nekdotamzunaj
Novinec / novinka
 Odsotni
Prispevki: 2
|
 |
« dne:: petek, 22. oktober 2021 ura: 14:27 » |
|
Pozdravljeni!
Počasi že izgubljam živce, in nevem več kam naj se obrnem.
Trenutno mi ne pomaga, če mi nekdo svetuje naj se obrnem na strokovno pomoč, nimam denarja, da bi jih plačevala in ne želim tablet, da bi me samo pomirile, ker zdaj ko to pišem, sem popolnoma mirna, in namreč vsakokrat ko se tako počutim, se samo odmaknem stran in odrinem vse te misli nekam daleč stran. Zato bi to zdaj rada predelala na tak način, ko mi še najbolje gre (s pisanjem).
Kakorkoli stara sem 27, in ker sem izgubila status že prejšnje poletje, sem izgubila možnost dela preko študentskega servisa. Pred tem enostavno nisem vedela, kaj bi rada počela, zato sem se s pomočjo študentskega dela preizkusila v večih različnih podjetjih. Z izgubo statusa sem se prijavila na zavod, ter aktivno iskala službo zdaj že skoraj 10 mesecev. Kljub temu, da se poskušam čimveč novih stvari naučiti, kolikor mi čas, volja in energija dopušča, še vedno nisem dobila priložnosti. Svoj življenjepis sem posalala več tisočim oglasom za delo, ki sem jih spremljala vsak dan. Poleg zavrnitev, sem prejela tudi veliko povabil na razgovor, kjer pa se je tudi tam zaključilo. Velikokrat so se pojavili tudi zelo sumljivi primeri, in seveda prazne obljube. Za nikogar nisem bila dovolj dobra, da bi me vzel. Z vsakim mesecem sem se počutila bolj grozno in obupano. Pripravljena sem se bila tudi odseliti, oziroma je bil to moj glavni plan, ko bi vstopila v novo 'obdobje', ko bi bila pripravljena se postaviti (končno) na svoje noge. Odzivala sem se tudi na delovna mesta, za katera se sploh nebi nikoli odločila, vseeno nisem dobila niti ene priložnosti. Začela sem negativno razmišljati.
Ker še vedno živim doma, in to bi zelo rada tudi spremenila, ker imam doma zelo slabe pogoje za nekoga, ki želi biti ali postati bolj samozavesten in samostojen. Nimam niti svoje sobe, moja sestra, ki se enostavno ne želi odseliti, ima 38 let, in mama upokojenka, ki je vsak dan samo prilepljena na tv. Moj oče je tudi upokojenec, in živi v svojem stanovanju v sosednji hiši. Vsak dan nas obišče, v glavnem se pogovarja bolj ali manj samo z mamo, in tako je bilo tudi večino časa mojega življenja.
Živimo v enosobnem stanovanju, prej je bilo to še slabše, ker smo vsi skupaj živeli v ''eni sobi''. Vsakodnevnega prepiranja in stresa ni manjkalo, zelo je prispeval tudi strah, trmoglavost ter ljubosumje. Nihče ni nikoli pokazal drugih čustev. Kljub temu, da še zdaleč ni bilo tako zelo hudo, kot pri marsikaterih drugih, vseeno za nobeno takšno stanje v družini, nebi smel doživljati noben otrok. Počutila sem se, da sploh nimam staršev. Ko sta bila oba zaposlena s prepiranjem med seboj, sta potem tudi obe starejši sestri 'podedovali' takšno obnašanje, jaz pa sem se vedno ustrašila in še zdaj pustim, da drugi ravnajo tako grdo z mano, ker vidijo da sem reva. Nekako sem se primorala naučiti in vzgojiti sama, ker sem videla določene stvari kot nove, so bile takšne stvari za večino samoumevne. Zato nisem videla velikega pomena v izobraževanju, in nasplošno v tem, kako se tega rešiti. Želela sem si samo za vedno oditi nekam daleč stran, kjer sem se potem ustrašila in vedno nazaj takoj vrnila, kot bi se vrtela samo v zelo majhnem krogu. Tako nisem vedela niti kaj bi rada sploh počela, v čem sem dobra, kako se spremeniti. Zaradi tega sem se počutila izgubljeno, ničvredno, osramočeno.
Zdaj ni dosti sprememb. Še vedno sem v tem 'toksičnem' okolju, kjer se starejša sestra še vedno enako obnaša, oče me je v vsem tem času ob neuspešnem iskanju službe, še dodatno začel poniževati in me posmehovati. Zapiram se dobesedno v svoj kot, in neznam več prepoznati lepih stvari, ki bi jih lahko imela. V drugih ljudeh vedno bolj vidim samo slabe stvari, ne želim jim zaupat, ne želim se povezovati, rada bi samo našla svoj mir.
Kot sem že rekla, sem popolnoma mirna, problem so samo misli. Nikoli nisem dovolila, da bi me potolkle, ker sem se že soočila s skorajšnjo smrtjo, in ne želim umreti, imam željo, da bi se tega rešila, rada bi odšla in premagala ta strah, da bi se nazaj vrnila. Rada bi živela normalno življenje brez takšnih ljudi. Ker takšni ljudje, ki manipulirajo z mano in me ponižujejo na vse možne načine, pa četudi so mlajši ali manj razviti, so zame nevarni. Zaradi tega prihajajo misli, na katere nebi sicer nikoli pomislila. Ampak kaj v takšnem primeru, da si začnem misliti, da bi tem ljudem rada škodila. Čeprav si tega sploh ne želim!
V mojem primeru bi me odhod rešil, ob enem bi pa enake ljudi povsod drugje spet srečala.
Kako naj se sploh spopadem s svojim strahom pred samospoštovanjem in kako ignorirati ljudi, ki mi želijo le slabo?
Hvala za pozornost.
|
