Dober večer
Želim vam zaupati svoje težave, pravtako pa upam da mi boste svetovali.
Stara sem 15 let in hodim v 1. letnik. Moje težave pa so se začele ravno ko sem začela obiskovati srednjo šolo, zdaj se pa še bolj stopnjujejo.
Z družino se že od nekdaj zelo dobro razumemo in vem da me imajo vsi radi in da me spodbujajo in skušajo razumet. Moj oče dela v tujini, domov pa pride za kakšne 4 mesece. In ravno takrat ko sem šla v srednjo, nisem imela ob sebi ne mame in ne očeta. Živela sem doma z sestro in bratom, ki se dobro razumemo, in je bilo vse okej. V OŠ sem bila skoz pozitivna, vesela, srečna, na hece, močna oseba, zadovoljna z sabo in z vsem. Ko pa sem prišla v srednjo, oz. dijaški dom, pa se je postopoma začelo: Izgubila sem 1 prijateljico ki sva se vsak dan družili in si zaupali. Vedno bolj sem se počutila osamljeno, kar me je zelo prizadelo, vedno bolj me je postajalo strah kar si bodo drugi o meni mislili, ko sem prihajala domov sem bila slabe volje, saj sem mogla v nedeljo nazaj v dijaški dom in tako sem bila vedno bolj slabe volje in žalostna, veliko sem se prejokala. Nato pa me je začelo tiščati v prsih in zvijati, sploh se nisem mogla sprostit in bilo me je strah vsega. Strah me je bilo kaj se bo zgodilo jutri, kaj bodo oni rekli kakšna sem, kaj če dobim slabo oceno, kaj če izgubim prijatelje, kaj če se komu iz družine kaj zgodi? Takšna brezvezna vprašanja, vendar me je notri v sebi tako neznansko mučilo in bolelo in še vedno me. To se je dogajalo vedno bolj pogosto, še ko sem se zvečer vlegla v posteljo se nisem mogla sprostit, celo trosila sem se. Pravtako sem ugotovila, da ko sem v prisotnosti tujcev ali pa v šoli, me zajame panika, naenkrat postanem trdna in se sploh nevem pogovarjat ali pa vedno izapdem čudno, kar pa še me bolj potunka in se slabo počutim v svoji koži. Ko sem to povedala sestri, sva se odločili, da obiščem psihiatra, ko sem mu povedala, je rekel da sem depresivna in da imam tesnobo. Vendar mi zaenkrat še ne bo dal tablet, saj bo mogoče boljše, ko se vrneta starša, poleg tega sem se začela voziti z vlakom. Vendar ni bilo tako, vbistvu se mi je še poslabšalo, saj še vse doživljam dosti bolj pogosto in v hujši obliki. Zdaj se vsako večer jokam mami in očetu in jima razlagam kako se počutim in vidim da se trudita mi pomagat vendar mi nič ne pomaga. Postala sem tako negativna, tako nizko samopodobo imam, sama sebi grem na živce, še ton svojega govorjenja mi gre na živce, dostikrat razmišlajm kaj bi bilo boljše rečt to ali ono. Včasih mi je tako hudo da tudi ko se zjočem mi ni boljše, tako prazno se počutim, kot da sem živ mrtvec. Še doma se nemorem sprostit, pa razmišljam kaj bi rekla, postala sem bolj tiha. V šoli sem slabe volje, kljub emu da se trudim tako zelo, da bi se lahko pogovarjala z drugimi(imam kakšnih 5, s katerimi se pogovarjam v razredu in 1 sošolko še iz OŠ) Vendar se mi zdi da ko sem slabe volje, se dejansko niti nočejo družiti z mano, saj sem brezvezna. Ko sem prijateljici zaupala svoje težave, imam občutek da je vesela da preživljam to, saj se nekako na moj račun heca z ostalimi, mene pa to priazadne. Vidim da se pretvarja in na silo smehlja, saj jo poznam že 9 let in nikoli ni bila takšna. V šoli se mi zdi kot da me nekateri tako grdo gledajo če jaz nekaj povem, ker sem tako nesamozavestna in da niti sama ne verjamem v sebe zato izapedm čudno. Dejansko sem si začela iti sama sebi na živce, pred 1 letom niti pomislila nebi na to. Sama sebe ne prepoznam več. Prebrala sem že toliko člankov o depresiji in o drugem, toliko forumov da že vem vse na pamet. Zato sem se odločila da še sama nekaj napišem . Res je da ima brat shizofrenijo in da bi lahko to tudi podedovala(depresijo).
Trenutno pa se počutim tako obupano, strah me je jutrijšnega dne, notri v prsih me tišči, diham tako hitro In komaj čakam na naslednje počitnice.
Upam da se vam je dalo prebrat in da mi boste napisali kakšen nasvet ali pa vaše izkušnje, če ste se izkoapli iz depresije, kako dolgo ste potrebovali in kako vam je uspelo.
Hvala!:)
