HUDO

[jona]

Pozdravljeni! kar vsak dan me še precej daje. štirinajst dni sedaj jemljem eno tableto zjutraj in eno popoldan. nimam prave volje, me skrbi če bo sploh prijelo. Žalostna sem...

[Sinuska]

žalost...
poskusi jo zamenjati z jezo. pošlji nekam vse tvoje težave, kakršnekoli že so. saj veš, po nevihti se vse poravna. 

[Tačka]

jona, drži se    ... 

p.s.: A to misliš tbl za "zbijanje"  ponorelega srca ? Da ne primejo ? Uf, jih ne poznam.. Mogoče ti bo kdo drug dal nasvet ...

[jona]

Hvala, da vam lahko zaupam.
Tačka mislim na asentro.

[Tačka]

jona, zdrži... če je za tabo (šele) 14 dni ? Res, zdrži še nadaljnih 14 dni... potem bo bolje    Že večkrat sem rekla, meni je prijelo šele 5.ti teden.. prej sem bila pa  kot (ej, tale faca mi je tko všeč  )

[Slavka]

Jona, bo, kar vzdrži še malo! Tudi jaz jemljem Asentro in na začetku je bilo počutje obupno...slabše kot prej! Imela sem vse stranske učinke, kar si jih lahko zamišljaš...od slabosti do potenja, driske, mravljinčenja...grozno res . Začela sem s četrtinko, potem prešla na polovico in šele po treh tednih začela z eno tableto dnevno, kot mi je predpisal psihiater. Ampak izboljšanje sem čakala kar dolgo, vmes obupavala, da ne bo nikoli boljše in komaj preživela dan. Vendar se je stanje potem umirilo, zato se splača potrpet. Dobila sem tudi Helex, vendar sem ga vzela samo takrat, ko je bilo res nevzdržno, ko sem mislila, da me bo konec.
Torej Jona, bo, bo...izboljšanje bo...povem iz lastnih izkušenj...potrpi še malo in poročaj kako se imaš!
Objem 

[trzinka]

Slavka, sem vesela zate

Jona, tudi pri tebi bo bolje, vztrajaj

[Arwen]

Hmmm...je pa tko ane...ne vem...jz ko se vrnem z dopusta na šiht...me tut kr fajn dol potlač...tko kak tedn rabm, da pridem k sebi...čeprav delo obvladam itd...sam kukr, da bi zadel real life...na dopustu sproščeno in brezskrbno, pol pa spet v službo, služit evrčke...razmišlat o plačilih, življenju itd..

tudi pri meni je podobno 

[jona]

Dragi moji! Kar dolgo se nisem oglasila. Dobro mi gre...
Potem pa spet nihanje.javascript:void(0); Razmišljam, kaj pa če ne bo bolje... Najbolj strah me je, da bi me hospitalizirali.  Sem nekaj nervozna brez razloga. Začela sem hoditi na jogo, pa je skoraj pol vadbe minilo, da sem se lahko sprostila. drugače sem pa zadovoljna, se mi zdi, da sem zelo napredovala.
Prosim vas, za vaše spodbudne besede, nasvete, izkušnje. 

[pipi :D]

jona 

trenutno sem sam tudi bolj v slabi koži, a bomo zdržali. tudi ti boš,čeprav se nam na trenutke zdi, da ni izhoda. VENDAR JE. tako da kar pogumno.



pipi

[Slavka]

Draga Jona, se mi zdi, da kar po isti poti lezemo. Tud jaz sem na začetku vadbe joge zelo težko odklopila, ampak z vsakim naslednjim obiskom vadbe je blo bolje. Najprej sem mislila, da se moram skoz kontrolirat, ker se mi bo sigurno drugač "kaj zgodilo", pa mamo vadbo v zdravstvenem domu in sem si naslednjič rekla: to je pa res čudovito, me vsaj ne bo treba daleč peljat  ! Tako sem tiste tečne misli odgnala in se začela sproščat in potem je blo tudi počutje boljše. Pa probaj s sproščanjem tudi doma, kupi si kakšen cd (globinska sprostitev), pa si ga v miru zavrti in se nauči sprostiti. Pa tisti strah pred hospitalizacijo... ...skoz sem moža spraševala, če obljubi, da me bo peljal v bolnico (za duševne bolezni), ko bom čist znorela...pa mi je zatrjeval, da me bo, ampak me itak ne bo treba, ker ni z mano nič narobe. Ampak verjela mu pa nisem čist  ! Pa res nisem šla nikamor...vse to so samo občutki, zmedenost, strah...ja predvsem strah. Pa kaj, tud,če bi blo potrebno, da grem v bolnico? Saj plačujem zdravstveno zavarovanje...mi že pripada  ! Jona, drži se! Mnogo nas plava v isti župi!

[jona]

Kako sta prijazni. Mi je kar lažje. Zdaj vzamem en mesec zjutraj in popoldan eno tableto asentre. O kako so bili že lepi dnevi. Zaradi teh se splača vztrajat. samo, ko me tako vrže, če nisem vredu. kako se naj tega rešim?

[Arwen]

Jona, vsakdo, ampak prav res vsakdo ima tako dobre kot slabe dni; je pa res, da ko pri nas zaniha

  Potem pa spet nihanje.javascript:void(0); Razmišljam, kaj pa če ne bo bolje...

se takoj vprašamo "joj, kaj pa sedaj to  ". A to so pač nihanja, ki kakor pridejo, tako tudi grejo 

Najbolj strah me je, da bi me hospitalizirali

kar tako se človeka tud ne pošlje v bolnico; če se pa kaj takega zgodi - kaj pa je v tem slabega?

[jona]

Arwen saj imaš prav. samo jaz tudi delam s takimi uporabniki in se malo prevečkrat postavljam v njihovo kožo. javascript:void(0);
ali ta nihanja kdaj izzvenijo do te mere, da se ne sprašuješ, če bo kdaj bolje? ko sem se prvič zdravila so, sedaj pa kar prevečkrat obupam.

[Metuljček]

Evo, še js podam svoje mnenje glede joge... Sama hodim zdaj tretji teden, pa se na začetku tudi nisem znala sprostit - prav nasprotno... Še panična sem ratala, pa srce mi je nabijalo... Zdaj se že veliko bolj sprostim, ni še to to, ampak definitivno napredujem...

Zdaj vidim, da to res rabim, da se sploh nisem več znala ORNK sprostit... Ne boj se, sčasoma bo vse lepše, lažje

Metuljček    

[jona]

Jaz se drugače veliko sproščam v naravi, pa vsak dan vsaj pol ure hodim. Naučila sem se tudi trebušnega dihanja... Želim si videti svetlo prihodnost, načrtovati za par let naprej, tako se pa bojim za jutri. Trudim se res, ali pa se mi samo zdi?!!!!

[Sinuska]

eh, vsi se trudimo, trudimo. in ko obtičimo, se mečemo v zid. pr men je že tako. zdaj, ko nisem glih fit, sem čist razočarana nad sabo, ker ne znam. ampak na dolgi rok, se tolažim, da bomo zasijali. kot nekoč. ali, bolj kot ever? 

[jona]

Saj ravno to je. Včasih tako rabiš tolažbo ali spodbudo, da bomo nekoč zopet, vsaj približno taki. Jaz sem sigurno boljša kot nekoč, v to sem prepričana, pa tudi moji bližnji. Samo z zdravili mi je to uspelo, brez pa ne. Bi bila vesela, če bi Martinica to komentirala.
Kako si upate načrtovati za naprej? Jaz si ne.

[Arwen]

Kaj konkretno pa imaš v mislih z načrtovanjem prihodnosti? ko se itaq za dan vnaprej nič ne ve 

[jona]

Načrtovanje prihodnosti v smislu ureditve stanovanja, odločiti za otroka... sem že kar čez 30. Si mislim, da ne bom zmogla, a bom znala? ubadam se z brezveznimi strahovi in občudujem druge, ki poleg službe zmorejo še marsikaj. Pač skoz me nekaj skrbi, pa je to menda normalno, glede na to kaj sem prestala v zadnjih desetih letih??!! Upam, da se bodo na dolgi rok te misli umaknile in bom zaživela brez strahov. To želim tudi vsem vam!