Moja svakinja

[evak4373]

Svakinja je hospitalizirana zaradi bipolarne motnje.Ima dva otroka,za katera je vedno lepo skrbela.Včeraj,ko smo sedeli pri kosilo je tašča predlagala njenemu možu,da naj se loči in ji vzame otroke,po njenem bi bilo najbolje,da otroci sploh nimajo stika s svojo "noro mamo"tako jo je namreč poimenovala.Meni je zavrel tlak,z taščo in svakom sem se skregala.Verjetno ne rabim razlagat o taščinem IQ,kati vedela ni niti kaj je to shizofrenija.Zdaj pa me zanima,ali je mogoče,da svakinji naredijo to?Jaz vsekakor bom stala za njo in ji pomagala tudi z odvetnikom,če ne bo šlo drugače.

[masi]

...absolutno ji ne morejo odvzeto otrok.

drži se,

o sorodnikih pa ne bom izgubljala besed, ker je škoda časa in energije.

masi

[marina]

To pa res

žalostno, kaj vse lahko naredijo take grde besede.

Vem, da bo naprej lepo skrbela za otroke, samo naj se porihta

[MucaMaca]

Ojej... edino, kar bi dodala, je: če njen mož tudi tako misli (in si se zato skregala tudi z njim, ne le taščo), potem naj se tvoja svakinja res loči, v svoje dobro! In vzame otroke s seboj! Vzgajati jih z nekom, ki o njej misli kot o nori ženski, namreč ne bi bilo ok.

[evak4373]

Ja,žal tudi njen mož je začel tako razmišljat,seveda po taščinem predlogu.Žal ljudje so še vedno nerazgledani v smeri duševnih bolezni in res nevem kdaj so bo to kam premaknilo.

[Janja]

Draga Eva!

Ne, tega ne morejo narediti, tudi približno ne. No, vsaj upam...

Moja sestra in jaz sva hčerki osebe, ki je imela bipolarno motnjo. Mami je zbolela pred mojim rojstvom, ampak takrat še niso sumili na bipolarno motnjo. Potem je bila približno 14 let brez vsakršne simptomatike. Ko pa sva bili s sestro v četrtem razredu osnovne šole, je bila hospitalizirana v Ljubljani. Najprej je bila 14 dni na popolnoma zaprtem oddelku, kasneje je bila še približno dva meseca čez teden v bollnišnici, za vikende je hodila domov.

Po ozdravitvi je bila v remisiji približno 24 let. In v teh letih se je ločila in s sestro sva bili dodeljeni njej brez kakršnihkoli problemov. Sicer pa tudi oče ni delal problemov.

Sedaj pa še nekaj glede mami in njene bolezni.

S sestro sva dobili ogromno ljubezni, verjetno precej več kot jo dobi povprečen posameznik. Znala naju je prav usmerjati. Potem, ko je ozdravela, je hodila normalno v precej odgovorno služno, kjer je morala veliko razmišljati. Ni šlo za rutino.

Živeli smo popolnoma normalno in lepo življenje.

Preprosto sem ogorčena, ko slišim kaj takega.

Sicer se je že tudi meni zgodilo, da so bili nekateri poasmezniki prepričani, da je moja mama povzročitelj moje motnje (OKM), ampak to niti približno ne drži.

Ja, ljudje so precej nerazgledani kar se tiče duševnih bolezni. Ampak ne boš verjela, najdejo se tudi taki posamezniki, ki imajo motnje tako kot jaz (OKM, anksioznost, depresija) in nekako ne zmorejo razumeti drugih motenj. Ja, tudi take izkušnje imam. Na žalost. To se mi zdi pa še huje kot pa to, da tisti, ki motenj ne pozna, ne razume.

Srečno!

[martinca]

Ti jim kar reci, da so vsi skup skodljivi in nori, kar je hujse kot ce bi bili bolni in da dokler bodo taki, bo v hisi kreg, ker bos ti na njeni strani! In reci vsem, da je lahko moza sram, v kaksno oporo ji je, nikakrsno! Jasno se lahko sklepa,  da ji je glede na njegov grd odnos  tudi on povzrocal tezave in poslabsanje njene bolezni in to pove o njem vec kot pa o njej! Sramota!

[Smokyboy]

Pozdravljeni,

ne vem ali je bilo na to temo v preteklosti že kdaj kaj napisano, ampak vsekakor gre v naši družbi še vedno za zelo problematično razumevanje psihičnih bolezni kot norosti in nečesa za kar si je človek sam kriv. Če sem iskren sem enkrat celo od osebe, ki mi je zelo blizu, doživel nekaj podobnega na moj račun. Šlo je za izjavo v afektu, ki pa vseeno zelo boli in od takrat se nekako ne morem prepričati, da ta oseba sploh razume za kaj pri depresiji in podobnih boleznih gre, namreč da gre za kemijska neravnovesja v možganih, proti katerim enostavno bolnik ne more sam nič narediti. Kot bi imel gripo in bi ti nekdo rekel, da si misli da je nimaš.
Verjamem, da je nujno, da vsi mi osveščamo okolico o pravi naravi teh bolezni. Pred nekaj meseci je bila na TV oddaja (mislim da celo pri Tedniku), v kateri so lepo odgovorili na vprašanje, da depresiven človek ne more premagati svoje bolezni samo s trdo voljo. Tudi moja mama je gledala to oddajo in sedaj ve, da ne gre za neko mojo finto ali norost.
Kar pa se tiče v prvem postu omenjen tašče, pa je res neverjetno, da se kaj takega dogaja. Se pravi, če bi svakinja zbolela za rakom ali katerokoli drugo boleznijo, verjetno prav tako ne more računati na moževo in taščino pomoč. Niti slučajno ne nameravam dajati neumestnih nasvetov svakinji, vendar pa predlog MuceMace zveni zelo smiselno. To kar je tašča predlagala je po moje najhujša stvar, ki jo lahko svakinji v njenem stanju narediš. Jaz bi to kar imenoval psihični umor. Odvisno pa je seveda vse tudi od druge plati, od odnosa svakinje in njenega moža pred tem itd.
Tebi Eva pa kapo dol. Ne vem ali imaš že tudi sama izkušnje z anksioznimi motnjami ali pa si res ena tistih, ki so odprtega duha in dovolj inteligentni, da razumejo. Sicer pa nerazgledanost v tej smeri ni samo v domeni neizobraženih. Poznam ljudi z doktoratom, ki imajo o psihičnih boleznih mnenje iz 12. stoletja, ali pa še malo dlje nazaj.

[Janja]

Tebi Eva pa kapo dol. Ne vem ali imaš že tudi sama izkušnje z anksioznimi motnjami ali pa si res ena tistih, ki so odprtega duha in dovolj inteligentni, da razumejo. Sicer pa nerazgledanost v tej smeri ni samo v domeni neizobraženih. Poznam ljudi z doktoratom, ki imajo o psihičnih boleznih mnenje iz 12. stoletja, ali pa še malo dlje nazaj.

Smokyboy, se strinjam.

Pa veš kaj je najbolj kontradiktorno, da pa v določenem okolju in pri določenih ljudeh, ki pa bi se od njih pričakovalo, da ne bodo delali razlik in bodo marsikaj razumeli, pa ne razumejo in se gredo neko superiornost.

Ja, sem imela tudi to možnost doživeti in ne enkrat.

Je pa res, da večinoma pa imam pozitivne izkušnje.

[MucaMaca]

Ja,žal tudi njen mož je začel tako razmišljat,seveda po taščinem predlogu.Žal ljudje so še vedno nerazgledani v smeri duševnih bolezni in res nevem kdaj so bo to kam premaknilo.

Glej, tašča je pač... kako naj rečem... "zarukana" bi se reklo, če bi uporabljala bolj vulgarno besedišče. In je težko, sploh, ker ni neka oddaljena okolica, ampak vseeno se da od tega oddaljiti, oziroma bi se dalo, če bi imela tvoja svakinja podporo partnerja.
Če pa tudi on tako razmišlja, vidiš, to je tisto, kar se meni zdi mnogo mnogo bolj problematično! Pa ni važno, od kod je to razmišljanje prišlo. Koneckoncev bi tašča lahko rekla karkoli, od njega je odvisno, kako se na to odzove. In če se 100 % ne postavi na njeno stran, ampak na stran tvoje tašče, potem lahko rečem le: naj se tvoja svakinja postavi na noge, se obrne in gre čimdlje od obeh, tašče in partnerja! Hudo je, če babica misli, da je mamica nora - ampak če to misli tudi oče, potem je vsaka debata odveč.

[evak4373]

Pozdravljeni!Hvala vsem za podporo .Jah,pri nas je še isto .Prepiri iz dneva v dan oz.takrat,ko se srečamo.Tašča že mene čudno gleda...nevem neki čuden pogled ima grrrr in ne znam si ga razložit oz.neznam ga prebrat.Sem pa opazila,da je po mojem ona ena skrita konfliktna oseba,ki je skregana s svojima taščo in tastom,ter s pol svoje familije....hmmm.Pa opažam,da jo moj partner pri tem,da je skregana s taščo in tastom podpira oz.je na njeni strani,saj naj bi bila baje onadva nesramna,upam samo da ni partner isti ko njegov brat.In,ja Smokyboy na žalost imam tudi sama izkušnje z anksioznostjo.Svakinja še vedno v bolnici,na obisk ji hodim edino jaz in njena družina,ki pa je na žalost iz Hrvaške,tako da ji ni lahko.Se mi pa pojavlja vprašanje kaj bo,če mene enkrat pošteno vseka kakšen panični itd...bodo tudi meni želeli odvzeti otroka?In ne vprašajte kako me sedaj to mori!!

[MucaMaca]

Eva, razumljivo je, da te mori. Ampak ne daj se. Tega ne morejo! Ni lepo, ni prav, ni spljoh... grrr... kar delajo, ampak to so oni, pa naj bodo, saj nimaš kaj. ne tvoji svakinji ne tebi ne morejo kar vzeti otrok.
Glede strahu zate pa - pogovori se s partnerjem. Povej mu, o čem razmišljaš, kaj te mori, in boš videla, kak je njegov pogled. To, da podpira mamo glede njenih odnosov s taščo in tastom, ne pomeni nič, saj ne veš, kaj je tam res. Bistveno je, kak je vajin odnos in kak je njegov odnos do svakinjine (in tvoje) bolezni.

[evak4373]

Sem mu ze omenla moje strahove in je rekel da nebi tega nikoli naredil...upam da res.Glede moje motnje je tako,da on pac misli da se meni to bolj dozdeva oz.da sem pac malo panicar hihi...saj v bistvu sem res,ampak on meni da ni nic narobe z mano.Opazam pa pri njemu da vse kar mu povem glede tega,da se ne obremenjuje,nevem ce on mene sploh poslusa,on je tak apaticen tip cloveka...se mi zdi in je zelo flegma in miren,vcasih mi zaradi tega malo zivcke kravzlja:)Nikoli nisem in nebom razumela takega tipa ljudi kot je on,se nikoli odkar se poznava ni npr.ob prepiru povzdignil glas,ampak res nikoli,vedno je bil tiho in prikimaval,sem se jaz bolj sama s sabo kregala hihi

[Smokyboy]

Kot moški z zajetno kilometrino v kreganju ti lahko povem, da verjetno večina moških pristop tvojega partnerja razume kot enega najboljših. Ženske se pač rade kregate glasno in potem to opravičujete s tem, da je treba dat ven iz sebe, ko te kaj tišči. Upam, da na to izjavo ne bo pretirano burnih odzivov, ker sem povsod na tem forumu itak v manjšini.
Po drugi strani pa obstajajo tudi moški, ki prepire rešujejo drugače (glej recimo Mišekovo nit pogovora v forumu o panični motnji). Razumem pa tvojo frustracijo, ko partner ne kaže nekih prepričljivih signalov oz. reakcij na tvoje skrbi.

[evak4373]

Smokyboy hehe prav imaš...da pravimo,da moremo dat iz sebe-no,vsaj jaz tako govorim .Sem brala,ja.Ma,ja me jezi,ko vse tako zlahka jemlje moj,zgleda bom morala zaropotat :sesmejem:se šalim.

[LostOneFuture]

hmm, bom tako rekla... sama imam svakinjo, s katero sem zaradi težav ki mi jih je delala, v bolj slabem odnosu... no v bistvu sploh nimamo stikov, ker sem pač ugotovila da je tako boljše, da vsak zase živi, mi ona živcev ne para, mi ne more škodovat itd. in jaz se ne rabim branit in kregat z njo  itd., čeprav je ne maram, bi se pa tudi meni zdelo zelo grdo, da bi njej zaradi njene mejne osebnostne motnje kdo vzel otroke, konec koncev je to bolezen,  za katero si ni sama kriva in si pač ne zna sama pomagati, oz si ne pusti, ker noče za psihiatrično pomoč slišati. Zgolj ker ima nek človek motnjo se mi zdi grozno da ti otroke vzamejo, dokler si ti dober starš, pa če imaš shizofrenijo, ti otrok ne morejo, oz vsaj ne bi smeli vzeti, drugo pa je, če bi recimo moja svakinja svoje otroke tepla, jih zmerjala, zanje ne skrbela, zanemarjala...itd. , v takem primeru bi vzeli otroka komur koli ki je brez psihične bolezni in bi to počel. Tak da zelo lepo, da ji ob strani stojiš. Je lahko srečna da ima nekoga kot si ti. Sam ne obremenjuj se preveč,  so predhodniki lepo povedali, če je celo mož tak, da jo ima za neumno in noro, se naj res raje loči, otroke pa vzame s seboj. Sodišče ponavadi odloča v prid mami, ne očetu.