Eksistenčna kriza

[sotrpin]

Pozdravljeni, prosim za nasvet, ker ne vem kako urgirat. Moja partnerka se bori s hudo eksistenčno krizo. Ne najde nobenega smisla v življenju. Komaj opravi res osnovna opravila oziroma le tisto kar je najbolj nujno. Velikokrat si tudi za jest ne more več skuhati, ne more pospravljati, le sedi in gleda v zrak. Je na bolniški zaradi drugih zdravstvenih težav. Niti na računalniku ne zdrži dolgo, niti ne zmore brati knjige. Je zelo depresivna in čuti praznino v sebi. Nima nobenih ciljev in nobenih želja. Je popolnoma izolirana iz okolja in že več let praktično skos doma. Predno je zbolela, je bila urejena, zdaj pa komaj poskrbi za osnovno higieno. Je skromna in ne potrebuje veliko za preživetje, a ne vidi več smisla v borbi za preživetje. Zdravnikov se boji, saj ima z njimi zelo slabe izkušnje (v zelo hudem stanju so jo pustili samo brez zdravniške pomoči), poleg tega je preobčutljiva na veliko vrst zdravil zaradi poškodovanega črevesja (reakcije ima npr. na Lekadol). Bila je vodena tudi pri alergologu na Golniku, vendar ni testiral posameznih zdravil. Hospitalizacije se boji zaradi možnih hudih reakcij na zdravila, poleg tega pa se ji ne zdi, da ji bodo zdravila pomagala pri premagovanju eksistenčne krize. Namreč ona čuti neko sovraštvo do življenja, zamero, saj je bilo življenje zanjo kar težko. Nikoli ni sprejela svoje preteklosti, prihodnost pa vidi zelo negativno. Pravi, da je s starostjo življenje vedno težje in nikakor ne zmore sprejeti življenja takšnega kakršno je, saj da je preveč trpljenja in nič kaj dosti lepega. Zanima me kakšne vrste psihoterapija bi ji lahko pomagala oziroma če predlagate tudi kakšno drugo pomoč. Občutek imam, da bo enkrat tedensko srečanje s psihoterapevtom premalo, vendar se morda motim. Hvala.

[Nives]

Pozdravljen!

Tudi meni je prva tretjina življenja... tja do 30 leta cca namenila ogromno slabega. Imela sem veliko izjemno težkih zadev in nabral se je tako poln ruzak, da sem ga komaj nosila. Še prva leta psihoterapije sem ga zelo težko nosila, imela pa sem tudi tako samodestruktivne vzorce, da sem sama s seboj komaj preživela. Dobesedno.
Osebno mislim, da sem to izbrala kot posledico, karma..

Mislim, da se je na neki točki za odločit, kaj želimo od življenja.. ga želimo živet.. preživet.. se mučit skozi njega. Ga želimo zaključit. Ali kaj pravzaprav želimo. Ker tudi stopicljanje na mestu in kopičenje zamere zaradi.. našega zdravja.. nekega odnosa.. ali karkoli že, je izbira. To, da ne naredimo ničesar, da bi bilo drugače, je naša izbira.

Meni možnost, da že končam life ali se trpinčim do konca, ni bila preveč všeč. Izbrala sem, da se zdravim. Psihoterapijo. In to dolgotrajno.. Če tega ne bi bilo, bi bila: ali že na drugi strani.. ali nekje zadeta s heroinom na ulici. Preveč sem bila ranjena in s tem onesposobljena.

Na tvoji partnerki je tudi izbira. Kakršnakoli že bo.

Psihoterapija 1x tedensko je optimalna. Pa naj hodi dlje časa oz kot bo čutila, da potrebuje. Pomembno je, da je terapevt s strokovno izobrazbo, topel in empatičen, pa da se ujame z njim/njo.

Danes že zelo vemo, kako je fizično povezano s čustvenim.. psihičnim. Psihosomatika. Zna biti, da bi partnerka imela bistveno manj fizičnih težav, če bo ozavestila, kaj ji vse čustveno dogaja.

Povsod po svetu so hudi zdravstveni primeri.. ljudje so invalidni.. lahko so brez nog.. rok.. vse živo je. Ampak so šli skozi proces sprejemanja in se odločili, da vseeno kvalitetno živijo. Kot le lahko. Ker kvaliteta ni odvisna samo od tega, da smo povsem zdravi.

Za konec ti zaupam še en rek, ki ga vsi poznamo in ga imam ponotranjenega tudi sama: če ti življenje ponudi samo limone, si naredi limonado.

Tudi limonada je lahko zelo dobra.

Srečno!

[Cvetlica]

Sotrpin,

žal mi je, da to doživljata. Ni lahko njej, niti tebi. Težko je gledati bližnjega,  ki trpi. Morda se pogovori z njo in izrazi svoje skrbi? Predlagaj terapijo.  Na koncu dneva pa si mora ona želeti spremembe, na silo ne bo slo Za začetek bi bilo tudi enkrat tedensko dovolj,  ampak kot rečeno mora imeti za to željo.

Upam, da bo prebodrita krizo in spet vidita več veselja

[Osamljena24]

Pazi naj na hrano. Vem pozen odgovor. Ampak vseeno. Imam hude alergije in sem na dijeti. Ne jem psenice(pirino, rizevo moko si nareim) , mlecnih izdelkov, sladkorja se izogibam, dolocenega sadja ki ima koscice npr breskev, jagode. Prav tako ne jem jajc. Seveda pri vsakemu je drugace. Imam tudi jaz grozne izkusnje z zdravniki vecinoma.. Zdej nocm vec it nikamor. So zdravila zelo grozna stranski ucinki so lahko depresija, ankscioznost, omoticnost, jeza itd. Vse to sem imela. IN TO LETA!!!! Podpiraj jo se naprej vem ni lahko. Moja familja ma skoz probleme z mano. Edini razlog zakaj zivim je druzina in Jezus  ker dejansko sem prisla nazaj nevem zakaj sem tukaj tam mi je bilo lepse z Jezusom. Na tem planetu so pa skrbi in stres