Naglušnost, tinitus in posledično depresija

[Zvezdica zaspanka]

Če se lahko malo navežem na to temo. Tale tinitus pa imam tudi jaz. Imam slušni aparat že od malega. Tako, da se mi je pojavil pred kakimi 3 leti ... in sem bila depresivna, ker sem mislila, da ni nekaj OK z mano. Zdaj, ko več berem o tem, je to motnja, ki žal ne izgine in se bo le še stopnjevala s slabšanjem sluha. Pomaga edino slušni aparat, ko ga pa daš ven, žal ni blagodejne tišine. Jaz sem se preprosto sprijaznila s tem in "piskanje" poskušam odmisliti. Kot da ga ni. Večinoma deluje.

[Agnes]

Hvala, punce. Na pikniku je bilo super, sem kar zelo vesela, da sem šla. Imela sem sicer občutek, kot da me ni tam, na trenutke, ampak sem se trudila, da sem se vključevala v družbo in bila prisotna tisti trenutek. Je bilo pa kar težko. V družbi mi je bilo malo grozno, ker nisem mogla slediti pogovorom zaradi slabega sluha. Bila sem kar zelo utrujena, saj sem tudi jaz vozila tja in nazaj. Včeraj sem potem spala do pol desetih, kar se mi ni zgodilo že dolgo. Potem sem odpeljala svojega malega tečajnika v muzej in šla na rojstni dan od kolegice (na katerega sem pozabila). Tam je bilo mnogo boljše, saj nas je bilo manj in sem lahko sledila pogovorom, sem bila tudi mnogo bolj sproščena, saj poznam ljudi že dolgo. Tako da sem preživela super dva dni . Danes pa počivam.

Zvezdica zaspanka, hvala za tvojo izkušnjo. Vesela sem, da aparat pomaga in ga tudi bolj z veseljem pričakujem. Hvala ti. Drži se.

[Toja]

Agnes...

[trzinka]

agnes  sem vesela zate, da si se na trenutke sprostila, to je samo dobro zate 

[potepinka]

Presenečena sem, da sem  tukaj našla nekoga s tinitusom, ki muči tudi meni. Pri meni se je začel pred desetimi leti, in sicer tako, da sem se zjutraj zbudila z zelo, zelo glasnim zvonjenjem v ušesu, ki je trajalo okrog 10 minut, temu pa je sledil hud napad vrtoglavice. Potem se je umirilo a nikoli čisto izginilo. Na "srečo" ga slišim samo, ko je okoli mene vse tiho (najhuje je ponoči). Občasno, še posebej, ko sem precej pod stresom, postane zvonjenje glasnejše. Zaradi tega sem bila precej depresivna in tega nikakor nisem mogla sprejeti, sploh pa ne odmisliti. Zdaj s tem sicer živim, vendar v večnem strahu, da bo glasneje.
Bila sem tudi pri zdravniku (ORL), vendar meni nikdar niso delali preiskav. Odpravil me je v 5 minutah z besedami "za to ni zdravila, se bote pač morali navaditi".
Drugače pa že 17 let trpim za agorafobijo, napadi panike in stalno prisotno tesnobo (ves dan težko diham oz. imam občutek, da me duši), vendar je to že druga zgodba, ki nima veze s tinitusom.

Lp

[Agnes]

Potepinka, hvala, ker si se oglasila. Meni tudi zvoni že kar nekaj časa, ampak so me šele pred kratkim nagnali k zdravniku, ker tudi zelo slabo slišim, a veš. Tako da močno upam, da mi bodo dali kako 'mašinco', s katero bom boljše slišala in mi bo malo ublažila tole piskanje. Zavedam se pa, da izginilo ne bo. No, ampak če hujšega ne bo, se bom tudi tega navadila. Vsaj upam tako. Drži se!

[Agnes]

Spet se malo javljam na dolžnost, bom kar stokala v tej temi, ki sem si jo malo prilastila, da drugih ne smetim . Pridno pijem AD-je, sem pošteno načela drugo škatlico. Čez 14 dni, ko bo šla ta počasi h koncu, se moram spet naročiti k zdravnici, da vidiva, kako mi gre. Mislim, da so zdravila kar prava. Upam vsaj. Čeprav sem še vedno utrujena, sem mnogo manj, kot sem bila prej. Komaj čakam, da bom dokončala dva učbenika in ju oddala v tisk, da si bom lahko vzela prost teden in si spočila.

Piskanje v ušesih me spravlja ob živce in komaj čakam na pregled na ORL, da najdemo vzrok in poskušamo oblažiti posledice. Veselim se že, da bom slišala tisto, kar moram, in ne tistega tona, ki ga slišim ves čas. Tolažim se, da se bom že navadila, a je tako nadležno.


Sicer se mi zdi življenje še vedno tako brezpredmetno in prazno. Včasih (kar pogosto) se mi zdi, da ravnam kot robot in opazujem svet okoli sebe kot v filmu. Trudim se osredotočati se na ta trenutek, ampak ne gre vedno. To me izčrpava. Poleg tega v tem tudi pogosto ne vidim smisla. Počutim se tudi zelo osamljeno, kot da me nihče na tem svetu nikoli ni imel v resnici rad in me nima rad ta trenutek. Kot da me vsi kličejo samo takrat, ko me potrebujejo, ne pa kar tako.

V društvu imamo dva arogantneža, ki mislita, da se svet vrti okoli njiju in po njuni milosti. Tako da me včasih kaka njuna reakcija potre do fundamenta. Ravno danes je od enega od njiju prilezel takšen mail. Se mi zdi tudi brez smisla včasih to početi, ker so taki med nami. Samo delo me veseli, samo ne v taki družbi.

Hja, takole smo. Hvala vam, če ste zdržali do konca.

[melita]

Pozdravljena Agnes,

meni se zdiš ena prijazna, pogumna punca in močna punca. Berem tvoje zapise in vidim, da se ukvarjaš z veliko rečmi.
Predvidevam, da si utrujena od vsega, kar se ti je dogajalo zadnje čase in pa tudi od piskanja v ušesih, ki ti jemlje dodatne moči. Vem, da je to huda nadloga, ki ti povečuje tesnobo, nemir...saj se je s tem srečeval moj pokojni oče. Tudi sama se več let borim z neko kronično "telesno" težavo in kadar mi povzroča probleme, to vpliva depresivno na mojo psiho, kot da ne bi imela že drugih težav dovolj. Dobro je, da ti zdravila "lepo" prijemajo.
Prepričana sem, da te cel kup prijateljev ceni in te ima rado, samo vsi nekako živimo hitro in si ne vzamemo dovolj časa, da bi koga poklicali. Tudi mene jezi, ker me določene kolegice ali prijateljice ne pokličejo, če jih pa jaz, pa bi znale klepetati celo uro. Mogoče gre samo za kakšen "obzir", češ da te ne bodo motile, ker si močno zaposlena, ali pa deluješ preveč samozadostno... ne vem, ljudje smo čudna bitja, vsi imamo močno potrebo po stikih, po potrditvi in sprejetju, pa tako težko to povemo ali pokažemo tudi tistim, ki so nam blizu.
Glede arogantnežev pa se ne sekiraj, poskusi postaviti jasne in odločne meje okoli sebe in boš videla, da jih bodo začeli spoštovati.

Želim ti vse dobro in zares upam, da ti bodo na ORL povedali kakšno spodbudno novico.

[Agnes]

Hvala, Melita, za tvoj odziv. Zelo si prijazna 

[Agnes]

Danes sem se spet nabrcala v tazadnjo in šla na Dan četrtne skupnosti Bežigrad s kužkom. Tam smo imeli Ambasadorji predstavitev društva. Ves dan so nas oblegali otroci in njihovi predniki, imeli smo tudi predstavitev pred publiko. Oba s kužkom sva kar utrujena. Se kar trudim, da sem čim manj doma in da sem med ljudmi in se osredotočam na vsak trenutek posebej, poskušam tudi odmisliti piskanje. Je bilo kar naporno, ampak lušno.

[Agnes]

Tudi danes sem sama sebi dala eno močno brco v rit. In sem šla popoldne v Mostec na prireditev, ki so jo organizirali Animal Angels. Super prireditev (če bi bila glasba malo bolj potihem, bi bilo pa sploh mega). Počutim se pa, kot da bi me kravi iz riti potegnili. Dobesedno. Sem bila pa vesela, da sem videla polno enih prijaznih ljudi - med njimi tudi našo Trzinko.

Imam pa eno vprašanje: odkar pijem ADje, imam zelo  močne glavobole. Skoraj konstantno me boli glava. Je to od ADjev, od stresa, od kaj pa vem česa? Ima kdo podobne izkušnje? Hvala.

[Agnes]

Pa pojdimo še malo jamrat . Zadnje dni sem v službi ves čas v pogonu. Danes sem imela izpite v društvu, potem še inštrukcije. Spet zelo slabo spim, helexa ne upam vzeti. Ves čas me boli glava in utrujena sem. Tablete pijem že od 18. aprila, polno 'porcijo' od 24. aprila. Stranskih učinkov več ni, upam, da so tablete prave in da bo okej.

Sicer mi v službi uradno nič niso rekli, ampak sem dobila 'pildek' na vrata in za urejat eno knjigo, ki izide leta 2014, kar pomeni, da jo delam drugo leto, kar pomeni podaljšanje pogodbe .

[Toja]

Agnes, kaj naj ti rečem v vzpodbudo, če pa sama delaš vse superrrr 

Za vse en velik MWA...

[melita]

Agnes, super! Držim pesti, da ta pildek pomeni, da je služba tvoja.

[Agnes]

Hvala obema . Jaz tudi močno upam, da bo ta služba moja, ker je res super in mi dopušča veliko časa, ki ga lahko preživljam sama s sabo in s kužkom. Žal pa to pomeni, da imam veliko časa poslušati piskanje v svojih ušesih, ugotavljati, kako sama sem, razmišljati, da življenje ni fer, ker ne morem imeti otrok in nimam partnerja, prijatelji oz. kolegi so pa povečini poparčkani in imajo otroke ter tako čisto druge obveznosti in življenje. Tako se moja depresija in anxa še povečujeta, piskanje je pa še glasnejše.

[alexx]

Bom držala pest zate Agnes. Potrebuješ dobro službo. Kar zadeva družine, pa se je starostna meja samskih žensk in moških premaknila na čez 30 let. Tudi starostna meja mam je šla čez. Takšni časi so. Se pravi, da še nisi veliko zamudila. Kar zadeva otroke, najbrž se da še kaj narediti.

[Agnes]

Hvala, alexx, zelo si prijazna 

[Aslan]

Hvala obema . Jaz tudi močno upam, da bo ta služba moja, ker je res super in mi dopušča veliko časa, ki ga lahko preživljam sama s sabo in s kužkom. Žal pa to pomeni, da imam veliko časa poslušati piskanje v svojih ušesih, ugotavljati, kako sama sem, razmišljati, da življenje ni fer, ker ne morem imeti otrok in nimam partnerja, prijatelji oz. kolegi so pa povečini poparčkani in imajo otroke ter tako čisto druge obveznosti in življenje. Tako se moja depresija in anxa še povečujeta, piskanje je pa še glasnejše.

Agnes samouresničenje sebe ni samo v partnerju in otroku.
Naj vsak dan ima smislenost, počni stvari ki jih imaš rada, razvijaj svoje talente ...
druži se z sebi podobnimi ljudmi,
toplino najdemo tudi v prijateljstvu, prav tako objem in občutek, da te ima nekdo rad.
En kup jih pa poznam poročenih in z otroci in nesrečnih ...
(po vsej logiki bi morali biti happy pa niso, ker so odnosi prazni)

Če si nekaj močno želimo ... delamo na tem da to dobimo ...
Graditi sebe in iskati kaj v sebi lahko spremenimo, da bomo lažje dosegli zastavljen cilj.

Go Agnes go ... če gledaš proti soncu ne vidiš temačnih senc!
 
PS: psi so pa itak posebni sopotniki ... (večni) otroci, ki dajejo brezpogojno ljubezen ...

[trzinka]

Agnes, bi se kar strinjala z Aslan...

biološka ura še ni odklenkala, še imaš čas, ne obremenjuj se preveč s tem...te meje so se precej dvignile...
drugače pa, ni vsa sreča v zakonu  ampak v partnerstvu, otroci so pa bogastvo zase in prepričana sem, da si boš uredila življenje slej ko prej tako, kot si ga boš sama želela

[Agnes]

Hvala obema za lepe in resnične besede. Se strinjam, ampak vseeno pogrešam ... Saj veste, kako to gre. No, se bom že spravila k sebi.

Danes sem pisala svoji psihoterapevtki, da bi hodila k njej enkrat mesečno (več si ne morem privoščiti). Vpisala sem se tudi na telovadbo, še na kako jogo bi lahko šla. Pa si kako masažo nudila sem in tja. Tako da se brcam v ta zadnjo in si želim napredka.