"Odnosna anksioznost" ali ???

[Anila Prap]

Zanima me, če ima kdo tako "diagnozo". Pri meni gre za (na trenutke za skoraj panični strah) strah pred izgubo ljubljene osebe. V preteklosti se mi je marsikaj dogajalo. Morda se je ta strah začel že v ranem otroštvu, ko sem bila pri 8 mesecih hospitalizirana, iztrgana iz varnega naročja mame, domačih....
Takrat še ni bilo tako, da lahko bili starši poleg otroka. 
Ko sem si z nekom zelo blizu, ko ga imam za "svojega", se začnejo pojavljati strahovi.
V preteklosti so se mi vse zveze "sfižile"... Vedno znova se vračam k mislim, da težave izhajajo iztežav s separacijo. Ali je možno, da se stres, travma ali karkoli že to je ... iz otroštva...vleeeeeečeeee v čas, ko sem že zelo odrasla???
Hvala v naprej za vsak odziv

[Aslan]

Anila pozdravljena.

Mislim, da razmišljaš v pravi smeri ... v smeri separacijske anksioznosti.
Zgodnje hospitalizacije rade puščajo travmatske sledi v otroku.

Morda se je ta strah začel že v ranem otroštvu, ko sem bila pri 8 mesecih hospitalizirana, iztrgana iz varnega naročja mame, domačih....

V ranem otroštvu se formira naš "način navezanosti" na drugo osebo.
Pri nekje 2 letih in pol je naš osnovni način navezanosti že zgrajen.
(varen način, ambivalenten način, preokupiran način ...)

Če se postaviš v otroka, kako se počuti ko je iztrgan iz varnega okolja,
otrok NE VE da se bo čez čas vrnil domov. Otrok samo ČUTI neznosne občutke iztrganosti iz varnega okolja. Takrat razvije svoje "obrambne strategije" (npr. tlačenje čustev), ki ga na nek način varujejo in mu pomagajo takrat "preživeti" samoto, separacijo, strahove.

Del tega vedenja in strahov pa ostane v nas (tudi ko odrastemo).
To so vsebine, ki jih v sebi nosi naš "notranji otrok", del nas ki lahko v določeni situaciji
(ki deluje kot trigger) čustvuje in se počuti tako kot takrat davno nazaj.

Kako iz tega ven?
Glede na moje izkušnje predlagam psihoterapijo (to ni isto kot obisk psihiatra!).
Išči globinsko terapijo (ne kognitivno vedenjsko) ker je to delo z zgodnjimi emocionalnimi vsebinami.
Naprimer: integrativna, transakcijska analiza, geštalt ...

Skozi psihoterapevtski proces boš spoznala ta ranjen del sebe, ki je bi zapuščen
in se naučila zgraditi tisti del sebe, ki bo znal potolažiti ta del tebe, ki še vedno
ob sprožilni situaciji (separacija) doživlja hudo stisko in se počuti sam - zapuščen.
Psihoterapija je proces ki traja, tedenska ali 14 dnevna srečanja po 1 uro.
Pomembno je prvo zgraditi trden, zaupen odnos,v katerem se boš počutila varno.
S terapevtom se boš skozi izkušnjo vajinega odnosa učila kaj pomeni "varna navezanost".

In ja, skozi življenje potem "preigravamo" enak scenarij z različnimi igralci.
Strahovi "izgubiti nekoga" --- posledično lahko premočno oklepanje nekoga - kar doseže ravno nasprotni učinek od željenega.
Ko razvozlaš to svojo notranjo uganko - potem si izstopil iz začaranega kroga in
lahko vstopaš v odnose drugače, z več zavedanja o sebi in brez odvisnostne navezanosti.

Prijazen pozdrav,
 

[Juliette]

Sama sem trenutno v dilemi prav glede te separacijske travme. Tudi sama sem namreč bila pri okoli 8 mesecih hospitalilzirana, brez možnosti, da bi starši imeli kakršenkoli stik z menoj. In bila sem prepričana, da je to imelo posledice za mojo osebnost, ki so se kazale tudi skozi povečano anksioznost in s to povezane motnje.
Sedaj sem pa brala knjigo Teorija navezanosti, kjer sem izvedela, da naj bi dolgotrajne študije zavrgle možnost, da tako "kratkotrajne" ločitve puščajo posledice v obliki nevarne navezanosti. Slednja naj bi se razvila le v primerih res očitnega zanemarjanja ali zlorabljanja otrok, pri otrocih iz sirotišnic, ki niso imeli osebe, na katero bi se lahko navezali ipd.
In zdaj res ne vem več, čemu naj verjamem. Ta svet teorij je tako zapleten - ena drugi nasprotujejo ... Pravzaprav me pa bolj kot teorije o vzrokih zanimajo načini, kako do učinkovite rešitve in glej ga zlomka, knjig, ki bi to ponujale, pa je bolj malo na voljo. 

[sanja78]

Aslan zelo dobro napisano .Moja težava je ista,nikoli nisem kot otrok imela zadosti varnosti.Ko pa sem spoznala svojega moža in ko mi je dav tisto zaščito,varnost je nastala otroška ne odrasla pretirana navezanost.Vedno ko je kam šel sem mela občutek da me zapušča-počutila sem se tako nesamozavestno,bogo'kr šu je in me pustu'potem sem se odločila da je tega zadost in da je treba pretrgat svojo preteklost.Z terapijo in klepetalnico našo sem se sespravila v red. Nebom rekla,da je čisto vse ok,je pa za 80 procentov bolje.Mam pa zdej strah-če  majo moji otroci zadosti pozornosti,da nebojo kdaj na istem.Vem da dobro skrbim za njih ampak tist občutek je še vedno v meni. No pa sem se malo razpisala,lep sončn dan vsem