Pozdravljeni vsi skupaj!
Za ta forum sem slišal preko Facebooka in sicer od prijateljice, ki je na svojem profilu objavila povezavo oddaje Polnočni klub, ker nisem imel dovolj časa sem pogledal le prvih deset minut in odkril sem ta portal in forum. No, da začnem z svojo "zgodbo".
Čez nekaj dni bom star 19 let, tako da sem se z paničnimi napadi prvič srečal pri svojih 18 letih. Vse skupaj se je začelo zaradi srednje šole. V šoli sem bil vedno perfekcionist; vedno sem želel biti boljši oz. najboljši. Vedno sem se preganjal zaradi šole in večino svojega časa preživel za učbeniki in zvezki, ob učenju. Sestra mi je vedno govorila, da se mi bo nekoč zmešalo od vsega učenja, vendar vedel sem, da se učim za sebe in nikogar drugega. Živimo tudi v zelo majhnem kraju kjer ni veliko ljudi, tisti mladi s katerimi pa bi se lahko družil, pa enostavno niso "iz dobrega materiala", tako da sem svoje popoldneve preživljal ob branju, gledanju filmov in serij. Da ne zavlačujem predolgo. Prvil sem panični napad doživel junija, pred vrati je bila zaključna matura in vsega kar se je bilo potrebno naučiti, je bilo preveč. Ležal sem v postelji ob zapiskih in vedel sem, da se vsega tega nikoli ne bom mogel naučiti. Začela me je grabiti panika. Občutek, da bom umrl. Dobesedno. Odšel sem v dnevno sobo k mami in ji povedal kaj me muči. Po nekaj minutah me je pomirila in rekel sem, da se ne mislim več učiti in bom odšel na maturo tako pripravljen kot sem. Vendar sem tak tip človeka, da vse premislim milijonkrat. Zato sem neprestano premišljeval o tem, kako bo na maturi, koliko znam, koliko bi se še bilo potrebno naučiti... Ker mi je pri 4 letih umrl oče, doma živima sama z mamo, sestra, ki pa sedaj zaključuje študij, pa je takrat živela v študentskem domu. Vsak večer je mama odšla v sosednji kraj k svojemu partnerju, jaz pa sem vsaki večer preživel sam, kar mi je bilo všeč. Vendar na dan ko sem dobil svoj prvi panični napad ni bilo tako. Popoldan je bilo vse v redu, zvečer ko pa je odšla mama, pa sem se poskušal pripraviti do tega, da bi zaspal, vendar sem dobil novi panični napad. Mislil sem da umiram, da se mi bo zgodilo nekaj groznega, da izgubljam stik z realnostjo. Poklical sem mamo in ta je takoj prišla domov. Poskušala me je pomiriti, vendar ni bilo boljše. Ob enajstih zvečer sem se odpravil tekat, da bi se utrudil in zaspal. Ko sem prišel nazaj v stanovanje je bilo še slabše, bilo mi je tako strah, da sem sam hotel umreti. Mama je poklicala dežurnega zdravnika, vendar so ji rekli da ne morejo pomagati z ničemer, razen da mi naj da 2 helexa, da se pomirim ali pa, da me pelje v bolnico. Vzel sem helex, potem pa me je mama nekako zamotila s filmom, katerega sva skupaj pogledala. Še sama je prej zaspala, jaz pa sem še kar bedel in na koncu po nekaj urah, zaspal. Ko sem se zjutraj zbudil, sem bil kot mrlič. Cel dan nisem jedel in cel dan sem preživel v postelji. Počutil sem se, kot da sem zadel dno, niti govoriti se mi ni dalo. Prišlo je tudi tako daleč, da sem rekel da hočem iti nekam. Mogoče se sliši bizarno, vendar sem si mislil da hočem iti na psihiatrijo, naj me zaprejo v neko sobo, kjer ne bom rabil premišljevati o ničemer.
Drugič, se mi je to zgodilo takrat, ko bi moral odpisati maturo pri strokovnem predmetu. Ker se vozim z vlakom, sem zjutraj s sošolcem odšel na vlak, vendar že ko sem hodil proti vlaku, sem začutil tisti občutek, da tega ne zmorem, da bom spet imel panični napad. Ker smo pred maturo imeni več kot uro časa, smo odšli na kavo in začela me je oblivati vročina, vstal sem se in odšel na stranišče, poklical mamo, ki mi je rekla naj se pomirim. Vzel sem še en helex in se skušal pomiriti, vendar ni pomagalo. S prijateljico sva šla skupaj do šole, potem pa sem se odločil da obiščem šolsko svetovalno delavko, če mi lahko kako pomaga. Skušala me je pomiriti in zagotavljala da bo vse v redu. Govorila mi je, naj si predstavljam same lepe stvari, da hodim po plaži in tako dalje. Ampak grabila me je taka panika, da sem se od sile skoraj začel jokati, saj se nisem mogel skoncentrirati na eno stvar, niti na njeno govorjenje. Pospremila me je od učilnice, v kateri bi naj pisali in potem sem v paniki čakal za začetek. Najhuje takrat, je bilo čakanje. Čakanje na nekaj me je ubijalo, saj sem mislil da ne bom zmoral odpisati in da vsega tega enostavno ne zmorem. Sošolki sem rekel da enostavno grem, ker ne morem več čakati in biti tukaj, ampak potem so prišli profesorji in odšli smo v razrede. Grabila me je še večja panika in hotel sem se vstati in oditi. Mogoče mislite da je to trema pred maturo, vendar pred enim tednom je bilo še vse vredu in pred tem, sem že odpisal maturo in angleščine, za katero se ni bilo potrebno učiti in vse je bilo v redu. Povedal sem učitelju, če se lahko pogovoriva zunaj. Ko sem mu povedal kako se počutim in kaj doživljal, se mi je le smejal. Mimo je prišla tudi razredničarka in zagotavljala sta mi, da je to samo majhna trema pred maturo. Potem je prišla še tudi "šefica" mature in skupaj sma odšla v njen kabinet v katerem me je malo pomirila. Vrnil sem se ravno takrat, ko je bilo potrebno odpisati. Maturo sem rešil na brzino, saj sem hotel čimprej zapustiti razred, saj sem še vedno doživljal panični napad. Vseeno mi je bilo za vse.
Kasneje se je zgodilo še ne ustnem delu iz petega predmeta. Ker tako nisem moral živeti, saj me je bilo vedno nečesa strah, sem odšel do osebne zdravnice. Povedal sem svoje težave in predpisala mi je tablete eglonyl. Tam sem srečal tudi razredničarko in ji povedal zaradi česa sem obiskal zdravnico. Ker sem res imel najboljšo razredničarko, sem bil potem na vseh ustnih izpitih prvi, saj me je to čakanje na izpit, vedno ubijalo. Vendar ko sem imel izpit iz petega predmeta, sem znal vse. Dobesedno vse. Vendar ko sem prišel v učilnico in ko sem mel čas za priprave, se mi je ponovno dogajalo to najhujše. Ker je profesorija v komisiji vedela kaj se dogaja, sem jo prosil če lahko stopim na stranišče. Imel sem težke noge, oblivala me je vročica in v rokah sem imel mravljince. Ko sem prišel nazaj, sem perfektno odgovoril na vprašanja, vendar potem sem moral čakati na posvet komisije in ko sem čakal, sem spet čutil ta strah. Hotel sem se vstati in oditi, vendar sem se prepričal da ostanem.
Sedaj, po nekaj mesecih še vedno preživljam lahke panične napade, zato sem po vsem tem obiskal svojo zdravnico in povedala mi je, da imam anksiozno motnjo in rekla mi je, naj še naprej jemljem Eglonyl, ki mi ga je predpisala. Ker sam nočem jemati zdravil po nepotrebnem, to zdravilo še tu in tam vzamem, ko sam čutim da to potrebujem. Vendar se mi zdi, da sem po nekaj mesecih veliko boljši in da ne trpim več za tistimi hudimi napadi. Vendar se še vseeno pojavi ta strah, tu in tam. Ravno zadnjič se peljem v avtu z sedajšnjo sošolko in ravno sem nekaj premišljeval. V sebi sem čutil ta značilen strah in da nekaj ne bo vredu, hotel sem ji reči naj ustavi avto, ker enostavno ne zmorem več. Vendar sedaj sem se naučil, da se moram umiriti. Globoko dihati in si govoriti: "Zakaj o tem premišljujem? Ali bom umrl? Nič hudega se mi ne bo zgodilo!" In velikokrat mi pomaga.
To je moja DOLGA zgodba. Upam da se bo komu dalo prebrati in deliti svoje mnenje.
