strah

[frutti]

Lep pozdrav !

Sem novinka in trdno prepričana, da bom tu nažla žarek upanja za ozdravitev moje bolezni.
Naj na kratko predstavim, moje stanje. ......
Stara bom 27 let in imam občutek,da sem obstala, enostavno se ne razvijam v nobeno pozitivno stran, imam občutek, da živim prazno življenje. To se mi je začelo pri 21.letih, kadar sem doživela prvi panični napad in od takrat, živim kot napad želi v začaranem krogu iz katerega ne znam ven. Premagujejo me močni telesni simptomi in predvsem negativne misli, ter najmočnejše kar preprečuje mojo srečo, STRAH. Bojim se vsega, najbolj pa se bojim za svoje življenje, v glavi me neprestano spremlja misel, da bom umrla. Ta misel je tako močna in nemorem se je znebiti, jaz pa želim živeti, srečno živeti.
- Menjala sem že več psihiatrov in prav tako več AD-jev, hodim na psihoterapijo in tudi zdaj jemljem AD, ampak jaz se ne počuti nič boljše. Vse kar mi omili moje napade so pomirjevala, ki so moji prijatelji a se jih bojim, ker me lahko zasvojijo.

Prosim za pomoč, oz. prosim za napotke za navodila, kako priti ven iz tega začaranega kroga, enostavno se ne znajdem, vsi mi govorijo naj ne obupam, naj se nekako izkopam, tudi jaz si tega želim, ampak ne morem, nevem.

Hvala 

[Slavka]

Frutti  pozdravljena.

Najprej ti pošiljam, ne samo sončni žarek, temveč celo sonce  ,da prežene tvoje temne misli proč.

S čim v svojem življenju si tako nezadovoljna, da kljub AD-jem in psihoterapiji ni uspeha? Očitno te nekaj zelo omejuje pri tvojem napredku... Mar na psihoterapiji poveš tisto, kar te muči...kar bi rada spremenila...pa četudi je to težko? Imaš s terapevtko/terapevtom dober odnos, ji/mu zaupaš? 

Vsekakor pomirjevala niso rešitev tvojih težav...je že res, da jih omilijo, vendar jih ne rešijo. 
 Da lahko trnje, ki zbada tvojo dušo, uničiš, mu moraš odrezati korenine....najti moraš vzrok svojih strahov, panike in potem pričeti s spremembami na tistem področju. 

Včasih se nam zdi, da se panika prikrade v nas čisto "brez veze", a vendar lahko nato ugotovimo, kaj jo je dejansko sprožilo in jo tudi obvladamo. In takrat nam ne povzroča več takih preglavic.

Težko je, vendar se da, samo vztrajati je potrebno in zaupati vase. Morda ti bo v pomoč tudi tole:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=84


Za konec pa še ena pesem, da ti polepša dan 

http://www.youtube.com/watch?v=p1f0De9PqkI

[marina]

Fruti lep pozdrav 

Vesela sem, da si se nam oglasila in zaupala svojo zgodbo.
Vem, kako ti je, sama sem v podobni situaciji, ampak že veliko dalj časa.

Kaj naj ti rečem, verjeti moramo, da bo enkrat boljše...in ne obupati.

[frutti]

Slavka, hvala ti
Nemorem ti opisati, kako zelo mi je toplo pri srcu, ko berem tvoje besede, toliko volje vlivajo... Zelo dosti mi pomenijo ljudje, ki me razumejo in mi skušajo pomagati. Sem zelo ranljiva in občutliva, zlobni ljudje me tako hitro pohodijo, medtem, ko me ljudje kot si ti navdajajo s polno volje in ljubezni.

Imam doma družino (mama,oče,sestra), me vsi razumejo in mi pomagajo kadar mi je hudo, ampak si nekako zatiskajo oči in nočejo priznati, da je to bolezen, jaz pa ob tem zelo trpim.

Glede mojega stanja, pa res nevem, kaj me tako teži, da mi slabša kvaliteto življenja, če okrog sebe pogledam, mi nič ne manjka, prav tako nimam nobene travmatične preteklosti.
Zares ne vem, kaj je tisto trnje, ki para mojo dušu in to bi rada ugotovila.

Pri psihiatru (pri vseh dozdaj) imam občutek, da jim sploh ni za delo, me ne poslušajo, vedno se vse vrti okrog AD in s tem me hitro zaključijo. Psihoterapevtka, je zelo zasedena, obiskujem jo le enkrat na mesec in nekako ne grem zadovoljna od tam, saj sem komunikativna in ji vse povem, ampak, nevem.... Sem iz MUrske Sobote, kjer je tovrstnega zdravljenja premalo.

Precej sem zmedena, ne vem opisati, kaj se v meni dogaja v moji duši. Kadar sem sama in ni nikogar poleg mene se počutim grozno, sploh nisem rada sama sabo. Vse kar se o sebi zavedam je da sem zadovoljna s svojo vizualno podobo, ostalo pa kot da nisem jaz., oz. kdo sploh sem ?

Slavka, hvala ti za vso gradivo, res rabim nekoga, ki me razume in vodi, zelo rada čutim zavetje in varnost.   

Bodi zelo lepo

[frutti]

Martin , tudi tebi hvala za lepo sprejetje.
Prosila bi te, da mi poveš, kako ti obvladuje panični napad, kako si sprejela to bolezen.
Kako dolgo se soočaš že s tem in ali res ni nič boljše, povej mi se, da to pozdravit, ali imaš še upanje?

lepo se mej 

[frutti]

Se opravičujem, Marina ne Martina,   Sorry 

[marina]

Ej Fruti

jaz sem tudi iz okolice MS. In v ponedeljek pridemo skupaj taki s podobnimi težavami. Ob 18 uri v zavodu za zdravstveno varstvo, poleg železniške. Smo pa v prostorih društva paraplegikov. Pridi, boš vidla, ti bo vsaj malo laže

[Slavka]

Frutti  morda še nekaj besed na tvoj zapis...

Imam doma družino (mama,oče,sestra), me vsi razumejo in mi pomagajo kadar mi je hudo, ampak si nekako zatiskajo oči in nočejo priznati, da je to bolezen, jaz pa ob tem zelo trpim.

Težko je, če ljudje ne sprejemajo naše motnje, kajti potem pred njimi dejansko ne moremo biti MI...
Tudi ti se verjetno pred svojimi domačimi ne upaš popolnoma odpreti in jim zaupati, kar te teži, posledično pa tvoja stiska narašča in pritiska nate od znotraj.
Nekateri mislijo, da je anksioznost znak šibkosti in slabih živcev, vendar temu ni tako. Anksioznost je opozorilo telesa, da nekaj ne delamo v sozvočju s sabo...če nas vedno nekaj skrbi in nas je vedno nečesa strah, se potem to lahko razvije v anksioznost oz. paniko, zato je zelo pomembno, da svoje stiske pravi čas in na pravi način razrešimo.

Pri psihiatru (pri vseh dozdaj) imam občutek, da jim sploh ni za delo, me ne poslušajo, vedno se vse vrti okrog AD in s tem me hitro zaključijo. Psihoterapevtka, je zelo zasedena, obiskujem jo le enkrat na mesec in nekako ne grem zadovoljna od tam, saj sem komunikativna in ji vse povem, ampak, nevem.... Sem iz MUrske Sobote, kjer je tovrstnega zdravljenja premalo.

Nekateri psihiatri ponavadi zgolj predpišejo zdravila, brez kakšnega konkretnega zanimanja za naše probleme. Seveda obstajajo tudi izjeme, ki se poglobijo in poizkušajo k zdravljenju pristopit tudi iz vidika psihoterapije, predvsem kognitivno-vedenjske. Jaz imam to srečo, da je moj psihiater tak, s katerim se lahko pogovorim in od katerega dobim veliko informacij.
Kar se pa tiče psihoterapije, pa je enkrat mesečno skoraj premalo...jaz sem na začetku  hodila 1x tedensko, kajti s pogostejšim obiskom tudi hitreje napreduješ. 

Morda pa se odločiš in se pridružiš tudi skupini za samopomoč, ki deluje v Murski soboti...tako, kot ti je svetovala Marina. Tudi to je lahko ena izmed stopničk k boljšemu počutju...saj svoje težave zaupaš tistim, ki te razumejo in ti lahko svetujejo iz lastnih izkušenj.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,11663.msg287671.html#new


Želim ti pogumen korak naprej in predvsem vedi, da se iz vsake, še tako temne noči, vedno rodi nov dan 

[frutti]

Jeeee !

Hvala obema. Marina jutri se vidimo, pridem. Sem vesela, da tudi pri nas imamo skupino za samopomoč.

Lep dan s soncem obsijan   

[trzinka]

frutti, lepo pozdravljena 


Lahko te potolažim, da se da pobrati nazaj v svoje življenje, saj sem sama primer s popolnoma enakimi strahovi kot ti, ki pa me spremljajo že iz otroštva. Vse kar je povezano s smrtjo, boleznimi ali pa sama pomisel na to me je vedno ohromila. V rani mladosti do te mere, da sem lahko še normalno funkcionirala, si preusmerila misli, čeprav sem vsa otrdela ob sami misli da bom umrla. sem večkrat poiskala pomoč, pa mi ni nihče znal v tistih časih povedati, kakšna bolezen je to, kaj je treba naredit, da se to izboljša ipd., otepala pa sem se zdravil. Nekako je šlo, majhni otroci, pa sem se zamotila.

Veliko bolj resno se je pričelo pred 7imi leti s prvimi paničnimi napadi, Bili so tako hudi in trajali več kot mesec dni vsak dan, za znoret...., pa sem poiskala pomoč pri bioenergetiku, ki mi je sicer pomagal, ampak opozoril, da se bo to ponovilo. Pa še kako prav je imel....Moji obiski na urgenci so se vrstili, najmočnejši udarec sem pa dobila, ko mi je mama povedala, da ima raka na črevesju.
Tisti trenutek, me je ta prekleti strah popolnoma ohromil, padla sem v globoko depresijo, vegetirala, bila totalno izgubljena...

Frutti, pobrala sem se, sedaj po skoraj štirih letih sem odlično. S pomočjo ADja Citalon 2o mg (ki ga še vedno jemljem) sem se najprej spravila k sebi, poiskala res strokovno pomoč pravega psihoterapevta in enkrat tedensko imela z njim kognitivno vedenjsko terapijo, skoraj 10 mesecev. Prišla sem sem gor na forum, ljudje so mi s svojimi izkušnjami pomagali spregledati, kaj se dogaja z menoj.
Udeležila sem se še delavnic s temo anksioznosit, šla na skupinsko gestalt terapijo, prebrala ogromno knjig na temo samozavesti, osebne rasti, čustvene inteligence...Začela sem se imeti rada, dala sem sebe na prvo mesto....hodila na dolge sprehode po naravi, kupila sem si psa(med drugim je to naravni AD ) začela sem gledati na življenje, tako kot nekoč, ko še ni bilo takih problemov......

Zadihala sem s celotnimi pljučmi in še vedno delam na sebi, vztrajna sem...nimam paničnih napadov, nisem v depresiji, strah bo pa vedno malce prisoten, vendar ga maximalno krotim in moje misli so zelo realne, strahec mi ne naredi več škode... Spoznala sem, da je treba živeti za tukaj in zdaj,....treba je izkoristiti vsak lep trenutek, ki se nam ponuja in takrat začutim srečo, predanost vsemu lepemu , predvsem pa notranji mir in zadovoljstvo...

Bodi pogumna in vztrajna

[marina]

frutti

se vidimo jutri

[frutti]

Pozdravljena Trzinka !

Kaj res, prva oseba si , oz. prvi dokaz, da se da iz tega prit. HVALA TI, moje upanje se je povečalo za 100%.

Kje naj začnem... objela bi te, res bi te...
V tvojih stavkih, berem sebe, želim si enak konec bolezni kot je tvoj.  Tudi jaz jemljem AD-je, ampak mi ne pomagajo, še bolj se mi izrazijo simptomi, ne znajdem se, izgubljena sem zmedena, sploh me nič ne osrečuje. ....Ti povem zgodbo, katera mi je še bolj poglobila strah. Zelo rada imam živali, od majhnega sem vedno želela kužka, ampak ker živim v bloku mama tega ni pustila. Nakar so minila leta, spoznala sem fanta, sva se odločila da bova skupaj živela, spet sem začela razmišljat o kužku, kljub temu, da je fant odločno nasprotoval, sem vsak dan,2 leti po spletu iskala kužka , ki bi bil ustrezen zame. In našla sem jo lepo malo psičko, staro eno leto, ki so jo lastniki oddajali zaradi pomanjkanja časa. Ker se je bližal moj rojstni dan, sem sestro prosila, da mi jo prinese kot darilo. In res jaz sem dobila te čudež po imenu CINCA (srnin pinč, pritlikav, črno rjave barve), Tako tako srečna sem bila zanjo, da se sploh nisem zmenila za fantova ugovarjanja, jo je pač moral sprejeti. Cinca je bila prestrašena, rabila je mene, še bolj kot jaz njo, na drugi dan, sem jo peljala na sprehod in ji obljubila, da bo moja in jo bom čuvalo, ter jo imela neizmerno rada. Ljubezen, ki se je rodila med nama je bila materinska ljubezen. Cinca je bila do mene tako zaščitniška, kar tresla se je ko mene ni bilo in spremenila razpoloženje. Ko sva bili skupaj, pa te njene oči ta pogled, ta ljubezen v njej do mene,..... 2 leti sva bili skupaj, dve prekrasni leti, ko sem za nekoga bila prepričana da sem mu cel svet in živi samo zame.. nakar me nekega večera kliče mam, da doma v našem stanovanju gori, v njem pa je bila moja Cinca (zadušila se je)...... Izgubila sem jo izgubila sem moj svet.(to je bilo septembra,2011)

Že pred požarom sem se bojevala z močno anksioznostjo, a to je pa stanje le še poslabšalo....

Prijateljice so mi kaj kmalu, prinesle novo psičko Lola, ki je prav tako pritlikav srnin pinč in je po 7 mesecih moja nova najboljša prijateljica.......

Grem naprej, čeprav se komaj plazim imam močno voljo, le prave smeri rabim
Trzinka prosim te pokaži mi vrata, v svet duševnega miru in sreče.
bodi lepo pozdravljena in res ti hvala, da vem , da nisem sama

  Katja

[trzinka]

Katj, imaš odgovor na ZS