-je.

[krasendan]

Draga LOF,

o kakšnem agresivnem okolju govoriš? Če gre za nasilje, potem se prosim prosim obrni po pomoč v društvo za pomoč žrtvam nasilja. Agresivno okolje ni kraj ne zate in ne za sinčka. Tu ti popolnoma vrjamem, da so misli takšne kakršne so.

Po porodu, seveda lahko dobiš ADje, je pa za premisliti tudi, da dokler obstaja tako okolje, potem imaš skoz vzrok za slabo počutje. Moraš ven iz tega. Zaslužita si veliko bolje!

Piši še!

[matejka]

jaz o samomoru nisem nikoli razmisljala, niti takrat, ko je bilo najhuje. Najvec moci in volje mi vliva moj sin, ki ga imam neizmerno rada, pa tudi zivljenje je ze samo po sebi prekratko, da bi si ga se sami skrajsali z samomorom. Je pa hudo, ce nimas nikogar in si sam takrat, ko najbolj nekoga potrebujes. Jaz sem se veckrat pocutila sama, ceprav v resnici nisem bila, le do sebe si nisem pustila. zaprla sem se vase, kar pa niti slucajno ni ok. Ampak vedno bol postajam odprta do ljudi in ponovno se ucim zaupati, kar pa je zelo tezko.

Sedaj sem se naucila poslusat sebe in svoje zelje, predvsem pa sem se zacela ceniti in verjeti v to, da sem neki vredna.


Vsem, ki imajo temne misli in ne vidijo izhoda pa 
za vsakim dezjem soncek posije in vredno se je boriti, saj ko enkrat to storis poti nazaj ni. zato pogumno naprej!

[seu]

Spet, vse pogosteje, padam nazaj očitno, žal.

[chilispace]

prevec si zelim (za)ziveti, da bi naredil samomor ..

[martinca]

Pa rekel je naj najdem novega psihiatra. In če mu zdaj napišem da se mi te misli ponavljajo, bom pristala kjer sem bila (v bolnici) česar pa nočem.

To je bistvo. Ti pa še kar razmisljas, kaj bi mu lahko rekla ali mu ne bi rekla.

[dusica]

Osebno gledam na to stvar PREPRIČLJIVO takole: živimo v takšnem "zmešanem" in kot nekako "hormonsko" porušenem svetu in okolju, da je neizbežno na to, kdaj po tihem ali na glas, hote ali nehote pomisliti..Poznam ljudi, ki so kdaj na to "kar tako" pomislili, pa nimajo naših težav in so načeloma zdravi..Torej, to je situacija, v kateri se znajde nekdo, ki je v tistem trenutku plah, nemočen, ranjen, potrt in razočaran...Še vedno pa verjamem, da se da iz vsake ŠE TAKO HUDE SITUACIJE najti eno rešitev, da pomiri to krizo...

                          Dušica

[nevidna]

...nazadnje ko sem bila na robu je mama v zgornjem nadstropju odprala vrata pa me je zagrabila panika in hitro vse pospravila. Od takrat so bolj samo misli, grozno mikavno se mi zdioditi... poslusila pa od takrat nisem več... čustveno sem pa dnu

[chilispace]

nevidna,

dej prevedi prosim kaj si napisala


ma kaksen samomor folk, halooo !!

 

[nevidna]

joj pa res...

nisem bila čisto pri sebi...

[Iq_nima_nič_s_tem]

nevidna,

dej prevedi prosim kaj si napisala

Najbrž je že bil štrik v roki.

Nič ni res, da nisi bila pri sebi. Čisto pri sebi si to napisala.