Današnji dan

[Squier]

Zgodaj zjutraj sem se odpravil na šiht.. pozabil sem vzeti jutranjo dozo zdravil. spomnil sem se šele kasneje, prepozno.. cel dan sem v sebi čutil prekleto tesnobo, bil sem v čudnem stanju, temu je botrovala tudi malo neprespana noč ( spal sem le 2 uri ). kljub ful slabemu počutju ( kot bi imel mačka po skrajno prekrokani noči ) sem se usmeril v delo in uspel vse skupaj kontrolirat, čeprav sem na cajte mislil da me bo pobralo.. vsakič ko sem šel na wc sem se pogledal v ogledalo in začuda sem bil videt čisto normalen, mislil pa sem ves čas namreč da na zunaj zgledam obupno. na koncu šihta sem bil že ves prepoten, držal sem se zase, gledal nekam vstran in bilo mi je slabo v želodcu. škrtal sem z zobmi. počutje je blo zame ta dan res obupno.. nisem se še tako slabo počutu na šihtu.. no, kljub vsemu sem potrpel, opravil kar sem imel za opravit in se nato z avtobusom vrnil domov. moja jutranja doza je 300 mg seroquela in 100 mg asentre. sem pa iz vsega skupaj opazil kako sem psiho-fizično odvisen od teh zdravil. če ne vzamem večerne doze se tresem, ne spim, dobivam neke čudne skrajno čudne misli in sem dobesedno kaput. današnji dan mi je bil za v poduk, kako nevarna so lahko ta zdravila, in kako sem nanje že navajen, kot na obično drogo. slab sem se počutil v sebi, zgledal pa sem normalno. težko bi rekel da želim še kdaj ponoviti tak dan. znotraj sem se počutil kot v peklu. glede na to da sem imel, kot vedno pri sebi nekaj pomirjeval, sem jih vzel, ampak me niso kaj dosti prijela, skoraj nič.. vendar na srečo nisem obupal. res, nisem še čutil take krize zaradi spuščene doze. današnjega dneva pa ne ponovim nikoli več 

[Aslan]

sem pa iz vsega skupaj opazil kako sem psiho-fizično odvisen od teh zdravil. če ne vzamem večerne doze se tresem, ne spim, dobivam neke čudne skrajno čudne misli in sem dobesedno kaput. današnji dan mi je bil za v poduk, kako nevarna so lahko ta zdravila, in kako sem nanje že navajen, kot na obično drogo.

Razlika je med "odvisnostjo od zdravil" in "nenadno ukinitvijo nekega zdravila".

Zdravila, ki jih jemlješ je potrebno opuščati postopoma,
da se postopoma stabilizira novo ravnovesje določenih nevrotransmiterjev v možganih.
To je vse. Ti si zdravilo pozabil vzeti in to kar opisuješ so bili neprijetni stranski učinki ob tem.

Nekateri jemljejo AD in/ali AP tudi doživljenjsko. Pa ne zaradi "odvisnosti", ampak zato, ker njihovi možgani potrebuje določeno količino zdravila, da ok funkcionirajo. Cel spekter duševnih motenj potrebuje pač dolgo ali tudi doživljenjsko podporo zdravil.
(kot nekateri rabijo Insulin, drugi zdravila za visok pritisk, tretji za redčenje krvi itd ..)

Da nisi "odvisen" od teh zdravil lahko veš tudi po tem,
ker je ENAKA DOZA ustreza za daljše obdobje, lahko doživljenjsko.

Če si od zdravil odvisen v pravem pomenu besede, potem telo
razvije toleranco na neko učinkovino in jo zahteva vedno več.
Tako namesto 1 tbl pomirjevala, potrebuješ čez čas 5 tbl pomirjeval za enak učinek.
To je odvisnost!

Lp.

[Squier]

Aha, hvala zdej nekako bolj razumem vse skupi... nevem kaj bom storil glede zdravil, ker me še vedno po vseh teh letih moti da ne smem pit alkohola, in ker sem bolj vase zavrt tip osebnosti me je alkohol v preteklosti, ko še nisem imel zdravil sprostil, da sem se lažje vljučeval v pogovore in spoznaval nov folk. tega zdaj po zdravilih ni. oziroma je čist drugač, kot bi stal na mrtvi točki, zdravila mi nič kaj, oziroma nič ne pomagajo pri spoznavanju ljudi. pomagajo mi, da vstanem in grem na šiht in da imam voljo do hobijev. glede kašnih novih spoznanstev pa prav nič. nekaj bo treba ukrent, mogoče pa rabm kašne psihoterapije in seanse, bom probal če bo to kaj pomagalo, da se malce odprem itak mam v načrtu zbrat neki dnarja pa se vključit v kašno koristno psihoterapijo za nekaj časa.. 

[Aslan]

moti da ne smem pit alkohola, in ker sem bolj vase zavrt tip osebnosti me je alkohol v preteklosti, ko še nisem imel zdravil sprostil,

Uf  to bi lahko peljalo v alkoholizem  ...
In takole "pivce za relax" ni trajna rešitev ...

nekaj bo treba ukrent, mogoče pa rabm kašne psihoterapije in seanse, bom probal če bo to kaj pomagalo, da se malce odprem kiselnasmeh itak mam v načrtu zbrat neki dnarja pa se vključit v kašno koristno psihoterapijo za nekaj časa..  zvizgam

Podpiram idejo 
Veš to, da nas je strah odpreti se pred drugimi ... sprotiti se pred drugimi ...
to ne pomeni, da smo mi čudni, čudaški ... moteni ali brezupen primer.
To pomeni samo to, da so naše zgodnje izkušnje (kot otroka) bile take,
da smo izbrali tako pot zaprtosti ... ne upamo več kazat čustev spontano,
ne upamo izraziti sebe, morda nas je sram sebe ...
Psihoterapija ti pomaga prepoznati sebe, kdo si, kaj so tvoje pristne potrebe in čustva
in počasi se jih učiš izražati ... čutiti, dovoliš si svoje mnenje,
začneš zaupati vase in sebe spoštovati. Živet začneš življenje PO SVOJE in ne tako
kot so vedno drugi pričakovali od tebe, prenašali nate svoje strahove, svoja pričakovanja itd ...

Kar pogumno naprej! 

[Squier]

Ma alkohol ni trajna rešitev, ampak če greš na kak koncert al pa na morje ali kamp... v teh primerih vedno prov pogrešam alkohol. drgače pa, sem kitarist, in ko igram pozabm na vse probleme ( ko neham igrati so spet ti problemi zopet tu.. ) vbistvu sem skušal že večkrat igrat malce prbit, pa me je večinoma samo zabediral in sem nehal po par riffih. drugače je bilo po travi, ampak trave ne konzumiram že šest let. mi niti ne pride na kraj pameti.

Glede terapije, sem hodil v eno društvo in imel tam skupinsko in individualno, ampak je blo vsega naenkrat preveč, takrat sem še skušal preživeti brez zdravil... in po neki točki me je zlomilo, odločil sem se da grem za nekaj časa tedaj v eap... kjer so me opazovali kako se privajam na zdravila. morm si vzet cajt, prebrat kašno knjigo o osebnostni rasti, plačat kašno efektivno terapijo. pa na kašno skupino bi tud šel. trenutno namreč, samo hodim na šiht, vadim el. kitaro, in imam kratke desetminutne, včasih petminutne kontrole pri psihiatru. samo povem če je kaj res zlo narobe, in dobim recepte za zdravila in to je to. tko da mogoče mi manjka kašna urca, dve občasne psihoterapije, ampak si morm res razporedit denar in čas, ker gre trenutno vse skupaj v totalno druge namene.. in pa z domačimi se kdaj pa kdaj malo pogovorim. vendar živim sam, sej ne rečem po napornem delavniku mi za vikend tud paše bit sam, ampak se zgodi da v tej samoti začnem zelo pogrešat družbo nekoga mojih let.

Težko je, ampak mogoče pa le obstaja še kašna rešilna bilka zame. upam le da ni prepozno..

Hvala pa vse dobro želim tud jaz

[Aslan]

Težko je, ampak mogoče pa le obstaja še kašna rešilna bilka zame. upam le da ni prepozno..

Nikoli ni prepozno!

Mogoče moj predlog:
- knjiga Rojeni za zmago :-)
- obisk skupine za samopomoč DAM (srečaš sotrpine in lahko poklepetaš o težavah)

Muska pa itak ... prinese stik z emocijami ... stik s seboj ... dobra stvar, sploh kitara!
 

Kar pogumno naprej!

[bikica66]

Res ni nikoli prepozno 

Aslan ti je res tako dobro svetovala,da nimam kaj dodati 

[Squier]

Težko, res težko se sprijaznim da bom moral bit mogoče celo življenje na teh tabletah. vbistvu se še nisem sprijaznil, čeprav je minilo že dobrih šest let. rad bi vsaj zmanjšal, kr tole mi je mal tu mač. v šestih letih sem že dvakrat skušal zmanjšati, pa je po dveh, treh tednih vedno sledil breakdown.. drgač pa hvala še enkrat in želim vse dobro tud jaz

[Aslan]

S psihiatrom lahko naredita načrt za prihodnost.
Blago nižanje le enega od zdravil ... nato opazovati KAKO si, kaj se dogaja z počutjem...
Če bo ok potem ostaneš na nižji dozi, če ne bo Ok je to pokazatelj, da tvoje telo morda še vedno potrebuje "pomoč kemije".
Pomembni so postopni koraki pri spremembah in nato preverjati kako si ...
Nikar kar opustiti in upati, da lahko brez ...

res težko se sprijaznim da bom moral bit mogoče celo življenje na teh tabletah.

Mogoče je lažje pogledati z vidika, da trenutno so zdravila potrebna,
kaj prinese čas pa ne vemo ... danes morda ne moreš zagotovo vedeti ali so zavedno ali ne.
Sprejmi to negotovost.