moje stanje

[vijolca20]

Pozdravljeni!
Naj še jaz opišem svoje dogajanje... sredi decembra (lani) sem se znašla v hudem obdobju paničnih napadom (vsak dan - po večkrat na dan)... S časoma so se panični napadi umirili (z veliko dela na sebi), vendar se je pojavila anksioznost... Vsega me je strah, da bo z mano, moji bližnjimi kaj narobe, da ne bom naredila kaj prav... itd... Do vsega tega je prišlo - kakor jaz sklepam - zaradi zadnjih nekaj let, ko sem svojo jezo in ostala občutja tlačila na stran... Sedaj pa me je kot strela z jasnega to zbilo... Počutim se sicer bolje - vendar imam še tisto zoprno tesnobo in brez vezno anksioznost. Odločila sem se za obisk psihoterapije.... Upam, da mi bo pomagala. Sem pa pred eno dilemo - končno sem začutila materinski čut - in želim zanositi. Bližnji mi svetujejo, da naj se odločim - psihologinja naj še malo počakam...? Vem da se mi bo življenje spremenilo - po eni strani me je tega zelo strah (ker ne vem če bom zmogla) - po drugi pa si želim, ker bom tako imela spet nek cilj. Hkrati se bojim, če bom predolgo odlašala - bo še slabše... Kot vidim se vsako leto težje odločim za otroka....
Ali ima še katera tako dilemo? Oziroma kaj bi storili vi....

Lp, Vijolca

[MucaMaca]

Odločitev za otroka je verjetno edina odločitev v življenju, ki nima popravnega izpita. Službo lahko zamenjaš, ločiš se lahko, otroka pa se ne da potisniti nazaj v maternico. Ko je tu, je tu. In zahteva spremembo celega tvojega življenja.
Vendar menim, da se da veliko stvari, za katere je ljudi strah, ko se odločajo za otroka, premagati, če je volja. In tudi psihološke motnje niso (če niso prehude) ovira.
Če bi karkoli imela za merilo (ker je vsak posameznik svet zase in tak skupek okoliščin, da se nikoli ne da svetovati drugemu), bi imela to: odločitev mora biti 100 %. Če si prepričana, se odloči, če nisi, počakaj.
In še nekaj. Otrok mora biti odločitev zaradi otroka samega. Tega se ne da razložiti, pač moraš začutiti, da želiš otroka, ker želiš otroka, ne, ker rabiš nek smisel, ker nočeš biti sam, ker ti je dolgčas, ker čutiš, da je to tvoja ženska dolžnost, ali ker ga partner želi, ali ker ga želiš privezati nase (ne govorim, da je to v tvojem primeru, samo navajam možnosti).
Poglej vase, iskreno, in premisli, kaj zares čutiš.

[Smokyboy]

MucaMaca, na splošno odlično povedano. Pa saj si ženska. Z otroci res ni tako kot v onem vicu, ko določenema pripadnikoma slovenske manjšine pade otrok v greznico in mož vpraša:

Jel' da ga peremo ili da pravimo novo?

Edino kar bi pripomnil, je to, da je odločitev za otroka v vsakem primeru tudi malo egocentrična, saj s tem mislimo tudi na sebe, svoje nasledstvo, veselje z njim (da ne rečem, da si nekateri poskusijo na tak način popravljati finančno stanje, ampak to je druga tema).

Vijolica, lepo da si začutila materinski čut. Nasvet psihologinje je treba trezno pretehtati, ker ima verjetno izkušnje s takšnimi zadevami in te tudi najbolj pozna. Mali otrok je vsekakor stresna zadeva, za žensko še veliko bolj kot moškega, pa se že meni včasih meša poleg.

[MucaMaca]

Edino kar bi pripomnil, je to, da je odločitev za otroka v vsakem primeru tudi malo egocentrična, saj s tem mislimo tudi na sebe, svoje nasledstvo, veselje z njim (da ne rečem, da si nekateri poskusijo na tak način popravljati finančno stanje, ampak to je druga tema).

Seveda, se strinjam. Pravzaprav, skrajnostno gledano, je ful egoistična, ker otroka nihče ne vpraša. Ampak ajde, načeloma...

[vijolca20]

Službo lahko zamenjaš, ločiš se lahko, otroka pa se ne da potisniti nazaj v maternico. Ko je tu, je tu. In zahteva spremembo celega tvojega življenja.

Točno tako.... tudi jaz razmišljam... Sicer pa - enkrat se treba odločit - drugače nikoli ne bom vedela kako bo / je. Kajne? Tisto mojo smotano anksioznost bom pa že nekako zamotila .... Ko takole berem - pa saj nisem edina, ki jo je strah. To je le ena od odločitev, ki je pač prelomnica v življenju. In po moje če bom odlašala - bo samo še slabše... Moj čut mi pravi, da je to, to (zraven hodi strahec, ki samo malo straši). Jaz sicer mislim, da bom tekom terapije predelala stvari, ki me ovirajo iz preteklosti. Kaj se bo zgodilo z rojstvom otroka in težavami potem... bom pa potem razčlenjevala skupaj s psihologinjo.. Treba pa itak najprej zanosit....
Danes imam tudi dober dan - zaenkrat - brez večjih tesnobnih napadov in sem relativno pozitivna in tako tudi razmišljam ... verjetno je za to kriv sonček... upam, da bo več takih dni