To je to

[jetam]

Sej v bistvu, so moji posti iskanje pozornosti. In zaradi odgovorov mogoče fantaziram, da je mogoče komu mar zame. In tako odlašam. Definitivno pa me odgovori ne bodo odvrnili od samomora.

Me pa skrbi kemija. To enostavno ne bom jaz.

[Coraline]

Če je zate predlagati smrt iskrenost,potem mislim,da se motiš-mi moramo verjeti ,da je življenje močnejše od smrti in tudi boljše-hočemo povedati ,da je za smrt vedno čas,celo vsak dan, to ni noben problem.Živeti -to pa je težji problem in tudi ko človek naredi samomor ga naredi zato,da bi bolje živel.

Ljudje naredijo samomor iz neskončno razlogov. Predvidevati zakaj ga je nekdo naredil, ali da ga je naredil za to, da bi bolje živel.. brezveze je karkoli na slepo ugibat.

Dejstvo pa je da tisti, ki je odločen narediti samomor, ga tukaj prav gotovo ne bo, na sodni dan, iskajoč neko čudežno rešitev.. ker takrat objemi, rožice, tolažbe ne zaležejo. Vse to je opora tistim, ki so zmedeni, neodločni, potrti, jezni.. ali tistim, ki se enostavno slepijo. Ali tistim, ki se znajdejo v depresiji kot nekakšnem prehodnem obdobju, pa napišejo par postov in jih ni več. So se rešili,, tako ali drugače.

Hecno mi je kako vedno obvelja nepisano pravilo da, tisti ki smo v depresiji imamo popolnoma megleno, zmoteno, neresnično predstavo o svetu, tisti ki pa niso v depresiji in so veseli, zadovoljni itd, pa imajo "ta pravo", resnično predstavo o svetu. Ko pa sem mnenja da tisti, ki smo v depresiji mogoče imamo le realno predstavo o svetu. Vztrajamo ali pač ne, iz teh in onih razlogov, ampak vidimo svet takšen kot je v resnici. Kje pa piše da smo mi v zmoti in oni ne, in obratno.
 
Smo tudi taki primerki, ki smo v depresiji že celo življenje. Imamo vse, pa se nekako ne najdemo v tem svetu. Se počutimo kot tujci in ne najdemo svojega mesta pod soncem. Nekaj časa se slepimo, delujemo, predvsem zaradi drugih, zaradi nekih nevidnih vezi, ali ker tako moramo.. enostavno se ne najdemo.. ampak tako ne gre, vsaj v nedogled.

[Pain]

Coraline

Se strinjam, saj depresija navsezadnje sploh ni omama. Je realno stanje in refleksija stanja človeka v katerem se je znašel. Če nekdo nima noge, ne more hoditi. Če ima nekdo te, one, tretje frustracije, ne more normalno živeti, kajti tega se več kot preveč nabere in nastane depresija. Poleg tega z nekega racinalnega vidika... Je res svet tako lep, je življene res cvetoče polje... Ni. Je realnost to, da si lik v mehiških nadaljevankah in imaš polno rit vsega... Ni. Tudi, če je nekdo zares bogat, ljubljen in poln življenja, to nikakor ni realnost, kajti realnost je takšna, da velik del človeške populacije tega nima. In realnost se vidi prav v naključno zajetem vzorcu ljudi.

Gre za dve skranjnosti-romantika in realizem. V katerem grmu med tema dvema skrajnostima tiči zajec-matematično natančna predstava o ljubezni je vprašanje...

V splošnem pa lahko brez dlake na jeziku rečem, da je sam pojem depresija realnost tega časa in krasno življenje totalna iluzija.

[scaeva]

Jaz bi rekel ,da je nekomu predlagati samomor ali pa k temu spodbujati,kot je to naredil Pain v prejšnem postu ena nesramnost,ki ni vredna omembe!

[scaeva]

Tak, neopisljiva mirnost me zajela...kot morje brez valov ali pa zatišje pred nevihto. Občutek imam, kot da je celo moje telo obremenjeno z nevidnim bremenom. Roke tako počasi s težavo premikam, tipke na tipkovnici imajo upor kot še nikoli. Zdi se mi, kot...kot, da sem prbit na stolu, dejansko pa počasi polzim dol in sploh nimam moči, da bi se dvignil, bolj udobno namestil.

Vonj je tako čuden, neznan pa vendar znan. Kamor pogledam je vse nekam sivo, tak depresivno. V želodcu čutim rahle valove toplote, ki se vsakih par minut razširijo nad celo telo in počasi izginevajo. In še enkrat in enkrat in enkrat...

Že kar lep čas sem doživljal spremembe razpoloženj, katerih vrhunec v intenziteti so dosegla zadnjih par dni, ko sem se tudi prijavil sem gor. Sama tečnost in pritoževanje me je blo, in nadležnost.

Sploh mi ni več. Interes v samo življenje je praktično izginil. In ne vidim razloga, da bi karkoli ukrenil glede tega. Zakaj sploh? Ker je življenje lepo? Komu? Meni že ne. In tudi okoli ne vidim ničesar, kar bi bilo lepega. Življenje je trpljenje. Sam kaos in krutost sta temelj vsega. Zakaj bi potemtakem sam sebe slepil in se prepičeval, da je kaj drugače? To ne bi bil jaz, Sploh si ne morem predstavljati, da bi v glavi preletela misel, da je življenje lepo, vredno nekaj. NI. Vesolje je brezbrižno do nas in ga boli k**** za naše želje in upe in kako se z njim soočimo. To je to. To sem jaz in tak hočem iti.

Že par dni glavo preplavljajo misli o tistem samotnem kraju z drevesom pod katerega bi se ulegel in enostavno zaspal in se ne več zbudil. In mislim, da je do tega prišlo. Da je čas. Čisto v takšnem stanju sem. Sploh me ni strah. Nič me ne boli. Brez vse zavor. Brez dvomov. Enostavno se bom vsedel v avto in se odpeljal. Počasi, se mi nikamor ne mudi. Kak je vse mirno. To je to.

[VENEFICIA]

strinjam se scaevo,da je podlo nagovarjati nekoga samomoru,ker to je ze umor.Bila sem stara eno leto,ko je bla huda prometna nesreca,pri ocetu,bilo je hudo,poskodbe so bile krute,imel je voljo do zivljenja,imel je svojo druzino,zaupal nam,sedaj je pokjen ze 4 leta,bolezen ga je namvrec vzela,vem kako boli,pojdi med ljudi,ki podpirajo zivljenje,veseli se sonca,veseli,ce imas kako domaco zival,veseli se tistega kar te osrecuje.

[koklja]

Odgovor Pain odstranjen, ker ni primeren.

Koklja

[jetam]

Bog ne daj, da bi kdo odpro izrazil mnenje, ki je družbeno nesprejemljivo. Takoj je zabit nazaj in zbrisan.

Kako čudovit način cenzuriranja in prepovedi misli.

Nezaslišano!!

[Anchi]

Hecno mi je kako vedno obvelja nepisano pravilo da, tisti ki smo v depresiji imamo popolnoma megleno, zmoteno, neresnično predstavo o svetu, tisti ki pa niso v depresiji in so veseli, zadovoljni itd, pa imajo "ta pravo", resnično predstavo o svetu.

To ni nenapisano pravilo, to je dejstvo. Ljudje, ki niso v depresiji niso non-stop veseli, zadvovoljni in pozitivni. So pa nekoliko bolj realistični z ocenami sveta okoli sebe. Ljudje brez depresije ponavadi ne operirajo z nepreklicno negativnimi pojmi, ki za vnaprej in za nazaj zanikajo kakršnokoli srečo, veselje ali notranji mir. Zato ne moremo reči, da so realistični. To ne pomeni, da je svet lep in da je vse rožnato in da je čutiti bolečino, žalost in trpljenje nekaj nenormalnega in nesprejemljivega. To pomeni, da je svet slab in dober, da lahko doživljamo bolečino in ugodje, da nam je lepo in grdo, ter da v življenju stvari in osebe izgubljamo, pa tudi dobivamo. Polovici tega človek v depresiji ne verjame, oz. misli, da to velja za druge, ne zanj. Ali pa je enostavno preutrujen, da bi lahko poskusil. Ali pa ne ve kako. Ali pa z jasnovidno natančnostjo ve, kako bi mu vsak poskus spodletel in je škoda sploh poskušati, ker psihoterapija pri drugih morda deluje, on pa je poseben primer pri katerem ne bi zaleglo nič. In tako ostane na mestu izključno zaradi nerealističnih prepričanj in ne zaradi dejstev. In tukaj pride prav strokovna pomoč, tudi zdravila.

Jetam, praviš, da te skrbi kemija, da to ne boš več ti. Ali misliš, da si to ti? Si prepričan, da ni v tebi pravi Jetam, ki zaradi depresije nikakor ne more na plano? Jaz sem imela iste pomisleke pred jemanjem zdravil oz. nasploh pred spremembami, ki naj bi me pozdravile. Mislila sem, da če sem bila celo življenje zamorjen, črnogled, tesnoben pesimist, da to pomeni, da je to moja osebnost. Pa ni bilo res. Vsa negativna navlaka in krama je pravo osebnost samo tlačila in ovirala. Zato se splača poskusiti pa videti kaj je kaj.

[Pain]

Bog ne daj, da bi kdo odpro izrazil mnenje, ki je družbeno nesprejemljivo. Takoj je zabit nazaj in zbrisan.

Kako čudovit način cenzuriranja in prepovedi misli.

Nezaslišano!!

To je to. Če človek ni konformen, je za odpis. Brato jetam.

Jaz sem mu rekel, naj naredi, kar sam misli, da je zanj najbolje, nisem ga nič nagovarjal, ali ga silil, ali sugeriral, kar ste mi vi naravnost podtaknili. Vse, kar sem rekel je bilo "Zakaj bi nekdo živel, ki mu ni do življenja."

Anchi ... To, kar ti zdaj pišeš je po eni strani romantika, po drugi strani pa žaljenje in zaničevanje depresivnih ljudi. In etiketiranje. Po tem sodeč so zate depresivni ljudje "blago z napako". Depresija je realen izraz realnosti človeka. Kot že rečeno... Evolucijsko gledano je nemogoče, da bi bili vsi ljudje srečni. Eni smo, eni nismo. Tisti, ki so, bodo preživeli, kdor ni srečen, bo umrl. Je povsem naraven proces. In po tem vašem režiranju in igranju na forumu, bi lahko sklepali, da vsi ljudje so v resnici srečni, le nekatere depresija ovira, da bi užili to z rožicami postlano življenje. Takšen je tvoj pogled, le da sem jaz šel v skrajnost. Kot pa sem že rekel, se depresija ne sproži kar tako. Vedno je nek zunanji dražljaj, ki je povsem realen, tako kot se prehlad ne more sprožiti iz nule.

Jetam, praviš, da te skrbi kemija, da to ne boš več ti. Ali misliš, da si to ti? Si prepričan, da ni v tebi pravi Jetam, ki zaradi depresije nikakor ne more na plano? Jaz sem imela iste pomisleke pred jemanjem zdravil oz. nasploh pred spremembami, ki naj bi me pozdravile. Mislila sem, da če sem bila celo življenje zamorjen, črnogled, tesnoben pesimist, da to pomeni, da je to moja osebnost. Pa ni bilo res. Vsa negativna navlaka in krama je pravo osebnost samo tlačila in ovirala. Zato se splača poskusiti pa videti kaj je kaj.

Jaz recimo odkar sem na AD-jih lahko rečem, da se veliko bolje počutim. Vendar kar se tega tiče kdo sem jaz in kdo nisem jaz in kaj jaz rabim, da sem jaz se pa ni nič spremenilo.

[scaeva]

Somni se svojih prvih dveh stavkov,ki si jih v tistem postu napisal!

[Pain]

Se ne spomnim, ker danes sem precej spil. Me lahko opomniš. Vsekakor niso bili tako radikalni, gotovo ne.

[scaeva]

Spomni se tistih dveh stavkov na začetku ,ki si jih napisal,ker po mojem mnenju in zame je življenje sveto,prav tako smrt in pieteta,ki smo jo dolžni do umrlih.Če tebi življenje nič ne pomeni,pa tudi smrt ne vedi ,da ni pri vseh tako in da je treba življenje-tako je moje mnenje- braniti-brate moj Pain!

[Pain]

V eni knjigi sem zasledil: "Kaj pa je življenje? Vsak, slej ko prej izgubi življenje!" Jaz, čeprav se bojim, da ga bom izgubil, tako racionalno iz nečustvenega vidika menim, da življenje ni nič. Kdo se nas bo vendar čez 300 let spominjal? Bomo dobili mi tukaj na tem forumu, ljudje na dnu prehranjevalne veriga kakšen stavek. Ne. Smo nepomembni. Če ne drugega bodo v Ameriki čez cca 5 pobili 90% prebivalstva. In spet smo tam-razkol med evolucijo in etiko-evolucijsko je to dobro: Preživijo zgolj najboljši. Etično pa ne, ker je vsako življenje nekaj.

[scaeva]

To je res ,da je življenje zapovrstnost -saj zame- slepil vendar jaz mislim,da kdo je tisti ,ki blati življenje.

[scaeva]

Namreč kdo je tisti,ki trdi da je življenje nič-prej bi rekel,da je sam nič in to naprti življenju,in ga kao razsoja proglaša za nevrednega,v bistvu je pa nevreden on ,ki to počne.

[Coraline]

To ni nenapisano pravilo, to je dejstvo. Ljudje, ki niso v depresiji niso non-stop veseli, zadvovoljni in pozitivni. So pa nekoliko bolj realistični z ocenami sveta okoli sebe. Ljudje brez depresije ponavadi ne operirajo z nepreklicno negativnimi pojmi, ki za vnaprej in za nazaj zanikajo kakršnokoli srečo, veselje ali notranji mir. Zato ne moremo reči, da so realistični. To ne pomeni, da je svet lep in da je vse rožnato in da je čutiti bolečino, žalost in trpljenje nekaj nenormalnega in nesprejemljivega. To pomeni, da je svet slab in dober, da lahko doživljamo bolečino in ugodje, da nam je lepo in grdo, ter da v življenju stvari in osebe izgubljamo, pa tudi dobivamo. Polovici tega človek v depresiji ne verjame, oz. misli, da to velja za druge, ne zanj. Ali pa je enostavno preutrujen, da bi lahko poskusil. Ali pa ne ve kako. Ali pa z jasnovidno natančnostjo ve, kako bi mu vsak poskus spodletel in je škoda sploh poskušati, ker psihoterapija pri drugih morda deluje, on pa je poseben primer pri katerem ne bi zaleglo nič. In tako ostane na mestu izključno zaradi nerealističnih prepričanj in ne zaradi dejstev. In tukaj pride prav strokovna pomoč, tudi zdravila.

Sama sem depresivna in še marsikaj zraven, pa evo nimam takšnega pogleda na svet, kot navajaš. Kako je potem to dejstvo? S(m)o lahko izjeme al pač moram pokleknit pred dejstvi?

Gre za definicijo, ne pa za dejstva. Kako veš da jaz ne verjamem da je lahko bolje, kako veš da se ne trudim, kako veš da ne iščem in ne obiskujem zdravnike..? Tolko pa imam v glavi da sem si na jasnem, da depresija NI moja osebnost. Ne rabim terapije in tablet, da dojamem, da to nisem jaz, da sem veliko več kot le bolečina, strah, tesnoba.. 

Posploševanje in podcenjevanje.. saj smo navajeni.

[Arwen]

Sej v bistvu, so moji posti iskanje pozornosti. In zaradi odgovorov mogoče fantaziram, da je mogoče komu mar zame. In tako odlašam. Definitivno pa me odgovori ne bodo odvrnili od samomora.

Me pa skrbi kemija. To enostavno ne bom jaz.

nekateri smo bili v podobni situaciji, kot si ti... ni je bilo večje stvari v določenem momentu kot želeti si umreti. Tema. Nič več, konec vsega... joj, kako lepo bi bilo to takrat... ja, in so bili tudi moji posti iskanje pozornosti... in so me odvrnili od temnih misli + seveda vsa ostala pomoč, ki sem jo poiskala...

[Azrael]

vem, da mi nihče ne more pomagat razen mene.

Jetam, to je res, vedno boš glavni faktor sprememb pri sebi, pomoč pa je lahko tudi zelo dobrodošla.
Pa v bistvu si v resnici gotovo ne želiš umreti, ampak spodobno živeti... splača se vztrajat, ker ni nobene garancije nikjer, da ti ne bi moglo uspeti... ne moreš reči, da veš, da ti ne bo uspelo prebroditi težave in fajn zaživeti... zato se splača vztrajati pa čeprav obupuješ... vzemi to kot del procesa...
jaz sem tudi dosti mislil na samomor, sem že hodil dol po stopnicah, namenjen do avta....

Zavedaj se, da lahko veliko narediš... meni je uspelo s kognitivno-vedenjsko terapijo (afirmacije) in z rekreacijo (kolesarjenje) zlesti iz depresije v kateri sem razmišlajal in si želel samomor...

Probaj kar misliš, da bi ti lahko pomagalo... in vztrajaj, tudi tega se je potrebno naučiti..


     

[milina]

Dragi Jetam ,
prisrčno pozdravljen, vedi, da te imamo VSI tukaj na forumu radi in si silno želimo, da bi ti živel!!RAvno tako vsi ljudje, ki živijo s tabo in ki te poznajo. In na prvem mestu si ti, ti dragi prijatelj, ob tebi smo, in tudi ti si želiš živeti, ti, ti, ti, živeti, živeti, živeti, živeti!
Tako, da veš, stvarnik si želi, da si-smo srečen-ni, da najdeš-mo pot iz stiske, da se boriš-mo, vzemi to pot kot izziv, kajti to je samo pot do boljšega življenja. Ko si na najnižji točki, gre lahko samo še navzgor, tak je zakon narave, takrat je potrebno samo biti!
Kaj počneš čez dan?
Kaj si delal kot otrok?
V katero šolo si hodil?
Kaj si najraje počel ko si bil otrok, najstnik? To je še vedno v tebi, čas je, da daš to ven iz sebe. Človek je bitje hudih potencialov, tudi ti si obdarjen z njimi, ti potenciali so v tvoji duši, izrazi jih, začuti se, človek, začuti se, zaživi, prosim ZAŽIVI, govori si: jaz - živim, jaz-živim, jaz-živim, jaz-živim, jaz-ustvarjam, jaz-ustvarjam, jaz-ustvarjam, jaz sem bitje s premnogimi talenti, ki jih nosim v sebi, v globini svoje duše, želim se jih veseliti, zaradi sebe in zaradi drugih, zaradi src drugih, ki ravno tako čutijo, kot ti....ali veš, da je čutiti darilo, to je darilo, živeti-čutiti, živeti-čutiti, to je darilo, darilo, darilo, odpri ga in se veseli, življenje je darilo, vedi, da si prišel na ta planet občutit življenje v vseh svojih dimenzijah, ali veš, da je svet tudi veselje, da je sreča, da je lepota, da je mir, da je radost, da je sočutje, da je ljubezen.
Katere filme rad gledaš?
Katere revije rad prebiraš?
T jei všeč šport, planine?.....pojdi ven, pokliči nekoga, zanaca, prijatelja, pojdi v naravo, poglej dekle na ulici, poglej njeno lepoto, pogovarjaj se, govori, še najboljše pa bo, da greš tečt!
Zdejle se zbrcaj in pojdi ven tečt, dragi prijatelj poskakuj :wav:in potem se pohvali, in si reci-jaz:živim in ne pusti nobeni drugi misli, ko se ti hoče vriniti, govori si samo jaz:živim, najdi cvetlico na travniku in jo občuduj, kako je lepa, poglej drevo, nasloni se nanj, začuti naravo, kupi is muco ali psa,....in ne odnehaj , niti za trenutek, ne odnehaj na tej poti.....kajti ti ŽIVIŠ