Občutek norosti, derealizacija, tesnoba, depresija

[jabada]

Torej, pišem zato ker potrebujem nasvete in vaše izkušnje.

Stara sem 15 let in obiskujem prvi letnik gimnazije. Soočam pa se z derealizacijo in hudim občutkom da se mi bo zmešalo in da bom preprosto pristala nekje in da bom morala do konca življenja živeti s tem občutkom. Imela sem težko življenje od tega da sta se mama in oče ločila ko sem bila še dojenček in očeta nisem videla od 6 leta saj se je preselil v Avstralijo. Z mamo sva živele skupaj z stricem ki pa je tudi duševno zbolel, mi grozil s smrtjo ko sem bila stara 8 let. Kmalu sva ostale brez tega stanovanja in življenje se mi je obrnilo na glavo.. 5 let selitev, nisem vedela ali bova z mamo imeli dovolj denarja za hrano itd.. Prav tako pa mi je v temu času hudo zbolela mami, da o zbadanju v šoli sploh ne govorim. Moje življenje je dve leti izgledalo nekako takole: zjutraj sem vstala in se delala močno zaradi mame, šla v šolo kjer so me cel dan zbadali in sem jokala na stranišču, prišla domov pred mami in jokala tudi po 2uri potem sem bila pred mami najsrečnejši otrok na svetu in ponoči spet jokala.. To se je dogajalo vsak dan dokler nisem nekega dne slišala hud "bum" v predsobi. Stekla sem tja in našla mamo na tleh, ni se premikala in ni mi odgovarjala. Bila sem popolnoma histerična in sem klicala rešilca. Spomnim se kako sem mislila da bom izgubila mamo, edino osebo v mojem življenju zaradi katere sem še imela voljo do življenja. Imela sem tudi samomorilske misli vendar nikoli nisem ničesar poskušala saj menim da je življenje predragoceno.
Edina stvar v kateri sem se počutila dobro je bil ples ki sem ga trenirala in prijatelji ki sem jih imela tam. Drugih prijateljev nikoli nisem imela, nikoli nisem imela fanta, nikoli nisem prižgala cigarete, nikoli nisem lagala mami in nikoli nisem pila alkohola. Poleg vsega sem imela še problem z starimi starši. Dedek, ki mi pomeni največ na svetu poleg mami je dobil raka prav tako pa ima hude težave s spanjem in je velikokrat tudi grozil z samomorom. Babi je sicer vredu in je prav tako imela raka. Danes sta oba zdrava. To je nekakšen povzetek mojega življenja vendar je seveda še veliko podrobnosti. Danes imava z mami stanovanje, finance so kolikor toliko vredu, mami je zdrava sedaj pa se jaz soočam z hudimi težavami. Definitivno najhujša pri meni je občutek da se mi meša, da sem nora itd. prav tako mislim da imam hudo derealizacijo in depersonalizacijo, tesnobo in depresijo. Prvi občutek derealizacije se mi je zgodil 3 leta nazaj pri prijateljici bilo je grozno.. Občutek kot da sem v balončku kot da nisem na temu svetu itd.. Na urgenci so to opisali kot epileptični napad kar pa seveda ni res. Občutek se mi je pojavljal še velikokrat npr. ko sem bila na tekmah v tujini vendar je vedno izginil ko sem se naspala. Že eno leto je odkar ne treniram več plesa in bi vam rada opisala kako se počutim. Vsak dan se soočam z derealizacijo in depersonalizacijo, počutim se ujeto sama v sebi kot da so vsi moji gibi avtomatični, vse kar rečem je avtomatično sama pa kar kričim v sebi po pomoč. Imam hud občutek da se mi bo zmešalo da sem nora npr. zagledam se v plastenko vode in se sprašujem kaj sploh to je (kljub temu da vem kaj je), ko pogledam skozi okno se mi zdi da je vse kot ena velika slika in take fore. Zraven prištejmo še stiskanje v prsih, tresavica in razbijanje srca in nejevoljnost. Do danes sem imela cv enem mesecu 4 panične napade- GROOOZAA!! Nevem več kaj naj si mislim in kako naj si pomagam. Na antidepresive ne želim pri 15letih samo rada bi se počutila normalno. Misli o samomoru nimam, v šoli se počutim super če odmislim vse te občutke. Trudim se hoditi ven s prijatelji da bi na vse to pozabila vendar občutki nočejo miniti. Prav tako sem skos utrujena in bi samo spala. Hotela sem iti nekaj trenirati da bi na vse pozabila vendar zaradi okrevanja po operaciji še 6 mesecev nemorem.  Lepo vas prosim da mi poveste kaj vi mislite, kaj naj naredim da bom na to pozabila, da bojo občutki minili in povejte svoje izkušnje z teni občutki. Danes sem imela prvi obisk z strokovnjakinjo za EFT metodo po kateri sem se mogoče počutila malce bolje vendar občutek norosti in derealizacije kar ne mineta! Vem da sem še mlada zato pa bi rada živela kar se da srečno zdaj ko to lahko. Najlepša hvala že vnaprej za kakršnekoli nasvete in odgovore!

Leb pozdrav 

[aleksander993]

Hej,
jst sm 16 in sm 1.letnik srednje kemijske(padel sem letnik zaradi stresa in anksioznosti) in vidm da mava obadva zelo podobne težave. Mojega očeta tudi zelo redkokdaj vidim(on živi na Irskem)
Jaz tudi sem v dilemi ali naj grem na antidepresive

[aleksander993]

trpim z hipohondrijo, OKM in depresijo. Sm 16 letni fnt k je padu razred zaradi OKM(drgač sm mel v OŠ lepe ocene) sam moje žiulenje gre na dol zarad teh motn. :/

[aleksander993]

Drugače mam tut jez Depersonalization/Depersonalizacijo. Na facebooku je skupina oseb k majo DR.
Jz sm sicr mislu da je mau oseb s to motno sam vidm da je tut neki oseb pr nm k ma to

[jabada]

Js sm se soočala z OKM (vsaj mislim), še pred kratkim.. Mogla sem narest določene stvari da sem lahko zaspala drugače preprosto nisem mogla zaspat. Stanje se mi je do danes zelo umirilo, še vedno moram narediti določene stvari da lahko zaspim (npr. preveriti vrata, it pogledat če je štedilnik ugasnjen itd.) Kako sem si pomagala? Preprosto nisem naredila teh stvari in se zbudila tako kot vsako jutro:))) pomaga! Jaz zaenkrat v šoli še nimam večjih težav. Ubistvu se v šoli počutim odlično zaenkrat.
Predlagam ti pregled pri mag. Vlasti Kuster je strokovnjakinji za EFT metodo. Res pomaga! Drži se in upam da nam bo uspelo da to premagamo!!!:)

[Anonimka20]

Drugače mam tut jez Depersonalization/Depersonalizacijo. Na facebooku je skupina oseb k majo DR.
Jz sm sicr mislu da je mau oseb s to motno sam vidm da je tut neki oseb pr nm k ma to

Kako pa se imenuje ta skupina na FB?

[Dejc]

Pozdrav, vsem skupaj!!

Antidepresivov se ne bojte, to so zdravila, ki so namenjena ravno zdravljenju takšnih težav. Samo vedite pa, da so zdravila "bergle", ki nam pomagajo se dvigniti iz najhujšega. Težavo je potrebno rešiti žal sam, odlična zadeva so psihoterapije, ki pa so nažalost večinoma samoplačniške, pomagajo pa zelo. Sam imam depresijo in panično motnjo, zato vaše težave popolnoma razumem.


Torej, korajžno h psihiatru in vse bo OK!!

[Dejc]

Pa še nekaj, NOBENIH zdravil, ki so psihoaktivna ne jemljite na svojo roko, vse v skladu z dogovorom s psihiatrom, ok?

[jabada]

Najlepša hvala za odgovor dejc:)
Sem že imela prvi pogovor z psihiatrom i sicer z dr. Reboljem:) Imam pa eno vprašanje. Ali ste se morda tudi vi soočali z strahom pred boleznimi? Saj meni se zadnje čase pojavlja huuud strah pred psihozo/shizofrenijo.. Res grozaa.. Neprestano preverjam ali imam prisluhe ali privide. Zelo sem nervozna saj imam zaradi derealizacije in depersonalizacije hud strah da bom izgubila stik z realnostjo itd. Prav tako pa se mi pogosto pojavljajo vprašanja kdo smo? kaj smo? kaj je svet? kako vidimo? kako slišimo? kako delujemo? ali me ima za kaj skrbeti.. Moj stric trpi za shizofrenijo vendar si je do danes že opomogel.. lepo prosim za odgovor ali to kaj pomeni in ali me ima za kaj skrbeti?
V pričakovanju za odgovor vas lepo pozdravljam:)

[Dejc]

Pozdravljeni Jabada 

Lahko rečem, da me je spremljajo ogromno vprašanj v zvezi z mojo psiho, če je shizofrenija, itd, to je normalno in človeško. Torej sam strah izvira iz derealizacije, ker so naši možgani tako ustvarjeni, da kljub motnji še zmerja funkcionirajo, ker pa ste žal v takšni situaciji pa misli velikokrat zbežijo tja. Drugače pa v najhujšem odbodju pa sem bil še skorajda hipohonder, čim sem kaj bral, slišal ali videl o kakšni bolezni, že sem "čutil" simptome. Menim, da vas strah je vendarle odveč, imate dobrega psihiatra, zaupajte se mu, ter bosta skupaj izbrala primerno terapijo!

Korajžno skozi to preizkušnjo! 

[evome]

Ko sem bil star okoli 20 let sem začel redno kaditi travo. Dve leti skoraj vsak dan. Neko jutro sem se zbudil, vstal, šel na sprehod...Bil je enak dan kot vsi ostali. Vse je bilo isto pa vendar popolnoma drugačno. Kot da bi na cel svet padla neka koprena. Kot da sem se znašel v coni sumraka. V vzporednem svetu.
Takrat sem začutil, da se je v meni zgodila neka zelo pomembna sprememba in to na slabše. Vprašal sem se ali bom še kdaj videl svet v barvah in ga čutil...in nato me je zajela panika...stanje se je iz dneva v dan slabšalo...pekel...bil sem brez energije, spraševal sem se ali se mi meša, spraševal sem se kaj je sploh realni svet, kaj je to realni jaz...
Ko sem se pogovarjal z ljudmi nisem več sledil kaj mi govorijo, temveč sem samo še opazoval njihove grimase..in se spraševal, če so tudi oni avtomati...

Sčasoma sem to svoje stanje skontroliral...po letih in letih...vedno manj je bilo nadrealističnih izkušenj, pa vendar tudi zelo malo tistih pravih, pristnih....vse sem vseskozi držal vase...tudi, ko sem se počutil bolje, je bil vedno prisoten strah, da se mi bo spet poslabšalo...lahko sem bil leto brez kakršne koli epizode...vendar je anksioznost pred ponovitvijo nekje zadaj vedno obstajala...

Nikoli nisem o tem spregovoril z nikomer, ker sem se bal stigme, da sem nor, pa tudi sploh nisem vedal  kaj se z mano dogaja, kako razložit..danes sem star 45 let in prvič sem čisto slučajno naletel na ta forum in to temo in ugotovil za kaj je pri meni sploh šlo...po 25 letih...

In ko sem prebral vse komentarje na tem forumu in naknadno še na ostalih, sem prvič začutil olajšanje...nisem nor, ne bo se mi zmešalo...take težave imajo tudi drugi..

Danes sem za 30 procentov lažji

Hvala nebojse...