Zaprt vase, držim se doma

[uporabnik113]

zdravo


situacija je sledeča


trenutno sem čisto obupal nimam volje živeti zunaj stanovanja, ker se ne počutim ok

80% življenja sem preživel pri starem očetu, ker imam tam vse prijatelje z vsemi sem komuniciral,
imel stike ostali čas sem preživel doma v mestu, kjer nimam prijateljev


zaradi neke estetske napake v izgledu nisem hotel da me kdo vidi, sprva sem še hodil v trgovino
komuniciral ampak sem bil podzavestno v stresu, češ da bo nekdo opazil kar me moti sem raje bil doma,
kjer nisem bil pod stresom in čakal da rešim estetsko napako, ki je traja malo dlje kot sem mislil

ta čas so me ljudje klicali, ampak ob vsakem klicu sem začutil stres in nisem hotel stresnega življenja,
tako da sem telefon sklopil za 3 tedne. doma sem že 3 mesece, ob tem sem imel zaradi stresa trebušne
težave. Moti me, ker poleg svojih težav, ki jih rešujem in nočem komunicirat, sem se moral še sekirat za
ljudi, ki so stalno spraševali kje sem, itd... Će teh ljudi ne bi bilo, bi lahko začel normalno živet in se ne
oziral kje me bo kdo ustavil in čudno gledal, kot da sem čudak, češ kje sem že 2 meseca, čeprav ok so
skbeli kje sem

malo mi je tudi hudo, ker se nisem javil ljudem, vendar pa nisem hotel reči zakaj me ni, zato tudi
mi je težko sedaj komunicirat z njimi, ubistvu trenutno sem jih na nek način odpisal ne znam si več
predstavljat življenja kot sem imel

ne vem kako naj se poberem, vrtim se v začaranem krogu, velikega koraka da bi šel kar k dedku
ne morem narediti, po mestu pa tudi ne bi rad srečal nekoga iz tistega kraja, ki me pozna!

moram še omenit, da odzunaj zaradi tesnobe in straha ne funkcjoniram kot bi želel, sem raje doma brez skrbi

naj omenim, da pišem, ker bi rad kakšen nasvet razen tega naj obiščem psihiatra. Nočem pa, da je to mesto kot neko zatočišče, kjer bi pisali (beri se zbirali) tisti ki se zadržujemo doma oz. nismo radi v družbi (sam sem rad ampak trenutno nisem zmožen bit)

Lep pozdrav

[Arwen]

80% življenja sem preživel pri starem očetu, ker imam tam vse prijatelje z vsemi sem komuniciral,
imel stike


zaradi neke estetske napake v izgledu nisem hotel da me kdo vidi,

če prav razumem to dvoje, je ta "napaka" novejša?

[trzinka]

Moti me, ker poleg svojih težav, ki jih rešujem in nočem komunicirat, sem se moral še sekirat za
ljudi, ki so stalno spraševali kje sem, itd... Će teh ljudi ne bi bilo, bi lahko začel normalno živet in se ne
oziral kje me bo kdo ustavil in čudno gledal, kot da sem čudak, češ kje sem že 2 meseca, čeprav ok so
skbeli kje sem

trenutno si v stiski in ne vidiš izhoda, ampak ravno zaradi teh ljudi bi lahko zaživel, normalno živel, saj te imajo verjetno radi, te sprejemajo takega kot si in jih skrbi zate  tvoj pogled in razmišljanje sta mogoče zgrešena, zaradi slabe samopodobe.....ne izogibaj se, lahko te privede do popolne izolacije....., moj nasvet

[dusica]

Uporabnik 113,

se podpišem pod Trzinko, zraven pa dodajam slednje: najti vzrok, zakaj do takšnega občutka in prepričanja? Sedaj, ko si odstranil/rešil tisto estetsko napako...kaj te moti ali kdo, zakaj? To lahko zaupaš enemu pristnemu prijatelju, sodelavcu, sorodniku ali pa ... tudi psihologu, ki te bo razumel in pomagal iz zagate...kaj meniš?

Ni smiselno, da se zapiraš vase... Če pa ti (trenutno) paše biti sam s seboj, potem počenjaj stvari, ki te veselijo in dragoceno napolnijo vse minutke tvojega vsakdana..ok? 


                               Dušica

[martinca]

jaz pa ti dam nasvet, ce imas kaj gvisnega denarja in znas nemsko ali anglesko, pojdi malo na kaksno popotovanje po svetu, pa bos skoz svoboden, neobremenjen, od samega sebe odvisen ins talno vse ljudi okrog sebe zapuscal in se pred vsemi skrival in videl marsikaj okoli sebe, kar ti bo oborja razsirilo, da ne bos samo z lastno nesrecnostjo vec obremenjen. Potem pa se vrni in jih lepo vse pozdravi in jim povej, da se odslej ne skrivas pred nikomer vec 

[uporabnik113]

najleeeeeepša hvala za veliko nasvetov, upam da bo tudi v prihodnje tako 


da, estetska stvar, ki me je motila je ni več, problem ni čisto enostaven:

zaradi stresa, ki mi je povzročila ta težava sem bil raje doma in zdaj mi stres in
strah onemogočata da živim, je toliko težje ker sem bil nonstop doma

težava je še toliko večja zaradi ljudi katere poznam in mi povzročajo še večji stres

hotel sem se pobrati, začel sem počasoma, vendar sem se zmeraj bal, da me
vidijo ljudje ki me poznajo. Srečal sem znanca od dedka, ki se mi je čudil kot hodim,
seveda sem postal tesnoben, skoraj sem skupaj padel, samozavest na nuli, čisto
sem bil zmeden!

gre tudi za nek strah da se nočem pokazati ljudem, ki me poznajo v ranljivi luči,
da vidijo da sem se spremenil, da nimam samozavesti, kaj si bojo mislili? da sem čudak

lahko bi ljudem povedal po resnici, da sem se zaprl vase, ampak mladina danes je takšna
da vsak strmi h temu da izpade bolj samozavesten in potešuje šibkejšega, se mu posmeha

na nek način nočem takšnega življenja, že za sama lahka dejanja ko bi moral kam it postanem
paničen, razmišljam kaj bo kdo mislil o meni, težko mi je, obupal sem

obenem pa se sekiram, ker se bojim da bo več ljudi zvedelo, da nočem it ven in me imelo
za čudaka ne vem, kot da človek ne sme imeti svojih težav ampak so vsi drugi važni?

tako zelo si želim, da bi imel nekoga, ki bi mi pomagal ampak to ni možno, ker me vsi
imajo za čudaka in so samostojni, jaz pa nisem sposoben iti z nekom na pijačo, doma
z mano pa tudi ne bo ždel

ne počutim se stabilnega, niti doma in tudi drugje se ne bi bolje, še večji stres bi imel, na
nek način doma pridobiti samozavest in jo višat

na kratko: med ljudi ki me poznajo nočem it v takšnem stanju kot sem, zato se jih izogibam

kaj menite?


lep pozdrav

[martinca]

Ce prav razumem, saj ne morem verjet, si se tega skrivanja pred ljudmi na nek nacin navadil  v tem casu skrivanja pred ljudmi zaradi ze minule estetske napake? Zdaj ko ni vec nobenega vzroka za skrivanje, pa je v tebi nauceno ostal strah pred ljudmi kot nekasna socialna fobija. Ves kaj, probaj si razumsko dopovedat, da se glede treme pred ljudmi motis in da ne rabis pred nikomer vec nicesar  skrivat in da si zdaj svoboden  Mogoce bi kaksnemu pijatelju povedal za ta problem, da bi vsaj imel zaupnika, se strinjam z Dusico.

[uporabnik113]

Ce prav razumem, saj ne morem verjet

ne me strašit nimam straha pred ljudmi ampak kaj ljudje mislijo se sekiram,
strah pred takimi ki vedo da me nekaj časa že niso videli, kaj si mislijo

jah če je človek zmeraj doma ni nič v družbi nastanejo tudi takšne reči, problemi

[martinca]

Potem ti ne ostane drugega kot da ce te kdo direktno vprasa, kako si, zakaj te ni blo, da priznas, da nisi hodil med ljudi zaradi minule estetske napake in da se za tem ni nobene globlje skrivnosti. Ne bos prvi, ki je kdaj zaradi zdravja ali cesa ostal doma in sele kasneje povedal, zakaj.

[Devetka]

Hmm. Začni z malim. Enkrat peš do trgovine, naslednjič na sprehod in tako počasi. Dvomim, da te bo kdo kaj na veliko zasliševal. Če pa že, reci, da si imel zdravstvene težave, pljučnico, pripravi si nek nevtralen izgovor, pa je. Ljudje ponavadi ne vrtajo, če pa že, se jim da pa tudi direktno povedat, da se ti ne da govorit o tem in je.

Jaz sem večkrat in še za dlje časa zmanjkala iz družbe, pa kaj potem.

[Pikicaaa]

Pozdravljen 113! 

Zgoraj ti je že marsikdo marsikaj lepega povedal in svetoval, zato bi te jaz raje prašala nekaj drugega (upam, da nisem kje spregledala). Kako si nase gledal pred tvojo "estetsko napako"? Seveda, si komuniciral z prijatelji, se z njimi družil, vendar ali si se počutil samozavestnega? Si bil v družbi med pogumnejšimi (glasnejši), mirnejšemi (na katerega je kdaj in kdaj letela kakšna "zbadljivka) ali si bil čisto preprost fant, z spoštovanjem od drugih?
Ker nekaj je moralo biti, da ti je ta estetska napaka tako spreobrnila življenje in moreš si priznat, da to skrivanje ti težave še poglablja. Omenjaš strah in tudi jaz čutim tvoj sttrah, ki je prisoten...in ni ga malo!
Lahko je rečt, težje naredit, vem... vsi to vemo... vendar ti hočeš nasvet? Jaz ti ga ponujam, na tebi pa je, če si ga pripravljen uporabit 
Zdaj, ko veš, da je vse mimo, stopi ven in se pokaži svetu! Nihče ne rabi vedet kje si bil in kaj si počel. Nasmehni se jim in reči "Malo sem bil na počitnicah". Opraviči se jim, ker se nisi javljal na klice, povej, da se nisi počutil ravno najbol vredu in da si rabil čas zase. Da upaš da razumejo in da zdaj si spet njihov. Povej tako malo v šali vse skupaj.
Ker pa se je v tem času v tebi nabralo toliko neprijetnih stvari, ti mogoče tale moj nasvet zdaj ni v pomoč  Zato ti ponujam še enega. Pojdi do psihiatra, pomaga... še bolje do psihoterapevta, to bo idealna priložnost, da se pogovoriš z nekom in ki te bo pomagal usmerjat naprej k boljšemu JAZ-u. In še vse ostane med vama. Bolje zdaj, kot potem, ko se bi lahko strahovi še poglobili in VRJEMI ni prijetno  . Vmes si najdi še kakšen hobi ali šport, najbolje individualen za začetek po možnosti na prostem. Vmes boš kdaj in kdaj srečal še kakšnega someščana/ko, se malo nasmehneš/pozdraviš (med tekom, sprehodom) in nadaljuješ pot naprej. In misli na to, da ji je oz mu je tvoj nasmeh mogoče polepšal dan (in ne mislit une druge misli, ki veš katere so! )Za začetek je, se ti ne zdi?  Še vedno pa prej ali kasneje uporabi nasvet št. 1

Želim ti vse naj naj in poskosi se ne toliko ozirat na to kaj rečejo drugi. Tudi jaz se kdaj. Vrjetno zato, ker dostikrat v družbi ali tako mimogrede slišam kako ljudje koga kritizirajo. Vsak pomisli potem na marsikaj, glede na količino komentarjev, ki so jih nekateri primorani, medtem ko sami nimajo "za burek". Čeprav si rečem, da nevem zakaj bi me kdo kritiziral, samo kot sem rekla...ljudje najdejo marsikaj. Po drugi strani pa je veliko ljudi takih, ki gledajo samo nase in svojo rit in jih res ne zanima kakšen si in kaj delaš. Dokler ti en v obraz ne reče, kaj kar ne bi hotel slišat, potem nima smisla se ubadati s tem kaj si mislijo drugi. Ker ne moreš vedet. Zaenkrat še ne beremo misli  Ti se vzri vase in na to, da pozabiš na strah in si povrneš samozavest in greš lepo naprej! Delaj na sebi in ne na tem kaj mislijo drugi. Moreš se imeti rad tak kot si, če ti pa kaj ni všeč, potem to spremeni. Vem, da zmoreš! Vsak zmore! Ker kjer je volja je pot. Nihče pa ne bo uspel, če leži doma in se smili sam sebi. Je tako? Ti pa vem, da nočeš bit tak,... torej...?

Stay cool 

[urssska]

Hmm. Začni z malim. Enkrat peš do trgovine, naslednjič na sprehod in tako počasi. Dvomim, da te bo kdo kaj na veliko zasliševal. Če pa že, reci, da si imel zdravstvene težave, pljučnico, pripravi si nek nevtralen izgovor, pa je. Ljudje ponavadi ne vrtajo, če pa že, se jim da pa tudi direktno povedat, da se ti ne da govorit o tem in je.

Jaz sem večkrat in še za dlje časa zmanjkala iz družbe, pa kaj potem.

Samo z izgovarjanjem ne bo pozdravil svoje socialne fobije, kvečjemu bolj napet bo, ker bo vedno na preži, da ne bi kdo česa pogruntal. Uporabnik, predlagam ti, da se najprej izobraziš o socialni fobiji, da boš vedu, s čim začet pri psihiatru ali terapevtu, ko se boš za to počutil pripravljenega. Ampak te opozarjam, zadeva se bo samo slabšala  s podaljšano izolacijo, čimprej moraš začet ponovno vadit se v komunikaciji in interakcijah z drugimi. Magari, če si na začetku pomagaš z zdravili, ampak samo zdravila pa sigurno ne bodo dovolj, boš moral tudi pri sebi razčistiti par stvari.

ne me strašit nimam straha pred ljudmi ampak kaj ljudje mislijo se sekiram,
strah pred takimi ki vedo da me nekaj časa že niso videli, kaj si mislijo

jah če je človek zmeraj doma ni nič v družbi nastanejo tudi takšne reči, problemi

Socialna fobija ne pomeni, da imaš abstrakten strah pred ljudmi ali abstrakten strah pred vsemi ljudmi, ampak pomeni točno to, da te je strah, kaj si o tebi mislijo (nekateri izmed njih), celo do te mere, da ti je težko sploh stopit iz hiše.

[Arnold_Layne]

Hej!

Najprej bi ti rad povedal, da nisi sam s kakim takim problemom
Na tem forumu je ful ljudi s podobnimi težavami, ful jih je tudi te težave rešilo in so zdaj samozavestni in pogmni ljudje, ki jih ni strah življenja.

Ne vem če poznaš, na strani obstaja spletni tečaj kognitivno vedenjske terapije. Najdeš ga tukaj: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

Ko boš to predelal boš nekje na začetku poti
Nekje sem prebral da je cilj terapije namesto orientacije iz glave najti orientacijo iz trebuha. To se pa dela z vajo in izpostavljanjem. Teorija ti bo dala orientacijo v glavi, spoznal boš kje so problemi, kako se odražajo v tvojih mislih/čustvih/telesu in praktične nasvete za izboljšanje.
Potem pa pride na vrsto vaja, vaja, vaja. Vaja preseli orientacijo iz glave v trebuh. Ob problemih se obrneš na forum in skupaj razrahljamo kakšno negativno miselno prepričanje

Hitrejša opcija je s psihoterapijo, kjer ti bo terapevt pomagal videti napačne misli in jih bosta skupaj rahljala. Tam dobiš tudi vzpodbudo in varno zatočišče. Sproti rešiš še kak problemček ki ga imaš ob anksioznosti in postajaš srečnejši človek

Vzami to kot proces učenja, kot izziv. Če se boš resno lotil bo naslednje leto takšnega časa ful ful boljše

[uporabnik113]

Kako si nase gledal pred tvojo "estetsko napako"? Seveda, si komuniciral z prijatelji, se z njimi družil, vendar ali si se počutil samozavestnega? Si bil v družbi med pogumnejšimi (glasnejši), mirnejšemi (na katerega je kdaj in kdaj letela kakšna "zbadljivka) ali si bil čisto preprost fant, z spoštovanjem od drugih?

s starejšimi družino, dedkom sem bil nonstop v stiku, z sosedi tudi, ven okoli pa sem
hodil z družbo. Nisem imel pa nikoli nekega straha pred ljudmi, le dol. zadržke. Imel pa
sem določene probleme s subkulturami, s kom kam it ker sem se družil z vsemi

hvala za vse odgovore

vidim pa, da je zelo težko ljudem ki imajo socjalne motnje, biti v družbi
itd, ker za družbo je enostavno to čudno, da nekdo ki je bil prej socialen
komunikativen človek zdaj kar na enkrat ima težave

ljudje ne dojemajo tega, kot da za njih to ne obstaja, niso pripravljeni
pomagat prisluhnit ampak silijo v smislu:
                                                     kot da ni nič samo pojdi v družbo

srečal sem znanca in sem samozavestno trmasto odreagiral, kot da
nočem it h dedku v družbo, kaj šele da bi mu rekel, poslušaj, imel
sem neke težave, zaprl sm se vase, bi me samo čudno gledal in si
mislil, saj nisi 13 let star, da se boš zapiral doma

izgubil sem neko zaupanje, da bi prijateljem, ki me sprašujejo zakaj te ni
se izpovedal, zaupal, da sem se zaprl vase

kaj menite? povem po resnici ali raje rečem, sem se učil, bil tam pa tam
in imam boljši filing ko jih bom srečal, videl? ljudem se ne gre vse razlagat,
tudi ne vsakomur, res pa je da nekomu bi se lahko zaupal

glede telefona mi je težko nekoga poklicat in začet razlagat, sploh ne morem
komunicirat. Iz dneva v dan odlašam zapiram se za računalnikom v svojem svetu

v bistvu strah imam zaradi SKRBI sem spoznal

danes sem si pogledal en super dokumentarni film imenuje se The secret - skrivnost
(privlačnost) in opisuje kako naj človek razmišlja, deluje itd.. Čeprav ne morem
mislit, moram nekako poskušat razmišljat pozitivno. Moram pogledat še kakšenga,
kjer je tema strah, samozavest, itd..

[Pikicaaa]

Ta film The secret sem si jaz ogledala že večkrat. Imaš pa še film THE opus in The Compas, ki sta nadaljevanje. Za malo preosmerit misli, si kar oglej.

[uporabnik113]

The Compas ne najdem, edino če ni prav črkovan



to so moji občutki glede na realnost, življenje - negativni:

obupal sem, živim v tri dni, samo da gre dan mimo, ne morem odpustit
da se ljudem nisem javljal, nočem biti čudak sem raje doma,
nimam volje, ne zdržim več

raje počnem kaj drugega da se zamotim, da na težave samo da
gre dan mimo

lahko bi si lagal sebi in rekel da je vse super itd, a me drugi
postavijo na realna tla - ob vprašanju zakaj me ni

kaj menite? povem po resnici ali raje rečem, sem se učil, bil tam pa tam
in imam boljši filing ko jih bom srečal, videl? ljudem se ne gre vse razlagat,
tudi ne vsakomur, res pa je da nekomu bi se lahko zaupal

jezi me, ker moram reševat problem drugih, ker sprašujejo
zakaj me ni, zakaj ne pridem, zakaj to zakaj ono in se ne morem
posvetit svojemu problemu 

spet isto, kdaj boš prišel, kdaj se vidimo, kako pa ti lahko
pomagam kaj je narobe, to pa ni važno

jaz trenutno nisem sposoben ugajat drugim željam

ne bi pa se rad pokazal v luči, da sem se zaprl vase, da
imam težave, kaj menite? ali je to moja edina možnost

lahko si mislim, kaj briga ljudi, ko bom dobre volje bomo imeli
naprej stike, lahko jim pa vsem povem pa ali se mi čudijo ali
pa pomagajo?

[Pikicaaa]

http://www.youtube.com/watch?v=YboyRujx6e4 to je to

Glede na to, koliko te kličejo in koliko sprašujejo...si mogoče pomislim, da jim ni vseeno zate? So to prijatelji, ki te kličejo/sprašujejo ali firbčni sosedje?

Ti se samo bojiš reakcije drugih kaj bo, če izvejo. Bojiš se kako boto to razumeli in kako ragirali, ker jih nisi poklical. Strah te je tega odziva in tistega kar si "skrival" te čase. Zakaj se toliko bojiš kaj bo, če bo? Koga se bojiš? In zakaj bi se bal, saj smo vsi samo ljudje. Vrjetno tudi oni niso popolni ali imajo težave pa drugi sploh ne vedo za to.
jaz sem ti napisala na mojem prvem postu eno izmed možnosti, kaj naredi. Lahko probaš. In ni greh ne biti tiho, niti povedati. Še bolše pa je izbrati zlato sredino, kot sem ti napisala zgorej. Bolj ko se boš zapiral, slabše bo, več težav bo, več razmišljanja in več straha. To pa si ne želiš kajne?

Jaz sem v času moje odsotnosti, ko me en čas ni bilo, lepo rekla firbčnežem, da grem tja in tja ker imam dosti opravkov in nekaj obveznosti, in rahlo zdravstvene težave, nič kaj takega d ni...in lepo zamenjala temo. Ker nikomur nisem dolžna polagat računov, kam in zakaj grem tja in tja, razen, če si sama to ne želim.
Samo razlika v meni in tebi je, da ti si prekinil vse stike, mene so ravno klici in smsi držali pokonci. Je pa res, da imava tudi drugačno težavo.

Je kateri od teh prijateljev tak, ki mu lahko zaupaš težavo?

[uporabnik113]

čisto prav imaš, se 100% strinjam

gre se samo za to, da se nočem pokazat v luči kateri sem (strahu in depresiji)
še posebej nočem zganjat showa

v bistvu pred tem dogodkom sem bil zelo stabilen, nonstop sem nekaj delal,
da sem se zamotil, užival sem v delu, na meji že kot deloholik
delo me je poživilo, vlilo upanje, zmeraj sem zaupal vase vse mi je uspelo
mogoče sem bil tudi na meji že malo z perfekcjonistom

trenutno še ne vem ali zaupat ljudem ali ne, moram premislit

nekako v sebi nočem živet zaradi vseh teh stresov, obupam


doma imam AD-je paroxat in pa helex, razmišlam o jemanju
paroxata, jemal sem dominor, ki je kar pomagal

[uporabnik113]

zdravo

tesnoba in strah se zmeraj večata zato sem se odločil, da bom ponovno
začel jemati paroxat s katerim sem prekinil pred 2 leti, ker sem takrat
padel skupaj, vžival sem alkohol tako da bi znal bit to problem.

[Betka]

Živjo! 
Ali boš začel z AD-ji na lastno pobudo ali pod zdravniškim nadzorom?

Če boš začel z zdravili, vsekakor pozabi na alkohol, da si ne boš delal večje škode kot koristi.