COVID 19 - urgentno

[VIA]

Pozdravljeni,
ravnokar sem izvedela, da je moj šestletni sin pozitiven (PCR). Mene cca 4 dni boli grlo, danes kašelj, zdaj pa se mi zdi, da je vse še slabše, da imam pritisk v pljučih. Ne znam ločiti ali je to zdaj od tesnobe ali ne. Nimam vročine, samo ta občutek v prsih. Sem v velikem strahu, paniki. Vsa se tresem. Otrok je danes sicer že v redu, tudi partner nima simptomov. Ampak sem v strašni, strašni paniki. Ne vem kako naj se zdaj prebijem čez to situacijo...prosim, prosim za pomoč.

Hvala 

[Juliette]

Pa če bi se samotestirala ali šla celo na PCR, da vidiš, pri čem sploh si? Saj veš, da si v glavi ustvarimo najhujše scenarije in s tem še potenciramo simptome. 

[Regina]

Pozdravljena,
Kar mirno. Se je stanje poslabšalo ob novici, da je sin pozitiven?
V kokikor to drži se je sigurno v veliki meri oglasila psiha.
Jaz sem bila prepricana, da imam covid (bila prez vonja in okusa)… potem, ko sem cez nekaj dni sla na test in dobila pozitiven rezultat sem kar imela obcutek, da se stanje slabsa, da me tisci v prsih.
Hvalabogu sem se prepricala, da je to psiha, saj ce do takrat ni bilo tezav, jih tudi zdaj ne bo. Je bil pa strah prisoten.

Vam svetujem, da greste na test in boste vedela. V kolikor ste pozitivna, ste pac pozitivna. Pocivat, veliko tekocine, zaposlitev misli, pozitivne afirmacije, podpora doma  

Nic hujsega ne bo  

[Aslan]

Ne znam ločiti ali je to zdaj od tesnobe ali ne. Nimam vročine, samo ta občutek v prsih. Sem v velikem strahu, paniki. Vsa se tresem.

Via glede tesnobe:
delaj na sproščanju, umirjanju misli ... imet fokus na tukaj in zdaj (ne na katastrofiziranje prihodnosti).

Glede virusa covid:
Večina ljudi preboli na easy, smrtnost je o,15%. To so dejstva.
Poskrbet za imunski sistem, D3 v prvih dneh ful dodajat, C vitamin, Cink, Magnezij.

[VIA]

Pozdravljeni,

najprej hvala za spodbudne besede in za pravilno orientacijo v tem strašnem viharju panike, ki me je zajel.
Regina, ja stanje se mi je včeraj poslabšalo takoj po tistem, ko sem izvedela za sinov rezulat. Poskusila sem se umiriti s tehnikami, ki jih poznam. Opremila sem se z vitamini in zdaj je nekako znosno. Hvala vsem za nasvete in podporo. Veliko pomeni.
Dopoldan sem opravila PCR test in zdaj čakam. Najbrž bo tudi ta rezultat prišel proti večeru...Strah me je covida. Ah, strah me je vseh možnih bolezni v bistvu...Tako, da je tale globalna zdravstvena kriza, ta negotovost in vse ostalo, kar se dogaja, totalna nočna mora. Na trenutke sploh ne razumem kako je možno, da že toliko časa, kar nekako shajam, ne da bi se mi utrgalo.
In zdaj čakanje na ta rezultat...
Kako ostali shajate s to covid realnostjo? Je gola racionalizacija in sprejemanje, predaja kar bo pa bo, način? Ne vem, sama delam vse maksimalno tako, da bi se ognila bolezni, da bi bila kar se da družbeno odgovorna...amapak najbrž gre tukaj tudi za kontrolo? Težavo s kontrolo, ki ni ok...ne vem. Hvala še enkrat, da ste "tukaj".

[Micha]

VIA, težka je, težka.

Tudi sam "zelo dobro" pišem katastrofične scenarije in to mi SEVEDA slabša psihično stanje.

- depresija
- razmišljanje, ali bom dobil covid, ali ne (nisem cepljen)
- nekaj strahu pa tudi pred gripo, ki je baje v polnem zamahu in je kar huda

Javite glede testa. Upam, da ste negativni, kar zna biti za psiho super pomagalo...

[Nives]

Jaz se ne ukvarjam s tem. Statistika je v prid zdravih oz lazjih potekov prebolevanja. Tudi pred cepljenjem me covida ni bilo strah. Ce pa ze bo drugace, pa bo, ane. V koncni fazi z zivljenjem vsakodnevno reskiramo tudi smrt. Ta nam je itak vsem neizogibna in tako mora biti. Ne da si zelim ze zdaj umreti, ampak nima smisla se ukvarjati s tem. Za ukvarjati se je z zdravjem in zivljenjem. S stvarmi ob katerih se dobro pocutimo.
To dvoje je kot na tehtnici. Prevagala bo pa tista stran, na katero je dan poudarek.

[VIA]

Pozdravljeni,

hvala za odzive. Micha, test je bil negativen, kar me je silno presenetilo, ker skupaj s partnerjem in sinom živim v majhnem stanovanju, kjer je izolacija nemogoča.
Počutim pa se slabo. Kašljam, boli me glava, imam nahod, precej sem utrujena. Otrok pa je v redu, pravtako partner, ki je polno cepljen. Sama sem cepljena enkrat. Tudi tega me je bilo neizmerno strah. Ravnokar sem si izmerila telesno temperaturo in je povišana. Strah me je. Že skoraj dve leti živim v agoniji zaradi covida...razmišljam kaj storiti, kako se pomiriti, poskušam ne katastrofirati, kar je težko, ker je slednje nekakšen modus operandi moje psihe...zdravje pa moj trigger.
To čakanje kaj bo, kako bo, me spravlja v grozno paniko...Nives, strinjam se, nič ni večno, a pred seboj imam majhnega otroka, za katerega sem odgovorna...če bi bila sama, bi najbrž čutila drugače...ne, saj ne morem niti razmišljati o tem.

[Aslan]

Via sprejmi svoj strah ... in poišči sočutje do tega dela tebe, ki ga je strah.
To je en mali delček tebe ... ponavadi notranji otrok, ki se boji,  in katastrofizira...
Ta notranji otrok od tebe potrebuje sočutje ...in tolažbo.
S tem se bo strah pomiril.

Sočasno pa imaš tudi del sebe, ki je odrasel, odgovoren in razume bolezen in razume tudi medijsko napihnjene naslove okoli Covida. Statistika za smrtnost je samo okoli 0,15%.

Tudi moja hči (20) trenutno preboleva Covid. Prvo je bil prehlad, nato kašelj in glavobol.
Bili sva v stiku (že v fazi prehlada) in nato v tesnem stiku en dan preden jo je zapustil vonj in s tem je ugotovila okužbo. Samotestiranje ji je pokazalo negativno, PCR pa pozitivno.
 

Jaz sem zato pri sebi sedaj še malo pojačala dozo D3 in upam, da se nisem okužila.
Jemljem pa vse možne boosterje imunskega sistema že od začetka te plandemije in zaupam v mati naravo.
 

[VIA]

Aslan, hvala.
Blagodejno je sučutje in tolažba. Trenutno sem vendarle izolirana v otroški sobi, saj imam precej povišano temperaturo (38,5). Ležim, a ne morem zaspati, ker sem prestrašena. Partner vsake toliko časa pride v sobo in me bodri, ampak ne zaleže najbolj, ker me potem tudi vpraša ali normalno diham in se mi vse podre. Diham normalno, kolikor pač lahko z zamašenim nosom.
Poskušala bom s kakšno tehniko samoumiritve. Vzela sem občutno povišane doze D vitamina, C vitamina, cink. Trenutno mi "toplino" nudi naš pes, ki mi leži na nogah.
Vem, da je večina zgodb z covidom relativno uspešnih, a poznam malo ljudi, ki so sploh zboleli, tako, da teh zgodb nimam na dosegu rok, da bi se jih lahko v tem trenutku oprijela.
Kakršnakoli spodbudna beseda mi bo v veliko uteho.
Vnaprej hvala

[VIA]

Aslan, kako je s tvojo hčerko? Ti si v redu?

[logpop]

Večina ljudi preboli na easy, smrtnost je o,15%. To so dejstva.

Če večina ljudi izgubi vonj za par mesecev ti je lahko jasno, da je bolezen resna. Kaj vse še poleg vonja ti zjebe, da še veš ne, npr pobije par milijonov možganskih celic. Bolezen ni nedolžna, ni ves svet v teoriji zarote. Že sam prehlad je dost zajeban, če je to 2x huje kot prehlad je to zame zadost hudo.

[Aslan]

Aslan, kako je s tvojo hčerko? Ti si v redu?

Hčerka je ok (malo kašlja in malo glava boli), enako njen fant.
Nismo pa skupaj, oba sta pri njemu doma.
Jaz sem pa tudi ok.

Blagodejno je sučutje in tolažba. Trenutno sem vendarle izolirana v otroški sobi, saj imam precej povišano temperaturo (38,5). Ležim, a ne morem zaspati, ker sem prestrašena. Partner vsake toliko časa pride v sobo in me bodri, ampak ne zaleže najbolj, ker me potem tudi vpraša ali normalno diham in se mi vse podre.

... predvsem sočutje same sebe, do dela ki je prestrašen ... Do samih sebe potrebujemo razviti enako nežen in čuteč dialog, kot ga imamo npr. do svojega resničnega otroka. In če temu pravemu otroku ne najedamo s "črnimi scenariji", zakaj bi to delali sami sebi?

Partnerju povej KAJ potrebuješ od njega ... morda je to tih objem v katerem se počutiš varno...
povej mu, da te spravi določeno vprašanje v stisko ...
Naučiti se moramo izraziti kaj potrebujemo od drugih.
 

[VIA]

Hvala, Aslan.
Razmišljam o tem, kar si nazadnje napisala. Zelo mi je dragoceno, ker povsem drži, samo da mi še nikoli tega nihče ni povedal tako neposredno. Najbrž tudi nikoli nisem bila zares sočutna do same sebe. Le kako bi znala, ko pa me tega ni nihče nikoli naučil. Vedno, v vseh težkih etapah življenja, sem imela občutek, da sem sama. Kot otrok sem poskušala vse, da bi bila čimbolj nevidna in neproblematična. Nihče se ni ukvarjal z menoj. In vse sem nekako zmogla sama. Ko mi je bilo težko, ko so mi odrasli s svojimi odločitvami nehote servirali celo paleto travm in zlorab, sem nekako zmogla in nihče me ni vprašal kako sem. Takrat se nihče ni ukvarjal z otroki. Ko razmišljam o tem, mi je še vedno zelo hudo, zdi se mi, da ta praznina in ta manko varne baze, zaradi česar imam, odkar pomnim, občutek majavih tal, ne bosta nikoli zapolnjena, pa bi v četrtem desetletju življenja že nekako lahko šla preko tega ali sprejela ali se naučila živeti s tem...pa samo nekako shajam.

Ponoči sem imela spet zelo visoko temperaturo, zdaj mi je malo bolje. Boli me glava, kašljam, nahod. Šla sem na ponovno PCR testiranje.
Zadnjič mi je bris vzel en moški medicinski tehnik na Metelkovi, kaj takšnega še nisem doživela, pa sem kar trdoživa (kar je treba, je treba), ampak danes sem prav pogledala kje je in se postavila v vrsto, kjer je brise jemala ženska.
Dvomim, da so nekateri sploh usposobljeni za to kar delajo, ali pa so tako nečuteči, ali je zadaj kaj psihološkega. Kar razjokala sem se, ko sem se odpeljala domov. Danes, ko mi je bris vzela ta gospa, je bilo mnogo bolje. Prav hvaležna sem ji bila...
Zdaj sem doma. Poskušam se nekako držati v stabilnem razpoloženju.
Na trenutke me še vedno zagrabi strah, ampak poskušam biti, tako kot praviš Aslan, sočutna do same sebe. Pomaga.

[VIA]

Moj PCR test je pozitiven. Tudi počutim se popolnoma izčrpano.
Zdaj poskušam ohranjati čim bolj mirno glavo, vem. Strah pa ostaja in črnoglede misli vsake toliko časa...
Kako naj to sitaucijo, ki sem se je bala ves ta čas, speljem čim bolj mirno?
Prosim, prosim za kakšno spodbudno besedo.

[Nives]

Vsakic, ko te je strah, skusaj biti socutna do prestrasene puncke v tebi. Si biti v oporo.. tako kot bi bila v podporo majhnemu otroku. Se potolazit. Si povedati dejanske stvari.. da imas vrocino..da ni hujsega, itd. Se na ta nacin umirit.
Ostalo pa .. se zamotiti s kaksnimi drugimi temami.. in vkljuciti cimvec pozitivnih, razvedrilnih, sprostilnih vsebin.
Knjige, filmi.. stvari ob katerih se dobro pocutis 

[Aslan]

Via moje iskreno sočutje. Hvala da si podelila en mali vpogled v tvoje otroštvo z nami.
Res je, rane ostanejo, praznina ostane ...
Psihoterapija ti pomaga zaceliti takšne rane, pomaga ti na novo vzpostaviti odnos do sebe in drugih.
Skozi nov, terapevtski odnos - spoznavaš drugačne medčloveške vezi, spoznavaš in zaćutiš na lastni koži sočutje, sprejemanje, iskreno zanimanje za tvoj notranji svet ... in skozi to lahko nadoknadiš del zamujenega in sočasno tudi odžaluješ del, ki se nikoli ne more ponoviti ... del, ki bi si zaslužil drugačno odraščanje pa ga nemore spremeniti za nazaj.

Kako naj to sitaucijo, ki sem se je bala ves ta čas, speljem čim bolj mirno?

Poglej kaj se res dogaja tu in zdaj: vročina, kašelj, glavobol..
To sprejet ... bit s tem, dovolit si počivat, bit bolna... viroza je ... koronavirusna okužba.
Pomagat telesu, da počiva (in se bori proti okužbi) ... podpreti ga z vero vase.
Bit nežna do sebe ... izbirat prijazne in podporne misli zase ...
Zmoreš to ... 

[Regina]

VIA, samo pozitivno, ceprav je tezko.
Umirjaj sebe in misli, pocivaj. V kolikor je kaj moci mogoce kaksna knjiga, film, kaj za sproscanje.
Slabe misli znajo stanje samo poslabsati, sprejeti dejstvo, da je pac korona prisotna, ampak to nic ne pomeni. Telo rabi pocitek. Vse bo OK.
MOgoce nebi bilo svoh si pisati svoje misli, strahove… v kaksen dnevnik. Ali pa pac sem 

[VIA]

Regina, Nives in Aslan, hvala za podporo.
Danes sem iz ZD prejela oksimeter. Ko mi je zdravnica to predlagala, sem mislila, da me bo konec. A začetna meritev je bila v redu in v zdravničinem glasu sem zaslišala veliko olajšanje. Kisik merim 4 krat na dan. Počutim se za odtenek bolje, še vedno glavobol, še vedno nahod in huda utrujenost. Ne pomnim, da bi bila kdaj tako bolna, morda, ko sem prebolevala mononukleozo. Ampak takrat sem bila zelo mlada, to je zdaj popolnoma drugače. Tudi partner je izgubil voh in okus. Otrok je v redu. Nekako nam gre, čeprav nimamo nobene pomoči. Je kar zahtevno. Dan si nekako razdelim na tri dele, čeprav sem ves čas v postelji. Vstanem le, ko grem v kopalnico. Poskušam misliti dobro. Se umirjati, mirno dihat, iti v mislih v svoje telo in iskati varnost. To je velik, velik preizkus zame, velika spoznanja tudi. Morda bi lahko tudi pisala, hvala za nasvet in hvala, da mi pišete, to mi z upanjem zapolni velik kos dneva.

[Micha]

VIA, DRŽI SE!!! Več pri svojih težavah ne morem pomagati...