ZMEDENA

[emelly]

sploh ne vem kako naj začnem...... nekaj se čudno dogaja z mano.... vseeno mi je za vse, obupala sem imam občutek da živim življenje, ki ni moje. Stara sem 27 let mati dveh sončkov srečno poročena... ampak sem nezadovoljena totalno z življenjem vsake toliko me je zagrabilo to razmišljanje ampak sedaj pa traja že par mesecev  in začenja me biti strah da si bom kaj naredila    Vedno sem se trudila da sem skrbela za svojo družina sedaj pa nič... ne pospravljam, ne kuham praktično ne delam nič samo v službo hodim danes zjutraj sem se odločala da se v službo nebom šla iz čista mira....vse mi gre na živce še prijateljev in sorodnikov ne-prenesem več. Če se mi gdo najavi da pride na obisk bi se najrajši čez balkon vrgla, takoj sem živčna, ker se bom morala pogovarjati o nečem za, kar mi dol visi, zdi se mi da oni nimajo težav kod jaz da živijo popolno življenje edino moje je en kup dreka... ko sem bila še srednješolka sem imela zelje da bom neka uspešna ženska, da bom imela princa na belem konju, hišo na podeželju, psa, mačko... ampak resničnost totalno nasprotna živim v dvosobnem stanovanju niti malo uspešna na delovnem mestu, mož ni princ, sej ni slab je priden, deloven, skrbi za nas, ne vara me, ne pije..... sam ni to to kar sem pričakovala.... gledam prijateljico kako je srečna z svojemu partnerju   a nimata nič poštimano   doma on pije ona lajna okrog otroci pa prepuščeni sami sebi in vseeno so vsi srečni. Grem iz ene skrajnosti v drugo prej sem imela celo stanovanje tipi topi, men se zdi da sem čakala z krpo v roki da bo prašna omara da jo bom pobrisala, prah sem lovila v zraku... sedaj pa nič, samo sedim, jokam in premišljujem kako grozno življenje imam in a se sploh splača še naprej živeti... mislila sem da bo minilo da je to samo zaradi te gospodarske krize ker je manj denarja pri hiši, danes pa doživim nekaj čudnega, prvo me začne glava srbeti, potem pa še celo telo grem se okopam, namažem z mleku za telo,stvar se umiri glava me še vedno srbi, pomislim da niso tamali prinesli uši iz vrtca pregledam glave nič ni, mene pa vedno bolj srbi, srbečica postopoma prehaja v občutek da mi neki hodi po glavi. glavo sem oprala že 3x pa nič ne pomaga imam občutek da mi neki hodi po glavi in telesu cel čas se čoham  pa nič ne pomaga. Pomislila se da niso mogoče živci ali kaj z psiho  še sama ne vem... pomagajte ali veste vi ali ste že kdaj to doživeli?

   

[Slavka]

Emelly pozdravljena 

Tvoja zgodba mi je še kako poznana, saj sem podobno doživljala tudi sama. 

ko sem bila še srednješolka sem imela zelje da bom neka uspešna ženska, da bom imela princa na belem konju, hišo na podeželju, psa, mačko... ampak resničnost totalno nasprotna živim v dvosobnem stanovanju niti malo uspešna na delovnem mestu, mož ni princ, sej ni slab je priden, deloven, skrbi za nas, ne vara me, ne pije..... sam ni to to kar sem pričakovala.... gledam prijateljico kako je srečna z svojemu partnerju   a nimata nič poštimano   doma on pije ona lajna okrog otroci pa prepuščeni sami sebi in vseeno so vsi srečni. Grem iz ene skrajnosti v drugo prej sem imela celo stanovanje tipi topi, men se zdi da sem čakala z krpo v roki da bo prašna omara da jo bom pobrisala, prah sem lovila v zraku... sedaj pa nič, samo sedim, jokam in premišljujem kako grozno življenje imam in a se sploh splača še naprej živeti...

Tudi jaz sem sanjala o uspehu, noro romantični ljubezni, ki ne bo nikdar minila, o hiški .... Izhajam namreč iz revne družine, kjer ni bilo topline, ljubezni, sreče...ni bilo pravega doma in jaz sem si v svoji domišljiji narisala pravljično življenje, ki sem ga želela živeti.

Jaz sem sicer starejša od tebe 13 let, v vezi že 17 let in mamica dvema otrokoma. Ves čas že živimo v najetem dvosobnem stanovanju, nimamo razkošja, imamo pa finančne težave s katerimi se ubadamo že leto dni... Torej, tudi meni se moje sanje niso uresničile, če jih površno pogledam...
A, če se vanje poglobim, lahko ugotovim, da sem vendarle naletela na "princa", ki me ima rad, s katerim ustvarjava skupno prihodnost, vzgajava najina pridna otroka in skupaj za njiju in za nas ustvarjava DOM, kar je največ vredno. 

Tudi ti imaš družino, imaš dva sončka, moža, ki nima nekih večjih "napak" (takega "brez" verjetno ne boš našla  ) in lahko bi rekla, da živiš svoje sanje. Če bi se ti že pri 27. letih vse srednješolske sanje uresničile, potem bi ti bilo šele dolgčas...
Sedaj pa lahko še naprej stremiš k ciljem, ki si jih želiš doseči.
Vendar, če pomisliš, mar bi bila ta trenutek bolj srečna, če bi sedela v razkošni dnevni sobi, nasproti tebe pa bi sedel sanjski moški z vrtnico v zobeh? Je to tisto, kar bi te osrečilo...ali bi kljub temu v sebi čutila nezadovoljstvo in zagrenjenost?

In bogve, če je tista tvoja prijateljica res tako srečna ali to zgolj kaže navzven, znotraj sebe pa trpi in morda zavida tebi tvojega pridnega, treznega in ljubečega moža?

Vsaka zgodba ima namreč dve plati in dokler ne vidimo v glave in duše drugih ljudi, lahko samo domnevamo o tem, kaj čutijo... 

Svoj čas sem tudi jaz venomer skakala po stanovanju s krpo v roki, ker sem imela občutek, da imam s tem, ko spravljam stanovanje v red, tudi kontrolo nad svojim življenjem. Živčna sem postala, če mi kdaj ni zneslo pospraviti vsega, kar sem želela...Počutila sem se, kot, da sem se izneverila vlogi gospodinje in mamice.

Morda je bilo pospravljanje stanovanja tudi tvoj način "kontrole", ki pa si jo sedaj spustila iz rok, ker se ti zdi lastno življenje brez smisla?

Ni fora v pospravljenem stanovanju, temveč v tem, kaj si ti s pospravljanjem želela doseči (poleg pospravljenosti seveda) znotraj sebe...kakšne občutke si ob tem doživljala in zakaj si sedaj vse spustila iz rok?

danes pa doživim nekaj čudnega, prvo me začne glava srbeti, potem pa še celo telo grem se okopam, namažem z mleku za telo,stvar se umiri glava me še vedno srbi, pomislim da niso tamali prinesli uši iz vrtca pregledam glave nič ni, mene pa vedno bolj srbi, srbečica postopoma prehaja v občutek da mi neki hodi po glavi. glavo sem oprala že 3x pa nič ne pomaga imam občutek da mi neki hodi po glavi in telesu cel čas se čoham  pa nič ne pomaga. Pomislila se da niso mogoče živci ali kaj z psiho  še sama ne vem... pomagajte ali veste vi ali ste že kdaj to doživeli?

Jaz se s srbenjem, kot simptomom psihičnih napetosti, žal (ali pa k sreči  ) še nisem srečala, morda se ti pa oglasi kdo, ki se je.

Želela pa bi ti povedati, da so psihične težave rešljive.
Vsak med nami namreč kdaj pride v fazo nezadovoljstva in spraševanja o smiselnosti vsega skupaj... Verjetno k vsemu skupaj pripomore tudi slaba finančna situacija, ki trenutno vlada vsepovsod, saj nas postane strah prihodnosti in dobimo občutek, da je bil ves naš trud zaman...

Vendar že jutri je nov dan in nove možnosti...samo izkoristiti jih je treba. 

[julija30]

Slavči  tvoja zgodba je moja zgodba. ne morem vrjet kako sta identični. Tud jaz iz ne preveč razkošne družine , je bila pa ljubezen kr no. Drgač pa kr vse lepo isto.

No pa odgovorim Emelly.

Jaz se srečujem s tem. Še preden se je začela moja anksioznost  ,sem se praskala vsepovsod ko sem bila  v  stanju psihične napetosti,pa se še zavedala nisem. Na to me je opozoril moj partner k je reku pa kaj se spet praskaš. Zakaj si živčna? Ee to je blo prej pa niti nisem imela to zamar. Potem se je pojavila koprivnica. Zgledalo je pa tkole. Najprej me je določen del telesa začel srbet(roka,noga,deli  telesa) ,potem sem pogledala je blo tako kot da bi me nekdo s koprivami pretepel. Po 10 min. je bilo to mesto rdečein vrelo.potem pa se je začelo umirjat. Vse skupaj je trajalo 10-15 min. ali pa celo manj. Potem je prišla moja anksa in tole stanje se je umirilo. Pa bi raje videla da bi imela to kot pa te simptome ankse. Tudi zdaj se pojavlja tole srbenje samo ne v tolikšni meri .

Spopadanje s tem? Nimam pojma,jaz kr pustim pa mine.

[Lira]

Emelly, vem, da je težko, ampak poskusi se ne praskati, ker te bo zaradi prekomernega praskanja samo še bolj srbelo. S praskanjem kožo spodbujaš, da se v njej tvori še več histamina, ta pa povzroča še hujšo srbečico ...

Mogoče bi pomagalo kakšno hladilno mazilo, kot je Kamagel. Pa pošlji koga v lekarno, da ti kupi antihistaminik, na primer Claritine, ki se dobi tudi brez recepta (tablete ali sirup).
Če še vedno ne bo bolje, pa na vsak način pojdi k zdravniku.

Pa tudi glede tvojega razpoloženja mislim, da imaš znake hude depresije in da bi potrebovala strokovno pomoč, za začetek mogoče osebnega zdravnika ali pa psihiatra. Če lahko, povej možu, kako se počutiš in naj ti magari on pomaga poiskati pomoč. Če ne, pa naredi to sama, zase, da se boš lahko spet bolje počutila.

Drži se, držim pesti zate.

[gogi]

Sej nihče nima ob sebi princa ali princese, vsi imamo ene pomanjkljivosti. Ampak kot je Slavka napisala, pogledati v globino, tega se moramo naučiti. Poglej, eni nimajo doma, eni bi radi ustvarili družino, pa je ne morejo, ker jim mati narava tega ni omogočila.
In res je, nikar se ne zgleduj po prijateljici, ne verjamem da je tako srečna kot se morda kaže navzven..verjemi, marsikaj se skriva za fasadami ljudi. Veliko jih uživa v tvoji nesreči, nihče v tvoji sreči.
Zato se nauči uživati v sreči sama, z družino, ki te verjetno naravnost obožuje.
Mislim, da trpiš za depresijo, saj si nadvse brez volje. Poskusi za začetek najti eno stvar, ki te je razveselila nekdaj. In seveda, kar takoj do zdravnika, ne čakaj.

Vso srečo ti želim in vem, da ti bo uspelo. Na forumu si povemo raznorazne stvari, tudi popljuvamo se med seboj, ampak imamo se radi in smo vsak po svoje srečni tukaj. Na nas se lahko vedno brneš, nisi sama. 

[lina]

 

[sanja78]

Draga E.
Sem imela podobne težave z to neprijetno srbečico.Spraskala sem si celo glavo in levo roko.Od kar pa jem ecitaro 20mg,hodim na pogovor je vse to izginilo
Zdravnik mi je razložu,da imam prve znake ankse in panične napade.Stvari so se počasi začele premikati.Drugače pa hvala Damu,da lahko se malo sprostim na klepetalnici.
Tko da kr korajžno k zdravniku,potem odvrži krpo,imej se rada vse ostalo pa pride sproti.
PA še  :rozicodam:ti dam za korajžo.

[kikiriki]

Draga E,

nisi sama 

Vsak od nas ima sanje. Moje so, da bi imela bogatega moža, službo v katero bi z veseljem hodila, dva otročka in psa živeli bi v lepi hiški v predmestju, z velikim vrtom 

V resnici pa imam picopeka  , sem brez službe (se pravi brez evrčka), za otročke sem še premlada imam pa zato 2 psa 
Ampak ta picopek me ima neizmerno rad, in jaz njega  materijalne stvari bodo že prišle, pa tudi če ne se ne sekiram preveč  Raje sem brez službe, kot pa da vsak dan z muko vstanem in grem nekam kjer bi bila nesrečna.. Tudi jaz imam včasih občutek, da mi nekaj manjka, da ni to to.. Ampak sanje se gradijo počasi. V tem času pa lahko celo spoznaš, da si jih ves čas vbistvu že živela